UPRS Sklep I U 889/2020-25

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za dovolitev pregledovanja in pridobitev dokumentov iz postopka toženkinega nadzora (1. točka izreka) ter odločila, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se v skladu z drugim odstavkom 102. člena Zakona o revidiranju (ZRev-2) Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporablja za odločanje nadzornega organa v postopkih za izrek ukrepa nadzora. V konkretnem primeru se postopek za izrek ukrepa nadzora ni začel, saj je pooblaščenemu ocenjevalcu vrednosti nepremičnin prenehalo dovoljenje, ta pa tako ni več subjekt nadzora. Sam postopek nadzora nad kakovostjo dela posameznega subjekta nadzora pa ni upravni postopek, saj ne gre za upravno zadevo. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZRev-2 je stranka tega postopka le oseba, nad katero nadzorni organ opravlja nadzor, zato prijavitelji ne morejo biti stranke postopkov pred toženko. Tožnik pa ne izkazuje niti pravne koristi, kot jo v zvezi s pregledovanjem in preslikovanjem dokumentov zahteva drugi odstavek 82. člena ZRev-2.

2Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zatrjuje, da ima nedvomno pravno korist od vpogleda in fotokopiranja zahtevane dokumentacije. Pojasnjuje, da je na toženko naslovil predlog za odvzem dovoljenja pooblaščenemu ocenjevalcu nepremičnin A. A. (v nadaljevanju ocenjevalec) na podlagi 97. člena ZRev-2, in sicer zato, ker je navedeni pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja kršil pravila ocenjevanja vrednosti, mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev mnenja pa je zato napačna oziroma zavajajoča. Podredno je toženki predlagal, da ocenjevalcu izreče opomin, nato pa presodi, ali ni morebiti izpolnjen razlog za odvzem dovoljenja zaradi ponavljajočih kršitev. Toženka je Slovenskemu inštitutu za revizijo (v nadaljevanju Inštitut) podala zahtevo za nadzor nad delom ocenjevalca in mu določila rok do konca januarja 2019, o tem je obvestila tudi tožnika. Dne 27. 5. 2019 je tožnik s strani toženke prejel pojasnilo, da je Inštitut opravil nadzor in toženki posredoval nadzorno dokumentacijo. Ker pa je bilo z odločbo Inštituta z dne 1. 4. 2019 odločeno, da ocenjevalcu 18. 3. 2019 preneha veljavnost dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin, je toženka tožniku pojasnila, da ni več pristojna za vodenje nadaljnjega nadzornega postopka oziroma postopka za izrek ukrepa nadzora. Tožnik je toženko nato zaprosil za dokumentacijo ter za podajo mnenja o strokovnosti, pravilnosti in kakovosti dela ocenjevalca, pri čemer je izpostavil, da se je prijava nanašala na delo slednjega v času, ko je še imel dovoljenje. Tožnik je ob tem pojasnil tudi, da ima velik pravni interes nad izsledki nadzora dela ocenjevalca, prav tako meni, da sta Inštitut in toženka pristojna za izdajo takega mnenja. Ker toženka o tem noče izdati primerne odločbe, bo tožnik ločeno vložil tudi tožbo zaradi njenega molka.

