VSC Sodba Cp 520/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v točki II. izreka tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 15 dni tožeči stranki plača še nadaljnjih 1.692,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2019 dalje do plačila in

- v točki III. izreka tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne še nadaljnjih 912,95 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke v preostalem delu in v celoti pritožba tožene stranke se zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu (t.j. v celoti v točki I. izreka in v točki II. izreka za znesek 440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2019 dalje do plačila) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 392,88 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 2.268,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26.1. 2019 dalje do plačila, v točki II. izreka je v preostalem delu za še zahtevanih 2.132,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2019 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrnilo in v točki III. izreka toženi stranki še naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.069,69 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah II. in III. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in posledično tudi odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku vse njegove pravdne stroške ter tudi stroške te pritožbe, podredno pa, da njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, kot tudi stroškov te pritožbe, v roku 8 dni po prejemu odločbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno plačilo. V pritožbi najprej v bistvenem povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pritožbe pa sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno uporabilo materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede deljene odgovornosti oz. soprispevka tožnika ter tudi glede obsega odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, izpodbijane sodbe pa se tudi ne da preizkusiti, saj ni v celoti obrazložena. Glede odločitve o soprispevku tožnika v višini 30% (glede temelja) sodišču prve stopnje očita, da je sledilo pavšalnim navedbam oz. ugovoru tožene stranke, ki je njegov soprispevek videla le v dejstvu, da je tožnik profesionalec in bi pri delu moral ravnati bolj previdno, delo opraviti na drugačen način, poleg tega pa tudi računati na takšno situacijo, pri čemer je povsem napačno povzela izpovedbo tožnika, ko je bil na glavni obravnavi zaslišan kot stranka, enako napačno oz. nepravilno je v svoji pripravljalni vlogi povzela tudi izpovedbo priče A. A., njenega zavarovanca, na isti obravnavi dne 11. 2. 2021. Ne eden ne drug sploh nista izpovedala tega, kar je nekritično povzelo sodišče v sodbi, ko se je sklicevalo na ugovor tožene stranke glede temelja zahtevka. Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2021 navedla: „Delo bi lahko (tožnik) opravil na drugačen način, varen, kot je to pojasnil sam in tudi kot je to pojasnil zavarovanec tožene stranke, ko je bil zaslišan kot priča, vendar tega ni storil zaradi „porabe“ časa“. Takšno povzemanje izpovedb pa je po mnenju tožnika nepravilno in je z njim tožena stranka zavedla sodišče prve stopnje, ki je tem trditvam tožene stranke verjelo oz. pritrdilo in kot razlog za odločitev o soprispevku tožnika navedlo ravno to, da se je tožnik odločil za drugačen, manj varen način dela in je po oceni sodišča tako ravnal neprofesionalno in neodgovorno (deveta stran obrazložitve sodbe pod točko 14., kjer je navedeno: „Ker pa je zaradi „porabe“ časa izbral manj varen način izdelave šablone, je po oceni sodišča ravnal neprofesionalno in neodgovorno in ni v zadostni meri poskrbel za svojo varnost“.) Sodišču prve stopnje tožnik očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zadeve, saj iz prepisa zvočnega prepisa posnetka glavne obravnave z dne 11. 2. 2021 v delu, kjer je za to odločitev pomembna izpoved tožnika, stran 5-8, izhaja, da tožnik ni izpovedal, da bi lahko to delo, kjer je prišlo do poškodbe, opravil doma (oz. pravilno v svoji mizarski delavnici) drugače. Sploh pa nič ni izpovedoval o bolj varnem delu v delavnici ali pa o tem, da je pri konkretnem delu z ročnim skobeljnim strojem kakorkoli ravnal neskrbno. Tožnik je vseskozi zatrjeval le, da je omenjenega dne pri zavarovancu tožene stranke opravljal montažo. To, da je šlo za montažo oz. delo na terenu, je na vprašanja odgovoril celo večkrat in še dodatno pojasnil, da ravno za takšna dela, ki se lahko opravijo le tam, na licu mesta, torej pri zavarovancu tožene stranke v konkretnem primeru, obstaja in mizarji tudi uporabljalo raznovrstno ročno orodje. Povedal je, da je torej moral to delo ravno tam, pri zavarovancu tožene stranke, opraviti. Na posebno vprašanje pooblaščenke tožene stranke pa je seveda tudi odgovoril, da je mogoče sicer takšno delo opraviti tudi v delavnici s stabilnim strojem. Pomembno za pravilno odločitev v tej zadevi pa je, da je potem glede možnosti poškodbe odgovoril le, da se to lahko zgodi zmeraj, kar seveda pomeni, da je povsem pravilno in razumno pojasnil, da se poškodbe pri delu dogajajo tako pri delu v delavnici, kot tudi na terenu pri montažah, izmerah in drugem delu pri strankah. Ker je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2021 navedbo, da bi lahko tožnik delo opravil na drugačen način, varen, pripisala tudi domnevni izpovedbi zavarovanca tožene stranke, ko je bil zaslišan kot priča, tožnik kot nepravilno graja tudi to navedbo tožene stranke, s katero je posledično s takšnim nepravilnim, neresničnim povzemanjem izpovedbe te priče vplivala na zmotno odločitev sodišča. Zavarovanec tožene stranke je bil, tako kot tožnik, zaslišan na isti glavni obravnavi dne 11. 2. 2021, iz prepisa zvočnega zapisa posnetka te glavne obravnave v delu, ki se nanaša na zaslišanje priče A. A. (zavarovanec tožene stranke), pa je na strani 18. po mnenju tožnika mogoče ugotoviti, da je izpovedal, da se takšna šablona, ki jo je izdeloval tožnik v času škodnega dogodka, lahko naredi le na objektu in da kaj takega po kakšnem načrtu ni mogoče narediti. Ko ga je pooblaščenka tožene stranke potem spraševala še, če bi bilo delo bolj varno verjetno, da bi tožnik eventualno letvico lahko nesel domov, pa je odgovoril le to, da se lahko povsod kaj naredi, in v delavnici se poškoduješ in na terenu in v avtu in na lestvi lahko padeš dol, v Nemčiji, v Sloveniji in povsod. Tožnik vztraja, da zgoraj že navedena trditev tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2021, ki jo je kot odločilno trditev upoštevalo nato sodišče prve stopnje pri odločitvi o soprispevku tožnika k nastanku škode, ni resnična, ni skladna z izpovedbama tožnika in priče A. A.. Izpostavlja še, da vseh ugovorov tožene stranke, s katerimi je zatrjevala soprispevek tožnika, sodišče sicer ni sprejelo, saj je ugotovilo, da glede na to, da je bil tožnik profesionalec, to še ne pomeni, da bi moral računati na to, da bi oškodovanec skobeljni stroj premaknil, sploh ob dejstvu, da je imel tudi zavarovanec izkušnje na tem področju. Zaradi česar je bil tožnik še toliko bolj prepričan, da bo skobeljni stroj držal tako, da ga ne bo premaknilo. Tožnik izpostavlja še ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil tožnik pri delu, ki ga je ta dan opravljal, previden, saj mu je sodišče verjelo, da letvice ni premikal in da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi kakršnegakoli ravnanja tožnika pri samem skobljanju. Po njegovem prepričanju pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo ugovoru tožene stranke, da bi delo moral opraviti na drugačen način in je torej v tem tudi sodišče videlo tožnikov soprispevek. Dodatno tožnik pritožbeno še navaja, da pri obrazložitvi sodišča prve stopnje v 14. točki izpodbijane sodbe prišlo tudi do navedbe nasprotnih oz. nejasnih razlogov, ki se nanašajo na odločilna dejstva za odločitev sodišča o soprispevku tožnika. Tako sodišče pravilno, skladno z izpovedbama tožnika in priče A. A. najprej povzema, da iz njunih izpovedb izhaja, da je tak način dela (običajna montaža in izdelava šablone na kraju samem oz. na mestu kjer je potrebno izdelek vgraditi), v skladu z običajno prakso tovrstnega dela in splošno znanim dejstvom, da se tovrstne storitve opravljajo v stanovanjih ali hišah strank in ne delavnicah. Takšno delo na terenu se redno in običajno opravlja tudi s strani drugih mizarjev in montažerjev, kar je splošno znano dejstvo in to dejstvo je sprejelo s povzemanjem zgoraj navedenih trditev tudi sodišče v tem primeru. Nadalje je sodišče izpostavilo tudi pojasnilo tožnika, da se ravno v ta namen uporablja ročno orodje pri delu mizarjev, tudi skobeljni stroj, ki je povsem običajno orodje za tovrstna dela. To posledično pomeni, da je sodišče po eni strani sprejelo dejstvo, da se omenjeno delo ni dalo opraviti na drugačen način. Ker pa je v nadaljevanju sledilo ugovoru tožene stranke, da bi delo moral opraviti na drugačen način, pa je potem v nadaljevanju obrazložitve prišlo po oceni tožnika samo s seboj v nasprotje. Gre za nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi zaradi takšnih pomanjkljivosti sodbe nejasni, zato tožnik sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v nadaljevanju pritožbe še izpostavlja, da trditveno in dokazno breme o teh okoliščinah (predpostavkah za razbremenitve odgovornosti) nosi tožena stranka. Po sodni praksi vsako ravnanje oškodovanca še ni razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti. To ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Sodišču prve stopnje pa tožnik očita, da v izpodbijani sodbi ne navaja meril za določitev deleža odgovornosti, saj je navedlo le, da je skrbnost tožnikovega ravnanja presojalo na podlagi kriterija dobrega strokovnjaka po 2. odstavku 6. člena OZ. Iz te določbe izhaja, da je obveznost skrbnega ravnanja določena kot načelo in kot pravni standard. Potrebno ravnanje v posamezni situaciji je odvisno od najrazličnejših okoliščin. Merili, ki sta pri temu določanju skrbnosti najpomembnejši, sta pravila stroke in običaji. Upošteva se izbira določenega ožjega poslovnega kroga oz. ravnanje povprečne osebe določenega ožjega kroga. Tožnik izpostavlja, da je v tej zadevi tožnik, kar je potrdilo tudi sodišče prve stopnje, pri mizarskem delu, kjer je prišlo do njegove poškodbe, ravnal povsem skladno s pravili stroke in običaji, zato je očitek in odločitev sodišča prve stopnje o njegovem 30% soprispevku k nastanku škode nepravilen, zmoten. Ne gre za nobeno lahkomiselno ravnanje tožnika, saj je dokazni postopek pokazal, da je ob škodnem dogodku opravljal povsem običajno mizarsko delo na terenu. Takšno delo ne prinaša prav nobenega večjega tveganja kot morebitno delo v mizarski delavnici. Vsak drug mizar bi tudi ravnal enako kot tožnik. Glede na to tožnik ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi s takim običajnim delom, pripravi šablone na terenu, tožnik oz. oškodovanec prevzel tveganje škodljive posledice. Pritožba celo zatrjuje, da so v mizarski delavnici, kjer so večji in s tem nevarnejši stroji, kot npr. razne žage, stoječi vrtalni stroji, brusilke in drugi stroji, morebitne poškodbe celo bolj pogoste, predvsem pa tudi, da so posledice morebitnih poškodb tam lahko veliko hujše. Sicer pa nesreče oz. nezgode dogajajo povsod in je zato ocena sodišča prve stopnje o neprofesionalnem in neodgovornem delu, delu mizarja na terenu, pri montaži, povsem zgrešena. Sodišču prve stopnje tožnik še očita, da pri svoji odločitvi, ki se pritožbeno izpodbija, tudi ni upoštevalo razlage kriterija dobrega strokovnjaka, niti razlage določbe 171. člena OZ (doc. dr Nina Plavšak) pravne stroke v Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, I. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003. Tožnik vztraja, da s svojim ravnanjem ni z ničemer prispeval k nastanku škode, sploh pa ni šlo za kak njegov bistveni soprispevek, ki mu ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno pripisalo, ko pa je na drugi strani v isti sodbi zapisalo, med drugim tudi, da niti premika ročnega stroja tožnik ni mogel pričakovati. Pritožba se zavzema, da se nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o 30% soprispevku tožnika spremeni in odloči, da tožnik ni nič prispeval k nastanku škode, kar pomeni, da je ugovor tožene stranke neutemeljen. Ob tem tožnik še enkrat izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih meril za ugotavljanje deleža tožnikovega soprispevka, kot to narekuje ustrezna določba materialnega prava, torej določba 171. člena OZ. Očita mu, da ni z ničemer obrazložilo zakaj naj bi bil tožnikov soprispevek ovrednoten ravno v višini 30%, ne pa npr. le v višini 10 ali 15%. Pritožba podredno graja previsoko odmerjen soprispevek tožnika, saj je bilo tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje zanj ravnanje zavarovanca tožene stranke nepričakovano, ugotovilo pa je tudi, da je bil pri delu previden (zadnji stavek 1. odstavka 14. točke obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je določilo soprispevek tožnika ravno v višini 30%, posledično mu zato tožnik očita, da je v tem delu njegova odločitev povsem neobrazložena, se ne more preizkusiti, izpodbijana sodba pa je zaradi takšnih pomanjkljivosti obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pa tožnik sodišču prve stopnje očita, da je pri tem, ko je v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je odškodnino v višini 2.000,00 EUR za to obliko nepremoženjske škode priznalo ob primerjanju odškodnin, ki se sicer v sodni praksi dosojajo oškodovancem v podobnih primerih (načelo objektivizacije) in ob tem, ko je tudi pojasnilo, da je pri odmeri odškodnine upoštevalo trajanje in intenziteto telesnih bolečin, kot jo je ocenil izvedenec in tudi dejstvo, da je izvedenec ugotovil, da bo tožnik lahke telesne bolečine trpel tudi v bodoče, izpustilo navedbo drugega temeljnega načela za odmero nepremoženjske škode, torej načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (1. in 2. odstavek 179. člena OZ). Tožnik je prepričan, da je ob upoštevanju pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo njegov zahtevek v višini 2.800,00 EUR v celoti utemeljen in da je sodišče to vrsto odškodnine ovrednotilo prenizko. Čeprav sodišče prve stopnje navaja, da naj bi upoštevalo trajanje telesnih bolečin, skupaj je tožnik trpel bolečine v trajanju 9 mesecev in 4 dni, pa se to po prepričanju pritožbe pri odmeri dosojene odškodnine tožniku ne odraža, saj dolžine trajanja telesnih bolečin in dejstvo, da je izvedenec ugotovil tudi trajne telesne bolečine ob nenadzorovanih udarcih in prekomernih pritiskih na konico prsta ter ob izpostavljenosti mrazu (ocenil je, da se lahko pojavljajo lahke telesne bolečine), ni pravilno denarno ovrednotilo. Sklicuje se še na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je izpostavilo tudi številne neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je podrobneje in terminološko glede na potek zdravljenja opisal izvedenec medicinske stroke tudi v I. točki mnenja z dne 29. 4. 2021, vendar po njegovi oceni tudi teh nespornih ugotovitev ni pravilno upoštevalo, ovrednotilo. Tožnik je namreč trpel številne nevšečnosti zaradi hujših zapletov v času zdravljenja, infekcije oz. gnojenja rane (bil je napoten pod NUJNO v ambulanto za kirurgijo roke - izvid v spisu z dne 4. 1. 2016) in je bila potrebna ponovna operacija, tako, da gre v tožnikovem primeru za kar dve operaciji v prevodni anesteziji. Tudi sicer je tožbeni zahtevek po višini po prepričanju tožnika primerno postavljen, saj tako iz izvedenskega mnenja, kot iz specialističnih izvidov, ki so v spisu, tam je kar 11 izvidov, izhaja, da je tožnik trpel številne nevšečnosti tudi zaradi omenjenih specialističnih pregledov, ki pa jih po oceni pritožbe sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi posebej niti ne izpostavlja in je očitno tudi iz tega razloga njegova odločitev o višini odškodnine zmotna. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je dne 4. 1. 2016 tožnik zaradi zapletov pri zdravljenju moral opraviti ker dva specialistična pregleda in sicer je bil najprej pregledan v Ambulanti za kirurgijo Nujno pomoč, ob 9:53 uri, nato pa istega dne še v Ambulanti za KRG roke, Plast. I., ob 13:08 uri. Vse skupaj pa je bilo posledica tega, da mu je splošna zdravnica tisti dan odstranjevala šive, pri tem pa je prišlo do gnojnega izcedka. Navajal je kljuvajočo bolečino v mezincu. V navedeni ambulanti so mu odstranili še preostale šive, napravili toaleto, fucidin gazo, rahel obkladek. Naročili so mu, da naj opravi naslednji dan prevez pri izbranem zdravniku, antibiotik pa naj prejema še naprej. Tega dne 4. 1. 2016 je ob upoštevanju vseh teh podatkov, ki jih potrjuje medicinska dokumentacija v spisu in mnenje izvedenca, tožnik trpel nevšečnosti kar pri treh zdravstvenih pregledih. Torej pri najprej osebni zdravnici in nato še dvakrat v SB Celje. Pri teh pregledih pa je šlo tudi za odstranitev šivov, kar je vsekakor dodatna nevšečnost. Tudi iz izvida z dne 15. 1. 2016 Ambulante za kirurgijo roke, Plast.II., je razvidno, da je bil poslan na ta pregled pod nujno zaradi gnojenja. V okviru terapije je bila opravljena operacija, kritje defekta z V-Y režnjem. V prvem mesecu je bila zato pomembno motena funkcija desnice. Izvedenec v V. točki mnenja navaja še številne preveze, tudi preveze z občasnim čiščenjem obrobnih mrtvin in antibiotično zdravljenje (Amoksiklav). Ti številni prevezi, ki so bili opravljeni predvsem pri osebnem zdravniku, pa so razvidni tudi iz zdravstvenega kartona zdravnika, ki je v sodnem spisu in ki ga je pregledal izvedenec. Prst je bil slabo gibljiv, zaradi rane ga ni mogel uporabljati pri normalnih prijemih. Oviran je bil pri osebni higieni, normalnem prijemanju predmetov in drugem, kar izhaja iz mnenja sodnega izvedenca za medicinsko stroko, splošna kirurgija, travmatologija. Iz mnenja izhaja, da so tožniku za lajšanje bolečin predpisali Ketonal ob prvem pregledu in nato te iste močne tablete potem še v januarju 2016. Tožnik je bil v bolniškem staležu od dne nezgode pa vse do 17. 3. 2016, kar skupaj pomeni skoraj tri mesece. Pri zavrnitvi dela vtoževane odškodnine po njegovem mnenju sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo niti ugotovitev izvedenca, da je tožnik utrpel hud defekt končnega sklepa mezinca desne roke in da je tožnik desničar, dela opravlja z desno roko, kot tudi ne, da je izvedenec ugotovil, da tožnik ni mogel opravljati normalnega mizarskega dela in da bo pri tem svojem delu, enako pa tudi pri kmetovanju, trpel določene neugodnosti tudi v bodoče. V izpodbijani sodbi po prepričanju tožnika tudi niso upoštevane nevšečnosti v zvezi z opravljanjem fizioterapije v obdobju od 29. 2. 2016 do 18. 3. 2016 (8x), niti ni upoštevanega tega, da je tožnik sladkorni bolnik na terapiji s tabletami in inzulinom, kot to izhaja iz zdravstvene dokumentacije in kar seveda pomeni, da so ga vse te nevšečnosti v času dolgotrajnega zdravljenja komplicirane poškodbe prsta in nohta na levici (končnega členka mezinca na levi roki) še bolj prizadele kot bi sicer prizadele sicer zdravega človeka. Zaradi teh komplikacij v času zdravljenja, številnih obiskov v Kirurški ambulanti SB Celje ter pri osebnem zdravniku, kjer je bil na prevezih, kot to izhaja iz zdravstvenega kartona tožnika, samo v mesecu januarju 2016 kar dvanajstkrat, je zavrnitev zneska vtoževane odškodnine v višini 800,00 EUR po oceni tožnika povsem neprimerna, neutemeljena. Pritožba izpostavlja, da bi na podlagi pravilne ocene navedb izvedenca medicinske stroke, nesporne številne medicinske dokumentacije, ki je v spisu in izpovedbe tožnika, tožnik bil upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zahtevani višini 2.800,00 EUR in da je z zavrnitvijo dela vtoževane odškodnine sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik sodišču prve stopnje očita neustrezno ovrednotenje dokazov v spisu glede tožnikovih poškodb, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, saj priznana odškodnina le v znesku 2.000,00 EUR ni primerna odškodnina za obravnavani primer, odmerjena je prenizko. Sodišču prve stopnje tožnik nadalje še očita, da je v izpodbijani sodbi v točki 18. obrazložitve pojasnilo, da je upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti sodno prakso v podobnih primerih, te konkretne sodne prakse pa nikjer ne navede. S tem mu sodišče prve stopnje odreka možnost preizkusa svoje materialnopravne odločitve, zato mu iz tega razloga tožnik očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je neutemeljeno oz. nepravilno zavrnilo del vtoževane odškodnine tudi iz razloga, ker tožena stranka po prejemu izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, na to mnenje ni imela nobenih pripomb, mnenju ni ugovarjala, predhodno pa je zgolj pavšalno v odgovoru na tožbo sicer prerekala višino tožbenega zahtevka, nekoliko več pa je navedla zgolj glede v tožbi navedenih nevšečnosti, ki jih je trpel tožnik. Glede teh nevšečnosti je sicer v omenjenem odgovoru na tožbo tudi podala le bolj splošen ugovor, saj je navedla, da niso bile v takšnem obsegu, da bi morala tožena stranka izplačati znesek 2.800,00 EUR in da je znesek pretiran glede na ustaljeno sodno prakso. Po mnenju tožnika je tožena stranka spregledala, da tožnik znesek 2.800,00 EUR ni uveljavljal zgolj zaradi številnih ugotovljenih nevšečnosti, pač pa seveda predvsem tudi zaradi pretrpljenih bolečin, bolečinskih obdobij, katere je potrdil potem tudi izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju. Sicer pa je tudi ugovor tožene stranke, da nevšečnosti naj ne bi bile v takšnem obsegu, po mnenju tožnika neutemeljen. Glede pravdnih stroškov pa tožnik najprej navaja, da je ob ugoditvi pritožbi iz zgoraj navedenih razlogov, potrebna tudi sprememba odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov. Tudi sicer pa pritožbeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki kot potrebne stroške ni tožeči stranki priznalo stroška v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 12. 8. 2021 v višini 150 točk + DDV. Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku ne prizna 150 točk za omenjeno pripravljalno vlogo, saj glede na predhodne pripravljalne vloge ni navedel ničesar novega in relevantnega in zato naj ne bi bila potreba, je po njegovem prepričanju neutemeljen in nepravilen, saj je ta vloga predstavljala po vsebini odgovor na predhodno pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 1. 6. 2021. Ker se s trditvami v tej vlogi tožene stranke ni strinjal, je moral tožnik na napačne oz. neutemeljene navedbe obrazloženo odgovoriti, zato je bila njegova vloga z dne 12. 8. 2021 še kako potrebna. Iz te vloge sicer izhaja tudi, da je tožnik povsem določno in obrazloženo prerekal trditve tožene stranke o domnevnem soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka. Sodišču prve stopnje pa tožnik očita, da te njegove vloge ni v zadostni meri upoštevalo in je kljub prerekanju navedb tožene stranke iz predhodne vloge, čemur je bila ta njegova vloga tudi namenjena in je zato bila potrebna, vseeno sledilo nepravilnim trditvam tožene stranke v njeni vlogi z dne 1. 6. 2021 glede možnosti opravljanja dela na drugačen način, varen. Tožnik sklepno meni, da je njegov stroškovnik tako v celoti utemeljen.

