228. člen ZPP

Predlagatelj, ki od sodišča zahteva, da pridobi podatke o (domnevnih) bančnih računih nasprotne udeleženke v avstrijskih bankah, bi lahko svoje pravice zavaroval s stopničasto tožbo, zato je predlog za zavarovanje dokazov neutemeljen.

Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe o verjetnosti obstoja terjatve ali da bo ta nastala oziroma verjetnosti, da je bila pravica kršena ali da grozi dejanska nevarnost, da bo kršena, ni podala ustreznih trditev in dokazov. Navedla je zgolj, da je že v tožbi pojasnila, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo, kar je sam izrecno priznal, in da je kršil obveznost varstva poslovne skrivnosti, za kar je predložila ustrezne dokaze, ter da se v izogib podvajanju navedb v celoti sklicuje na že navedeno. Takšen način uveljavljanja zavarovanja, ki temelji zgolj na pavšalnem sklicevanju na trditve iz drugega postopka (postopka s tožbo), oziroma ne vsebuje niti jedrnatega povzetka dejstev ali sklicevanja na konkretne dele sicer obsežne tožbe, ki po mnenju tožnice utemeljujejo verjetnost obstoja ali nastanka terjatve, ne zadošča za vsebinsko presojo obstoja te materialnopravne predpostavke v postopku zavarovanja z začasno odredbo.

Splošno znano dejstvo je, da banka fizični osebi podatkov o računih druge fizične osebe (mutatis mutandis to velja tudi za KDD in vrednostne papirje) ne bo izročila. Stranka v položaju, kot je tožnikov, nima drugih možnosti, kot da predlaga pridobitev teh podatkov v sodnem postopku. Odrekanje takšne možnosti bi neutemeljeno in pretirano poseglo v predlagateljevo pravico do sodnega varstva, ki med drugim vsebuje tudi pravico, da je sodno varstvo dejansko učinkovito.

Osebe, ki so opravljale funkcijo člana poslovodstva stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka, morajo upravitelju takoj, ko sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka: 1. omogočiti dostop do prostorov, v katerih stečajni dolžnik opravlja svoje posle ali hrani svoje stvari, 2. izročiti ključe in drugo opremo, potrebno za dostop in varovanje teh prostorov, ter 3. izročiti drugo premoženje, ki ga imajo v posesti, ali opremo ali listine, potrebne za prevzem tega premoženja (prvi odstavek 292. člena ZFPPIPP). Stečajni dolžnik, člani njegovih organov vodenja in nadzora, njegovi družbeniki in osebe, ki so bile zaposlene pri stečajnem dolžniku, ter osebe, ki so opravljale funkcijo poslovodstva stečajnega dolžnika zadnjih pet let pred začetkom postopka, morajo upravitelju dati pojasnila o poslih stečajnega dolžnika ter drugih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za vodenje stečajnega postopka ali za sestavo računovodskih izkazov iz prvega odstavka 291. člena ZFPPIPP (šesti odstavek 292. člena ZFPPIPP). Za navedene dolžnosti se smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, o dolžnostih priče in pravnih posledicah kršitve te dolžnosti (sedmi odstavek 292

Predlagateljica ni izkazala solastništva na nepremičninah in s tem pravnega interesa za stransko intervencijo. Trditve o možnosti poplačila terjatve, ki jo ima predlagateljica do tožene stranke, ne izkazujejo pravnega interesa, temveč ekonomskega.

Glede na veljavna procesna pravila je pritožnik lahko računal, da bo sodišče bodisi izvedlo predlagani dokaz bodisi ga pozvalo, da predlagani dokaz predloži sam. V pritožbeni opredelitvi nedopustne sodbe presenečenja vsebovan očitek kršitve pravice do izjave je zato utemeljen.

Stopnička v poslovnem prostoru je povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega, dodatnega ukrepanja, kot je talna oznaka (nalepka). Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb na mestu, kjer je padel tožnik, očitno pogosteje ni prihajalo, vsaj tožnik česa takega ne trdi. Zgodi se, da kdo kdaj spregleda rob ali stopnico, a če to ni posebej nepričakovano, gre za plod lastne premajhne pozornosti ali naključja, ki ga mora trpeti tisti, ki se mu takšno naključje primeri.