3V predmetnem postopku je bistveno, da toženka tožniku kljub pravnemu interesu slednjega preprečuje, da bi se seznanil z zbrano nadzorno dokumentacijo. Pri nadzoru ni bilo vse speljano kot bi moralo biti, Inštitut je verjetno namenoma zadrževal nadzorno dokumentacijo preko točke, ko je ocenjevalcu prenehalo dovoljenje, zgolj zato, da se tožnik ne bi mogel seznaniti z njo. Tožnik je proti ocenjevalcu v zvezi s spornim poročilom namreč vložil tožbo, postopek v zvezi s to se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. XI Pg 1822/2018. Nadzorna dokumentacija je za tožnikov uspeh v navedenem postopku bistvenega pomena. Sporno cenitveno poročilo je bilo izdelano v nasprotju s strokovnimi standardi in Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIP), za škodo, ki jo je povzročil ocenjevalec, pa je odgovoren njegov delodajalec. Navedba toženke, da bo dokumentacijo na zahtevo sodišča predala slednjemu, ni razlog za zavrnitev vpogleda, saj brez te tožnik ne more postaviti zadostne trditvene podlage, poizvedovalni dokazi pa so prepovedani. Toženka tožnika onemogoča pri uspešnem uveljavljanju zahtevkov zaradi nestrokovnega dela ocenjevalca. V tem pa je nedvomno izkazan neposreden pravni interes tožnika po seznanitvi z dokumentacijo nadzora, zbrano s strani Inštituta na podlagi navodil toženke. Vse navedeno sploh ob dejstvu, da se je nadzor začel, ko je ocenjevalec še imel dovoljenje in je bila dokumentacija tudi v celoti zbrana. Tožnik ima pravico pregledovati spise na podlagi 82. člena ZUP, saj je izkazal pravno korist. Izkazal je tudi, da so ugotovitve predmetnega nadzora zanj pomembne zaradi varstva njegovih pravnih koristi, saj je bil zaradi ravnanja ocenjevalca oškodovan. To je ugotovilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi, II Cp 164/2020, s katero je ugotovilo ničnost prodajne pogodbe in priposestvovanja nepremičnin zaradi izkazanih sumljivih okoliščin, ki kažejo na zlorabo postopka. Ob tem je sodišče navedlo, da tudi vsebina cenitvenega poročila cenilca predstavlja dodatno (a zelo zgovorno) sumljivo okoliščino v obravnavanem kontekstu. Slednje je bilo sledeč sodišču namenoma izdelano v nasprotju s strokovnimi standardi in z namenom prikriti realno tržno vrednost nepremičnin ter pridobiti premoženjsko korist pri prodaji. Navedeno je podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca cenilca, a mora tožnik, kot pojasnjeno, o tem podati konkretne trditve o konkretnih kršitvah, zato potrebuje nadzorno dokumentacijo nadzornega organa, torej Inštituta in toženke, saj sta ta po ZRev-2 edina pristojna za podajo pravno upoštevnih ugotovitev o nestrokovni izdelavi cenitvenega poročila ter o storjenih napakah s strani ocenjevalca. Tožnik zato zahteva, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njegovi zahtevi po dovolitvi pregledovanja in pridobitvi dokumentov iz toženkinega postopka nadzora ugodi. Podredno zahteva da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V obeh primerih zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Izpostavlja, da je tožnik konkretiziral le očitek o napačni uporabi predpisov, čemur toženka nasprotuje. Meni tudi, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Pojasnjuje, da tožnik, upoštevaje tudi sodno prakso, nima pravnega sredstva, s katerim bi lahko izsilil začetek nadzora, ki ga Inštitut in toženka izvajata v skladu z ZRev-2, saj ta zakon te možnosti ne predvideva. Vrhovno sodišče je v sodbi, G 44/2010 z dne 21. 6. 2011, zavzelo stališče, da toženka odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi pooblaščenega ocenjevalca zgolj v primeru nadzora z izrekanjem ukrepov po ZRev-2. Vprašanje je tako, ali gre v primeru nadzornih dejanj Inštituta in toženke, ki so opravljena pred uvedbo postopka za izrek ukrepa nadzora (torej pred izdajo sklepa o začetku postopka za izrek ukrepa nadzora oziroma pred izdajo odredbe za odpravo kršitev) sploh za upravno zadevo. Podobno sledi tudi iz določbe 102. člena ZRev-2, iz katere izhaja, da naj bi toženka upravni postopek uporabljala v postopku za izrek ukrepa nadzora, ne določa pa tega za predhodni postopek. Glede na navedeno se upravni postopek v postopku nadzora uporablja le smiselno, na podlagi 4. člena ZUP. Toženka pojasnjuje, da zaradi prenehanja dovoljenja ocenjevalcu ni izvedla nobenih nadzornih ukrepov, saj za to nima pristojnosti. Čeprav bi ocenjevalec imel dovoljenje, pa toženka ne bi imela pristojnosti za nadzor, saj družbe, ki so v stečaju, niso zavezane k obvezni reviziji, tako pa je izključen tudi toženkin nadzor po 33. členu ZRev-2.

