VSL sklep I Cpg 568/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni:

- v 6. alineji III. točke izreka, tako da je nasprotni udeleženec dolžan dovoliti predlagatelju vpogled v konto kartico družbenika nasprotnega udeleženca A. A. od leta 2015 dalje, zahteva za vpogled v to konto kartico od leta 2001 do 2014, z omogočanjem fotokopiranja in posredovanja kopij, pa se zavrne;

- v 8. alineji III. točke izreka, tako da je nasprotni udeleženec dolžan dovoliti predlagatelju vpogled v konto kartico družbenice nasprotnega udeleženca B. B. od leta 2009 dalje, zahteva za vpogled v to konto kartico za leti 2007 in 2008, z omogočanjem fotokopiranja in posredovanja kopij, pa se zavrže;

- v 13. alineji III. točke izreka, tako da se zavrne zahteva, da je nasprotni udeleženec dolžan dovoliti predlagatelju vpogled, z omogočanjem fotokopiranja in posredovanja kopij, v poročilo o dogovoru med družbenikoma nasprotnega udeleženca A. A. in predlagateljem v letu 2007, o izstopu družbenice nasprotnega udeleženca, B. B., iz nasprotnega udeleženca;

- v 15. alineji III. točke izreka, tako da se zavrne zahteva, da je nasprotni udeleženec dolžan dovoliti predlagatelju vpogled, z omogočanjem fotokopiranja in posredovanja kopij, v pojasnila glede zaključnega računa za leto 2019, in sicer tudi: - splošno obrazložitev pogojev, v katerih je posloval nasprotni udeleženec v letu 2019; - kaj je vplivalo na poslovni izid; - predlog delitve dobička z obrazložitvijo; - načrt poslovanja glede na rezultate v letu 2019 v prihodnjem s predlogi sprememb in rešitev; - komentar kazenskega postopka, ki se vodi pod opr. št. I K 59024/2018, s predložitvijo naslednjih dokumentov: 1. konto kartice odvetniške družbe A. o. p., d. o. o. od leta 2014 dalje z računi te družbe, ki so bili izstavljeni in zavedeni v predloženih konto karticah; 2. konto kartice odvetnika C. C. in odvetnice D. D. od leta 2018 dalje z računi slednjih, ki so bili izstavljeni in zavedeni v predloženih konto karticah, z obrazložitvijo prilivov;

- v 16. alineji III. točke izreka, tako da se zavrne zahteva, da je nasprotni udeleženec dolžan dovoliti predlagatelju vpogled, z omogočanjem fotokopiranja in posredovanja kopij, v pojasnila glede zaključnega računa za leto 2020, in sicer podrobno tudi: 1. o vzrokih, ki so pripeljali do tako drastičnega znižanja prihodkov, 2. vzrok zmanjšanja zaposlenih s posebno obrazložitvijo, kako se je to odražalo na poslovanju in posebej obrazložitev, če to omogoča normalno poslovanje in zakaj to ni bilo izvedeno že prej, če je takšna usmeritev optimalna, 3. kje so razlogi – zakonska podlaga za povečanje povprečne mesečne plače za 5% na mesec;

- v IV. točki izreka spremeni tako, da je nasprotni udeleženec v 15. dneh dolžan povrniti stroške postopka predlagatelja v znesku 1.899,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo predloga (I. točka izreka) in ustavilo postopek v I. točki predloga, ki se glasi: „Nasprotni udeleženec je predlagatelju dolžan dati pojasnila, zakaj in in na kakšni podlagi je bilo predlagatelju ukinjeno plačevanje zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja ter mu dovoliti vpogled v vso s tem povezano dokumentacijo, mu omogočiti fotokopiranje navedene dokumentacije in mu na njegovo zahtevo v roku 3 dni posredovati kopije navedene dokumentacije v fizični ali elektronski obliki.“

Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da je predlagatelju dolžan dovoliti vpogled v dokumentacijo nasprotnega udeleženca, navedeno pod III. točko izreka izpodbijanega sklepa, mu omogočiti fotokopiranje navedene dokumentacije in mu na njegovo zahtevo v roku 3 dni posredovati kopije navedene dokumentacije v fizični ali elektronski obliki.

Nasprotnemu udeležencu je naložilo še povračilo pravdnih stroškov predlagatelja v znesku 3.923,02 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2Zoper sklep se v I., III. in IV. točki izreka pritožuje nasprotni udeleženec in višjemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlog zavrne oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Predlagatelj je na podlagi 513. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 pri sodišču vložil predlog za dostop do informacij in vpogled v listine v zvezi ukinitvijo zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja. V vlogi z dne 1. 9. 2021 (in deloma že prej v vlogi z dne 4. 8. 2021) je predlog spremenil tako, da je zahteval informacije in vpogled v večje število listin in dokumentacije družbe, kar med drugim zajema bruto bilance, izpiske odprtih postavk kupcev in dobaviteljev, izpiske prometa, konto kartice družbenikov in direktorice nasprotnega udeleženca, posamezna poročila.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe o napačni uporabi pravil prekluzije iz 286.a člena ZPP (očitno mišljen 286. člen). Pritožnik navaja, da je predlagatelj že pred prvim narokom vložil predlog in dve pripravljalni vlogi, nato pa tudi na naroku dne 1. 9. 2021 še dodatno vlogo, ki je sodišče ne bi smelo upoštevati. Postopek po 513. členu ZGD-1 je nepravdni postopek, v skladu z 42. členom ZNP-1 pa je določena smiselna uporaba določil ZPP tj. v skladu z nameni in cilji postopka. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo načelno stališče, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah, zlasti če udeleženci postopka v vabilu na narok niso bili opozorjeni na to, da naj bi šlo za prvi narok s posledicami iz prvega odstavka 286. člena ZPP.¹ Sploh pa pritožba napačno tolmači prekluzijo, ko navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati vloge, dane na prvem naroku. Čeprav drži, da je vlaganje vlog na naroku nezaželena praksa, je vseeno treba upoštevati, da stranka na prvem naroku še vedno lahko navaja nova dejstva in dokaze. Ker je predlagatelj nove navedbe podal na prvem naroku (čeprav v pisni obliki), zato ni prišlo do prekršitve pravil o prekluziji. Takšna kršitev bi bila zgolj relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zanjo mora biti izkazan vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, ki ga po presoji višjega sodišča pritožnik ni uspel izkazati.

7Pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev postopka v zvezi z dopustitvijo spremembe predloga (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Tudi ta kršitev je relativne narave in mora biti podan vpliv na zakonitost in pravilnost sklepa. Pritožnik navaja, da dopustitev spremembe predloga ni bila v skladu z načelom ekonomičnosti, ker je terjala izvedbo več dokazov kot po prvotnem predlogu. Prav tako ni pričakovati dokončne ureditve razmerja med strankama, ker tudi v prihodnje ni pričakovati, da bodo predlagatelju dane prostovoljno informacije na vpogled. Podobno kot v prejšnji točki, višje sodišče odgovarja, da so v sodni praksi pravila glede dovoljenosti spremembe predloga v nepravdnih postopkih manj stroga kot v pravdnih postopkih za spremembo tožbe.² S sklicevanjem na načelo ekonomičnosti postopka pritožnik ne more uspeti, ker dopustitev spremembe predloga tudi, če ne bi bila ekonomična, ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa v fazi, ko je na prvi stopnji že odločeno. Še več, iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je pričakovati ponovne pozive predlagatelja za dostop do informacij in verjetnost, da mu ne bodo prostovoljno dane. Zato je bilo smiselno, da se vsaj glede listin, katere predlagatelj zahteva na vpogled v tem postopku, razmerje uredi.

8Neutemeljeno je tudi pritožbo sklicevanje na to, da gre za ponovno odločanje v isti stvari (319. člen ZPP) za zahtevo za vpogled v listine glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ker je postopek v tem delu ustavljen (II. točka izreka izpodbijanega sklepa), so pritožbene navedbe nerelevantne. Takšna kršitev bi bila v skladu z 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP podana, če bi sodišče še enkrat odločilo o pravnomočno razsojeni stvari, do česar pa v obravnavnem primeru ni prišlo. Delno utemeljeno pa pritožba opozarja na enako kršitev glede zahteve po vpogledu v konto kartice B. B. Navaja (kot v postopku na prvi stopnji), da je bilo o tej zadevi že odločeno v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 39/2019. Načelo prepovedi odločanja o isti stvari je nepravdnih postopkih sicer bolj ohlapno kot v pravdnih postopkih. V poštev pride le, če je predlog identičen prvemu in ima tudi enako pravno in dejansko podlago.³ Z vpogledom v sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 39/2019 (B11) višje sodišča ugotavlja, da je bila v tisti zahtevi zavrnjena zahteva po izročitvi listine „konto kartice družbenice B. B. za leto 2007 in 2008“. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da konto kartici za leti 2007 in 2008 ne obstajata, zato je sodišče zahtevo zavrnilo. Ker predlagatelj ni navedel novih dejstev, ki bi kazale na obstoj konto kartic za ti dve leti gre za ponovno odločanje o isti stvari ob nespremenjeni dejanski in pravni podlagi, zaradi česar je podana kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je izpodbijani sklep v tem delu (8. alineja III. točke izreka) razveljavilo in zahtevo po izročitvi konto kartic za leti 2007 in 2008 zavrglo (36. člen ZNP-1 in tretji odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Ker nasprotni udeleženec ni podal trditev, da konto kartice za navedeno družbenico ne bi obstajale od leta 2009 dalje, je višje sodišče v tem delu izpodbijani sklep pustilo v veljavi.

9Pritožnik nadalje navaja, da je izpodbijani sklep neizvršljiv. Ni jasno, kaj je mišljeno s pojmom „bruto bilanca“ niti na katerih „zadnjih pet let se nanaša“. Prav tako ni jasno na katera leta se nanaša izpisek TRR za zadnjih 5 let. Nasprotni udeleženec tudi naj ne bi razpolagal s poslovno dokumentacijo starejšo od 10 let. Zakon o davčnem postopku namreč zahteva hrambo kopij računov za obdobje 10 let, nekatere zahtevane listine pa so starejše od tega. Višje sodišča ugotavlja, da je predlagatelj v vlogi na list št. 47 pojasnil, da je pojem bruto bilanca izraz v uporabi v računovodski stroki in gre za razširjeno obliko bilance, ki vsebuje izpis otvoritvenega stanja, prometa in salda po kontih pri čemer ti podatki predstavljajo osnovo za sestavo drugih računovodskih izkazov. Nasprotni udeleženec tega ni nikdar prerekal, zato s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Prav tako višje sodišče ugotavlja, da nasprotni udeleženec v postopku na prvi stopnji ni nikdar trdil, da z navedenimi listinami, starejšimi od 10 let, ne bi razpolagal. Prav tako ni ugovarjal, da ne bi bilo jasno na katerih 5 let se predlog nanaša. V tem delu gre zato za nedovoljene pritožbene novote, saj takšnih ugovorov nasprotni udeleženec ni dal v postopku na prvi stopnji, niti ni navedel zakaj tega ni zmogel (42. člen ZNP-1 v zvezi z prvim odstavkom 337. člena ZPP).

10Prav tako višje sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da nasprotni udeleženec ni podal zadostnih trditev o obstoju konkretne subjektivne in objektivne nevarnosti iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1. Res je sicer, da je nasprotni udeleženec podal navedbe o nedopustnem vedenju predlagatelja do preostalih družbenikov in zakonite zastopnice ter glede tega predložil ustrezne dokaze. Vendar je glede tega podal trditve, ki niso pomembne za uporabo pravila iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1. Slednji dopušča zavrnitev zahteve po informacijah ali vpogledu, če je verjetno, da bi jih družbenik uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe, in bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo. Iz podanih trditev in predloženih dokazov višje sodišče sicer vidi, da je odnos predlagatelja do ostalih družbenikov in zakonite zastopnice skrajno neprimeren, vendar navedena dejstva ne omogočajo subsumpcije pod zakonsko določbo drugega odstavka 512. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da nasprotni udeleženec ni podal navedb, ki bi utemeljevale verjetnost nastanka škode, ki bi družbi nastala v primeru posredovanja informacij. Navedena dejstva so lahko pomembna v postopku za izključitev družbenika ne pa v zahtevi za izročitev listin.

11Nasprotni udeleženec je v postopku na prvi stopnji (poleg zgoraj omenjenih navedb) predvsem ugovarjal, da predlagatelj ni navedel zakaj so te informacije nujne za uresničevanje njegovega položaja družbenika (pripravljalna vloga na r. št. 18). Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da ZGD-1 takšnega pogoja ne določa. Pritožnik v tem delu ponavlja stališče in se sklicuje na sklep VSL I Cpg 133/2016. Vendar gre v delu, kjer ta sklep govori, da je mogoče zavrniti vpogled takrat, kadar to ni nujno za izvajanje družbenikove pravice za povzetek stališča iz literature, v zadevi pa je zahtevi predlagatelja bilo ugodeno. Zakon govori o pravici do informiranja o zadevah družbe, kar je zelo širok pojem, z izjemo določeno v drugem odstavku 512. člena ZGD-1. Po stališču višjega sodišča v tej zadevi, je treba stališče da je mogoče zahtevo zavrniti kadar to ni nujno za izvajanje družbenikove pravice, razumeti v smislu, da se zahteva lahko zavrne kadar se ne nanaša na zadeve družbe, torej kadar družba s posamezno listino ali informacijo ni povezana. V sklepu VSK Cpg 40/2021 je bilo zavzeto stališče, da je mogoče zahtevo za dostop do informacij zavrniti tudi, če obstajajo splošni zavrnitveni razlogi (nezmožnost izpolnitve, zloraba pravice do informacij v smeri izvrševanja v nasprotju z dolžnostjo zvestobe). V tem smislu višje sodišče v določenih točkah pritrjuje pritožbi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12Pritožba izpostavlja, da je predlagatelj zahteval komentar kazenskega postopka I K 59024/2018,⁴ v katerem je bil predlagatelj spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve (družbenika A. A.) s konto karticami odvetnikov v zvezi s kazenskim postopkom. Ker je šlo v kazenskem postopku za zasebno tožbo zasebnega tožilca A. A., ni jasno kako bi naj družba bila povezana s to zadevo, niti ni jasno kaj bi sploh naj pomenil komentar kazenskega postopka. Vpogled v informacije v zvezi s tem je predlagatelj zahteval pod točko, kjer zahteva „pojasnila glede zaključnega računa za leto 2019 s posameznimi specifikacijami (15. alineja III. točke izreka izpodbijanega sklepa), kjer je tudi omenjeni komentar kazenskega postopka. Višje sodišče glede te celotne alineje in tudi 16. alineje III. točke izreka izpodbijanega sklepa (ki se nanaša na „zaključni račun“ za leto 2020) sledi pritožbi (kot je trdila tudi na prvi stopnji), da je pojasnila glede „zaključnih računov“⁵ predlagatelju že poslala po elektronski pošti dne 31. 8. 2021. Tudi iz elektronskega sporočila iz tistega dne (B14) izhaja, da je nasprotni udeleženec v bistvenem odgovoril na zahteve predlagatelja. Teh trditev v postopku na prvi stopnji predlagatelj tudi ni prerekal ali ugovarjal, da informacije niso bile zadostne.

13Tudi glede zapisnika skupščine iz leta 2007 je nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je že bil izročen predlagatelju, kot je to navajal v postopku na prvi stopnji in predlagal dokaze (B48-B49). Podobno velja glede konto kartic za družbenika A. A. od leta 2001 dalje. Nasprotni udeleženec je v postopku na prvi stopnji trdil, da je predlagatelj konto kartice za navedenega družbenika do leta 2014 že prejel, kar je ostalo neprerekano. Takšnih trditev pa nasprotni udeleženec ni podal za konto kartice od leta 2015 dalje.

14Višje sodišče zavzema stališče, da v kolikor je družbenik določene informacije že prejel, pomeni ponovno sodno uveljavljanje pravice zahtevati taiste informacije zlorabo takšne pravice, ki ji ni mogoče ugoditi. Zato je višje sodišče izpodbijani sklep spremenilo kot izhaja iz izreka tega sklepa, tako da je zavrnilo predlagateljevo zahtevo do vpogleda in informacij glede tistih zadev, za katere je takšne informacije že prejel (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15Pritožbi pa ni mogoče slediti glede zahteve do informacij oz. vpogleda v poročilo o plači zakonite zastopnice nasprotnega udeleženca (4. točka 16. alineje III. točke izreka izpodbijanega sklepa), saj se izpodbijani sklep v tem delu nanaša na leta 2018-2020, medtem ko je v postopku na prvi stopnji nasprotni udeleženec trdil, da je predlagatelj že prejel podatke za leta 2015-2017.

16Nadalje pritožba navaja, da glede dogovora med družbenikoma nasprotnega udeleženca A. A. in predlagateljem v letu 2007, o izstopu družbenice nasprotnega udeleženca, B. B., sodišče ni obrazložilo kako bi naj nasprotni udeleženec (družba) s takšnim dogovorom med družbenikoma sploh razpolagal. Višje sodišče ugotavlja, da je v postopku na prvi stopnji nasprotni udeleženec podal ugovor, da s takšnim dogovorom ne razpolaga, ker gre za dogovor med družbenikoma in ne družbo. Predlagatelj na to ni odgovoril, višje sodišče pa se strinja s pritožnikom, da ni jasno kako bi naj nasprotni udeleženec s takšnim dogovorom razpolagal. Zato ne gre za zadevo v zvezi z družbo v smislu 512. člena ZGD-1. Zahteva do informacij in vpogleda se tudi v tem delu zavrne, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

17Pritožba nadalje navaja, da je postavljeni rok za izpolnitev obveznosti 3 dni neprimeren glede na obseg zahtevanih listin. Višje sodišče se sicer strinja, da je bil postavljeni rok glede na obseg zahtevnih listin določen prekratko. Vendar je potrebno omeniti, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (drugi odstavek 52. člena ZGD-1). Ker so od izdaje sklepa pretekli že trije meseci, bi bila sprememba roka za nasprotnega predlagatelja brezpredmetna in v tem pogledu niti ne izkazuje pravnega interesa.

18Pritožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev. Neutemeljeno se sicer sklicuje na odmero po napačni tarifni številki Odvetniške tarife (OT), ker je odmera po tar. št. 30, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje v skladu z zadnjo spremembo Odvetniške tarife (Uradni list RS, št 70/22), ki je preštevilčila določene tarifne številke, vsebinske spremembe pa za obravnavani primer ni bilo. Višje sodišče se strinja, da je vrednotenje zadeve 1.200 točk za obravnavani primer previsoko, saj zadeva po zahtevnosti glede na merila iz 3. člena OT tega ne utemeljuje, ampak je primernejše vrednotenje po vrednosti storitve 900 točk. Višje sodišče je zato znova odmerilo stroške predlagatelja in mu glede na priložen stroškovnik priznalo naslednje stroške: 2 nadaljnji prip. vlogi (tar. št. 30/2-2 OT) – skupaj 900 točk, pritožba zoper sklep (tar. št. 30/4-2) – 450 točk, zastopanje na prvem naroku (tar. št. 30/3-1) – 900 točk, zastopanje na treh nadaljnjih narokih (tar. št. 30/3-2) – 1350 točk, 2% materialne stroške – 46 točk in 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 2.668,87 EUR. K temu se prišteje še znesek sodnih taks 180,00 EUR, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da predlagatelj ni upravičen do povrnitve sodne takse za prvotni predlog, glede katerega je bil postopek ustavljen. Skupni znesek priznanih stroškov predlagatelja znaša 2.848,87 EUR. Ker pa je predlagatelj utemeljeno vložil predlog le za približno 2/3 zahtevanih listin oziroma informacij, je upravičen do sorazmernega povračila, kar znese 1.899,25 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP). Ni pa podlage za sorazmerno povračilo stroškov nasprotnega udeleženca, saj v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZNP-1 vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka, če zakon ne določa drugače. ZGD-1 pa v tretjem odstavku 52. člena predvideva le povrnitev stroškov predlagatelja s strani družbe, če je predlog utemeljen.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

¹ Glej npr. Sklep VSRS II Ips 264/2018 in tam citirano sodno prakso.
² Prim. npr. VSL Sklep I Cp 1709/2019 in VSL Sklep II Cp 2558/2018.
³ Glej npr. VSK sklep I Cp 775/2006.
⁴ Sodba je postala pravnomočna v zvezi s sodbo VSL VII Kp 59024/2018, ki je bila izdana po izdaji sklepa prvostopenjskega sodišča v tej zadevi, zaradi česar gre za dovoljeno pritožbeno novoto.
⁵ To ni pojem, ki bi bil po ZGD-1 v uporabi za gospodarske družbe, ampak gre za pojem, ki se v skladu z Zakonom o javnih financah – ZJF (96. člen) uporablja za državo in občine kot zaključni račun proračuna. Višje sodišče pod tem pojmom, kot ga uporablja predlagatelj, razume letno poročilo nasprotnega udeleženca.