VSL Sodba I Cpg 297/2022

I. Pritožba tožnice se zavrne, pritožbama prve in druge toženke pa se delno ugodi, delno pa se ju zavrne, tako da se sodba sodišča prve stopnje glasi:

„I. Prva toženka in druga toženka sta dolžni tožnici solidarno v roku 15 dni plačati 1.865,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2019 dalje.

II. Druga toženka mora tožnici v roku 15 dni plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2019 dalje.

III. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

IV. Tožnica mora prvi toženki povrniti 8.391,21 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 9.433,65 EUR pravdnih stroškov, obema v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.“

II. Tožnica mora prvi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.952,92 EUR, drugi toženki pa 1.555,50 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, (1) da sta prva toženka in druga toženka dolžni solidarno v roku 15 dni plačati tožnici 211.163,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2019 dalje (I. točka izreka), (2) da je druga toženka dolžna v roku 15 dni tožnici plačati tudi 11.113,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2019 dalje (II. točka izreka), (3) da se višji tožbeni zahtevek tožnice zavrne (III. točka izreka) ter odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnica se je pritožila zoper III. in IV. točko izreka prvostopenjske sodbe (zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka). Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v celoti ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vsakem primeru je še predlagala, da naj višje sodišče toženki naloži v plačilo stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

4Prva toženka se je pritožila zoper I. in IV. točko izreka prvostopenjske sodbe (ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka). Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5Druga toženka se je pritožila zoper I., II. in IV. točko izreka prvostopenjske sodbe. Tudi ona je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

6Tožnica in prva toženka sta na pritožbo nasprotne stranke pravočasno odgovorili. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki jo izpodbija nasprotna stranka, potrdi. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

K odločitvi o pritožbi

7Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbi prve in druge toženke sta delno utemeljeni.

Predmet spora, ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

8Tožnica zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi opustitve dolžne skrbnosti druge toženke – odvetnice, ki ji je tožnica podelila mandat za prijavo svoje terjatve v stečajni postopek nad dolžnikom X. d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju: stečajni dolžnik). Druga toženka pri vložitvi prijave terjatve ni navedla kapitaliziranega zneska obresti za čas od dospelosti terjatve do začetka stečajnega postopka, pač pa je obrestni zahtevek opredelila zgolj datumsko (od kdaj do kdaj ter od katerega zneska so tekle obresti), zato tožničina obrestna terjatev v stečajnem postopku ni bila priznana. Ker je imela druga toženka v času škodnega dogodka pri prvi toženki sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika, tožnica zahteva solidarno obsodbo obeh toženk.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki pritožbeno ni izpodbijano:

- tožničine terjatve do stečajnega dolžnika so bile ugotovljene s sklepom o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Kopru St 01/2002 z dne 15. 5. 2003 (A18, A23), ki je postal pravnomočen 31. 5. 2003, izvršljiv pa 31. 5. 2008¹;

- tožnica je nato na podlagi navedenega izvršilnega naslova vložila dva predloga za izvršbo (na podlagi verodostojne listine), na podlagi katerih je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici izdalo dva sklepa o izvršbi: Ig 1/2010 z dne 4. 2. 2010, ki je postal pravnomočen 21. 10. 2010 (A16)² in Ig 6/2009 z dne 21. 9. 2009, ki je postal pravnomočen 4. 11. 2010 (A19), pri čemer je terjatev za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 593.179,18 EUR od 1. 6. 2008 dalje dobila novo pravno podlago, saj je sodišče v zadevi Ig 6/2009 sledilo predlogu za izvršbo in izdalo sklep, s katerim je dolžniku naložilo plačilo v predlogu za izvršbo navedene terjatve, kar predstavlja nov izvršilni naslov;

- na podlagi zgoraj navedenih dveh pravnomočnih sklepov o izvršbi je druga toženka dne 7. 10. 2016 prijavila tožničino terjatev v stečajni postopek stečajnega dolžnika St 02/2016, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kopru, pri čemer pa v prijavi ni navedla obrestne terjatve v kapitaliziranem znesku, pač pa zgolj obdobje in znesek glavnice, od katerih tečejo obresti;

- v stečajnem postopku so stečajno maso sestavljala denarna sredstva, ki jih je stečajni dolžnik pridobil na podlagi izvensodne poravnave z dne 12. 11. 2019 (A13), sklenjene med stečajnim dolžnikom in družbama Y. d. o. o. ter Z. Ltd (Z.), s katero se je Y. d. o. o. zavezala, da bo X. d. o. o. - v stečaju in Z. plačala znesek v skupni višini 3.510.953,03 EUR, od tega stečajnemu dolžniku 1.539.000,00 EUR (kar je seštevek stroškov stečajnega postopka in terjatev upnikov z obrestmi do 1. 1. 2020 in morebitni davek), razlika do skupnega zneska pa pripade družbi Z.;

- dokončna višina plačila stečajnemu dolžniku v delu, ki se nanaša na višino predpisanega davka, je bila določena v sodni poravnavi I Pg 372/2017 Okrožnega sodišča v Ljubljani, medtem ko je bil skupno določeni znesek 1.539.000,00 EUR, ki pripada stečajnemu dolžniku, določen že v izvensodni poravnavi;

