VSM Sodba I Cpg 81/2022

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno delno in vmesno sodbo v točki I izreka odločilo, da sta prva in druga tožena stranka (v nadaljevanju prvi in drugi toženec oziroma toženca) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) glavnico v znesku 100.035,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2018 do plačila. Iz točke II izreka izhaja, da sta prvi in drugi toženec solidarno odgovorna za škodo, ki je nastala upnikom tožnice, ker v stečajnem postopku nad njo niso dosegli popolnega poplačila svojih terjatev. V točki III izreka je tožbeni zahtevek zoper tretjo toženo stranko (v nadaljevanju tretjo toženko) zavrnilo. Iz točke IV izreka izhaja, da se odločitev o višini zahtevka z naslova škode, nastale upnikom tožnice, ker v stečajnem postopku nad njo ne bodo dosegli popolnega poplačila svojih terjatev, pridrži za končno odločbo.

2Prvi in drugi toženec z odločitvijo sodišča prve stopnje v točkah I, II in IV izreka ne soglašata. V pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve v izpodbijanem delu ravnalo v nasprotju z načelom dispozitivnosti (prvi odstavek 2. in prvi odstavek 3. člena ZPP), saj tožnica z tožbenim zahtevkom glede škode, ki je nastala upnikom, ni uveljavljala njune solidarne odgovornosti. Glede na to je v točkah II in IV izreka prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je zahtevek opirala le na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ne pa tudi na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP (v tej smeri ustreznega zahtevka ni postavila), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilo o nečem, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka, s tem pa so bile kršene ustavne pravice tožencev.

Sodišče prve stopnje je storilo tudi procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v 84 točki obrazložitve navedlo zgolj, da je podana odškodninska odgovornost prvega toženca po določbah ZFPPIPP, morebitne odškodninske odgovornosti drugega toženca ne omenja, kljub temu pa v izreku odločbe vzpostavlja njuno solidarno zavezo. Zaradi tega je podano nasprotje med razlogi odločbe in njenim izrekom, pri čemer so razlogi tudi nejasni.

V nadaljevanju pritožnika izpostavljata točke 17 in 18 in 20 obrazložitve, v katerih je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič (A. A., B. B., C. C. in D. D.). Toženca sta sicer soglašala, da sodišče prve stopnje izda odločbo brez izvedbe dodatnega naroka, vendar dokaznih predlogov nista umaknila, zato bi ju moralo pozvati, ali pri izvedbi dokazov vztrajata. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila postopka, kršitev pa je vplivala tudi na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Za pritožnika je sporna tudi točka 25 obrazložitve, saj sklep o preizkusu terjatev, izdan v stečajnem postopku, za toženca, upoštevajoč načelo subjektivnih meja pravnomočnosti, ne predstavlja izvršilnega naslova. Omenjeni sklep ni vzpostavil obveznosti tožencev do upnikov tožnice v stečaju. Sodišče prve stopnje je s tem, ko tožencema ni dalo možnosti, da se o terjatvah posameznih upnikov izjavita, kršilo njuno pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva, sodba v tej smeri tudi ne vsebuje ustreznih razlogov, zaradi ravnanja sodišča pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožnika grajata tudi zaključke v zvezi z ugovorom zastaranja (točke 35 do 41 obrazložitve). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb drugega toženca iz točke 9 druge pripravljalne vloge, zaradi katerih po njegovi oceni za presojo ugovora zastaranja ni mogoče uporabiti šestega odstavka 263. člena ZGD-1, ampak splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upoštevajoč prvi odstavek 352. člena OZ so vsa škodna dejanja, storjena tri leta pred vložitvijo tožbe, zastarala. Ker tožnica zahtevka po 42. členu ZFPPIPP ni postavila, je sodišče prve stopnje zmotno presojalo ugovor zastaranja tudi po tej pravni podlagi.

Prvi toženec graja presojo sodišča prve stopnje o njegovi odškodninski odgovornosti v točkah 48 do 87 obrazložitve in ponovno poudarja, da je funkcijo poslovodje pri tožnici zasedal le formalno, zaradi česar ni odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje je v tej smeri dejansko stanje zmotno ugotovilo, v posledici tega pa je zmotna tudi materialno pravna presoja zadeve. Prvi toženec ni ne namenoma ne iz hude malomarnost ravnal v nasprotju z določili ZFPPIPP niti ni namenoma ali iz hude malomarnosti želel stanja, da bodo upniki poplačani v manjšem obsegu. Poslovanje je prepustil svojemu sinu. Domneva se najlažja stopnje krivde (navadna malomarnost), pri čemer sodišče prve stopnje itak ni pojasnilo, iz česa izhaja, da naj bi prvi toženec upnikom namenoma povzročil škodo. Sodišče prve stopnje odgovornost prvega toženca gradilo zgolj na podlagi ugotovitev Finančnega urada R Slovenije (v nadaljevanju: FURS) in na podlagi mnenja izvedenca finančne stroke, ni pa upoštevalo njegovih dokaznih predlogov. Sklicuje se na ugotovitve FURS-a iz obdobja, ko prvi toženec ni bil več zakoniti zastopnik in na potek davčnega postopka ni imel nobenega vpliva. Ugotovitve FURS-a v zvezi z domnevno nezakonitim poslovanjem napačno enači z domnevno odškodninsko odgovornostjo prvega toženca. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s vprašanjem, kakšna je bila dejanska vloga prvega toženca pri poslovanju tožnice, zato odločba v zvezi s tem tudi ne vsebuje nobenih razlogov.