5Tožnik neprimerno in neupravičeno ter s pavšalnimi navedbami špekulira o domnevnem zavlačevanju nadzora. Tudi svoj pravni interes tožnik le zatrjuje s pavšalnimi navedbami, z ničemer pa ga ne izkaže. V pravdnem postopku ima tožnik možnost predlagati tudi edicijski zahtevek, v kazenskem postopku pa je sodišče vezano na načelo materialne resnice ter tako lahko po uradni dolžnosti pridobi dokumentacijo od toženke. Tožnik ni izkazal nikakršnega razmerja do konkretne nadzorne zadeve toženke oziroma, da bi imel zaradi vpogleda in fotokopiranja nadzorne dokumentacije neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnik (glede na sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani) očitno tudi že razpolaga z odločitvijo o neustreznosti ocenjevanja s strani ocenjevalca, kar pomeni, da dokumentov predmetne zadeve niti ne potrebuje.

6Tožnik v 1. pripravljalni vlogi vztraja pri dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih ter prereka toženkine navedbe in se opredeljuje do njih. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, U-I-16/10-10, v kateri je slednje navedlo, da pogoj iz drugega odstavka 82. člena ZUP kaže na to, da je pravica namenjena temu, da se vsakomur zagotovi učinkovito varstvo lastnih, na zakon oprtih pravic ali pravnih koristi, ki niso predmet odločanja v glavnem upravnem postopku. Sklep upravnega organa, izdan na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP, pomeni odločitev o pravici v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave in mora biti zoper njega zagotovljeno sodno varstvo, zato je podana tudi pristojnost naslovnega sodišča. Toženkino sklicevanje na zadevo G 44/2010 je irelevantno, saj v predmetni zadevi ne gre za odločanje o zahtevku, da bi toženka morala opraviti nadzor, niti ne gre za zahtevek, da bi toženka morala poseči v mnenje, pridobljeno in obravnavano v drugem sodnem postopku, temveč za zavrnitev zahteve tožnika po seznanitvi z dokumentacijo. Da gre v zadevi za upravno zadevo, dodatno (poleg iz odločbe Ustavnega sodišča) izhaja tudi iz pravnega pouka toženke v izpodbijanem sklepu, v katerem je ta tožnika napotila na upravni spor. V konkretnem primeru gre hkrati za odločitev o pravici v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave, ki je dokončen posamičen akt državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, zoper katerega ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča v odločbi, I Up 633/2011 z dne 23. 2. 2012, je sklep o zahtevi „tretjega“ za vpogled v upravni spis na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP dokončen posamični akt državnega organa, zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato mora biti sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Tožnik prereka navedbe toženke, ki se nanašajo na neizpolnjenost pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Meni, da toženka, kljub svojim pristojnostim, aktivno ščiti ocenjevalca ter onemogoča tožniku, da bi ga klical na zagovor in da bi slednji odgovarjal za svoje nevestno delo v službi. Vztraja, da izkazuje pravni interes in pravno korist za seznanitev z dokumentacijo, kot tudi, da izkazuje nevarnost povzročitve velike premoženjske škode v smislu 65. člena ZUS-1. Pravdno sodišče bi zavrnilo tožnikov zahtevek, da naj od toženke pridobi predmetno dokumentacijo, tudi sicer pa toženka ne more prelagati svoje zakonske dolžnosti. Odločitev Višjega sodišča v sodbi, II Cp 164/2020, ne temelji na zahtevani dokumentaciji, toženka pa se z navedbami o tem, da tožnik dokumentacije ne potrebuje, nedopustno postavlja v vlogo presojevalca v odškodninski pravdi. Sledeč tožniku je jasno, da se postopek nadzora z izrekom ukrepa začne po uradni dolžnosti, strinja se tudi, da toženka samostojno presoja, ali bo na podlagi okoliščin, s katerimi se seznani, začela postopek po uradni dolžnosti ter da druge osebe, konkretno tožnik, ne morejo izsiliti začetka postopka. Ima pa tožnik v skladu s sedmim odstavkom 82. člena ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2, pravico zahtevati obvestila o poteku postopka, kar vključuje tudi informacijo o morebitnem začetku postopka po uradni dolžnosti. Tožnik se ne strinja z argumentacijo toženke o nepristojnosti za nadzor, saj že zahteva toženke Inštitutu, naj opravi nadzor nad kakovostjo dela ocenjevalca, priča o nasprotnem stališču toženke. Pri ravnanju toženke je šlo za zavlačevanje, ki je omogočilo ocenjevalcu, da se je izognil skoraj gotovi sankciji. Dejstvo, ali ima pooblaščeni ocenjevalec v trenutku, ko je nadzorna dokumentacija zbrana in nadzor opravljen, še vedno dovoljenje za opravljanje nalog, je za odločitev, ali naj se tožniku, ki je izkazal pravni interes za seznanitev z zbranimi podatki, dovoli vpogled v to dokumentacijo, irelevantna. Dejstvo je namreč, da se je nadzor začel in očitno tudi opravil v zvezi s poročilom ocenjevalca, ko je ta še imel veljavno dovoljenje. Vsaka nasprotna razlaga bi namreč podpirala težnjo, ki ni skladna s funkcijo toženke, ki jo ima ta v javnem interesu, vsak pooblaščeni ocenjevalec pa bi se lahko odgovornosti izognil že s tem, da bi za določeno obdobje vrnil licenco.