- vse v stečajnem postopku priznane terjatve in natekle obresti stečajnih upnikov do dne 15. 4. 2020 so znašale 1.496.413,24 EUR, v enaki višini so znašala tudi sredstva razdelitvene stečajne mase, tako da so bile vse prijavljene in priznane terjatve stečajnih upnikov v celoti poplačane (Končni načrt prve in hkrati končne razdelitve splošne razdelitvene mase na B16);

- tožnica je imela v stečajnem postopku poplačanih 1.477.119,80 EUR terjatev in obresti in je bila že brez sporne obrestne terjatve večinski upnik stečajnega dolžnika;

10Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Ker druga toženka pri prijavi terjatve v stečajnem postopku ob uveljavljanju obrestnega zahtevka ni obračunala obresti in navedla kapitaliziranega zneska obresti od zapadlosti do začetka stečajnega postopka, kot to zahteva določilo 2. točke drugega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), je na podlagi 2. točke petega odstavka istega člena tega zakona nastopila neizpodbojna domneva, da tožnica teh obresti v stečajnem postopku ni uveljavljala. Ker pri prijavi terjatve v stečajni postopek ni ravnala skladno s citiranimi določbami ZFPPIPP, na katera je bila opozorjena tudi v oklicu o začetku stečajnega postopka (A13), je po oceni sodišča prve stopnje druga toženka ravnala v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki se je od nje zahtevala. Zaključilo je, da so bile izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti druge toženke. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče presojalo, v kolikšnem obsegu bi bila tožničina obrestna terjatev priznana , če bi bila ta v stečajnem postopku pravilno prijavljena. Ugotovilo je, da bi bila tožnici priznana obrestna terjatev v znesku 261.054,64 EUR, v preostalem delu pa bi bila terjatev zaradi zastaranja prerekana in ne bi bila priznana.

11Znesek predvidljive škode v smislu prvega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ), do katere naj bi bila tožnica upravičena (222.277,53 EUR), je prvostopenjsko sodišče izračunalo tako, da je znesek utemeljene neprijavljene tožničine obrestne terjatve (261.054,64 EUR) pomnožilo s količnikom 0,851459794 kot deležem njenega plačila glede na obseg stečajne mase, namenjene poplačilu upnikov. Podrejeno, v kolikor takšen način izračuna škode ne bi dosegel zahtevanega dokaznega standarda za odločitev v tej zadevi, pa je prvostopenjsko sodišče enako višino škode ugotovilo tudi po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP. Ker je bila odgovornost prve toženke omejena z zavarovalno vsoto 250.000,00 EUR ter z generalno odbitno franšizo 5%, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da sta prva in druga toženka solidarno odgovorni za plačilo 211.163,65 EUR, druga toženka pa je dolžna tožnici sama plačati 11.113,88 EUR, kolikor znaša znesek odbitne franšize.

Glede pritožbe tožnice

12Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. Tožena stranka naj bi podala neobrazložen ugovor zastaranja, ker naj ne bi navedla nobenih konkretnih dejstev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok in kdaj se je iztekel. Ker naj bi se prvostopenjsko sodišče v dejanskem stanju pri presoji ugovora zastaranja oprlo na dejstva, ki naj jih tožena stranka ne bi zatrjevala, naj bi kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13Po presoji pritožbenega sodišča takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ugovor zastaranja je materialnopravne narave. Drži, da je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, na strani tožene stranke, toda dejansko podlago za odločanje predstavljajo vse relevantne navedbe obeh pravdnih strank – ne glede na to, ali podpirajo tezo stranke, ki je navedbo dala ali morda tezo nasprotne stranke³.

14Druga toženka je v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2021 (str. 3, r. št. 27, l. št. 95) navedla, da so terjatve upnikov iz naslova obresti po sklepu o potrditvi predloga prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. St 00/2002 z dne 15. 5. 2003, ki je postal pravnomočen dne 31. 5. 2003, zastarale v skladu z določbo 356. člena OZ. Trdila je, da naj bi v celoti zastarale terjatve iz naslova zadevnih obresti od zneska 593.179,18 EUR od 1. 6. 2008 do dneva začetka stečajnega postopka (19. 8. 2016) v višini 437.902,27 EUR, obresti od zneska 132.628,12 EUR od 2. 6. 2008 do dneva začetka stečajnega postopka v višini 97.866,48 EUR, obresti od zneska 164,40 EUR od 5. 11. 2010 do dneva začetka stečajnega postopka v višini 81,34 EUR, obresti od zneska 44,40 EUR od 22. 10. 2010 do dneva začetka stečajnega postopka v višini 22,12 EUR, zato naj stečajni upravitelj teh terjatev ne bi smel priznati, prav tako pa bi jih prerekali tudi preostali stečajni upniki. Druga toženka je poudarila, da pravni temelj terjatvi, ki jo je 7. 10. 2016 prijavila v stečajni postopek, predstavlja sklep o potrditvi predloga prisilne poravnave z dne 15. 5. 2003, ne pa sklep o izvršbi Ig 1/2010 z dne 4. 2. 2010 in sklep Ig 6/2009 z dne 21. 9. 2009.