Predaja premoženja, listin, poslov in poslovne dokumentacije stečajnega dolžnika je dolžnost bivšega zakonitega zastopnika dolžnika. Te svoje dolžnosti se ne more razbremeniti s trditvami, da se vse poslovne listine dolžnika nahajajo v računovodskem servisu, da jih bivši direktor nima v posesti, da je ob začetku stečajnega postopka kontaktiral svojo računovodkinjo in jo prosil, naj mu izroči poslovne listine družbe, vendar od nje ni dobil ustreznih informacij, kaj je s temi listinami. V prvem odstavku 241. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 292. člena ZFPPIPP predvideno denarno kaznovanje bivšega zakonitega zastopnika dolžnika predstavlja le disciplinski ukrep, ki je namenjen zagotavljanju nemotenega teka stečajnega postopka in ne kaznovanju za kaznivo ravnanje v kazenskopravnem smislu.

Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s pritožbeno navedbo, da tega, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih dokazne ocene, tožnik ni zatrjeval, da je te razloge sodišče prve stopnje navedlo mimo trditvene podlage pravdnih strank in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč ni vezana na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP). Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke, ki ročnega skobeljnega stroja ni držal dovolj trdno, čeprav je moral računati na to, da zato, ker se stroja ni dalo pričvrstiti, obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja in da je to moral vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil za njenega zavarovanca ta škodni dogodek nenaden in nepričakovan in da zato za njegove posledice ne more odškodninsko odgovarjati.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnici pravočasno in utemeljeno podano pisno opozorilo z dne 25. 10. 2019 (prvi odstavek 85. člena ZDR-1; in da je bila zakonita tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 25. 2. 2020 (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Glede odpovednih očitkov pritožba navaja, da ne zadoščajo za tožničino krivdo, saj bi ta v primeru dejanske malomarnosti storila dnevno oziroma tedensko večje število napak, ne pa le eno, dve letno. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom o tožničini malomarnosti. Tožnica je v enem dnevu (10. 1. 2020) storila več napak: v embalažo je vključila izdelek z napačno kodo, zapakirala je napačno število kosov, v nosilec košare ni vstavila zaskočnega zatiča. Slednja napaka je bila že predmet pisnega opozorila, ki tako ni doseglo svojega namena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s predlogi o poizvedbah o tem, katera vozila naj bi tožnik v času trajanja zakonske zveze dejansko kupil in nato prodal, skušala ugotavljati dejstva (ne pa jih dokazovati), zato je tak predlog utemeljeno zavrnilo, s čimer ni kršilo določil 227. in 228. člena ZPP.

Sodišče lahko na podlagi določila 287. člena ZPP dokazni predlog stranke zavrne, če je dokazni predlog nesubstanciran, če gre za ugotavljanje nerelevantnih dejstev, če gre za dokazovanje dejstev, ki niso predmet dokazovanja, če gre za prekludiran dokaz, za neprimeren dokaz ali dokaz za dokazovanje dejstva, ki je že dokazano. Toženec ne zanika dobave lesa in opravljene prevoze lesa, a trdi, da je tožnik posloval z družbo H. in ne z njim kot fizično osebo in takratnim direktorjem družbe. Napačno je stališče sodbe, da je predlagani dokaz za odločitev v zadevi nepomemben. Z njim tožnik namreč izpodbija toženčeve trditve glede pomanjkanja pasivne legitimacije (212. člen ZPP). Če namreč poslovna in finančna dokumentacija družbe C., d. o. o. (prej družbe H., d. o. o.), ne vsebuje nobenih podatkov in listin, ki bi se nanašale na poslovanje družbe s tožnikom, to lahko pomeni le, da je tožnik posloval s tožencem in ne z njegovo takratno družbo. Ob tem je treba poudariti, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve, da so pri prevozih tako velikega tovora, kot je les, nujni tovorni listi in ostale potrebne listine. Še posebej pa to velja pri poslovanju z družbo. Če je tož