4Zoper izpodbijano sodbo je pritožbo vložila tudi tožena stranka, ki sodbo izpodbija v prisodilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah I. in III. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne le temu v ponovno sojenje, še podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče v primeru ugotovitve obstoja temelja odgovornosti zavarovanca tožene stranke tožniku prisodi višji procent soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku. V pritožbi najprej v bistvenem povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča glede zavarovalnega jamstva ter posledično pasivne legitimacije in tudi glede temelja odgovornosti, ki ga je sodišče dosodilo v breme tožene stranke v višini 70%, kot tudi ne z višino tožniku očitanega soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku zgolj v višini 30%. V pritožbi tožena stranka vztraja pri svojih predhodnih navedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje, v katerih je izražala svoj dvom v zatrjevan način nastanka škodnega dogodka in dvom glede kraja nastanka škodnega dogodka, dvom, da je do dogodka prišlo na naslovu zavarovanca tožene stranke. Ponavlja, da iz izpolnjene prijave poškodbe pri delu, R8, ki jo je izpolnil tožnik sam, izhaja, da je do škodnega dogodka tožnika prišlo pri delu, torej, ko je bil tožnik v „službi“ in je izvajal dejavnost kot s.p., in da je prišlo do poškodbe na naslovu ... 34 in ne na naslovu ... 42 (kjer stanuje zavarovanec tožene stranke), prav tako pa je iz prijave razviden način poškodovanja in sicer: „obdelovanec je izbilo z roke in sem prišel do stika z ročnim skobeljnim strojem“. Ker je prijavo zapisal sam tožnik, tožena stranka še vedno dvomi v mesto in način nastanka škodnega dogodka, dvom pa obstaja tudi glede odgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja pri podanem ugovoru pasivne legitimacije, saj se po njenem mnenju tožnik ni poškodoval pri njenem zavarovancu, temveč na naslovu ... 34. Izpostavlja še, da je v dokazne namene predlagala (z namenom, da se ugotovi, ali je tožnik navedenega dne opravljal svoje delo na naslovu ... 42 in da obstaja možnost, da se je poškodoval drugje kot na naslovu zavarovanca tožene stranke), da predloži knjigo izdanih in prejetih računov za leto 2016 in sicer za obdobje od 1. 10. 2015 do 31. 12. 2015 in od 1. 1. 2016 do 30. 8. 2016 (glede na to, da je tožnik beležil poškodbo kot poškodbo pri delu) in naročilnice za enako obdobje, iz katerih bo mogoče ugotoviti ali je tožnik opravljal kakšna mizarska dela na naslovu ... 34 in kdaj, da je predlagala, da sodišče pozove tožnika, da v spis predloži predlagano dokumentacijo, saj je v nasprotnem primeru mogoče šteti, da je do škodnega dogodka prišlo na naslovu ... 34 in ne na naslovu zavarovanca tožene stranke ... 42 in še, da je tudi na prvem naroku za glavno obravnavo vztrajala pri dokaznem predlogu po predložitvi teh listin s strani tožnika, vendar se je slednji predložitvi teh listin upiral in zatrjeval da so nepotrebne. Kljub temu je tožena stranka pri tem dokaznem predlogu vztrajala in pojasnila, da so predlagane listine pomembne, saj se bodo le tako lahko razjasnile okoliščine glede samega kraja škodnega dogodka oziroma ali je tožnik opravljal delo dejansko na naslovu ... 42 kot to zatrjuje in ali je tako podana pasivna legitimacija tožene stranke in zavarovalno jamstvo po polici njenega zavarovanca, prav tako je tudi vztrajala, da v kolikor tožnik ne predloži predlaganih listin, naj sodišče šteje, da je razumeti, da je do dogodka prišlo na naslovu ... 34, kot to izhaja iz prijave poškodbe pri delu. Nadalje še izpostavlja, da je tožnik tekom postopka v spis predložil kopijo Knjige prihodkov in odhodkov za obdobje od 15. 12. 2015 do 31. 1. 2016, vendar se tožena stranka s predloženimi listinami ni strinjala, saj njen dokazni predlog ni bil ta, da tožnik predloži Knjigo prihodkov in odhodkov, temveč je glasil, da tožnik v spis, na poziv sodišča, predloži knjigo izdanih računov za obdobje od 15. 12. 2015 do 31. 1. 2016 in za enako obdobje naročilnice za delo. Tožena stranka je prepričana, da dejstvo, da tožnik nikakor ni predložil predlaganih listih, kaže zgolj na to, da se tožnik temu izogiba in daje občutek, da je razmišljanje tožene stranke pravilno in da so trditve, ki jih je zatrjevala glede mesta in načina nastanka škodnega dogodka, resnične. Tožena stranka je vztrajala pri dokaznem predlogu, saj je bila mnenja in še vedno je, da tožnik razpolaga z predlagano dokumentacijo. V kolikor pa tožnik tega ne bi storil oziroma ne bi želel storiti, pa je tožena stranka predlagala, da sodišče opravi še uradne poizvedbe pri ustreznih finančnih in davčnih institucijah RS, saj tožena stranka drugače teh podatkov ne more pridobiti, niti jih ni mogla, brez svoje krivde. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da tem njenim predlogom neupravičeno ni sledilo in ni opravilo uradnih poizvedb niti ni, na podlagi dokaznih predlogov in dejanj pravdnih strank, sprejelo sklepa na podlagi 227. in 228. člena ZPP in pozvalo tožnika k predložitvi predlaganih listin s strani tožene stranke. Odločilo je, da dokaznim predlogom tožene stranke ne bo ugodilo, saj je menilo, da tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da je tožnik tega dne opravljal dela tudi na naslovu ... 34, to ne pomeni, da istega dne ne bi mogel opravljati dela tudi na naslovu zavarovanca in že iz tega razloga ni podvomilo v njegove trditve glede kraja škodnega dogodka. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je s takšnim postopanjem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj dokaznemu predlogu tožene stranke ni ugodilo. Dokaz, ki ga je tožena stranka predlagala, je po njenem mnenju izredno pomemben, saj bi se le tako lahko ugotovile bistvene in odločilne okoliščine glede vprašanja kraja škodnega dogodka, na podlagi katerega je odvisen ugovor pasivne legitimacije tožene stranke in tudi obstoja zavarovalnega jamstva po polici zavarovanca tožene stranke. Če bi se ugotovilo, da se je tožnik dejansko poškodoval na naslovu ... 34, bi to pomenilo, da se ni mogel poškodovati pri zavarovancu tožene stranke, kljub temu, da slednje zatrjuje in da je v tej smeri pričal tudi zavarovanec tožene stranke. Glede na to, da je tožnik sam izpolnil obrazec v zvezi z poškodbo (prijava poškodbe pri delu) in v kolikor bi se ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka dejansko opravljal delo na naslovu ... 34, bi po prepričanju tožene stranke to zagotovo pomenilo, da se je tožnik poškodoval na naslovu, ki izhaja iz prijave poškodbe pri delu. Takšne ugotovitve bi potrdile trditve tožene stranke, da se tožnik ni poškodoval na naslovu njenega zavarovanca. Tožena stranka se ne strinja s pojasnilom sodišča prve stopnje, da gre pri zapisu naslova na obrazcu s strani tožnika za pomoto, ki je povsem običajna, življenjsko sprejemljiva in tudi pogosta, saj sodišče dokaznega postopka ni izpeljalo v celoti kljub temu, da je tožena stranka pojasnila in utemeljila potrebo po izvedbi dokaza glede predložitve listin, ki pa je izredno pomemben zaradi vprašanja tako pasivne legitimacije kot tudi zavarovalnega jamstva po polici zavarovanca tožene stranke. Namreč šele, ko bi sodišče dejansko ugotovilo, da tožnik na dan škodnega dogodka ni opravljal dela na naslovu ... 34, bi lahko zaključilo, da gre za pomoto pri zapisu številke. Glede na to, da pa se je tožnik izmikal predložitvi jasno navedenih in konkretiziranih listin, ki jih je tožena stranka predlagala kot dokaz, pa je po mnenju tožene stranke mogoče dvomiti v resničnost navedb tožnika, da gre za pomoto. Tožena stranka meni, da tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da v primeru, da bi se ugotovilo, da je tožnik tega dne opravljal delo tudi na naslovu ... 34, to ne pomeni, da istega dne ne bi mogel opravljati dela tudi na naslovu zavarovanca, ne more zadostiti potrebnim dokazom, saj bi lahko zgolj listine dokazale, ali je tožnik tega dne opravljal delo na naslovu ... 34 ali ne. V kolikor bi se ugotovilo, da je opravljal delo na naslovu ... 34, bi se dejansko lahko tudi sklepalo, da se je tožnik tam poškodoval, saj je v ta namen izpolnil obrazec prijava poškodbe pri delu. Ker pa je tožnik, ko je bil zaslišan, zanikal, da bi na naslovu ... 34, opravljal kakršnokoli delo, citirano „Ker ta številka 34, jaz niti ne vem kje obstaja, ne poznam nobenega človeka.“ bi bilo, glede na ugotovljena dejstva po oceni tožene stranke mogoče šteti njegovo izpoved za neverodostojno, kar pa bi bila posledica ekonomskega interesa, ki ga zasleduje v tem postopku. Tožena stranka se zato ne strinja s sodiščem prve stopnje in meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, katere posledica pa je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka sodišču prve stopnje glede na takšno ravnanje, ko ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu, očita kršitev načela kontradiktornosti in na podlagi tega tudi bistveno kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Čeprav se tožena stranka zaveda relativnosti tega oziroma, da sodišče ni nujno absolutno vezano na vse dokazne predloge strank, saj je vezano na sojenje v razumnem roku, ki je namreč del pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, pa meni, da mora sodišče prve stopnje kljub temu svojo odločitev utemeljeno obrazložiti, zgolj navedba sodišča, da dokaza ne bo izvedlo oziroma, da tožniku ni naložilo s sklepom predložitve listin (predlaganih s strani tožene stranke), ker „da v primeru, da bi se ugotovilo, da je tožnik tega dne opravljal delo tudi na naslovu ... 34, to ne pomeni, da istega dne, ne bi mogel opravljati dela tudi na naslovu zavarovanca“, pa po mnenju tožene stranke ne zadošča, saj je dejstvo, za ugotovitev katerega je tožena stranka predlagala navedeni dokazni predlog, izrednega pomena za sam postopek in tudi za ugotovitev dejstev glede upravičenosti tožnika, da uveljavlja tožbeni zahtevek zoper toženo stranko in na podlagi zavarovanja njenega zavarovanca. Tožena stranka meni, da mora sodišče npr. utemeljeno pojasniti, da je dokaz irelevanten, ker se ne nanaša na pravno pomembno dejstvo, da je dokaz neprimeren iz razlogov, ki jih sodišče kot take oceni, da je stranka glede predloga za izvedbo dokaza prekludirana, itd. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je po mnenju tožene stranke podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Takšno ravnanje sodišča, ko ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke, po oceni tožene stranke kaže tudi na neenakopravno obravnavanje strank v postopku in kršitev načela ekonomičnosti postopka, saj s tem, ko sodišče dokaznega postopka ni izvedlo do konca in ni pozvalo tožnika k predložitvi listin ali pa bodisi opravilo poizvedb pri ustreznih finančnih in davčnih inštitucijah RS, s čimer bi vsekakor zasledovalo načelo ekonomičnosti in tudi skrbnosti strank v postopku, saj bi z izvedbo dokaznega predloga tožene stranke zmanjšalo stroške pritožbenega postopka, ki so v primerjavi tekom časa in stroški izvedbe dokaznega predloga tožene stranke, vsekakor neprimerno višji. Tudi zaradi kršitve navedenih načel tožena strank sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje pa se tožena stranka ne strinja s sodiščem, da je tožnik uspel dokazati, da se je poškodoval na zatrjevan način. Ponovno izpostavlja svoj dvom v način nastanka škodnega dogodka in ponavlja, da je tožnik v prijavi poškodbe pri delu zapisal, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je obdelovanec izbilo z roke in je prišel do stika z ročnim skobeljnim strojem in da nikjer v prijavi ni zavedeno, da je kdo drug odgovoren za škodni dogodek ali pa da bi ravnanje koga drugega bil vzrok za poškodovanje tožnika. Po njeni oceni je tako možno sklepati, da vzrok za nastanek škodnega dogodka ni v ravnanju njenega zavarovanca, temveč tožnika samega. Slednje po njeni oceni potrdi tudi zapis v izvidu SB Celje, ki ga v svoji obrazložitvi izpostavi sodišče prve stopnje in pojasni, da iz prvega izvida bolnišnice sicer izhaja, da se je tožnik poškodoval s skobeljnim strojem po mezincu desne roke in bi se iz takšnega zapisa res dalo sklepati, da se je tožnik poškodoval sam (in da ni bil poškodovan s strani druge osebe), vendar je splošno znano dejstvo, da se pri prvih pregledih poškodovanih oseb na izvide ne piše natančen potek škodnih dogodkov in je povsem logično in življenjsko pričakovati, da je tožnik na vprašanje, kako se je poškodoval, odgovoril, da z ročnim skobeljnim strojem (tožnik slednjega (kar je podčrtano) ni zatrjeval, tako je sodišče odločilo mimo trditvene podlage in storilo bistveno kršitev določb ZPP). Tožena stranka se tudi s temi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja, saj meni, da tožnik s predlaganimi dokazi, z veliko verjetnostjo, ki je v pravu potrebna, da se neko dejstvo šteje za gotovo, ni uspel dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo kot zatrjuje, torej da ga je poškodoval zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka še izpostavlja, da nikakor ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča prve stopnje, da se pri prvih pregledih ne piše natančen potek škodnih dogodkov, temveč je prej verjetno, da poškodovanci ob prvem obisku zdravnika povedo natančno, kaj in kako se je zgodilo, saj takrat še ne zasledujejo ekonomskega interesa. Prav tako pa način nastanka škodnega dogodka izhaja iz prijave poškodbe pri delu, prav tako pa iz listin, ki so v spisu kot so bolniški listi, izjava zavarovanca, ki jo je poslal sodišču glede intervencije, prijava poškodbe pri delu, itd... izhaja, da je do poškodbe pri šlo pri delu tožnika, torej kot s.p. Glede na navedeno tožena stranka meni, da sodišče ni utemeljeno obrazložilo, zakaj verjame tožniku, da se je poškodoval na način kot to zatrjuje oziroma meni, da je napačno ugotovilo dejansko stanje glede navedenega vprašanja, glede na pripombe tožene stranke kot tudi glede na dejstvo, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke po predložitvi listin, saj bi predlagani izvedeni dokazi dejansko stanje popolno razjasnili, ker bi se ugotovilo, ali je tožnik opravljal delo na naslovu ... 34 ali ne, kar pa bi vsekakor bila tudi podlaga, da se ugotovi ali dejansko drži zatrjevani način poškodovanja tožnika ali držijo dejstva, ki evidentno izhajajo iz že predloženih listin, ki pa jih je izpolnjeval tožnik oziroma druge osebe na podlagi njegovih navedb. Tožena stranka se nadalje ne strinja niti z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca za nastali škodni dogodek ter podredno zgolj 30% soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka, saj meni, da nikakor ni mogoče govoriti o kakršni koli odgovornosti na strani zavarovanca tožene stranke. Tožnik je že sam v prijavi poškodbe pri delu zapisal, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je obdelovanec izbilo z roke in je prišel do stika z ročnim skobeljnim strojem. Nikjer v prijavi ni zavedeno, da je kdo drug odgovoren za škodni dogodek ali pa da bi ravnanje koga drugega bil vzrok za poškodovanje tožnika. Četudi bi držalo, kot je to ugotovilo sodišče, da je tožniku pri delu pomagal zavarovanec tožene stranke, je kljub temu odgovornost podana izključno v neprevidnosti tožnika samega, ki kot profesionalec pri svojem delu ni bil dovolj previden, ko je izvajal delo s skobeljnim strojem katerega imetnik in lastnik je bil sam. Tožnik je opravljal delo kot mizar in se je za delo dogovoril z zavarovancem tožene stranke (naročnikom). Kot s.p.je tožnik sam tisti, ki je bil zadolžen za organizacijo dela, način dela, nadzor nad samim delom in seveda za delovno orodje. Zgolj dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke tožniku pomagal pri delu, po mnenju tožene stranke ne more predstavljati njegove odgovornosti za nastali škodni dogodek, saj mu ni mogoče očitati kakršnekoli opustitve ali pa krivdnega ravnanja. Tožnik je že v tožbenem zahtevku poudaril, da je je do škodnega dogodka prišlo nehote, kar pa sta potrdila tudi tožnik in priča A. A. Slednji je pojasnil: „Zgodilo se je to, da sem jaz ta hoblič držal, pa se mi je malo zatresel, ko je šel z letvijo in se je poškodoval po prstu, ta zadnjem, tem.“ Prav tako pa je tudi izpovedal: „Glejte, vsekakor sem bil tisti moment previden, ampak zgodilo se je to,...“ Navedeno po oceni tožene stranke kaže na to, da je bil zavarovanec tožene stranke pri tem, ko je držal hoblič, previden in pazljiv in da do poškodbe ni prišlo zaradi tega, ker bi karkoli opustil ali pa storil napačno. Po oceni tožene stranke je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti njenega zavarovanca iz razloga, ker bi moral zavarovanec računati na to, da obstaja velika večja verjetnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja (ker ga ni bilo mogoče vpeti), na kar bi moral zavarovanec računati in vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, saj po njeni oceni njen zavarovanec ni storil ničesar protipravnega, prav tako pa mu ni mogoče očitati kakršnekoli opustitve, tudi, da ni držal dovolj močno, saj ni mogoče trditi, da zavestno ni držal dovolj močno, sploh glede na dejstvo, da je sam izpovedal, da je bil tisti moment previden. Zgolj dejstvo, da je zavarovanec tožniku pomagal in držal hoblič, ki se je nehote premaknil ob tem, ko je tožnik šel z letvijo, po oceni tožene stranke ne more biti podlaga za krivdno odgovornost zavarovanca, pri čemer še izpostavlja, da je imel tožnik možnost, da delo opravi brez morebitne možnosti premika hobliča, če bi letev odnesel domov in jo obdelal na drugem stroju, na varen način. Tako tožena stranka meni, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati odgovornosti za nastali škodni dogodek in utemeljitev sodišča prve stopnje, da je odgovornost podana zgolj zato, ker je zavarovanec držal hoblič na način kot ga je in v danem primeru ni ravnal dovolj pazljivo in skrbno kot se od povprečno skrbnega človeka lahko pričakuje, ne more predstavljati podlage za ugotovitev odgovornosti slednjega. Namreč zavarovanec je hoblič zgolj držal, do premika pa je prišlo nehote. Še enkrat izpostavlja, da iz prijave, ki jo je izpolnil tožnik sam, izhaja, da mu je obdelovanec izbilo iz roke, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka in ne zaradi ravnanja tretje osebe, še manj pa zavarovanca tožene stranke. Prijavo je izpolnil tožnik sam in tega dejstva ni mogoče zanemariti. Po mnenju tožene stranke tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnik takrat izvajal delo kot profesionalec, v službi in je tako bil sam zadolžen za varnost in zdravje pri delu, katerega pa bi moral organizirati tako, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Torej kot strokovnjak na svojem področju, od katerega pa se zahteva večja skrbnost od običajne, torej profesionalna skrbnost. Delo bi tožnik lahko opravil na drugačen način, varen, kot je to pojasnil sam in tudi kot je to pojasnil zavarovanec tožene stranke, ko je bil zaslišan kot priča, vendar tega ni storil zaradi „porabe“ časa. Takšno dejstvo po oceni tožene stranke ni v prid tožniku, saj je sam izbral manj varen način izdelave šablone, zato da ne bi zapravljal časa in se vozil 30 km daleč do doma. Takšno ravnanje tožnika je bilo po mnenju tožene stranke neprofesionalno in neodgovorno, saj se od njega kot strokovnjaka na področju njegovega dela lahko in more pričakovati, da bo delal z večjo pazljivostjo in poskrbel za svojo varnost in varnost vseh udeleženih. Tega ni storil, zato je po mnenju tožene stranke na mestu očitek o njegovi izključni odgovornosti za nastali škodni dogodek. Trditev tožnika, da pa je način dela, kot ga je izvajal, v skladu s tovrstno prakso in splošno znanim dejstvom, da se tovrstne storitve opravljajo v stanovanjih ali hišah strank, po mnenju tožene stranke kaže zgolj na dejstvo, da je tožnik moral in mogel pričakovati, da do česa takšnega lahko pride in ni storil ničesar, da bi kot strokovnjak to preprečil ali pa se temu izognil temveč je lahkomiselno ravnal kot je. Glede na navedeno tožena stranka meni, da ravnanja toženkinega zavarovanca ni mogoče šteti kot podlage za obstoj krivdne odgovornosti slednjega, saj ni storil ničesar protipravnega, prav tako pa ni ničesar opustil, še manj pa ravnal malomarno kot je to zatrjeval tožnik. Namreč dogodek, če že, je mogoče obravnavati kor nenaden (kot tudi trdi tožnik), nepričakovan dogodek, ki pa ni posledica protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke temveč neprevidnega ravnanja tožnika samega. V kolikor pa bi pritožbeno sodišče sledilo odločitvi prvostopenjskega sodišča, da temelj odgovornosti zavarovanca tožene stranke obstoji, pa je glede na navedene očitke po oceni tožene stranke tožniku potrebno vsekakor očitati soprispevek v višjem odstotku, kot pa zgolj 30%. Tožena stranka meni, da je tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku potrebno oceniti najmanj v višini 80%, sploh glede na zgoraj navedena dejstva in tudi dejstvo, da tožnik ni poskrbel za učvrstitev skobeljnega strojčka oziroma, da ni odšel domov opraviti dela na stabilen stroj, kot bi lahko (kar je izpovedal tožnik sam), pa tega ni storil zaradi „porabe“ časa.