15Tožnica je nato v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2021 (str. 9, l. št. 156, r. št. 37) navedla, da so imeli upniki po sklepu o potrditvi predloga prisilne poravnave pravico terjati izpolnitev šele v roku 5 let po pravnomočnosti tega sklepa. Iz trditvene podlage, ki jo je tožnica podala v tožbi, izhaja tudi, kdaj je druga toženka na podlagi sklepa o potrditvi predloga prisilne poravnave z dne 15. 5. 2003 vložila dva predloga za izvršbo, na podlagi katerih sta bila izdana sklepa o izvršbi ter kdaj je bila sporna terjatev nato prijavljena v stečajni postopek.

16Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ), tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (365. člen OZ). Za terjatev, ki izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, velja desetletni zastaralni rok, za občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb in zapadejo v bodoče, pa velja triletni zastaralni rok (prvi in drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ).

17Glede na navedeno je v obravnavanem primeru za začetek teka zastaranja odločilen tisti trenutek, ko je tožnica smela terjati izpolnitev obveznosti pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave⁴.

18Iz zgoraj povzete trditvene podlage pravdnih strank izhaja, da je imelo prvostopenjsko sodišče dovolj materialnopravno relevantnih dejstev za presojo ugovora zastaranja, ki ga je podala druga toženka. Že iz tožničinih navedb namreč izhaja, kdaj je tožnica pridobila pravico terjati izpolnitev na podlagi sklepa o potrditvi prisilne poravnave z dne 15. 5. 2003. Po oceni pritožbenega sodišča takšna trditvena podlaga zadošča, da je prvostopenjsko sodišče lahko presojalo utemeljenosti ugovora zastaranja po 356. členu OZ. Sodišče prve stopnje je imelo tudi zadostno trditveno podlago za pravilno presojo, da je z vložitvijo predlogov za izvršbo pred Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici v izvršilnih zadevah Ig 1/2010 in Ig 6/2009 prišlo do pretrganja zastaranja. Ker tožnica ni podala nobenih navedb o tem, kdaj sta se navedena izvršilna postopka pravnomočno končala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je zastaralni rok po pretrganju ponovno pričel teči s pravnomočnostjo sklepov o izvršbi Ig 6/2009 z dne 21. 9. 2009 in Ig 1/2010 z dne 4. 2. 2010⁵. Vsa navedena dejstva, na katera se je sodišče prve stopnje oprlo pri presoji toženkinega ugovora zastaranja, so tako zajeta v trditvenih podlagah pravdnih strank.

19Pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje kljub toženkinemu nesubstanciranem ugovoru zastaranja trditveno in dokazno breme neutemeljeno prevalilo na tožnico, posledično pa neutemeljeno očitalo tožnici, da ni podalo trditev o tem, kdaj sta bila izvršilna postopka v zadevah Ig 6/2009 in Ig 1/2010 pravnomočno končana, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je zastaralni rok znova pričel teči s pravnomočnostjo sklepov o izvršbi, niso utemeljene. V skladu s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu ter o njuni medsebojni povezanosti (212. člen ZPP), nosi vsaka stranka trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist oziroma, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. V obravnavanem primeru je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, na strani tožnice. Ker ta ni navedla, kdaj sta bila izvršilna postopka v zadevah Ig 6/2009 in Ig 1/2010 pravnomočno končana, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je zastaralni rok po pretrganju zastaranja znova pričel teči s pravnomočnostjo sklepov o izvršbi.

20Tožnica zato neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ji ni omogočilo, da se izjavi o ugovoru zastaranja, s čimer naj bi ji odvzelo pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zastaranja oprlo na pravno odločilna dejstva, glede katerih je imela tožnica možnost, da bi ob zadostni skrbnosti lahko spoznala, da so pravno pomembna in v tej zvezi dopolnila svojo trditveno podlago. Tožnica bi namreč ob potrebni skrbnosti morala predvideti, da je ugovor zastaranja, ki ga je podala druga toženka, upoštevaje trditveno podlago obeh pravdnih strank, dovolj konkretiziran. Tožnica je torej imela tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vse možnosti, da bi pravno relevantna dejstva navedla in zanje ponudila dokaze.

21V obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja. Sodišče prve stopnje namreč ni sprejelo odločitve, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene⁶. Sodba presenečenja tako ni podana, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Kot rečeno bi glede na predstavljeno trditveno podlago pravdnih strank tožnica lahko pričakovala, da bo sodišče prve stopnje ugovor zastaranja, ki ga je podala druga toženka, ocenilo kot dovolj konkretiziran in da ga bo vsebinsko obravnavalo.

22Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da bi bila v celoti poplačana tudi njena obrestna terjatev v kolikor bi jo druga toženka pravilno prijavila v stečajni postopek. Sklicuje se na izredno poročilo stečajnega upravitelja z dne 10. 11. 2019, iz katere izhaja, da je upravitelj pri sklenitvi poravnave zasledoval cilj 100% poplačila terjatev stečajnih upnikov⁷. Tožnica zato meni, da je njen tožbeni zahtevek po višini v celoti utemeljen, saj bi bila uveljavljena denarna terjatev v celoti poplačana iz razdelitvene mase nad stečajnim dolžnikom.

23Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi če bi upravitelj vztrajal pri takšni poravnavi, da se doseže 100% poplačilo upnikov, ni mogoče napovedati, kako bi se nato odvila pogajanja. Y. d. o. o. se je s poravnavo zavezala preostalima strankama plačati 3.510.953,03 EUR, od tega stečajnemu dolžniku 1.539.000,00 EUR (kar je seštevek stroškov stečajnega postopka in terjatev stečajnih upnikov z obrestmi do 1. 1. 2020 ter morebitni davek), preostanek pa družbi Z. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme, da bi se v primeru pravilne prijave sporne obrestne terjatve družba Z. strinjala z manjšim zneskom prejetega plačila oziroma, da bi se Y. d. o. o. zavezala izplačati skupno višji znesek, ki bi zadoščal tudi za poplačilo sporne obrestne terjatve. Ker tožnica takšnih trditev in dokazov ni podala, toženki pa sta zatrjevali, da navedeni družbi na slabši položaj pri sklepanju poravnave ne bi pristali, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da so denarna sredstva razdelitvene stečajne mase znašala 1.496.413,24 EUR, v primeru pravilne prijave sporne tožničine obrestne terjatve pa bi morala za 100% poplačilo znašati 1.757.467,88 EUR. Glede na razpoložljivo razdelitveno maso bi bil torej delež poplačila 0,851459794.

24Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine poplačila v deležu 0,851459794, glede katerega naj tožena stranka ne bi podala trditev in dokazov, predstavlja za tožnico sodbo presenečenja. Prvostopenjsko sodišče je delež tožničinega poplačila iz stečajne mase v primeru pravilne prijave obrestne terjatve ocenilo na podlagi podatkov o višini posameznih terjatev tožnice in preostalih stečajnih upnikov ter podatkov o razpoložljivih sredstvih razdelitvene mase. Ker ta dejstva izhajajo iz trditvene podlage pravdnih strank, navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), ker tožena stranka ugovorov glede višine škode, za katero se zavzema izpodbijana sodba, sploh ni postavila. Izbira pravilnega načina izračuna višine škode je stvar uporabe materialnega prava, pri katerem sodišče ni vezano na pravna stališča pravdnih strank, vsa dejstva na katerih temelji izračun prvostopenjskega sodišča pa sta pravdni stranki v trditveni podlagi navedli. Ker je sodišče prve stopnje višino škode določilo ob upoštevanju dejstev, ki so bila vključena v trditvenih podlagah pravdnih strank, ni podana kršitev razpravnega načela.

Glede pritožbe prve toženke

25Izpodbijana sodba tudi za prvo toženko ne predstavlja sodbe presenečenja. Kot rečeno je o sodbi presenečenja mogoče govoriti le tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od pravdnih strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Pritožbene navedbe, s katerimi prva toženka graja obrazložitev izpodbijane sodbe kot nelogično, protislovno in v nasprotju z izvedenimi dokazi zato očitane kršitve ne utemeljujejo. Pač pa iz pritožbenih navedb, ki jih je prva toženka konkretizirala v nadaljevanju pritožbe, izhaja, da z njimi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.

26Po presoji sodišča prve stopnje so se pričakovanja pravdnih strank v trenutku škodnega dogodka nanašala zgolj na zaradi škodnega dogodka nastalo škodo in ne na višino preostalih terjatev tožnice. Zato je ocenilo, da pri izračunu škode v tej zadevi ni mogoče posegati v preostale terjatve tožnice, tako da bi se upoštevalo njihovo zmanjšanje glede na skupen obseg razpoložljive stečajne mase, saj so bile vse njene v stečajni postopek prijavljene terjatve poplačane v celoti. Sodišče prve stopnje je zato višino nastale tožničine škode izračunalo tako, da je k znesku prijavljenih in priznanih terjatev stečajnih upnikov v stečajnem postopku (1.496.413,24 EUR), kolikor so znašala tudi sredstva razdelitvene stečajne mase, prištelo še v tem postopku obravnavano sporno tožničino obrestno terjatev (261.054,64 EUR), nato pa znesek razpoložljive stečajne mase delilo z zneskom, kolikor so znašale vse terjatve tožnice (vključno s sporno obrestno terjatvijo) in prijavljenih ter priznanih terjatev preostalih stečajnih upnikov (1.757.467,88 EUR). S tem količnikom (0,851459794) je nato pomnožilo znesek sporne obrestne terjatve. Delež nižjega poplačila (0,851459794) je torej uporabilo zgolj za izračun v tej pravdi sporne terjatve, brez upoštevanja zmanjšanja preostalih že poplačanih tožničinih terjatev. Tako je ocenilo, da tožničina škoda znaša 222.277,53 EUR, kar naj bi ustrezalo obsegu predvidljive škode v smislu prvega odstavka 243. člena OZ⁸.