Toženca ne soglašata s presojo sodišča, da sta za škodo odgovorna na podlagi stanja premoženja tožnice na dan 31. 12. 2015. Iz mnenje izvedenca F. F. z dne 21. 5. 2021 namreč izhaja, da je tožnica postala insolventna šele 8. 5. 2007, prvi toženec pa je svoj poslovni delež odsvojil 6. 7. 2017. Takrat mu je prenehala tudi funkcija direktorja. O njegovi morebitni odškodninski odgovornosti je tako mogoče govoriti le v obdobju od 8. 5. do 6. 7. 2017, kot presečni datum je treba upoštevati 6. 7. 2017 in 23. 3. 2018.

Toženca grajata tudi presojo sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica računovodske izkaze oddala le za obdobje od 2013 do 2015. V tem kontekstu niso bile upoštevane trditve tožnice, da je še v letu 2016 in 2017 uspela pridobiti kredit s strani I. Za pridobitev tega kredita je morala tožnica imeti zagotovljen trg prihodkov od prodaje, izhajajoč iz letnega poročila, oddanega na G., in ustrezno oceno na S.BON-1.

Sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnici z odločbo FURS z dne 6. 2. 2017 prenehala identifikacija za namene DDV. Na ta način je FURS tožnico v celoti onemogočil v nadaljnjem poslovanju oziroma jo je pahnil v insolventnost. Tožnica je imela izdelano strategijo poslovanja, pri čemer tožencema ni mogoče očitati nevestnega ravnanja. O tem je izpovedala računovodkinja tožnice H. H., a se sodišče do njene izpovedbe ni ustrezno opredelilo. Če se upošteva njena izpovedba, dokumentacija v zvezi s projektom I. in mnenje izvedenca, insolventnost tožnice ni mogla nastopiti pred 8. 5. 2017. Pritožnika omenjata tudi kreditno obveznost tožnice do J. Banke, d.d (kreditna pogodba z dne 15. 12. 2016). Tudi ta obveznost se zaradi blokade poslovanja s strani FURS-a ni mogla redno odplačevati. V zvezi z ravnanjem tožencev, ki sta tudi sama nakazovala denarna sredstva na TRR tožnice, da bi zagotavljala njeno normalno poslovanje, ni mogoče govoriti o kakršnemkoli naklepu ali hudi malomarnosti.

Zgolj dejstvo, da je tožnici prenehala identifikacija za namen DDV, še ne pomeni insolventnosti. Je pa ukrep FURS-a kot je že bilo navedeno, tožnici otežil oziroma praktično onemogočil poslovanje. Tudi dejstvo, da je tožnica poslovala z družbami K. d.o.o., L., d.o.o. in M., d.o.o., še ne pomeni, da je premoženje preusmerjala sebi v korist. Dejstvo je namreč, da je poslovala tudi z drugimi pravnimi subjekti. Očitek protipravnosti ravnanja tožencev predvsem drugega toženca, ki je imel pri tem aktivno vlogo, je treba presojati v luči proste podjetniške presoje in v tem smislu upoštevati dejansko stanje ex ante, v času sprejetih odločitev. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bila tožnica majhno podjetje, za katerega se ne pričakujejo enaki standardi vodenja poslovnih knjig, prekršek po fiskalnem pravu pa ne more predstavljati avtomatizma odškodninske odgovornosti v smislu ZGD-1 in ZFPPIPP. Enako velja za dejstvo gotovinskih dvigov iz poslovnega TRR. Kot manjši poslovni subjekt tožnica tudi ni hranila vseh računov, a to še ne pomeni, da je premoženje tožnice usmerila sebi v korist. Neutemeljena je tudi presoja sodišča prve stopnje v zvezi z projektom "Spitze". V tem kontekstu pritožnika poudarjata, da je bila nabava gostinske opreme opravljena s strani družbe L., d.o.o. za vrednost 112.275,00 EUR. Iz poročila upraviteljice tožnice z dne 28. 1. 2020 tudi izhaja, da se v stečajni masi, ki še ni unovčena, nahaja večje število zarubljenih premičnin v vrednosti 112.270,40 EUR, kar kaže, da je bila nabava gostinske opreme realna. To pa pomeni, da ne drži, da je bilo plačilo iz TRR tožnice v korist družbe L. d.o.o. izvedeno brez pravnega temelja.