5Tožnik in tožena stranka odgovorov na pritožbo nasprotne stranke nista vložila.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8V tej pravdni zadevi je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 23. 12. 2015, ko se je telesno poškodoval v stanovanjski hiši na naslovu ... 42, last zavarovanca tožene stranke. Do poškodbe je prišlo okoli 16.00 ure, ko je zavarovancu tožene stranke pomagal pri obnovi podstrešnega stanovanja. Tožnik je na malem ročnem skobeljnem stroju, ki je stal na tleh, z rokami preko rezila potiskal leseno letvico, da bi jo poravnal. Zavarovanec tožene stranke pa je skobeljni stroj, katerega je držal, nenadoma premaknil, tako da je tožnik z mezincem desne roke oplazil po rezilu skobeljnega stroja. Pri tem je utrpel poškodbo mezinca desne roke. Zavarovanec tožene stranke je imel v času škodnega dogodka pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje stanovanjskih premičnin po polici št. PR40200492267, ki krije tudi odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo, ki jo ta povzroči tretjim osebam, kot to določajo Splošni pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin 8PG-sta/11-3. Tožnik je trdil, da je podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je premaknil skobeljni stroj in tožniku povzročil škodo, prav tako pa tudi njegova objektivna odgovornost, saj je skobeljni stroj nevarna stvar. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja zahteval plačilo odškodnine v višini 2.800,00 EUR, iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu v višini 600,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000,00 EUR, skupaj torej 4.400,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 14 dnevnega roka, odkar je tožena stranka prejela predpravdni odškodninski zahtevek, to je od dne 26. 1. 2019 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov.

9Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o odškodninski odgovornost, o skrbnosti in deljeni odgovornosti, t.j. določila 6. člena OZ, 1. in 2. odstavka 131. člena OZ ter 171. člena v zvezi s 185. členom OZ, določila sklenjene zavarovalne pogodbe po polici št. PR40200492267 (v nadaljevanju: Zavarovalna pogodba) ter določila Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG-STA 11-3 (v nadaljevanju: Splošni pogoji).

10Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku¹ kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo in zaključilo, da je v času škodnega dogodka obstajalo zavarovalno razmerje med toženo stranko in njenim zavarovancem, kot nesporno pa je ugotovilo tudi dejstvo, da se je tožnik poškodoval dne 23. 12. 2015. Nadalje pa je še ugotovilo in zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo pri zavarovancu tožene stranke doma na naslovu ... 42, ko je tožnik le-temu pomagal pri obnovi podstrešnega stanovanja. Pri izdelovanju šablone mu je zavarovanec držal skobeljni stroj. Ko je tožnik z rokami potiskal leseno letvico preko rezila skobeljnega stroja, je zavarovanec stroj nenadoma premaknil, zaradi česar je tožniku iz roke izbilo obdelovanec (leseno letev) in mu potegnilo roko tako, da je z mezincem desne roke oplazil po rezilni glavi stroja in se ob tem poškodoval. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo in zaključilo, da je bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je povedal, kako bosta to delo (izdelavo šablone) naredila, da je sam prijel stroj in ga obrnil tako, da je tožnik lahko začel z delom, da je tožnik zavarovancu tožene stranke povsem zaupal, da stroj drži trdno in premika ni pričakoval, da je bilo tožniku znano, da zna zavarovanec takšna dela izvajati tudi sam in da ima izkušnje z obrtniškimi deli in delom na terenu, da je tožnik pri izvajanju dela sam ravnal tako, kot bi moral, da sam stroja ni premaknil, ampak je desko premikal tako, kot je to potrebno, da se naredi izdelek, pa tudi, da tožnik premika stroja ni mogel pričakovati tudi iz razloga, ker ga zavarovanec pred premikom stroja ni nič opozoril. Ob upoštevanju dejstva, da se stroja ni dalo pričvrstiti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja, na kar bi moral zavarovanec računati in vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, pri tem pa je še ugotovilo, da se je zavarovanec tožene stranke tudi sam zavedal, da ni ravnal dovolj skrbno in da bi lahko in moral stroj trdneje držati, da bi preprečil nenaden premik le-tega, zato je ocenilo, da zavarovanec tožene stranke v obravnavanem primeru ni ravnal dovolj skrbno in pazljivo, kot se v danih okoliščinah pričakuje od povprečno skrbnega človeka, posledično je še zaključilo, da je s takšnim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnega ravnanja zavarovanec tožene stranke povzročil, da se je stroj premaknil, česar tožnik ni mogel pričakovati. Ker je zaradi premika stroja tožniku iz rok izbilo letev in je s prstom oplazil po rezilu, pri čemer mu je nastala škoda, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo podana tudi vzročna zveza. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi ugovor tožene stranke o tožnikovem soprispevku k nastanku škode in pri tem zaključilo, da je tudi tožnik soprispeval k nastanku škode in da ta njegov soprispevek znaša 30%. Ugotovilo in zaključilo je namreč, da je tožnik takrat izvajal svojo poklicno dejavnost (izvajanje mizarskih storitev), vsled česar se mora skrbnost njegovega ravnanja presojati na podlagi kriterija dobrega strokovnjaka po 2. odstavku 6. člena OZ. Ker je tožnik povedal, da bi delo lahko opravil na drugačen način, bolj varen, in sicer tako, da bi obdelovalec odrezal pri sebi doma na stabilnem stroju, da je torej obstajala možnost, da bi lahko tožnik delo opravil na drug način, manj tvegan, čeprav ta način ni bil običajen, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podan tožnikov soprispevek, saj se je kljub temu, da je vedel, da bi moral delo opraviti na bolj varen način, kjer bi obdelovanec odrezal na stabilnem stroju, odločil za drugačen, hitrejši, ekonomičnejši, ampak manj varen način. Kot profesionalec, ki je opravljal svojo poklicno dejavnost, je bil tako tudi sam zadolžen za varnost in zdravje pri delu, katerega bi moral organizirati tako, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ker pa je zaradi „porabe" časa izbral manj varen način izdelave šablone, je po oceni sodišča prve stopnje ravnal neprofesionalno in neodgovorno, in ni v zadostni meri poskrbel za svojo varnost. Ko se je odločil, da bo delo izvedel na tak način (ki je bil sicer v danih okoliščinah zagotovo bolj ekonomičen in tudi običajen, ne pa bolj varen), je s tem soprispeval k nastanku škode, glede na težo kršitve pa je sodišče prve stopnje njegov soprispevek ocenilo na 30%. Za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku, je tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.600,00 EUR (od tega iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 2.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 600,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 1.000,00 EUR). Zaradi ugotovljenega soprispevka tožnika (30%) je presodilo, da znaša prisojena odškodnina 2.520,00 EUR, zaradi obstoja dogovora o soudeležbi zavarovanca pri nepremoženjski škodi (odbitna franšiza) v višini 10% oziroma 252,00 EUR, pa je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v višini 2.268,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 1. 2019 dalje.

K pritožbi tožene stranke glede odločitve o obstoju odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca:

11Tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni postopalo v skladu z 227. in 228. členom ZPP in ni izdalo sklepa, s katerim bi tožniku naložilo, da mora predložiti knjigo izdanih računov za obdobje od 15. 12. 2015 do 31. 1. 2016 in za enako obdobje naročilnice za delo. Kršitev določil 227. in 228. člena ZPP bi lahko predstavljala zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev, ki bi jo morala tožena stranka konkretizirano uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tega ni storila, saj je konkretizirano uveljavljala zgolj absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga in dokaznega predloga po opravi uradnih poizvedb pri ustreznih finančnih in davčnih institucijah RS. Iz določbe 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožena stranka o tem, da sodišče prve stopnje ne bo izvedlo postopka po 227. in 228. členu ZPP in ne bo izdala predlaganega sklepa, s katerim bi tožnika pozvalo k predložitvi omenjenih listin, obveščena najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 31. 8. 2021, ko je sodišče prve stopnje zaključilo dokazovanje, bi morala tožena stranka to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni sodišča najkasneje na tem zadnjem naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka pa tega ni storila, v pritožbi pa tudi ni navedla nobenega opravičljivega razloga, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti, zato grajanje te kršitve določb pravdnega postopka šele v pritožbi ni pravočasno.

12Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da ji je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njenega dokaznega predloga po opravi uradnih poizvedb pri ustreznih finančnih in davčnih institucijah RS z namenom pridobitve podatkov tožnika glede prejetih in izdanih računov za obdobje od 15. 12. 2015 do 31. 1. 2016, kršilo pravico do izjave in pravico do dokazovanja ter načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi še ne pomeni niti kršitve načela kontradiktornosti, niti kršitve pravice do izjave, niti kršitve pravice do dokazovanja. Te kršitve bi sodišče prve stopnje zagrešilo šele v primeru, če zavrnitve dokaznega predloga sploh ne bi obrazložilo oziroma bi jo obrazložilo z razlogi, ki niso ustrezni in ustavno sprejemljivi ter v primeru, če bi z zavrnitvijo dokaznega predloga toženo stranko onemogočilo v dokazovanju pravno odločilnega dejstva. Za takšen primer pa v tej zadevi po oceni pritožbenega sodišča ne gre. Tožena stranka je ta dokaz predlagala z namenom, da bi se ugotovilo, da je tožnik na dan škodnega dogodka delo opravljal na naslovu ... 34, na podlagi česar naj bi se po njenih navedbah dalo sklepati, da v zvezi z naslovom kraja škodnega dogodka ni prišlo do pisne pomote pri izpolnjevanju obrazca Poškodba pri delu, ampak da je do škodnega dogodka resnično prišlo na naslovu ... 34 (in ne na naslovu zavarovanca), kot to izhaja iz obrazca. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga tožene stranke obrazložilo, da tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da je tožnik tega dne opravljal dela tudi na naslovu ... 34, to ne pomeni, da istega dne ne bi mogel opravljati dela tudi na naslovu zavarovanca in že iz tega razloga ni podvomilo v njegove trditve glede kraja škodnega dogodka, poleg tega pa je tožnik po pozivu sodišča v spis predložil knjigo prihodkov in odhodkov za leto 2015/2016, kjer so zajeti prejeti in izdani računi. Takšni razlogi zavrnitve dokaznega predloga tožene stranka, ki je kljub predloženi listini (knjiga prihodkov in odhodkov) vztrajala pri svojem dokaznem predlogu, da bi moralo sodišče opraviti še uradne poizvedbe, so po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezni, življenjsko logični in ustavno sprejemljivi, zato s tako obrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče toženi stranki ni kršilo pravice do izjave in načela kontradiktornosti. Ker glede na vse predhodno obrazloženo dejstvo, ali je tožnik na dan škodnega dogodka delal (tudi) na naslovu ... 34, niti ni pravno odločilno dejstvo, saj v primeru, če bi se ugotovilo, da je tožnik tega dne opravljal dela tudi na naslovu ... 34, to ne pomeni, da istega dne ne bi mogel opravljati dela tudi na naslovu zavarovanca, z zavrnitvijo dokaznega predloga, ki ga je stranka predlagala v dokazovanje pravno neodločilnega dejstva, sodišče prve stopnje toženi stranki ni kršilo niti pravice do dokazovanja. Posledično pa to pomeni, da z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke z opravo uradnih poizvedb pri ustreznih finančnih in davčnih institucijah RS z namenom pridobitve podatkov tožnika glede prejetih in izdanih računov za obdobje od 15. 12. 2015 do 31. 1. 2016, ki je po oceni pritožbenega sodišča tudi sicer nesubstanciran, saj tožena stranka ni navedla naziva in naslova institucij, pri katerih naj bi sodišče predlagane uradne poizvedbe sploh opravilo, ni podana s pritožbo tožene stranke smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi ustrezno obrazložene zavrnitve dokaznega predloga iz tega razloga tudi ni mogoče govoriti o neekonomičnosti zavrnitve dokaznega predloga, prav tako pa tudi ne o neenakopravnem obravnavanju pravdnih strank v tem postopku oziroma o kršitvi z Ustavo RS (v nadaljevanju: URS) zajamčene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS kot eni izmed pojavnih oblik absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