7Toženka v 1. pripravljalni vlogi vztraja, da pri predhodnem postopku oziroma dejanjih toženke, ki so opravljena pred uvedbo postopka za izrek ukrepa nadzora po ZRev-2, ne gre za upravno zadevo oziroma toženka v tej fazi ni zavezana postopati po določbah ZUP. Tožnik posledično tudi ne more biti udeležen v predhodnem postopku kot npr. stranski udeleženec po pravilih ZUP niti ne more po ZUP pridobiti pravice do vpogleda v zadevo. Toženka vztraja tudi pri stališču, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa na podlagi smiselne uporabe 82. člena ZUP, prereka pa tudi ostale navedbe tožnika.

8Tožnik se v drugi pripravljalni vlogi opredeljuje do navedb tožnika v 1. pripravljalni vlogi in te prereka ter vztraja pri svojih stališčih. Pojasnjuje, da je bila zadeva, o kateri je bilo odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 164/2020 z dne 4. 6. 2020, tudi predmet revizije Vrhovnega sodišča v zadevi, II Ips 10/2021. Slednje je odreklo pravno varnost kupki ter potrdilo ničnost prodajne pogodbe.

9Toženka v drugi pripravljalni vlogi vztraja, da v povezavi s tožnikovo vlogo ni tekel noben postopek po ZUP. Posledično ta zakon tudi ne more biti podlaga za kakršnokoli zahtevo tožnika. Sodbe, na katere se sklicuje tožnik, se ne nanašajo na toženko niti ji ne nalagajo kakršnihkoli obveznosti. Ponovno opozarja, da tožnik ne izkazuje pravne koristi. V tretji pripravljalni vlogi toženka pojasnjuje, da je tožnik zoper njo sprožil več postopkov, med drugim je podal tudi prijavo na Inšpektorat za javni sektor, ki deluje v okviru Ministrstva za javno upravo. Nadzor inšpektorata je bil zaključen z zapisnikom, v katerem je inšpektorat pritrdil stališču toženke glede uporabe upravnega postopka pri opravljanju nadzorov toženke ter tudi ugotovil, da so bili postopki toženke v zvezi s prijavo izvedeni pravilno in zakonito.

10Tožnik v tretji pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke. Ponovno izpostavlja, da ne držijo navedbe toženke o tem, da je njen nadzor izključen, saj družbe v stečaju niso zavezane k obvezni reviziji. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu namreč izhaja, da je Inštitut toženki postavil identično vprašanje, ali naj torej dejansko opravi nadzor, toženka pa mu je odgovorila nasprotno, kot zagovarja v predmetnem upravnem sporu, in sicer, da navedeno dejstvo ne vpliva na izvedbo pregleda Inštituta pri ocenjevalcu.