Po mnenju pritožbe tudi ni podana odškodninska odgovornost drugega toženca, ki se je zelo trudil za uspešno poslovanje tožnice. Namen drugega toženca kot vodje projekta je bil, da začne tožnica opravljati rentabilno dejavnost, a je bil projekt razvoja finančno zelo izdaten. Zaradi tega se je tožnica tudi obrnila na J. banko in I. Iz poslovnega TRR računa izhaja, da so se sredstva, pri dobljena s strani J. banke, porabljala za dejanske stroške projekta (nakup novega tovornega vozila, strošek neto plač, plačila podizvajalcem), pri čemer se je delavcem in podizvajalcem na njihovo zahtevo denar izplačeval na roke. Namensko je tožnica uporabila tudi sredstva I. (nakup vozil z leasingom dne 6. 2. 2017 za dejavnost prevozništva in montaža sortimenta za opremljanje trgovin), kar vse kaže na resen namen tožnice, da začne pridobivati dohodke z dodatno dejavnostjo. Do realizacije posla ni prišlo, ker je FURS blokiral poslovanje in tožnica ni zmogla plačevati leasing obrokov. Za poslovanje bi morala imeti tožnica tudi identifikacijsko številko za DDV. Ker je več ni imela, ni mogla normalno poslovati. Če bi držalo, da je bila tožnica v letu 2017 insolventna, se v breme tožencev tožencev ne bi izvajale dodatne finančne investicije (poroštvo prvega toženca in tretje toženke).

Drugi toženec v tem kontekstu sicer priznava, da se poslovne listine niso vodile v skladu z davčnimi predpisi, a to še ne pomeni, da je ravnal v škodo tožnice. Ker prvi toženec zaradi ravnanja FURS-a ni imel več pretiranega interesa za lastništvo v tožnici, je poslovni delež prodal osebi, za katero so na spletu ugotovili, da se ukvarja z nakupi poslovnih deležev.

Toženca ob koncu ponovno opozarjata na nepravilno presojo izpodbijane sodbe, da sta ravnala v krivdni obliki naklepa in sta zato po določbah ZFPPIPP za škodo neomejeno odškodninsko odgovorna. V zadevi je podan oprostitveni razlog, saj je do škode prišlo zaradi ravnanj, ki jih toženca nista mogla preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih škodljivih posledic. V tem kontekstu se sklicujeta tudi na prvi odstavek 44. člena ZFPPIPP in odločbo VSRS III Ips 29/2012. Sicer pa sodba ustreznih razlogov v zvezi s krivdo prvega in drugega toženca (namerne povzročitve škode) ne vsebuje.

Nenazadnje pritožnika grajata tudi razloge v zvezi z višino škode v točkah 103 do 111 obrazložitve. V tem kontekstu poudarjata, da tožnica v zvezi z zahtevkom na plačilo 92.035,30 EUR (dvigi s poslovnih računov) solidarne odgovornosti tožencev ni uveljavljala. Enako velja za zahtevek z naslova škode, ki je nastala upnikom (točka 105 obrazložitve). V zvezi s 108. točko obrazložitve (škoda z naslova izrečenih denarnih kazni FURS-a) poudarjata, da je FURS izrekel denarno kazen tako tožnici kot tudi prvemu tožencu, zato slednjemu ni mogoče ponovno naložiti plačila denarne kazni, izrečene pravni osebi. V zvezi z dvigi denarnih sredstev v višini 92.035,30 EUR so razlogi pomanjkljivi. Ni jasno, kdo je izvedel dvige, v kakšni višini in kdo je bil prejemnik.

Toženca predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo v točkah I, II in IV obrazložitve preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na pritožbene očitke odgovarja po vrsti, kot si sledijo v pritožbi.

6Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti in prekoračilo tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. in prvi odstavek 3. člena ZPP), s tem pa storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

7V obravnavani zadevi tožnica izrecno uveljavlja plačilo škode, ki je nastala njej (družbi) v znesku 92.035,30 EUR in škode, ki je nastala upnikom, ki zaradi stečaja nad tožnico ne bodo (v celoti) poplačani, in sicer v znesku 472.940,11 EUR (znesek pravočasno prijavljenih in priznanih terjatev), skupaj 564.975,41 EUR¹. V tožbi se je sicer sklicevala (le) na določbi 263. in 264. člena ZGD-1, ki obravnavata škodo, nastalo družbi, a je kasneje, po pozivu sodišča prve stopnje pojasnila, da se naj njen zahtevek presoja tudi po določbah ZFPPIPP (42. - 44. člen). V takšni situaciji gre za kopičenje dveh zahtevkov, pri čemer mora tožeča stranka ločeno opredeliti škodo, ki je nastala družbi in škodo, ki je nastala upnikom². In to je tožnica, kot je že bilo navedeno, ki uveljavlja dajatveni zahtevek v skupnem znesku 564.975,41 EUR, tudi storila. O tem vsebuje ustrezne razloge tudi izpodbijana sodba v točki 34 obrazložitve. Prav tako je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek dopolnila z besedico „nerazdelno“, kar pomeni, da uveljavlja plačilo odškodnine od obeh tožencev kot solidarnih dolžnikov (263. in 264. členom ZGD-1 ter tretji odstavek 42. člena ZFPPIPP). Nasprotni pritožbeni ugovori so tako neutemeljeni.