27Prva in druga toženka utemeljeno grajata takšen izračun obsega tožničine škode. Po oceni pritožbenega sodišča za takšen izračun pravno priznane škode v določilu 243. člena OZ, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ni mogoče najti podlage. Smisel omejitve odgovornosti na predvidljivo škodo je v tem, da naj stranki ne odgovarjata za več škode, kot sta jo ob sklenitvi pogodbe lahko razumno predvideli. Omejitev obsega odgovornosti na predvidljivo škodo je tudi vrednostna protiutež strogi pogodbeni odgovornosti (primerjaj 240. člen OZ)⁹. Toda s tem pravilom, ki predstavlja dodatno predpostavko odškodninske odgovornosti, ni mogoče poseči v presojo preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti in ga uporabiti pri ugotavljanju višine pravno priznane škode na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Vprašanje predvidljivosti škode bi sodišče moralo obravnavati šele potem, ko bi ugotovilo, ali oziroma kakšna višina škode je tožnici nastala in s kakšno stopnjo krivde je ravnala druga toženka¹⁰. Vprašanje, kakšna višina škode je v primeru kršitve pogodbene obveznosti sploh nastala, je torej potrebno obravnavati ločeno in neodvisno od vprašanja, ali je dolžnik nastanek takšne višine škode predvidel oziroma bi jo lahko predvidel. Navadna škoda se pri kršitvah pogodbene obveznosti kaže v obliki stroškov, ki so pogodbi zvesti stranki nastali zaradi kršitve pogodbe oziroma, ki ji ne bi nastali, če bi druga stranka v celoti, pravočasno in pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost¹¹.

28Glede na zgoraj obrazloženo lahko v obravnavanem primeru pravno priznano škodo predstavlja le tisto zmanjšanje tožničinega premoženja, do katerega bi prišlo tudi v primeru, ko bi druga toženka pravilno prijavila sporno obrestno terjatev v stečajni postopek. Pri izračunu višine škode je zato potrebno upoštevati višino razpoložljivih sredstev stečajne mase ter sorazmerno poplačilo drugih prijavljenih in priznanih terjatev tožnice in preostalih stečajnih upnikov zaradi večjega skupnega zneska prijavljenih terjatev. Če bi tudi v primeru pravilne in popolne prijave tožničine obrestne terjatve v stečajni postopek tožnica ob poplačilu iz stečajne mase pridobila le za 2.865,83 EUR¹² več od zneska, ki ga je dejansko prejela, potem pravno priznano škodo predstavlja zgolj ta razlika, ne pa tudi preostali znesek obrestne terjatve, ki ga tožnica tudi ob pravilni prijavi v stečajnem postopku glede na razpoložljiva sredstva stečajne mase ter ob hkratnem sorazmernem poplačilu terjatev preostalih stečajnih upnikov ne bi mogla dobiti poplačanega.

29Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča pravilen sledeč izračun višine škode. Znesek razpoložljive stečajne mase (1.496.413,24 EUR) se deli s seštevkom vseh tožničinih terjatev, ki so ji bile in ki bi ji bile ob pravilni prijavi obrestne terjatve v stečajnem postopku priznane (1.738.174,56 EUR)¹³, ter v stečajnem postopku priznanih terjatev preostalih stečajnih upnikov (navadne terjatve v znesku 19.293,32 EUR). S tako izračunanim koeficientom (0,851459794) pomnožen znesek vseh tožničinih terjatev (1.738.174,56 EUR) predstavlja tisti znesek (1.479.985,75 EUR), ki ga bi dobila tožnica poplačanega v stečajnem postopku, v kolikor bi bila tudi njena obrestna terjatev pravilno prijavljena in priznana. Ker je iz stečajne mase namesto tega zneska dobila poplačanih zgolj 1.477.119,92 EUR, njena škoda znaša 2.865,83 EUR. Takšen izračun upošteva dejanski obseg stečajne mase ter hkratno sorazmerno poplačilo vseh terjatev stečajnih upnikov, do česar bi gotovo prišlo, v kolikor bi bila v stečajnem postopku priznana tudi tožničina sporna obrestna terjatev.

30Sodišče prve stopnje se je podredno, v kolikor ugotovitev višine škode ne dosega dokaznega standarda, potrebnega za izdajo sodbe, oprlo na določilo 216. člena ZPP¹⁴. Ocenilo je, da v kolikor povzeta metoda ugotavljanja višine škode ni uporabljiva, potem višine škode sploh ne bi bilo mogoče ugotoviti, ker ni mogoče izhajati iz dejstva, da bi bili upniki 100% poplačani niti iz dejstva dejansko dosežene stečajne mase (ker se stečajni upravitelj s takšno poravnavo ne bi strinjal), v spisu pa ni trditev niti dokazov, kako bi se brez sklenitve izvensodne poravnave končal pravdni postopek, v katerem je stečajni dolžnik uveljavljal ničnost prenosa terjatev in hipoteke ter kako bi bil v primeru uspeha v tej pravdi poplačan.

31Pritožbene navedbe prve toženke in tožnice, da v konkretni zadevi ni podlage za prisoditev odškodnine po prostem preudarku, so utemeljene. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, je že na podlagi predloženih listinskih dokazov in ugotovljenih pravno relevantnih dejstev mogoče natančno ugotoviti višino nastale škode, zato pravilo iz 216. člena ZPP ne pride v poštev.

32Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič A. A. B. B. in C. C. zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen. Prva toženka je navedene dokazne predloge podala v zvezi z dokazovanjem dejstva, da stranke izvensodne poravnave tudi v primeru pravilne prijave sporne obrestne terjatve ne bi dosegle dogovora o večjem poplačilu terjatev stečajnih upnikov, tako da bi prišlo do povečanja stečajne mase. Kot to prva toženka že sama pravilno navaja v pritožbi, je bilo glede navedenega dejstva trditveno in dokazno breme na tožnici, kar je pravilno presodilo tudi prvostopenjsko sodišče (glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim dejstvom utemeljeno ni izvajalo dokaznih predlogov, ki sta jih podali prva in druga toženka. Glede na navedeno pritožbene navedbe, s katerimi prva toženka graja dodatne razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje navedenih prič, za odločitev o pritožbi prve in druge toženke niso odločilne, zato nanje pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

33Pritožbene navedbe prve toženke o tem, katera dejstva bi morala tožnica v tej pravdi dokazati za to, da bi uspela s celotnim tožbenim zahtevkom in o pomenu vsebine izjave stečajnega upravitelja z dne 6. 10. 2021, za odločitev o pritožbi prve in druge toženke niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ne opredeljuje. Enako velja za pritožbene navedbe, s katerimi prva toženka pojasnjuje, da tudi v primeru pravilne prijave sporne obrestne terjatve v stečajni postopek stranke izvensodne poravnave ne bi dogovorile večjega zneska za poplačilo terjatev stečajnih upnikov, saj je do takšnega zaključka prišlo tudi prvostopenjsko sodišče.

34Zmanjšanje tožničinega premoženja, ki je nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti druge toženke, predstavlja torej izgubo denarnih sredstev v višini 2.865,83 EUR. Odškodninska odgovornost prve toženke je v skladu z zavarovalno pogodbo za zavarovanje poklicne odgovornosti druge toženke (B11) omejena, tako da ne odgovarja za znesek odbitne franšize v višini 5%, vendar minimalno za 1.000,00 EUR (primerjaj prvi odstavek 965. člena OZ). Glede na navedeno sta prva in druga toženka solidarno odgovorni tožnici za plačilo 1.865,83 EUR. Preostali znesek 1.000,00 EUR, kolikor znaša minimalna odbitna franšiza, mora tožnici povrniti zgolj druga toženka.

Glede pritožbe druge toženke

35Pritožbena očitka o neizvedbi predlaganih dokazov in o nesklepčnosti tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) glede obstoja denarnih terjatev ne utemeljujeta absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to navaja druga toženka. Tudi sicer pa navedena pritožbena očitka nista podana.

36Pritožbeni očitek, da je podana očitna nesklepčnost tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe), ker naj ne bi obstajali protipravno ravnanje druge toženke in vzročna zveza, ker naj tožnica ne bi izkazala temelja in višine denarnih terjatev iz naslova obresti in ker tožnica nima listine z izračunom kapitalizirane vrednosti obresti, niso utemeljene. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz navedb v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (primerjaj 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP). Nesklepčnost tožbe torej pomeni, da je podano pravno neskladje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in zahtevkom. Sklepčnost se zato presoja na podlagi navedb v tožbi. Utemeljenost tožbenega zahtevka pa sodišče presoja na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Z zgornjimi pritožbenimi navedbami druga toženka smiselno izpodbija prav presojo prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ne trdi pa, da iz navedb, ki so zatrjevana v tožbi, ne bi izhajala pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zasleduje tožnica, zato očitek o nesklepčnosti tožbe ni utemeljen.

37Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice pravilno zavrnilo, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, po prvem odstavku 262. člena ZPP zoper stranko, ki se sodnemu vabilu na zaslišanje ni odzvala, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, prav tako se stranke ne more prisiliti k izpovedbi.

38Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Za odločitev v obravnavani zadevi namreč ni bilo potrebno ugotoviti nobenega dejstva, za razjasnitev katerega bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

39Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo pisni izjavi priče D. D., ki sta jih predložili tožnica (A27) in prva toženka (B98). V skladu s šestim odstavkom 236.a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je bila pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki navedenega člena ZPP. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v obravnavanem primeru nobena stranka ni zahtevala neposrednega zaslišanja te priče, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni izvedlo zaslišanja navedene priče, saj se je lahko oprlo na njeno pisno izjavo.

40Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravna dejstva in okoliščine iz stečajnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru opr. št. St 02/2016 in da bi moralo upoštevati navedbe druge toženke, ki jih tožnica ni izrecno prerekala, pritožnica ni dovolj konkretizirala, da bi jih pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, zato nanje ni odgovarjalo.

41Pritožbeno sodišče pritrjuje jasnim in pravilnim razlogom sodišča prve stopnje o tem, da pravni temelj tožničine terjatve ni njen izkaz v poslovnih knjigah, pač pa so njene terjatve izkazane z dvema sklepoma o izvršbi, ki temeljita na sklepu o potrditvi predloga prisilne poravnave, nadaljnje obresti pa so zakonska posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (primerjaj 378. člen OZ). Zato (ne)izkaz terjatve v poslovnih knjigah tožnice nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje druga toženka. V pravdnem postopku ima vsaka dokazna listina (z izjemo javne listine) le takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, in jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi. Dejstvo, da tožnica v tej pravdi ni predložila poslovne listine – kartice izračuna obresti, zato ne pomeni, da tožnica svoje obrestne terjatve ne more dokazati na drug način. Druga toženka se dejansko zavzema za formalno dokazno pravilo, kakršnih procesna zakonodaja ne pozna. V 8. členu ZPP je predpisana prosta presoja dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje izvedlo. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da naj tožnica trditev druge toženke glede neobstoja denarnih terjatev iz naslova obresti ne bi prerekala, zaradi česar bi jih moralo sodišče prve stopnje šteti kot resnične. To dejstvo je bilo med pravdnima strankama vseskozi sporno.

42Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča glede protipravnega ravnanja druge toženke pri prijavi sporne obrestne terjatve v stečajni postopek, nastanka škode, (ne)obstoja konkretnih navodil in pooblastila za prijavo kapitaliziranega zneska obresti v stečajni postopek, ter se nanje sklicuje. Druga toženka v pritožbi ponavlja svoja stališča, s katerimi se je branila že v postopku pred sodiščem prve stopnje in je nanje v izpodbijani sodbi odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Ker pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi (drugi odstavek 350. člena ZPP), druga toženka v pritožbenem postopku ne more uspeti s ponavljanjem svojih argumentov glede neobstoja posameznih predpostavk temelja odškodninske odgovornosti, saj se je do njenih ugovorov že pravilno opredelilo prvostopenjsko sodišče.

43Glede višine škode, ki je nastala tožnici, je bilo na vse pritožbene navedbe druge toženke smiselno odgovorjeno že s pojasnili na pritožbene navedbe prve toženke, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na tem mestu nanje sklicuje.

Sklepno

44Glede na obrazloženo je tožbeni zahtevek utemeljen za plačilo 2.865,83 EUR, pri čemer sta prva in druga toženka tožnici solidarno odgovorni za plačilo 1.865,83 EUR, poleg tega mora druga toženka tožnici sama povrniti 1.000,00 EUR, v obeh primerih gredo tožnici tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe 7. 10. 2019 do plačila.

45Ker je višje sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in v nadaljevanju na novo določilo uspeh pravdnih strank, se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek prve toženke, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo uspeha strank v pravdi, ko je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Enako velja za ugovor prve toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe upoštevati njeno omejitev odgovornosti do maksimalne zavarovalne vsote (250.000,00 EUR), ker so v skladu s Splošnimi pogoji zavarovalne pogodbe (B12) del škode tudi stroški spora in obresti, pri čemer naj bi natekle obresti skupaj s prisojeno glavnico v izreku izpodbijane sodbe na dan vložitve pritožbe presegali 250.000,00 EUR. V tem postopku ugotovljena višina škode (2.865,83 EUR) namreč ne presega maksimalne zavarovalne vsote (250.000,00 EUR), tudi v kolikor se dolgovani glavnici prištejejo zakonske zamudne obresti od zneska 2.865,83 EUR od 7. 10 .2019 do 5. 1. 2023 (kar vse skupaj znaša 3.611,14 EUR). Glede stroškov, ki se skladno s točkami 6.1 do 6.4 3. člena Splošnih pogojev upoštevajo pri izračunu skupne zavarovalne vsote, pa je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da prva toženka ni izkazala, da bi na temelju obravnavanega škodnega dogodka drugi toženki že povrnila kakšne stroške iz naslova stroškov reševanja odškodninskega zahtevka (točka 6.1), sodne ali izvensodne stroške (točka 6.2), stroške odvetniškega zastopanja (točka 6.3) ali stroške obrambe v kazenskem postopku (točka 6.4).

46S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pravdni stranki na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.¹⁵

47Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama prve in druge toženke delno ugodilo, delno pa zavrnilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe (358. člen in 353. člen ZPP).

48Višje sodišče je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP) potem, ko tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

Glede stroškov prvostopenjskega postopka

49Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v pravdi uspela z 0,53 %, kar je vsekakor sorazmerno majhen del uspeha. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP tožnici naložilo plačilo vseh potrebnih pravdnih stroškov prve in druge toženke.

50Pritožbeno sodišče je pravdne stroške prve in druge toženke odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT), Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in načela potrebnosti (155. člen ZPP).

51Pritožbeno sodišče je prvi toženki priznalo 3000 točk za odgovor na tožbo (1. točka tar. št. 20 OT), 3000 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. točka tar. št. 20 OT), 2250 točk za drugo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 20 OT), 3000 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2022 (1. točka tar. št. 21 OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja za stranko (četrti odstavek 6. člena OT), 50 točk za končno poročilo stranki (tar. št. 39 OT), 123,4 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 11.463,4 točk, kar ob upoštevanju višine odvetniške točke znaša 6.878,04 EUR, skupaj z 22% DDV pa 8.391,21 EUR.