13Ker je bil dokazni predlog tožene stranke z opravo uradnih poizvedb pri ustreznih finančnih in davčnih institucijah RS z namenom pridobitve podatkov tožnika glede prejetih in izdanih računov za obdobje od 15. 12. 2015 do 31. 1. 2016 zavrnjen z ustreznimi, ustavno sprejemljivimi razlogi in se je nanašal na dokazovanje neodločilnega dejstva, zaradi njegove neizvedbe tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je bilo zaradi neizvedbe tega dokaza dejansko stanje glede kraja nastanka škodnega dogodka nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

14Tudi sicer so neutemeljeni očitki tožene stranke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ki jih utemeljuje z izražanjem nestrinjanja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da se je poškodoval na naslovu njenega zavarovanca in na zatrjevan način, z vztrajanjem pri lastnih dejanskih zaključkih, ki nimajo opore v izvedenih dokazih, s sklicevanjem na posamezne izvedene dokaze oziroma na posamezne dele izvedenih dokazov, s pripisovanjem drugačne vsebine posameznim izvedenim dokazom, z lastnim videnjem rezultata dokazovanja in z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, je skrbno obrazložena, življenjsko logična in prepričljiva. Na takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje se zaradi njene pravilnosti v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

15Bistvo te dokazne ocene, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, pa je v tem, da je sodišče prve stopnje glede kraja in načina nastanka škodnega dogodka, kot je to obrazložilo v točki 8. izpodbijane sodbe, sledilo skladnima izpovedbama tožnika in priče A. A. (zavarovanec tožene stranke), ki ju potrjuje tudi Prijava škodnega primera (priloga B2). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjimi razlogi dokazne ocene sodišča prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z zapisom na prvem izvidu v bolnišnici (priloga A7), kjer je navedeno, da se je tožnik z ročnim skobeljnim strojem poškodoval po mezincu desne roke in zapisom na Prijavi nezgode poškodbe pri delu (priloga B3). Prepričljiva je namreč razlaga, da bi se iz takega zapisa na prvem izvidu v bolnišnici res dalo sklepati, kot da se je tožnik sam poškodoval (in da ni bil poškodovan s strani druge osebe), vendar je splošno znano dejstvo, da se pri prvih pregledih poškodovanih oseb na izvide ne piše natančen potek škodnih dogodkov in je povsem logično in življenjsko, da je tožnik na vprašanje kako se je poškodoval, odgovoril, da z ročnim skobeljnim strojem. Enako velja za zapis tožnika na Prijavi nezgode poškodbe pri delu, na kateri je pod opisom nezgode tožnikov zapis: da je obdelovanec izbilo z roke in je prišel do stika z ročnim skobeljnim strojem. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da oba zapisa, ki bi se lahko brala v smislu, kot da si je škodo tožnik povzročil sam, ne moreta spremeniti njegovih ugotovitev o poteku škodnega dogodka, saj, kot je že bilo navedeno je sodišče prve stopnje sledilo skladnima izpovedbama tožnika in priče A. A. tako glede tega, kje je prišlo do škodnega dogodka, kot tudi glede tega kako je sam škodni dogodek potekal.

16Pravilnosti takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s pritožbeno navedbo, da tega, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih dokazne ocene, t.j., da je splošno znano dejstvo, da se pri prvih pregledih poškodovanih oseb na izvide ne piše natančen potek škodnih dogodkov in je povsem logično in življenjsko pričakovati, da je tožnik na vprašanje kako se je poškodoval, odgovoril, da z ročnim skobeljnim strojem, tožnik ni zatrjeval, da je te razloge sodišče prve stopnje navedlo mimo trditvene podlage pravdnih strank in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč ni vezana na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), zato sodišče prve stopnje s takšno dokazno oceno ni zagrešilo s pritožbo smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je miselni proces oziroma miselni produkt sodišča prve stopnje, ki temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Pri njej gre za skupek razlogov, ki jih v utemeljitev svoje odločitve, katerim dokazom in zakaj je sledilo oziroma ni sledilo, kot njemu lastne oblikuje in sprejme sodišče prve stopnje, pri tem pa ni vezano niti na morebitne razloge dokazne ocene, ki jih ponujata stranki postopka, niti na sicer v postopku zatrjevana dejstva. Navede lahko kakršnekoli razloge dokazne ocene, paziti mora le na to, da so ti razlogi ustrezni oziroma ustavno sodno sprejemljivi, prepričljivi, praktični in življenjsko logični. Že zgoraj predstavljeni in povzeti razlogi dokazne ocene sodišča prve stopnje v tem konkretnem primeru ustrezajo vsem tem izpostavljenim kriterijem dokazne ocene. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je celovita in temelji na dosledni in pravilni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zato je tožena stranka tudi ne more izpodbiti z lastno, enostransko in parcialno dokazno oceno v pritožbi, v kateri izpostavlja zgolj posamezne izvedene dokaze, zgolj posamezne dele izvedenih dokazov, posameznim izvedenim dokazom pripisuje večjo dokazno vrednost, izvedenim dokazom daje tudi drugačno vsebino kot sodišče prve stopnje in podaja tudi povsem lastno videnje rezultata dokazovanja, ki pa ni dovolj prepričljivo, da bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost drugačnih dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v točkah od 8. do 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, saj so po oceni pritožbenega sodišča pravilni in prepričljivi.

17Vsa dejstva, ki jih je ugotovilo na podlagi pravilne dokazne ocene, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi s potrebno zanesljivostjo, ko se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo o njihovem obstoju, saj se dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku v skladu s sodno prakso in pravno teorijo udejanja s t.i. prepričanjem², zato so neutemeljeni tudi očitki tožene stranke o nepravilni uporabi dokaznega standarda velike verjetnosti.

18Iz zgoraj navedenih razlogov zato tožena stranka pritožbeno povsem neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da do poškodbe tožnika ni prišlo na naslovu njenega zavarovanca ... 42, temveč na naslovu ... 34, pa tudi pri navedbah, da do poškodbe ni prišlo zaradi ravnanja oziroma opustitve njenega zavarovanca, da se je tožnik pri delu s skobeljnim strojem poškodoval sam. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v točah od 8. do 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je do škodnega dogodka prišlo pri zavarovancu tožene stranke doma na naslovu ... 42, ko je tožnik le-temu pomagal pri obnovi podstrešnega stanovanja, da mu je pri izdelovanju šablone zavarovanec držal skobeljni stroj, da je, ko je tožnik z rokami potiskal leseno letvico preko rezila skobeljnega stroja, zavarovanec stroj nenadoma premaknil, zaradi česar je tožniku iz roke izbilo obdelovanec (leseno letev) in mu potegnilo roko tako, da je z mezincem desne roke oplazil po rezilni glavi stroja in se ob tem poškodoval, da je bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je povedal, kako bosta to delo (izdelavo šablone) naredila, da je sam prijel stroj in ga obrnil tako, da je tožnik lahko začel z delom, da je tožnik zavarovancu tožene stranke povsem zaupal, da stroj drži trdno in premika ni pričakoval, da je bilo tožniku znano, da zna zavarovanec takšna dela izvajati tudi sam in da ima izkušnje z obrtniškimi deli in delom na terenu, da je tožnik pri izvajanju dela sam ravnal tako, kot bi moral, da sam stroja ni premaknil, ampak je desko premikal tako, kot je to potrebno, da se naredi izdelek, da tožnik premika stroja ni mogel pričakovati tudi iz razloga, ker ga zavarovanec pred premikom stroja ni nič opozoril, da se stroja ni dalo pričvrstiti in da zato obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja, na kar bi moral zavarovanec računati in vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, pa tudi, da se je zavarovanec tožene stranke tudi sam zavedal, da ni ravnal dovolj skrbno in da bi lahko in moral stroj trdneje držati, da bi preprečil nenaden premik le-tega.

19Na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo pravo in sicer določilo 6. člena OZ in določilo 1. odstavka 131. člena OZ, ko je zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, da so podane vse predpostavke njegove odškodninske odgovornosti, saj zavarovanec tožene stranke v obravnavanem primeru ni ravnal dovolj skrbno in pazljivo, kot se v danih okoliščinah pričakuje od povprečno skrbnega človeka, posledično pa je s takšnim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnega ravnanja, ko ni dovolj trdno držal malega ročnega skobeljnega stroja, zavarovanec tožene stranke povzročil, da se je stroj premaknil, česar tožnik ni mogel pričakovati, zaradi premika stroja pa je tožniku iz rok izbilo letev in je s prstom oplazil po rezilu, pri čemer mu je nastala škoda, kar posledično pomeni, da je med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo podana tudi vzročna zveza.

20Četudi zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, da stroja zavestno ni držal dovolj močno in četudi je do premika ročnega skobeljnega stroja prišlo nehote, kot to izpostavlja tožena stranka v pritožbi, to še ne pomeni, da je do tožnikove škode prišlo brez krivde njenega zavarovanca, saj za zaključek o obstoju krivde v smislu 135. člena OZ zadošča že najnižja stopnja le-te, t.j. nezavestna malomarnost in najmanj to stopnje krivde je v tem konkretnem primeru pripisati tudi zavarovancu tožene stranke, ki se je, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, potem, ko je ugotovilo, da se stroja ni dalo pričvrstiti in je zaključilo, da obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja, tudi sam zavedal, da ni ravnal dovolj skrbno in da bi moral stroj trdneje držati, da bi preprečil nenaden premik le-tega.

21Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke, ki ročnega skobeljnega stroja ni držal dovolj trdno, čeprav je, kot je to v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, moral računati na to, da zato, ker se stroja ni dalo pričvrstiti, obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja in da je to moral vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil za njenega zavarovanca ta škodni dogodek nenaden in nepričakovan in da zato za njegove posledice ne more odškodninsko odgovarjati.