8V tem kontekstu ne drži, da je sodišče prve stopnje navedlo le, da je po določbah ZFPPIPP podana odškodninska odgovornost prvega toženca (točka 84 obrazložitve), v izreku pa je vzpostavilo solidarno odgovornost obeh, saj se je izreklo tudi o odgovornosti drugega toženca na tej pravni podlagi (točka 94 obrazložitve). Pritožbeni očitek pomanjkanja razlogov odločilnih dejstvih in nasprotja med izrekom ter razlogi odločbe, kar vse ima za posledico procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako ni utemeljen.

9Procesno kršitev toženca uveljavljata tudi v zvezi s točkama 17 in 18 obrazložitve. Zatrjujeta, da ju sodišče prve stopnje ni izrecno pozvalo, ali vztrajata pri zaslišanju predlaganih prič, s tem pa jima ni dalo možnosti, da se o tem izjavita. Smiselno se sklicujeta na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena graja ni dopustna. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 18 obrazložitve. Toženca sta bila na podlagi poziva z dne 6. 10. 2021 seznanjena, da se dodatni dokazi ne bodo več izvajali (za predlagano ustno zaslišanje prič je potreben razpis naroka), pa sta kljub temu soglašala, da se izda sodba brez novega naroka. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno štelo, da pri izvedbi dokazov z zaslišanjem prič ne vztrajata. V posledici tega sta toženca (v nasprotju s tožnico, ki je primarno vztrajala pri izvedbi dokaza z zaslišanjem prič in podrejeno, če sodišče njenemu predlogu ne bo sledilo, uveljavljala procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) izgubila pravico sklicevati se na to procesno kršitev (prvi odstavek 286.b člena ZPP). V posledici takšnega stališča v smeri utemeljenosti zahtevka tudi ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10Enako velja za zaključke v točki 25 obrazložitve, ki so pravilni in zadostni, tako da je odločbo tudi v tem delu objektivno mogoče preizkusiti. Toženca neutemeljeno zatrjujeta, da sklep o preizkusu terjatev, upoštevajoč načelo subjektivnih meja pravnomočnosti, zanju ni izvršilni naslov, ker ni vzpostavil obveznosti tožencev do upnikov v stečaju tožnice. Dejstvo je, da se obstoj terjatve nanaša na razmerje med upnikom in dolžnikom (v dani situaciji med posameznim upnikom in tožnico) in ne na razmerje med tožnico in njenimi poslovodnimi organi. To pa pomeni, da v primeru pravnomočno ugotovljene terjatve (to velja tako za terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev), ni dopusten ugovor tretjega (tudi odškodninsko odgovornega poslovodje), da terjatev po temelju ne obstoji. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da sodba zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev sodi v krog primerov, ko sodna odločba ne učinkuje zgolj med pravdnima strankama, ampak učinkuje na širši krog oseb. Gre za primer širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti, ki je utemeljeno zato, ker gre za eno terjatev, o kateri je mogoče odločiti samo na en način³. Če je bilo o obstoju določene terjatve do stečajnega dolžnika že odločeno, ni dopustno o tem ponovno voditi postopka (tako sklep VSL I Cpg 3/2011 z dne 7. 4. 2011). Nista pa toženca izkazala, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje, da je morebiti kateri od upnikov že poplačan (npr. I., ki naj bi imel izvršljivo terjatev zoper prvega toženca in tretjo toženko kot poroka, upnik N. d.o.o. iz postopka z družbo O. d.o.o., glej točko 23 obrazložitve).

11Utemeljeni tudi niso pritožbeni očitki v zvezi z ugovorom zastaranja (točke 35 - 41 obrazložitve). Tudi v tem delu je odločbo objektivno mogoče preizkusiti, pravno odločilna dejstva so pravilno ugotovljena, materialno pravo pa pravilno uporabljeno.

12Kot je že bilo pojasnjeno v točki 7 obrazložitve te odločbe, gre v obravnavani zadevi za kopičenje dveh vrst zahtevkov (zahtevek družbe po določbah ZGD-1 in zahtevek upnikov po določbah ZFPPIPP, ki ga lahko po stečajnem upravitelju uveljavlja družba), tako da je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo ugovor zastaranja terjatve tudi v zvezi z zahtevkom po določbah ZFPPIPP. Za pritožnika je sporno, ker sodišče prve stopnje v zvezi z odgovornostjo drugega toženca (v tej zvezi je pravilno zaključilo, da gre za dejanskega oziroma „de facto“ poslovodjo) ni upoštevalo dejstva, da slednji s tožnico ni bil v pogodbenem (mandatnem) razmerju in zato zanj ne velja šesti odstavek 263. člena ZGD-1⁴.

