363. člen ZFPPIPP

Upravitelj je tisti, ki je dolžan pripraviti popolno poročilo o poplačilih, sodišče prve stopnje pa je tisto, ki nato preveri, katero stališče je pravilno, torej ali je upnik poplačan v skladu s pravili stečajnega postopka ali ne. Sodišče ne more odločiti na podlagi nekonkretiziranih navedb upravitelja, da so zavarovane terjatve poplačane v celoti, ko na drugi strani upnik zatrjuje, da to ne drži. Upravitelj se razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, kar nespoštovanje navodil sodišča prav gotovo je. Pritožbeno sodišče opozarja, da ne glede na to, da je bila zahteva upnika za razrešitev upravitelja pravnomočno zavrnjena, to ne pomeni, da njegova razrešitev ni mogoča tudi po uradni dolžnosti (119. člen ZFPPIPP).

Zatrjevano napako v načrtu končne razdelitve bi upnik lahko uveljavljal z ugovorom proti navedenemu načrtu. Ne more pa je uveljavljati s pritožbo zoper sklep o končanju stečajnega postopka.

Drži, da izpodbijani sklep odpravlja navedeno upraviteljevo napako (pomoto), vendar pa pritožnica utemeljeno opozarja na določbe 328. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP, na podlagi katerih lahko sodišče samo kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe (oziroma sklepa) z izvirnikom. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da v konkretnem primeru ne gre (le) za računsko pomoto, ki bi izhajala iz načrta razdelitve posebne razdelitvene mase. Gre za napako pri uporabi podatkov, ne pa pri računanju. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo postopek za popravo sklepa in na ta (procesni) način poskušalo ugoditi predlogu upravitelja in z njim spremeniti vsebino odločitve. Zoper načrt razdelitve ni bil vložen noben ugovor, zoper sklep o razdelitvi pa nobena pritožba, čeprav so upniki to možnost glede na določbe ZFPPIPP (363., 364., 365. in 366. člen ZFPPIPP) vsekakor imeli. Sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase ustvarja učinek pravnomočnosti odločitve (med drugim tudi) o tem, na kakšen način se bo stečajna masa razdelila med upnike. Pravnomočnost odločitve o teh vprašanjih prepre

Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene. Četudi

Iz podatkov spisa izhaja, da predstavljata stečajno maso, ki je predmet izpodbijane delitve po končanem postopku osebnega stečaja, dve zarubljeni dolžnikovi pokojnini. V primeru, če je stečajni dolžnik pridobil premoženje do pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, se to premoženje v istem končanem postopku osebnega stečaja ne more več deliti po postopku, ki je predpisan v ZFPPIPP za razdelitev splošne oziroma posebne stečajne mase. Razlog je v tem, da je postopek končan, upravitelj kot organ postopka in zakoniti zastopnik dolžnika pa razrešen.

Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.

Ne glede na navedbo upravitelja v končnem načrtu končne razdelitve tako sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o kakršnemkoli znesku, ki bi ga bila dolžna plačati S. S. Ob tem pa S. S. niti ni stranka tega postopka in ji v tem sklepu tudi ni mogoče naložiti plačila česarkoli, saj to ni stvar stečajnega postopka. Glede na to, da z izpodbijanim sklepom niti ni bilo odločeno o kakršnemkoli znesku, ki bi ga pritožnica morala plačati v stečajno maso, prav tako pa pritožnica nima položaja upnika v tem postopku, je njena pritožba nedovoljena.

Upnik lahko morebitne nepravilnosti pri razdelitvi razdelitvene mase uveljavlja le z ugovorom proti načrtu razdelitve. Upnik, ki ni vložil ugovora proti načrtu razdelitve razdelitvene mase, morebitnih nepravilnosti v zvezi z načrtom ne more uveljavljati šele v pritožbi zoper sklep o razdelitvi.

Ker se je v konkretnem primeru postopek razdelitve stečajne mase zavlekel nerazumno dolgo, ni mogoče pritrditi stališču, da upniki zato niso upravičeni do zakonskih zamudnih obresti. Stališče, da se je postopek zavlekel zaradi pritožb zoper postopek delitve, posledično pa upravitelj načrta v obrestnem delu ni spreminjal, upnikom dejansko odreka pravico do pravnih sredstev in sodnega varstva.

Dejstvo, da premoženja ne prevzame ločitveni upnik, pač pa navadni upnik, ne more pomeniti, da mu ni treba nositi stroškov, nastalih v zvezi z unovčenjem premoženja, ki ga prevzema v poplačilo svoje terjatve, tako kot bi te stroške nosil ločitveni upnik. Za razlogovanje, da bi stroške moral nositi le ločitveni upnik, ne pa tudi navadni upnik, če se nanj prenese premoženje po 1. točki prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ni najti razumne razlage.

Na podlagi izjave upnika, da sprejme vse ponujeno neunovčljivo premoženje dolžnika, upnik še ni pridobil pravice do prevzema celotnega premoženja. Koliko ga bo pridobil, je odvisno od ocenjene vrednosti tega premoženja ter od višine njegove priznane in še neplačane terjatve.

Dolžniku se lahko, pod izpolnjenimi zakonskimi pogoji, odpustijo le tiste obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku stečaja ali ga pridobi tekom postopka osebnega stečaja (prvi odstavek 399. člen ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da morebitni odpust obveznosti ne vpliva na postopek unovčitve premoženja, ki ga ima stečajni dolžnik ter na njegovo razdelitev upnikom (smiselno 1. točka prvega odstavka 410. člena ZFPPIPP).

Pritožnik pravilno poudarja, da so predmet prijave in preizkusa terjatev glavnica in kapitalizirani znesek obresti, obračunanih za obdobje od dospelosti terjatve do začetka postopka zaradi insolventnosti, ne pa tudi obresti od dneva začetka stečajnega postopka dalje. Zato tudi sodišče s sodbo, izdano na podlagi tožbe po prvem odstavku 300. člena ZFPPIPP, ugotovi obstoj terjatve na dan začetka stečajnega postopka. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka in v delu VI. točke izreka, kolikor se nanaša na nepremičnino ID znak 000-2269/2-0, razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobene od pravno relevantnih trditev, ki jih je podal stranski intervenient. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo stranskega intervenienta zavrglo (352. člen ZPP), saj z odločitvijo sodišča prve stopnje v preostalem delu, zlasti z odločitvijo o ločitvenih pravicah na nepremičninah, ki niso pred

Za sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase ZFPPIPP ne določa, da bi ga sodišče vročilo strankam (upnikom), kar pomeni, da začne 15-dnevni pritožbeni rok (prvi odstavek 127. člena ZFPPIPP) teči z objavo sklepa na spletni strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti (2. točka drugega odstavka 127. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZFPPIPP, ko je pritožbo zavrglo kot prepozno. Po presoji višjega sodišče je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je pritožbo zavrglo, zakonska ureditev pa tudi ni neustavna (nedopustno ne nasprotuje 22. členu Ustave), niti sodišče (in zakonska ureditev) ni kršilo Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (konkretno 6. člena).

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je bistvo solidarnega poroštva v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev (zapadle) obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka. Gre torej za pravni položaj, ko je v razmerju do upnika položaj poroka izenačen s položajem glavnega dolžnika. Za obveznost izpolnitve upnikove terjatve zato odgovarja več solidarnih sodolžnikov. Položaj upnika glede prijave takšne terjatve v stečajnem postopku nad solidarnim sodolžnikom pa je urejen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP. Razvezni pogoj, kot je opredeljen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP, je treba razumeti kot okoliščino, ki se nanaša na obseg poplačila upnika v stečajnem postopku. Sam razvezni pogoj temelji na predpostavki, da je terjatev ob začetku stečaja obstajala, česar v konkretnem primeru (tudi v reviziji) tožeča stranka ni izpodbijala. Opredelitve razveznega pogoja pri prijavi terjatve na podlagi drugega odstavka 296. člena ZFPPIPP zato ni mogoče razlagati kot formalne predpostavke za popolnost prijave terjatve, ob pomanjkanju katere bi bil dopusten zaključek o neobstoju same prijavljene terjatve.

Ker je s pritožbo proti sklepu o prvi razdelitvi dovoljeno izpodbijati samo odločitev o ugovorih proti načrtu razdelitve in končni načrt prve razdelitve v delu, v katerem je predmet teh ugovorov, upničinih trditev, da ima pravico do denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, ki je bilo predmet njene izločitvene pravice, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Z njimi bi se pritožbeno sodišče lahko ukvarjalo le, v kolikor bi jih upnica uveljavljala v ugovoru proti načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase. Pritožnica pa tudi ne trdi, da se končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase ne bi ujemal z načrtom razdelitve.

Iz vsebine ugovora izhaja, da gre za ugovor proti načrtu končne razdelitve z dne 25. 4. 2016, v okviru katerega se lahko izpodbija tudi pravilnost posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je predložen hkrati z načrtom razdelitve, če ta ni v skladu s končnim seznamom preizkušenih terjatev, ki je bil del sklepa oziroma sklepov o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, ter če ta ne upošteva pravilnega izida postopkov v zvezi z napotitvami in spremembami pogojnih terjatev v nepogojne (če seveda o čem takem še ni bilo odločeno pri prejšnjih razdelitvah), torej če ta ni sestavljen v skladu z 72. členom ZFPPIPP. V postopku osebnega stečaja je tako, da premoženje, ki ga ni mogoče prodati in ga tudi noče prevzeti nobeden od upnikov, ostane stečajnemu dolžniku - fizični osebi, ki v nasprotju s pravno osebo po končanju stečajnega postopka ne preneha obstajati, zato je še nadalje lahko nosilec pravic oziroma lastnik premoženja. Pravila, ki veljajo za stečajni postopek nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja uporabljajo le smiselno. Zato je lahko v primeru, ko premoženja ni mogoče unovčiti, smiselno, da se že prej razčisti, katero premoženje

Ker v obravnavanem primeru premoženje stečajnega dolžnika ne bo zadoščalo za kritje stroškov stečajnega postopka, se v skladu z drugim odstavkom 378. člena ZFPPIPP premoženje stečajnega dolžnika uporabi za kritje vseh stroškov, ki so nastali tekom stečajnega postopka. Sorazmerni del teh stroškov pa mora glede na določila petega odstavka 226. člena ZFPPIPP nositi upnik, ki premoženje prevzame. Določilo prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP ne določa procesnih predpostavk za dovolitev pritožbe v smislu 343. člena ZPP, temveč le omejuje pritožbene razloge, ki jih je v pritožbi dopustno uveljavljati. Pritožba nikoli ni nedovoljena samo zato, ker pritožnik v njej uveljavlja nedovoljene pritožbene razloge, saj je odločba izpodbojna zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tudi če stranka v pritožbi uveljavlja zgolj tiste pritožbene razloge, zaradi katerih se odločba ne more izpodbijati, stranki samo zaradi tega še ni mogoče odreči pravice do pritožbe. Sklep o prenosu premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti na upnike po 374. členu ZFPPIPP, je po svoji naravi odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari. Zoper tako odločitev pa imajo stranke postop

Odločanje o združitvi postopkov je procesno dejanje formalnega procesnega vodstva sodišča, zoper tak sklep pa posebna pritožba ni dovoljena. To pomeni, da se odločitev sodišča o združitvi postopkov lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo. ZFPPIPP natančno ureja položaje posameznih udeležencev v insolvenčnih postopkih in opredeljuje procesne oziroma materialnopravne predpostavke za posameznega udeleženca v postopku. Izven tega okvira ni mogoče priznavati pravice do udeležbe v postopku drugim udeležencem, ki tem kriterijem ne zadostujejo. Določil ZPP, ki urejajo pravico tretje osebe, da se kot intervenient na strani ene od pravdnih strank pridruži v pravdnem postopku, zato ni mogoče niti smiselno uporabljati v postopku insolventnosti.