K pritožbama tožnika in tožene stranke glede odločitve o soprispevku tožnika:

22Ni pritrditi tožniku, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta svoj očitek tožnik utemeljuje z navedbo, da je podano nasprotje v razlogih sodbe, ker je sodišče prve stopnje najprej sprejelo dejstvo, da se omenjeno delo ni dalo opraviti na drugačen način, v nadaljevanju pa je sledilo ugovoru tožene stranke, da bi delo moral opraviti na drugačen način. Zatrjevano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe pa ne obstaja, saj se prvi del ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje nanaša na delo na terenu, na kraju samem, drugi del pa na možnost izvedbe tega dela v delavnici. Sodišče prve stopnje je tako sicer res najprej povzelo izpovedi tožnika in priče A. A., ki sta med drugim povedala, da se delo ni dalo opraviti na drugačen način, saj je šlo za običajno montažo in izdelavo šablone na kraju samem oziroma na mestu, kjer je potrebno izdelek vgraditi, da je tak način dela v skladu z običajno prakso tovrstnega dela in splošno znanim dejstvom, da se tovrstne storitve opravljalo v stanovanjih ali hišah strank, in ne v delavnicah, ter da se takšno delo na terenu redno in običajno opravlja tudi s strani drugih mizarjev in montažerjev, kar je splošno znano dejstvo. Res je v nadaljevanju svoje obrazložitve v točki 14. izpodbijane sodbe tudi ugotovilo in zaključilo, da je obstajala možnost, da bi tožnik lahko delo opravil na drug način, manj tvegan, če bi obdelovanec odrezal na stabilnem stroju v delavnici. Iz takšne obrazložitve izpodbijane sodbe pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo in zaključilo, da se na terenu delo ni dalo opraviti na drugačen način, kot se je opravljalo v času nastanka škodnega dogodka, v nadaljevanju pa je še ugotovilo in zaključilo, da pa je obstajala možnost, da se delo opravi na drug način v delavnici na stabilnem stroju.

23Isto kršitev (absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi z navedbo, da v razlogih sodbe ni navedlo nobenih meril za ugotavljanje deleža tožnikovega soprispevka in da ni z ničemer obrazložilo, zakaj naj bi bil njegov delež soprispevka ovrednoten ravno v višini 30%, ne pa npr. v višini 10% ali 15%. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev o soprispevku tožnika k nastanku škode navedlo povsem dovolj in tudi ustrezne razloge, da se da ta njegova odločitev pritožbeno preizkusiti. Ni res, da ni navedlo nobenih meril za ugotavljanje deleža soprispevka tožnika, saj je v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je upoštevalo dejstvo, da je tožnik takrat izvajal svojo poklicno dejavnost in je zato posledično moralo skrbnost njegovega ravnanja presojati na podlagi kriterija dobrega strokovnjaka po 2. odstavku 6. člena OZ. V zvezi z višino deleža pa je nadalje še pojasnilo, da je pri njej upoštevalo težo tožnikove kršitve, ki jo je videlo v tem, da je ravnal neprofesionalno in neodgovorno, ko je zaradi „porabe“ časa izbral manj varen način izdelave šablone.

24Neutemeljeni so tudi očitki tožnika, da je v zvezi z dejstvi, ki so odločilna za ugotovitev obstoja deljene odgovornosti za nastalo škodo oziroma za ugotovitev obstoja tožnikovega soprispevka in višine deleža le-tega, sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki jih utemeljuje s sklicevanjem na posamezne izvedene dokaze oziroma na posamezne dele izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in kot priče zaslišanega zavarovanca tožene stranke, s pripisovanjem drugačne vsebine njunim izpovedbam, z lastnim videnjem rezultata dokazovanja in z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, je skrbno obrazložena, življenjsko logična in prepričljiva. Na takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje se zaradi njene pravilnosti v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

25Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, saj temeljijo na izpovedi tožnika in priče A. A. Obeh izpovedi kot celote tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot ju je razumelo sodišče prve stopnje. Vsekakor pa ne tako, kot to želi v pritožbi prikazati tožnik na način, da povsem iz konteksta iztrga posamezne dele izpovedi tožnika in priče A. A. (zavarovanca tožene stranke), se sklicuje samo na tisto, kar ustreza njemu, spregleda pa celoto. S takšno enostransko in parcialno dokazno oceno tožnik pritožbeno ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in s tem posledično tudi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

26Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki se nanašajo na vprašanje deljene odgovornosti oziroma soprispevka tožnika k nastanku njegove nepremoženjske škode.

27Dokazno podprte in s tem pravilne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki temeljijo na izpovedi tožnika in priče A. A., da je bil tožnik pri delu, ki ga je ta dan opravljal, to je da je z letvico drsel po rezilu skobeljnega stroja, previden, da letvice ni premikal in da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi kakršnega koli ravnanja tožnika pri samem skobljanju, da se (na terenu) delo (z ročnim skobeljnim strojem) ni dalo opraviti na drugačen način, saj je šlo za običajno montažo in izdelavo šablone na kraju samem oziroma na mestu, kjer je potrebno izdelek vgraditi, da je tak način dela v skladu z običajno prakso tovrstnega dela in splošno znanim dejstvom, da se tovrstne storitve opravljalo v stanovanjih ali hišah strank, in ne v delavnicah, da se takšno delo na terenu redno in običajno opravlja tudi s strani drugih mizarjev in montažerjev, kar je splošno znano dejstvo, da se ravno v ta namen uporablja ročno orodje pri delu mizarjev, tudi skobeljni stroj, ki je povsem običajno orodje za tovrstna dela, da je tožnik takrat izvajal svojo poklicno dejavnost (izvajanje mizarskih storitev), da bi delo lahko opravil na drugačen način, bolj varen, in sicer tako, da bi obdelovanec odrezal pri sebi doma na stabilnem stroju, da tega tožnik ni storil, saj bi bilo to nesmotrno (neekonomično), ker bi se moral voziti gor in dol, ker je potrebno sprotno preverjanje, ali izdelek paše.

28Pritrditi pa je tožniku, da je na takšno pravilno ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 2. odstavek 6. člena OZ in 171. člena v zvezi s 185. členom OZ, ko je zaključilo, da je tudi tožnik sam prispeval k nastanku škode. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajala možnost, da bi lahko tožnik delo opravil na drug način, manj tvegan, če bi obdelovanec odrezal pri sebi doma na stabilnem stroju, pa so za pravilnost odločitve o (ne)obstoju deljene odgovornosti oziroma soprispevka tožnika bistvene nadaljnje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niti niso izpodbijane (tudi s strani tožene stranke ne), da je tožnik v času nastanka škodnega dogodka delo opravljal na terenu, da se (na terenu) delo (z ročnim skobeljnim strojem) ni dalo opraviti na drugačen način, saj je šlo za običajno montažo in izdelavo šablone na kraju samem oziroma na mestu, kjer je potrebno izdelek vgraditi, da je tak način dela v skladu z običajno prakso tovrstnega dela in splošno znanim dejstvom, da se tovrstne storitve opravljalo v stanovanjih ali hišah strank, in ne v delavnicah, da se takšno delo na terenu redno in običajno opravlja tudi s strani drugih mizarjev in montažerjev, kar je splošno znano dejstvo, da se ravno v ta namen uporablja ročno orodje pri delu mizarjev, tudi skobeljni stroj, ki je povsem običajno orodje za tovrstna dela, da je bil način izvedbe dela, kot ga je opravil tožnik, v danih okoliščinah bolj ekonomičen in tudi običajen, pa tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri delu, ki ga je ta dan opravljal, to je da je z letvico drsel po rezilu skobeljnega stroja, previden, da letvice ni premikal in da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi kakršnega koli ravnanja tožnika pri samem skobljanju. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje do poškodbe tožnika torej prišlo pri delu, ki se običajno, v praksi opravlja na terenu, na kraju samem z uporabo ročnega skobeljnega stroja, ki je prav tako povsem običajno orodje za opravo takšnega dela na terenu, tožnik pa je to orodje v konkretnih okoliščinah uporabljal pravilno in bil pri delu previden, zgolj obstoječa (teoretična) možnost varnejšega načina izvedbe tega dela v delavnici na stabilnem stroju ne more predstavljati takšne okoliščine, zaradi katere bi bilo mogoče tožniku ob pravilni uporabi merila skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 2. odstavka 6. člena OZ očitati, da je v konkretnih dejanskih okoliščinah, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, ravnal neskrbno, neprofesionalno in neodgovorno. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil tožnik pri delu previden, da letvice sam ni premikal in da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi kakršnega koli ravnanja tožnika pri samem skobljanju, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da tožniku soprispevka k nastanku škode ni mogoče pripisati in je ta ugovor tožene stranke neutemeljen.

29Glede na takšen materialno pravni zaključek glede (ne)obstoja soprispevka tožnika k nastanku škode, je posledično neutemeljeno tudi zavzemanje tožene stranke v pritožbi za prisojo še višjega deleža (80%) tožnikovega soprispevka, saj za kaj takšnega ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage.

K pritožbi tožnika glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo:

30Glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo se konkretizirano pritožuje le tožnik in še to le glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, saj mu samo po tej postavki sodišče prve stopnje odškodnine ni odmerilo v celotni vtoževani višini.

31Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami³.

32Ni pritrditi tožniku, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe sicer pojasnilo, da je pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode upoštevalo sodno prakso v podobnih primerih, v nadaljevanju svoje obrazložitve pa te konkretne sodne prakse ni navedlo, zaradi česar se njegova odločitev o višini dosojene odškodnine za to obliko nepremoženjske škode po pritožbenih navedbah tožnika ne da preizkusiti. Sodna praksa v zvezi z uporabo načela objektivizacije oziroma objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki jo mora vsako sodišče poznati po uradni dolžnosti, sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava (179. in 182. člena OZ). Ker mora sodišče, tudi pritožbeno, na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, nenavedba sodne prakse (v primerljivih zadevah), enako kot to velja za opustitev navedbe materialno pravne podlage, ne predstavlja postopkovne kršitve, temveč lahko predstavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

33Neutemeljeni so tudi očitki tožnika v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obsegom te škode zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo kar 11 specialističnih izvidov, iz katerih izhajajo nevšečnosti, ki jih je trpel v zvezi s temi specialističnimi pregledi, ker ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je utrpel hud defekt končnega sklepa mezinca desne roke, pa tudi njegove ugotovitve, da tožnik ni mogel opravljati normalnega mizarskega dela in da bo pri svojem delu, enako pa tudi pri kmetovanju trpel določene neugodnosti tudi v bodoče, ker ni upoštevalo nevšečnosti v zvezi z opravljanjem fizioterapij, ker ni upoštevalo, da je bil podvržen dvema operacijama, da je prišlo med zdravljenjem do infekcije, prav tako pa tudi ni upoštevalo tega, da je tožnik sladkorni bolnik na terapiji s tabletami in inzulinom, zaradi česar so ga vse te nevšečnosti v času zdravljenja še bolj prizadele.

34Pritožbene navedbe, da je tožnik sladkorni bolnik na terapiji s tabletami in inzulinom, zaradi česar so ga vse te nevšečnosti v času zdravljenja še bolj prizadele, predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožnik ni navedel prav nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato teh pritožbenih navedb tožnika tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati pri svoji odločitvi o pritožbi.