13Pritožbeni očitek ni utemeljen. Soglašati je sicer treba s pritožbo, da za drugega toženca ne velja določba šestega odstavka 263. člena ZGD-1, ampak je treba zanj uporabiti določbo prvega odstavka 352. člena OZ⁵. Res je tudi, da se sodišče prve stopnje o tem v točki 38 obrazložitve ni posebej izreklo, se je pa (v razmerju do drugega toženca) o teku zastaralnega roka v skladu s citirano določbo OZ izreklo v točki 40 obrazložitve, kar po oceni sodišča druge stopnje v smeri objektivnega preizkusa odločbe povsem zadošča. Ker je prvi toženec (edini družbenik tožnice) svoj delež v družbi 6. 7. 2017 odplačno odsvojil, kasneje, 23. 3. 2018, pa se je nad tožnico začel stečajni postopek, subjektivni zastaralni rok tudi za škodo po ZGD-1 (po tožbi stečajnega upravitelja iz prve alineje petega odstavka 263. člena ZGD-1) ni mogel začeti teči pred 23. 3. 2018, ko se je stečaj začel. Pred tem se namreč stečajni upravitelj ni mogel seznaniti s stanjem družbe v stečaju (tožnice), tožba pa je bila vložena že 19. 2. 2019. To pa pomeni, da zahtevek iz prve točke izreka izpodbijane sodbe v višini 100.035, 30 EUR ni zastaral.

14Pritožba nasprotuje tudi zaključkom izpodbijane sodbe v točkah 48 - 87 obrazložitve, ki so povezani z odškodninsko odgovornostjo prvega toženca. Pritožbeni očitki se neutemeljeni. Sodišče v tej smeri ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, pravilna pa je tudi materialno pravna presoja zadeve.

15Prvi toženec, ki je bil zakoniti zastopnik tožnice⁶, se poskuša s trditvijo, da je zgolj formalno zasedal funkcijo poslovodje, da ni o ničemer odločal, da je vse prepustil sinu, kar je pokazal dokazni postopek, neuspešno razbremeniti odgovornosti tako po ZGD-1, kot tudi po ZFPPIPP. Po stališču VSRS (sklep II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018) za razbremenitev odgovornosti posameznega člana vodenja ni dovolj, da ta zatrjuje, da je bil pasiven in se z vodenjem družbe ni aktivno ukvarjal. Prav nasprotno. Dokazati mora, da je svoje naloge izpolnjeval in da je to počel vestno in pošteno oziroma, da kršitev ni mogel preprečiti. Po stališču VSRS za vzpostavitev odgovornosti poslovodje zadošča, da je imel slednji možnost vplivati na poslovanje družbe, pa tega (po lastni volji) ni izkoristil. Da prvi toženec te možnosti ni imel, v postopku ni bilo zatrjevano. Slednji je enostavno vse prepustil sinu, kar pa za razbremenitev njegove odgovornosti ne zadošča. Zaradi tega dodatni odgovori na očitke pritožbe v zvezi s protipravnostjo njegovega ravnanja (da se v postopku ni ugotavljala njegova dejanska vloga v družbi) niso potrebni. V tem kontekstu tako sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 77 obrazložitve.

16Ni pa mogoče prvemu tožencu v zvezi s škodo, ki je nastala upnikom, očitati, da je namerno povzročil stanje, zaradi katerega upniki v stečajnem postopku nad tožnico ne bodo v celoti poplačani. Na to se tožnica ni substancirano sklicevala, zato sodišče druge stopnje ne soglaša z zaključki izpodbijane sodbe v točki 87 obrazložitve. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 morajo člani organov vodenja ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Kot merilo je predpisana skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Opustitev zahtevane skrbnosti, ki vključuje tudi opustitev zahtevanih ukrepov (34. - 38. člen ZFPPIPP) in kršitev temeljnih obveznosti poslovodstva iz 28., 30. in 32. člena ZFPPIPP, pomeni kršitev, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjena z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže hujša stopnja krivde (odločbi VSRS III Ips 9/2019 z dne 10. 5. 2019 in II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018). Da bi smelo sodišče ugotavljati višjo stopnjo krivde, bi morala tožnica v tej smeri ponuditi ustrezno trditveno podlago. Zatrjevati bi morala tako namerno protipravno ravnanje prvega toženca, kot tudi, da je prvi toženec namerno (hoté) ravnal v smeri, da upniki v stečaju ne bodo poplačani, da jim je hotel namerno povzročiti škodo (kar mu je glede na njegovo pasivno vlogo v družbi že itak težko očitati), kar pa ni storila. Tudi, če bi se izkazalo, da sta toženca namerno protipravno ravnala, po stališču VSRS (sodba III Ips 6/2015 z dne 28. 10. 2015) zgolj zavestno oziroma namerno protipravno ravnanje ne pomeni samo po sebi tudi namerne povzročitve škode. Naklep oziroma huda malomarnost, ki sta podlaga za izključitev omejene odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 44. člena ZFPPIPP, morata biti namreč podana ne le v razmerju do protipravnega ravnanja, ampak tudi do povzročitve škode. Za takšno presojo pa sodišče prve stopnje ni imelo ustreznih trditev. Prvi toženec, ki je vodenje podjetja neformalno prepustil drugemu in po nastanku insolventnosti ni sprejel ukrepov po ZFPPIPP (nasprotnega ni zatrjeval), je brez dvoma ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (dobrega gospodarstvenika) in s tem protipravno, zato zanj velja domneva, da je škodo upnikom povzročil s krivdno obliko navadne malomarnosti.

17Kar zadeva položaj drugega toženca, sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točkah 88 - 94 obrazložitve. Nima pomislekov, da je bil slednji v spornem obdobju dejanski oziroma „de facto“ poslovodja (prvi odstavek 264. člena ZGD-1), kar pritožba izrecno niti ne graja. Za pritožbo namreč niso sporni zaključki, da je drugi toženec prevzel poslovanje in upravljanje družbe, tako da je imel na njeno vodenje dejanski vpliv (tako tudi odločbi VSL I Cp 2754/2016 z dne 14. 6. 2017 in VSL I Cpg 1591/2014 z dne 18. 3. 2015). Enako kot za prvega toženca, pa tudi za drugega toženca, za katerega sodišče druge stopnje ne dvomi, da je ravnal protipravno (v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma gospodarstvenika je kot dejanski poslovodja opustil ukrepe po ZFPPIPP), velja, da tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da je namerno (hoté) ravnal v smeri, da upniki v stečaju ne bodo poplačani. Sklicevala se je (le) na opustitev ukrepov po ZFPPIPP (odškodninska odgovornost po ZFPPIPP ni odgovornost za nastanek insolventnosti, ampak za opustitev ukrepov iz 35. - 39. člena ZFPPIPP oziroma za ravnanje v nasprotju s 34. členom citiranega zakona). Glede na navedeno vsi zaključki in stališča VSRS iz točke 17 obrazložitve veljajo tudi za drugega toženca. Tudi zanj velja domneva, da je kot dejanski poslovodja škodo upnikom povzročil s krivdno obliko navadne malomarnosti.

18V nadaljevanju pritožbe toženca sodišču prve stopnje očitata, da se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka nepravilno sklicevalo na odločbe FURS-a. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Vse odločbe FURS-a se nanašajo na obdobje, ko sta družbo kot formalni in dejanski poslovodja vodila toženca. Kar zadeva njuno zatrjevano (ne)možnost sodelovanja v upravnem postopku, v katerem so bile izdane odločbe, velja pripomniti, da iz tožbenih navedb, ki niso bile izrecno prerekane, izhaja, da sta bila toženca v postopku davčnih inšpekcijskih nadzorov povsem pasivna. V nadzoru, na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 27. 10. 2017 (odločba je bila sicer izdana v obdobju, ko prvi toženec ni bil več družbenik in zakoniti zastopnik tožnice; poslovni delež je odplačno odsvojil za 1,00 EUR 6. 7. 2017), nista sodelovala z davčnim organom, nista predložila zahtevane dokumentacije, na poslovnem naslovu tožnice davčni organ ni našel poslovnih prostorov. Enako velja za postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem je bila izdana odločba z dne 6. 2. 2017, na podlagi katere je tožnici prenehala identifikacija za namene DDV. V tem kontekstu sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom v točki 57 obrazložitve, da sta toženca poslovala nezakonito, nista ravnala s profesionalno skrbnostjo in v skladu z 28. ter 30. členom ZFPPIPP. Res je, da so bile z več odločbami FURS denarne kazni izrečene tako družbi, kot tudi prvemu tožencu (zakonitemu zastopniku), kar pa še ne pomeni, da toženca nista solidarno odgovorna za škodo, ki je s tega naslova nastala družbi. Prvi toženec pač mora poravnati svojo denarno kazen in družbi (skupaj z drugim tožencem) povrniti škodo, ki ji je nastala s tega naslova.

19Sodišče prve stopnje se je v zvezi s temeljem zahtevka (tudi glede nastanka insolventnosti pravilno oprlo na mnenje izvedenca F. F. z dne 28. 5. 2021 in njegovo pisno dopolnitev ter se o tem izreklo v točkah 64 – 68 obrazložitve. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da je stanje premoženja na dan 31. 12. 2015 tisto, za katerega je odgovorno poslovodstvo družbe vse do stečaja. V tem kontekstu ne drži pritožbeni očitek, da je izvedenec ugotovil insolventnost tožnice na dan 8. 5. 2017 in ker je prvi toženec (že) dne 6. 7. 2017 odsvojil svoj poslovni delež (takrat mu je tudi prenehala funkcija direktorja), je o morebitni odškodninski odgovornosti mogoče govoriti le v obdobju od 8. 5. 2017 do 6. 7. 2017. Kot je v točki 59 obrazložitve pojasnilo sodišče prve stopnje, iz pisne dopolnitve mnenja jasno izhaja, da je, upoštevaje stanje neplačanih terjatev in nevrnjenih posojil v letu 2016, upoštevaje dejstvo, da v stečaju razen opreme, drugo premoženje ni bilo najdeno, in upoštevaje dejstvo neplačanih davkov ter prispevkov od neto plač, tožnica postala dejansko dolgoročno plačilno nesposobna (že) konec aprila 2016. Takrat bi se po mnenju izvedenca morale oblikovati slabitve kratkoročnih sredstev v skladu s SRS in knjižiti dolg z naslova neobračunanih in neplačanih davkov ter prispevkov. Pravno odločilni tudi niso ugovori, da je sodišče prve stopnje stanje premoženja na dan 31. 12. 2015 nepravilno upoštevalo tudi zato, ker je bil poslovni delež 6. 7. 2017 odsvojen tretji osebi, toženca pa od takrat dalje na poslovanje nista imela več vpliva. Toženca sta namreč sama zatrjevala, da družba praktično od izdaje odločbe z dne 6. 2. 2017, na podlagi katere ji je prenehala identifikacija za DDV, ni več mogla poslovati in ker se niso več želeli ukvarjati z davčnimi organi, so družbo prodali A. A., romunskemu državljanu, za 1,00 EUR. Kot presečni datum je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo 23. 3. 2018, ko se je začel stečaj nad tožnico in ne 6. 7. 2017, ko je bila družba prodana.

20Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe v zvezi z trenutkom (po izvedencu ugotovljenega nastanka insolventnosti), povezane s trditvijo, da je tožnica še konec leta 2016 in v začetku leta 2017 od J. banke in I. prejela posojilo. V tem kontekstu velja poudariti, da toženca dopolnitvi mnenja, v katerem je izvedenec pojasnil, da je tožnica, upoštevaje stanje neplačanih terjatev in nevrnjenih posojil v letu 2016, upoštevaje dejstvo, da v stečaju razen opreme, drugo premoženje ni bilo najdeno, in upoštevaje dejstvo neplačanih davkov ter prispevkov od neto plač (2. točka četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP⁷), postala dolgoročno plačilno nesposobna (že) konec aprila 2016, nista ugovarjala, sodišče pa se v tem postopku ne ukvarja s presojo tožničine takratne kreditne sposobnosti. V zvezi s tem toženca v pritožbi (še) zatrjujeta, da računovodske izkaze nista oddala le za obdobje od 2013 do 2015, a je izvedenec ugotovil, da računovodski izkazi, ki obstajajo za obdobje od 2017 do 22. 3. 2018, niso uporabni, saj so vse postavke prikazane brez vrednosti.

21Toženca se poskušata v pritožbi (ponovno⁸) razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem na četrti odstavek 42. člena ZFPPIPP. Po njunem so ukrepi FURS-a med drugim prenehanje identifikacije za namene DDV, izdane odločbe in blokada poslovnega računa zaradi njihove realizacije, kljub izdelani strategiji poslovanja, tožnici onemogočili normalno poslovanje. Tudi po oceni sodišča druge stopnje toženca s takšnimi ugovori ne moreta uspeti. V tem kontekstu v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 57 obrazložitve, da gre s strani tožencev za zamenjavo vzroka in posledice (tako tudi izvedenec). Odločbe FURS-a so posledica neplačevanja zakonsko predpisanih davkov in drugih dajatev (nezakonitega poslovanja), torej ravnanj (opustitev) tožencev, zaradi katerih so sledili ukrepi FURS-a. Glede na navedeno tudi težave s projektom „Spitze“ in zagonom dejavnosti avtoprevozništva ni mogoče pripisati ukrepom FURS-a. Če bi tožnica poslovala v skladu s predpisi, ne bi bili izrečeni in na njeno poslovanje ne bi vplivali. Vsi pritožbeni ugovori v tej smeri so tako neutemeljeni.

22V zvezi z odgovornostjo tožencev po ZGD-1 (točka I izreka) sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov, da sta toženca denarna sredstva, ki sta jih dvignila s poslovnih računov tožnice (skupno 92.035,30 EUR), dolžna vrniti skupaj z obrestmi. O tako nastali škodi in odgovornosti zanjo po določbi 263. člena ZGD-1 se je sodišče prve stopnje izreklo v točkah 73 – 76, 93 in 108 ter 109. točki obrazložitve. Povsem pravilno je zaključilo, da dvigi denarnih sredstev s poslovnega računa, za katere ni izkazana dejanska raba (pri oznaki materialni stroški gre za splošni pripis dviga in ne za dejansko rabo), ne morejo biti upravičeni - so protipravni. Za vsak dvig s poslovnega računa mora obstajati ustrezna listina, ki opisuje resničen poslovni dogodek in opravičuje dvig. Res je, da tožnica kot majhno podjetje ni v takšni meri zavezana k vodenju poslovnih knjig, kot večji poslovni subjekti, a mora vseeno poskrbeti za transparentno (sledljivo) poslovanje in dvige denarnih sredstev ustrezno knjižiti v poslovnih knjigah, saj se v nasprotnem primeru štejejo za posojila lastniku. Ker je zaradi takšnega ravnanja tožencev (denarna sredstva sta dvigovala oba) nastala škoda v znesku 92.035,30 EUR, sta jo toženca, ki poslovne rabe nista izkazala (nista izkazala, da sta ravnala v dobro tožnice s skrbnostjo dobrega in poštenega gospodarstvenika, in se tako v skladu z drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 nista uspela razbremeniti odgovornosti), tožnici dolžna povrniti skupaj z obrestmi.

23Enako velja za izrečene denarne kazni (skupno 8.000,00 EUR) - škodo, ki je nastala družbi zaradi poslovanja tožencev v nasprotju z davčno zakonodajo. Gre za zakonsko predpisano dolžnost poslovnih subjektov, ki ni podrejena pravilom o podjetniški presoji (tako tudi odločba VSRS III Ips 97/2015 z dne 9. 12. 2015). Kot v točki 58 obrazložitve pravilno povzema že sodišče prve stopnje, gre za profitabilno rešitev, ki pravno ni dopustna in predstavlja kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja poslovodnih organov.

24Po oceni sodišča druge stopnje tudi ni razloga za razveljavitev vmesne sodbe v točkah II in IV izreka, pa čeprav so že v postopku na prvi stopnji obstajali pogoji za izdajo končne sodbe. V zvezi s tem je treba pojasniti naslednje:

25Kot se je v odločbi III Ips 29/2012 z dne 25. 3. 2014 izreklo že VSRS, lahko sodišče odloči o odškodninski odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP in članom poslovodstva naloži v plačilo povrnitev škode še preden je v stečajnem postopku znana višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase. Iz citirane odločbe VSRS izhaja, da je škoda ena od predpostavk, ki mora biti podana tudi v primeru odškodninske odgovornosti poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP. Za odločitev o tožbenem zahtevku je treba dokazati tudi višino škode. ZFPPIPP vzpostavlja domnevo, da je škoda enaka razliki med celotnim zneskom terjatve upnika in zneskom, do katerega je bila terjatev poplačana v stečajnem postopku (drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP). Višino škode sodišče ugotavlja na podlagi zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov pred sodiščem prve stopnje ob zaključku glavne obravnave. V primeru odškodninske odgovornosti poslovodstva po citirani določbi ZFPPIPP takšno ugotavljanje škode ne bo mogoče, še zlasti, če v stečajnem postopku še ni bilo pripravljeno otvoritveno poročilo upravitelja (294. člen ZFPPIPP) oziroma še ni bila opravljena niti prva razdelitev splošne razdelitvene mase (3. točka drugega odstavka 363. člena ZFPPIPP). Zato zadošča ugotovitev obstoja višine škode, kot se kaže glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

26Glede na ugotovitve v postopku na prvi stopnji (točka 65 obrazložitve), da stečajni dolžnik nima nobenega premoženja, razen ločeno premoženje (zarubljeno gostinsko opremo v vrednosti 112.270,40 EUR, v času izdaje sodbe prodaja po znižani ceni 57.000,00 EUR še ni bila realizirana), v stečajnem postopku pa je prijavljenih in priznanih 472.940,10 EUR terjatev, je evidentno, da bodo upniki kvečjemu minimalno poplačani iz stečajne mase in da škoda najmanj v prisojeni višini 20.000,00 oziroma 40.000,00 EUR obstaja (iz podatkov spisa izhaja, naj bi bila tožnica majhna družba). Natančnejše ugotavljanje višine škode pa glede na omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP ni potrebno. Sicer pa, tudi če se zgodi, da bi upniki v stečajnem postopku dosegli poplačilo terjatve v višjem znesku, kot je ugotovljen v odškodninski pravdi, po stališču VSRS v zgoraj citirani odločbi za sodišče to ne predstavlja ovire, da članu poslovodstva naloži plačilo odškodnine. Za ta primer je zakon namreč izrecno predvidel korektiv. Član poslovodstva že po samem zakonu pridobi regresno terjatev, ki mu daje pravico da v stečajnem postopku nad tožnico zahteva vrnitev (preveč) plačanega (šesti, sedmi in osmi odstavek 44. člena ZFPPIPP).

27Pri izdaji sodbe o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka po ZFPPIPP naj sodišče prve stopnje upošteva prvi odstavek 44. člena citiranega zakona.

28Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno in vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

29Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama krijeta stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za tožnico, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejem odločitve pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

¹ Tožbene navedbe pod točko IV, spis, l. št. 6.
² Povzetek razprave o aktualnih vprašanjih na gospodarsko pravni šoli 2017, F. Seljak, vrhovni sodnik, Vrhovno sodišče RS, Pravosodni bilten št. 1/2018.
³ dr. A. Galič in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Ljubljana 2009, str. 175.
⁴ Odškodninski zahtevki iz tega člena zastarajo v petih letih od nastanka škode.
⁵ Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.
⁶ Prvi toženec je bil zakoniti zastopnik tožnice od 18. 9. 2013 do 6. 7. 2017.
⁷ Velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba, podjetnik in zasebnik postal trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati in plačati hkrati s plačilom plač.
⁸ Že v odgovoru na tožbo sta zatrjevala, da je bilo poslovanje tožnice solidno, družba pa likvidna vse do trenutka, ko je E. z izdajo odločb onemogočil njeno poslovanje.