52Pritožbeno sodišče prvi toženki ni priznalo posebej stroškov pripravljalnega naroka v višini 3000 točk, ki se je nato nadaljeval z glavno obravnavo. Stranka je namreč v primeru, ko sodišče po zaključku pripravljalnega naroka nadaljuje z glavno obravnavo, upravičena do nagrade za en pristop na sodišče¹⁶. Prva toženka tudi ni upravičena do stroškov v zvezi z ogledom stečajnega spisa Okrožnega sodišča v Kopru St 02/2016 v pisarni stečajnega upravitelja D. D. v Kopru, in sicer 3000 točk za ogled spisa, 120 točk za porabo časa z vožnjo, 200 točk za urnino, 81,40 EUR za kilometrino na relaciji Ljubljana – Koper – Ljubljana ter kopije listin stečajnega spisa v višini 61,00 EUR. Po presoji višjega sodišča gre pri navedenih stroških za nesamostojna opravila, ki so priznana in zajeta v stroških sestave obrazložene vloge. V skladu s tarifno številko 43 OT lahko odvetnik obračuna posebej nagrado za preglede listin in druge dokumentacije le takrat, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, torej če gre za samostojno storitev. Enotno stališče sodne prakse je, da se nagrade za pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih odvetnik opravi zato, da lahko sestavi vlogo, ali da se pripravi za udeležbo na naroku, ne obračuna in prizna posebej, ampak je ta že všteta v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je podatke oziroma listine nato uporabil. Stroški glede kopij listin stečajnega spisa v višini 61,00 EUR pa so zajeti že v priglašenem in priznanem pavšalnem znesku materialnih stroškov v vrednosti 2 % od skupne vrednosti storitve¹⁷.

53Drugi toženki pa je pritožbeno sodišče priznalo 3000 točk za odgovor na tožbo (1. točka tar. št. 20 OT), 3000 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. točka tar. št. 20 OT), 2250 točk za drugo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 20 OT), 1500 točk za tretjo pripravljalno vlogo (3. točka tar. št. 20), 3000 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2022 (1. točka tar. št. 21 OT), 137,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 12.887,5 točk, kar ob upoštevanju višine odvetniške točke znaša 7.732,5 EUR, skupaj z 22% DDV pa 9.433,65 EUR.

54Tožnica je tako dolžna prvi toženki povrniti 8.391,21 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 9.433,65 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Glede stroškov pritožbenega postopka

55O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ter s 155. členom ZPP.

56Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa prvi toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče priznalo prvi toženki glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnica izpodbijala v pritožbenem postopku (313.594,68 EUR), in v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer 2.625 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT; v vrednosti nad priznano je stroškovna zahteva neutemeljena) in 25,75 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 1.600,75 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 352,17 EUR. Skupaj stroški prve toženke znašajo 1.952,92 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

57Prva in druga toženka s pritožbo nista uspeli le v sorazmerno majhnem delu (prva toženka v 1,36%, druga toženka pa v 1,29%), zato sta upravičeni od tožnice zahtevati povrnitev stroškov s pritožbo v celotnem obsegu.

58Prva toženka stroškov v zvezi z njeno pritožbo ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo.

59Višje sodišče je drugi toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom glede na vrednost izpodbijanega dela (222.277,53 EUR) in v skladu z OT priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 2.125 točk (1. točka tar. št. 22; v vrednosti nad priznano je stroškovna zahteva neutemeljena) in 22% DDV, kar vse skupaj znaša 1.555,50 EUR.

60Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

¹ Tožničina terjatev je bila ugotovljena v višini 142.149.459,40 SIT, ki se bo poplačala v roku 5 let od pravnomočnosti tega sklepa, pri čemer se bodo terjatve obrestovale po obrestni meri v višini SMOM.
² Sodišče je s tem sklepom pravilno zgolj dovolilo predlagano izvršbo, čeprav je toženka s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlagala tudi dajatveni izrek.
³ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 22/2009 z dne 28. 2. 20212, točka 17.
⁴ Tako tudi sodba Višjega sodišča v Kopru Cpg 126/2019 z dne 12. 9. 2019.
⁵ V primeru pretrganja zastaranja z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne začne teči zastaralni rok takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, pač pa šele tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan. Glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 744/2020 z dne 6. 7. 2020.
⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 765/13 z dne 3. 12. 2015, 16. točka obrazložitve.
⁷ „Še preden je bila postavljena ponudba za 3.500.000,00 EUR sem odvetniku pooblaščencu Z. tudi povedal, da ne bom pristal na poravnavo,če v stečajno maso ne bo vplačan znesek, ki omogoča 100% poplačilo upnikov. Če bi bile prijavljene terjatve v višjem znesku, bi pri tem pogoju sicer najbrž vztrajal, kako pa bi se potem odvila pogajanja, pa ni mogoče napovedati.“
⁸ Ta določa, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.
⁹ Damjan Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2/2016/XLII, str. 260-288, str. 271-272.
¹⁰ Pravilo iz 243. člena OZ razbremenjuje oškodovalca za povzročitev nepredvidljive škode le, če ta ni ravnal iz naklepa ali hude malomarnosti.
¹¹ N. Plavšak in drugi: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 864.
¹² Ugotovitev višine tega zneska bo višje sodišče obrazložilo v naslednji točki te obrazložitve.
¹³ Torej tako v stečajnem postopku prijavljenih in priznanih tožničinih terjatev do presečnega datuma 15. 4. 2020 v znesku 1.477.119,92 EUR kot tudi v tej pravdi ugotovljene sporne obrestne terjatve v znesku 261.054,64 EUR.
¹⁴ Prvi odstavek 216. člena ZPP določa, da če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.
¹⁵ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
¹⁶ Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1379/2018 z dne 14. 9. 2018.
¹⁷ Odvetnik je upravičen tudi do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke. Izdatke iz prejšnjega odstavka lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk (drugi in tretji odstavek 11. člena OT).