35Vse preostale nevšečnosti, ki jih pritožbeno izpostavlja tožnik, pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in vse to upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Kot izhaja iz točke 16. obrazložitve izpodbijane sodbe se je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče prve stopnje oprlo tako na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke s področja kirurgije in travmatologije dr. Andreja Kelca (v nadaljevanju: izvedensko mnenje), kot tudi na predloženo tožnikovo medicinsko dokumentacijo (priloge A4-A17, A21-A23), torej tudi na vseh 11 specialističnih izvidov, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, upoštevalo pa je tudi tožnikovo izpoved, kolikor se le-ta ni razhajala z izvedenskim mnenjem, ki jo je glede obsega škode iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem povzelo v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je med drugim še ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbo mezinca desne roke. Iz povzetka tožnikove izpovedi, ki v tem delu ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem, povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za to obliko nepremoženjske škode upoštevalo nevšečnosti v zvezi z opravljeno fizioterapijo, saj je tožnikovo izpoved povzelo tudi glede teh nevšečnosti. Prav tako je njegovo izpoved povzelo in upoštevalo pri odmeri višine odškodnine tudi v delu, v katerem je tekom izpovedi tožnik izpostavil, da je bil operiran dvakrat, da je vmes prišlo do infekcije, izpostavil pa je tudi kontrolne preglede, preveze, nošenje opornice, obloge za rano in jemanje protibolečinskih sredstev. V zadnjem odstavku 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo tudi omejitve pri delih, tudi mizarskih, v času zdravljenja. Bodoče neugodnosti in omejitve pri mizarskem delu in pri ostalih ročnih delih (kamor sodijo tudi dela v zvezi s kmetovanjem) pa je sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo v točki 21. izpodbijane sodbe, ustrezno in pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

36Dokazno podprte in s tem pravilne so tako ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel poškodbo mezinca desne roke, da je zaradi te poškodbe trpel bolečine različne intenzitete, in sicer kratkotrajne hude telesne bolečine 1 dan, srednje hude telesne bolečine 3 dni, občasne srednje hude bolečine do 1 uro dnevno v trajanju treh mesecev, trajne lahke bolečine še mesec dni, občasne lahke telesne bolečine do 2 uri dnevno v obdobju 5 mesecev, pa tudi, da se bodo lahko tožniku tudi v bodoče pojavljale trajne lahke telesne bolečine ob nenadzorovanih udarcih in prekomernih pritiskih na konico prsta ter ob izpostavljenosti mrazu. Prav tako so dokazno podprte tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik tekom zdravljenja podvržen tudi številnim neugodnostim in sicer so bile neugodne: fizioterapije, pregled po poškodbi in oskrba v kirurški ambulanti, kjer so mu opravili rentgensko slikanje, rana je bila oskrbljena v prevodni anesteziji, potrebni so bili prevezi, po treh tednih je bil opravljen ponoven operativni poseg, ponovno so bili potrebni prevezi z občasnih čiščenjem obrobnih mrtvin, zaradi vnetja je tožnik potreboval antibiotično zdravljenje, za lajšanje bolečin je jemal protibolečinske tablete, v prvem mesecu je bila funkcija desnice pomembno motena, potrebni so bili redni prevezi, prst je bil slabo gibljiv, zaradi rane ga ni mogel uporabiti pri normalnih prijemih, oviran je bil pri osebni higieni, normalnem prijemanju predmetov, saj mezinca ni mogel normalno uporabiti pri gibu, ovirana pa je bila tudi soročna aktivnost, saj je roko bolj uporabljal kot oporo, po mesecu dni je bilo stanje sicer izboljšano, vendar še zmeraj nenormalno, reženj, s katerim so pokrili defekt, je v tem času celil z manjšimi obrobnimi nekrozami in tudi zaradi tega z roko ni bil sposoben čvrstih prijemov, potreboval je zaščitni povoj, zaradi okvarjenih mehkih tkiv pa je moral na roko paziti tudi pri delih, pri katerih bi lahko prišlo do dodatnih udarnin, mehka tkiva niso bila sposobna, da bi se lahko na mezinec normalno oprl, niti niso bila tako stabilna, da bi lahko normalno umil roko in jo uporabljal pri delu, do preteka treh mesecev se je funkcija prsta postopoma izboljševala, roko je lahko uporabljal pri lahkih dnevnih aktivnostih, bil je omejen pri čvrstih prijemih, pri delu v mokrem, mrzlem okolju, ni mogel opravljati normalnega mizarskega dela.

37Ob tako ugotovljeni telesni poškodbi, ob tako ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel (v skupnem trajanju 9 mesecev in 4 dni) in upoštevaje dejstvo, da bo tudi v bodoče še lahko občasno trpel lahke telesne bolečine, ter upoštevaje vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in starost tožnika (47 let ob škodnem dogodku), pa tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z odmero odškodnine iz tega naslova v znesku 2.000,00 EUR odškodnino odmerilo nekoliko prenizko in bi ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavljata določili 179. in 182. člena OZ, predstavljala pravično denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode odškodnina v celotni vtoževani višini 2.800,00 EUR.

38Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako tožnik upravičen do odškodnine za vse oblike nepremoženjsko škodo skupaj v celotni vtoževani višini 4.400,00 EUR (odškodnini iz naslova prestanega strahu v višini 600,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000,00 EUR namreč pritožbeno nista bili konkretizirano izpodbijani), ki bi tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (le-to je uporabilo podatek o povprečni neto plači v RS v juniju 2021, kar pritožbeno ni izpodbijano, znašala pa je 1.256,24 EUR), predstavljala dobrih 3,5 povprečnih mesečnih neto plač, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode (načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika (načelo individualizacije). Glede na obseg škode je temu primeru najbolj podoben primer v zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 541/2002, v kateri je bila oškodovancu za podobno poškodbo in podoben obseg škode prisojena, verjetno tudi zaradi starosti oškodovanca, nekoliko višja odškodnina v višini 4 povprečnih neto plač v RS.

39Upoštevaje z zavarovalno pogodbo dogovorjeno soudeležbo zavarovanca tožene stranke pri vsakem zavarovalnem primeru iz naslova odgovornosti v višini 10%, ki je pritožbeno nesporna, v tem konkretnem primeru pa znaša 440,00 EUR, je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati (namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 2.268,00 EUR) skupaj 3.960,00 EUR odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo.

40Pritožbeno sodišče je tako glede višine prisojene odškodnine pritožbi tožnika v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati (poleg že dosojenih 2.268,00 EUR) še nadaljnjih 1.692,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 1. 2019, kot jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje in pritožbeno niso bile izpodbijane, dalje. Nadaljnjo pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke pa je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in v preostalih izpodbijanih, pa nespremenjenih delih, sodbo sodišča prve stopnje (t.j. v celoti v točki I. izreka in v točki II. izreka za znesek 440,00 EUR (odbitna franšiza) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 1. 2019 dalje) potrdilo.

K pritožbama tožnika in tožene stranke glede stroškovne odločitve:

41Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP že sama po sebi narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje.

42Utemeljena pa je tudi sicer vsebinska pritožba tožnika glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 155. člena ZPP, ko je ocenilo, da pripravljalna vloga tožnika z dne 12. 8. 2021 ni bila potrebna. Pritrditi je tožniku, da je z njo odgovarjal na navedbe tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2021 in je že iz tega razloga bila potrebna. Po sodišču prve stopnje priznanim odvetniškim stroškom tožnika v skupni višini 1.995 točk, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 155. člena ZPP in določil Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)) prišteti še dodatnih 150 točk za pripravljalno vlogo tožnika z dne 12. 8. 2021 po Tar. št. 19/3 OT, ter temu ustrezno priznanim 29,95 točk za materialne stroške še 1,50 točk za materialne stroške v zvezi s to pripravljalno vlogo po 3. odstavku 11. člena OT, tako da odvetniški stroški skupaj znašajo, namesto 2.024,95 točk oziroma (upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) 1.214,97 EUR, 2.176,45 točk oziroma 1.305,87 EUR. Skupaj z 22% DDV v višini 287,29 EUR (namesto 267,29 EUR) po 2. odstavku 12. člena OT, sodno takso za predmetni postopek na prvi stopnji v višini 240,00 EUR ter stroški za izvedenca v višini 372,00 EUR, tako znašajo potrebni stroški tožnika. namesto po sodišču prve stopnje priznanih 2.094,26 EUR, 2.205,16 EUR.

43Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, v skladu s katero je tožnik uspel s svojim zahtevkom pred sodiščem prve stopnje v 90% (t.j. z 3.960,00 EUR od zahtevanih 4.400,00 EUR), tožena stranka pa v 10%, je tožena stranka dolžna tožniku v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.984,64 EUR (kolikor znaša 90% od odmerjenih 2.205,16 EUR pravdnih stroškov tožnika), tožnik pa je glede na po sodišču prve stopnje toženi stranki odmerjene potrebne pravdne stroške (pri čemer sama odmera pravdnih stroškov toženi stranki v višini 20,00 EUR ni bila izpodbijana) in ugotovljen nov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje toženi stranki dolžan povrniti 2,00 EUR pravdnih stroškov (kolikor znaša 10% od odmerjenih 20,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke). Po medsebojnem pobotanju mora tako tožena stranka tožniku povrniti (namesto 1.069,69 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji) 1.982,64 EUR pravdnih stroškov (1,984,64 EUR-2,00 EUR), zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka na prvi stopnji, in sodbo sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku (poleg že dosojenih 1.069,69 EUR) še nadaljnjih 912,95 EUR (1.982,64 EUR-1.069,69 EUR) pravdnih stroškov.

44Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP trpeti svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora v skladu z 2. odstavkom 154. člena v zvezi s 155. členom in 2. odstavkom 165. člena ZPP povrniti v njegovemu uspehu ustreznem delu potrebne pritožbene stroške. Tožnik je glede glavne stvari, ki je merodajna za ugotovitev uspeha tožnika v postopku z rednim pravnim sredstvom, s pritožbo uspel v 79% (zahteval je še plačilo nadaljnjih 2.132,00 EUR odškodnine, prisojenih pa mu je bilo še nadaljnjih 1.692,00 EUR). Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju vrednosti na pritožbeni stopnji spornega predmeta (2.132,00 EUR) in upoštevaje 155. člen ZPP ter določila OT priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške v zvezi z njegovo pritožbo: nagrada po Tar. št. 21/1 OT (za pritožbo) 375 točk, nagrada po Tar. št. 39/3 (za poročilo stranki o uspehu s pritožbo) 50 točk, materialni stroški po 3. odstavku 11. člena OT 8,5 točk, stroški za 22% DDV po 2. odstavku 12 člena OT 57,22 EUR in sodna taksa za pritožbo 180,00 EUR, skupaj torej 497,32 EUR pritožbenih stroškov. Tožnik je glede na njegov uspeh v pritožbenem postopku (79%) upravičen do povračila pritožbenih stroškov v zvezi z vloženo pritožbo v višini 392,88 EUR, tožena stranka pa mu jih je dolžna povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 3. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Tako tudi Pavčnik, T.: Dokazni standardi, 2012, Podjetje in delo, številka 6-7.
³ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge.