185. člen OZ

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožnikov napačen način dela je bil posledica toženkine opustitve usposobiti tožnika za varno delo in opustitve seznanitve tožnika s pisnimi navodili ter opustitve nadzora nad delom, v katerem bi lahko ugotovila, da je tožnik delo z viličarjem ves čas opravljal napačno. Če bi torej tožnik pravilno uporabljal viličarja, in sicer tako, da bi ves čas gledal v smeri vožnje, bi bila bistveno manjša možnost nastanka nezgode, saj bi videl paletni voziček, ki ga je nekdo od zaposlenih pustil na transportni poti. Res bi moral biti tudi tožnik bolj skrben in kljub vzvratni vožnji skrbneje pogledati na transportno pot in se prepričati, če je ta prosta, saj bi moral vedeti, da je pot frekventna, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena OZ. Obstoj krivdne odgovornosti toženke je utemeljilo z argumenti: (1) da ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola na formarskem stroju, zato tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov - ničelno stanje stroja, odstranitev ključev in postavitev opozorilne table; (2) da v navodilih in v praksi ni jasno razmejila, katere so obveznosti operaterja in vzdrževalca v zvezi z varnostnim protokolom; (3) da ni nadzirala dela tožnika v obdobju, ko še ni bil praktično usposobljen za opravo varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, posledično pa ni korigirala njegovih napak in (4) da je dopuščala nespoštovanje varnostnega protokola ob izvajanju vzdrževalnih del na stroju. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posttravmatske stresne motnje) nastopilo zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po nastanku škode. Začetek teka objektivnega zastaralnega

Načeloma se odškodnina res odmeri za posamezne oblike pravno priznane nepremoženjske škode, torej ločeno za telesne bolečine, za strah ina za duševne bolečine glede na njihov vzrok, vendar je v primerih, ko se posledice pri oškodovancu vzajemno pogojujejo in prepletajo do te mere, da jih med seboj ni mogoče ločevati, na mestu odmera enotne odškodnine. Enotna odškodnina lahko zaradi medsebojnega prepletanja vseh posledic vključuje vse oblike pravno priznane nepremoženjske škode, torej vse telesne bolečine, strah in duševne bolečine ne glede na njihov vzrok.

Pritožba izraža strinjanje s sicer pravilnim zaključkom sodišča, da namestitev predpražnika zaradi fiksacije vrat sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja zavarovanke. Prezre pa, da je dejstvena podlaga prvostopnega sodišča za zaključek o protipravnosti ravnanja toženkinega zavarovanca v namestitvi predpražnika z v tem postopku ugotovljenimi lastnostmi (obrabljenost, neobstoj protizdrsne zaščite), kar predstavlja opustitev dolžne skrbnosti zavarovanca, ki ni zagotovil, da bi bil vstop na predpražnik varen in ne bi drsel.

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bil glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka tožnikovo nepravilno pregledovanje, mazanje in vzdrževanje dvižne gredi. Po presoji sodišča prve stopnje je to zaradi opustitve dejanskega (funkcionalnega in praktičnega) nadzora delno posledica neskrbnega ravnanja toženke. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval navodil toženke za varno upravljanje razkladanja apnenčeve moke. Poleg že navedenih okoliščin je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dodatno obremenil dvižno gred s pretežkim tovorom. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov prispevek k škodnemu dogodku znaša vsaj 80 %. Za tek zakonskih zamudnih obresti je tudi pri premoženjski škodi odločilen izvensodni opomin oziroma, v tem primeru izvensodni zahtevek za plačilo odškodnine, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ veže nastop zamude in tek zakonskih zamudnih obresti. Stroški izvedencev in prevodov listin so nastali neodvisno od višine tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine, ki ju uveljavljata stranki, in se glede na prvi ods

Tožnik s svojim ravnanjem ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Sklicujoč se (tudi) na sodno prakso, je s pravilno zapolnitvijo pravnega standarda rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti, kamor sodi namestitev protizdrsne preproge, pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je pravilno štelo, da bi potrebo po namestitvi slednje ob rednih pregledih upravnik lahko zaznal. Gre za zakonsko dolžnost upravnika, za katero ta po členu 51/2 SZ-1 ne potrebuje predhodnega sklepa etažnih lastnikov, kot je to izpostavilo že prvostopno sodišče ki je utemeljeno zavrnilo predlog prvotoženke za pridobitev zapisnikov zborov lastnikov.

Tožeča stranka nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko sama, pred seznanitvijo z izvedenskim mnenjem, navedla pravno relevantna dejstva o opustitvi dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka je pri zavarovancu tožene stranke zaposlena kot pomožni delavec, kjer svoje delovne naloge opravlja skladno z navodili delodajalca in se zato od nje ne more pričakovati, da bi pred seznanitvijo z izvedenskim mnenjem navedla, da delodajalec ne izvaja vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Obstoječi način zabijanja z macolo ne predstavlja preprečitve možnosti nastanka nezgode pri delu, zato bi moral zavarovanec tožene stranke prilagoditi delovni postopek in uporabiti druga delovna sredstva in tako odstraniti vzroke, zaradi katerih je prišlo do poškodovanja tožeče stranke.

Ni odločilno, da gre pri pravni osebi, ki ji delavec očita trpinčenje, za družinsko podjetje ter da sta delavka in zakoniti zastopnik delodajalca zakonca v postopku zaradi razveze zakonske zveze. Pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi je potrebno v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedeni okoliščini zato ne izključujeta pravil, ki veljajo za delovno razmerje (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2012). Tožnica ni upoštevala avtoritete direktorja toženke in njegovih navodil. Direktorja toženke je provocirala, kar je razvidno tudi iz zvočnega posnetka, in ga žalila. Ker je šlo za enakovredno sodelovanje pri celotnem nizu ravnanj, tudi po presoji pritožbenega sodišča znaša soprispevek tožnice 50 %, kar pomeni, da je upravičena do za polovico zmanjšane odškodnine.

Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik za povzročitelja škode zvedel šele na podlagi poročila z dne 30. 10. 2014. Tožnik se je v tožbi skliceval na poročilo o meritvah in strokovno ugotovitev Zavoda za varstvo pri delu z dne 29. 10. 1997, iz katerega izhaja, da so v obratih toženke zelo visoke vrednosti hrupa na vseh pogonskih enotah. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z oceno izvedencev, da je tožnik strokovnjak na področju hrupa in bi posledično lahko prepoznal tveganja izpostavljenosti prekomernim ravnem hrupa na delovnem mestu ter ustrezno ukrepal. Tožnik je navajal, da je izguba sluha posledica dela skozi celotno obdobje zaposlitve in da je toženko pred letom 2014 opozarjal na protihrupne varnostne ukrepe. Vse navedeno pomeni, da so bile tožniku kot strokovnjaku na področju varstva pri delu okoliščine, ki kažejo na osebno določenega pozvročitelja hrupa, znane že pred 30. 10. 2014.

Ne glede na to, pa je bilo postopanje izvedenca, ki je upošteval vrednost sekancev in le-to odštel od stroška odstranitve jablan, pravilno tudi iz vidika standarda dobrega gospodarja, ki je ob sekanju dreves dolžan poskrbeti za ustrezno ravnanje z odpadlim lesom.

Slaba osvetljenost podhoda in pa dejstvo, da je bila zunaj že tema, torej, da je bil tožnik odvisen od obstoječe razsvetljave, bi nalagalo povprečno skrbnemu človeku, da je v danih razmerah posebej pozoren na površino, po kateri hodi.

Zavarovalnica odgovarja za svojega zavarovanca do višine valorizirane zavarovalne vsote na dan sojenja.

Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s pritožbeno navedbo, da tega, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih dokazne ocene, tožnik ni zatrjeval, da je te razloge sodišče prve stopnje navedlo mimo trditvene podlage pravdnih strank in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč ni vezana na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP). Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke, ki ročnega skobeljnega stroja ni držal dovolj trdno, čeprav je moral računati na to, da zato, ker se stroja ni dalo pričvrstiti, obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja in da je to moral vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil za njenega zavarovanca ta škodni dogodek nenaden in nepričakovan in da zato za njegove posledice ne more odškodninsko odgovarjati.

Škodni dogodek - poškodba ahilove tetive. Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. vsebina pogodbene obveznosti zavarovanca toženke je bila prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru. Sodišče druge stopnje ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v skladu z 246. členom OZ, dopustno. Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna

Tožeča stranka mora navesti vse okoliščine soprispevka tožnika, da bi sodišče lahko uporabilo določbo prvega odstavka 171. člena OZ.