Če se v zvezi z dolžnostjo dajanja pojasnil o poslih smiselno uporabljajo določbe ZPP o dolžnostih priče, je torej ob uporabi analogije mogoče v zvezi z dolžnostjo izročitve poslovne in druge dokumentacije uporabiti določbe o edicijski dolžnosti drugih oseb po 228. členu ZPP iz katerega izhaja, da sme sodišče na predlog stranke drugi osebi naložiti, naj predloži listino. Vendar preden izda sodišče odločbo, s katero naloži drugi osebi, naj predloži listino, jo povabi, naj se o tem izjavi. Pričo, ki se neopravičeno ne odzove vabilu sodišča na zaslišanje ali neopravičeno noče pričati, sodišče prisilno privede (primarna sankcija) ali ji izreče denarno kazen (sekundarna sankcija). Zaradi opisane zakonske specifike postopka izvedbe dokaza z zaslišanjem priče, je pritožba kot pravno sredstvo priče predvidena šele zoper sklep o izreku denarni kazni, ki ga sodišče, ki je sklep izdalo, lahko tudi prekliče. Ob smiselni uporabi določb ZPP predstavlja torej izpodbijani sklep v drugi alineji izreka, s katerim je stečajno sodišče v skladu s petim odstavkom 292. člena ZFPPIPP pritožnici naložilo, da da upravitelju pojasnila o poslih stečajnega dolžnika ter drugih dejstvih in okoliščinah,

Pričakovana lastninska pravica, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pripada osebi, ki ima veljaven pravni naslov, to je zavezovalni pravni posel in zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis overjen (41. člen ZZK-1). V konkretni situaciji je izvedba dokaza z zaslišanjem stranke in priče neprimeren dokaz za ugotovitev obstoja prodajne pogodbe, ki bi vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo in na kateri je prenositeljev podpis overjen. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi bili vsi izvodi prodajne pogodba uničeni ali izgubljeni, temveč le, da se nahajajo pri prodajalcu, ob tem pa ni navedel, da od prodajalca navedene pogodbe ne more pridobiti oziroma se ni skliceval na t. i. edicijsko dolžnost tretjih oseb.

Izjavljanje v postopku je pravica stranke, ne pa njena obveznost.

Zaradi načela realne subrogacije, ki velja tudi po razvezi zakonske zveze, so del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev ali so pridobljene z zamenjavo oziroma izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja. Spor o višini deležev ni obračunska pravda. Gre za celovito presojo vseh razmerij med bivšima zakoncema, pri kateri je treba ustrezno ovrednotiti ne le vložek posebnega premoženja in dohodke strank, ampak tudi druge okoliščine, kot so pomoč, ki jo daje zakonec drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Ni odločilna pritožbena navedba, da naj tožeča stranka v spornem obdobju, na katerega se nanaša zahtevek za plačilo odškodnine, ne bi imela registrirane dejavnosti opravljanja telekomunikacijskih storitev. V kolikor je tožeča stranka na območju I. opravljala takšno dejavnost, bi ji s konkuriranjem družbe E. d. o. o., katere prokurist je tožena stranka, lahko nastala škoda, ne glede na registrirano dejavnost. Zato zgolj zaradi te okoliščine ni mogoče šteti, da to tožeča stranka ne more z listinami dokazati dejanskega konkuriranja družbe E. d. o. o. tožeči stranki.

Namenska poraba sredstev in izvedba celotnega programa še ne pomenita nujno, da je tožena stranka upravičena do celotnega zneska financiranja. Če tožeča stranka ob presoji zahtevkov ugotovi, da je realizirana vrednost oziroma realiziran obseg programa manjši od predvidenega za več kot 15 %, lahko temu ustrezno zmanjša izplačilo dodeljenih sredstev. Ko dodeljena sredstva izplača, njihovega zmanjšanja (in vračila) na podlagi pogodbe o sofinanciranju ne more več zahtevati. Vendar pa bi bila sredstva, ki bi bila nasprotni pogodbeni stranki nakazana preko te omejitve, nakazana brez pogodbene podlage in bi jih tožeča stranka tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi lahko zahtevala nazaj.

Tožnica je v okviru izpolnitvenega zahtevka navajala, da se je do toženkinega odstopa od pogodbe že zavezala k plačilu določenih razvojnih stroškov tujemu partnerju (navajala je zneska 10.000 in 35.000 EUR). Toženka pa je oporekala višini zahtevka z navedbo, da že plačana sredstva (5.000,00 EUR z dne 23. 11. 2015) vsekakor zadoščajo za pokritje vseh že opravljenih aktivnosti in stroškov tožeče stranke. V svoji prvi pripravljalni vlogi je še opozorila, da je tožeča stranka zagotavljala podobne rešitve tudi drugim pravnim subjektom. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da je s tem dokazno breme prešlo na tožnico, ki je razpolagala s potrebnimi podatki glede višine izdatkov.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom strank in posledično pravilno uporabilo materialno pravo.