11Toženka v četrti pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je v pojasnilu Inštitut zgolj opozorila na pristojnost slednjega, prav tako pa zaključek navedenega dopisa o tem, da bo izvedla vse potrebne aktivnosti v okviru svojih pristojnosti, ne predstavlja opredelitve glede toženkine pristojnosti. Tudi sicer pa ne glede na pristojnost toženke niso izpolnjeni zakonski pogoji za tožnikov vpogled v dokumentacijo (tj. neposredna pravna korist), kar je predmet spora.

K I. točki izreka:

12Tožba ni dovoljena.

13Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke), ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena. Eden izmed pogojev je, da gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1).

14Po 2. členu ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek).

15Predmetni upravni spor se vodi v zvezi s tožnikovo zahtevo toženki, da mu omogoči pregled in prepis dokumentacije, ki jo je toženka pridobila s strani Inštituta v zvezi z nadzorom kakovosti dela ocenjevalca. Tožnik je svojo zahtevo oprl na 82. člen ZUP.

16ZUP v prvem odstavku 82. člena določa, da imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Pregledovanje, prepisovanje in preslikovanje dokumentov nadzoruje določena uradna oseba, ali pa poteka v informacijskem sistemu organa ali v informacijskem sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje, v katerem stranka svojo istovetnost dokaže s svojim kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis. Skladno z drugim odstavkom 82. člena ZUP ima pravico iz prejšnjega odstavka tudi vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Skladno z 2. členom ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve (drugi odstavek).

17Iz predstavljenih določb ZUP izhaja, da 82. člen tega zakona predstavlja pravno podlago (zgolj) za pregled (prepis, preslikavo) dokumentov upravne zadeve, ne pa morebitnih drugih dokumentov, ki nastanejo izven upravnega postopka oziroma še preden se je ta začel. V nadaljevanju je sodišče zato presojalo, ali dokumenti, katere želi pregledati (in preslikati) tožnik, predstavljajo dokumente toženkine upravne zadeve.

18V zadevi je nesporno, da je tožnik na toženko naslovil predlog za odvzem dovoljenja ocenjevalcu, da je toženka Inštitutu podala zahtevo za nadzor nad delom ocenjevalca ter da je toženka dne 17. 5. 2019 s strani Inštituta prejela dokumentacijo v zvezi z opravljenim nadzorom. Vendar pa toženka zatrjuje, da gre pri navedenih dejanjih za predhodni postopek, ki ni podvržen določbam ZUP, zaradi prenehanja dovoljenja ocenjevalcu (dne 18. 3. 2019) pa ni bila pristojna za vodenje nadaljnjega nadzornega postopka oziroma postopka za izrek ukrepa nadzora.

19Nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci v skladu z določbami ZRev-2 opravljata Inštitut in toženka kot nadzorna organa (33. točka 3. člena ZRev-2), vsak v okviru svojih pristojnosti po tem zakonu (6. člen ZRev-2 v zvezi z drugim odstavkom 33. člena ZRev-2). Zakon predvideva različne oblike nadzora nad pooblaščenimi ocenjevalci (93. oziroma 122. člen ZRev-2), pri čemer toženka odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi pooblaščenega ocenjevalca zgolj v primeru nadzora z izrekanjem ukrepov po tem zakonu (97. člen ZRev-2). Opomin (101. člen ZRev-2) ali odvzem dovoljenja (99. in 100. člen ZRev-2) kot ukrep nadzora lahko med drugim izreče, če ugotovi, da je pooblaščeni ocenjevalec kršil pravila ocenjevanja vrednosti, kot so opredeljena v 88. členu ZRev-2. Postopek nadzora z izrekom ukrepa se začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljenega dela pooblaščenih ocenjevalcev. Navedeno pomeni, da toženka v okviru svojih pooblastil samostojno presoja (tretji odstavek 18. člena ZRev-2), ali bo na podlagi okoliščin, s katerimi se seznani, začela postopek po uradni dolžnosti (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2), ter da druge osebe nimajo pravnega sredstva, s katerim bi lahko izsilile začetek postopka nadzora nad pooblaščenimi ocenjevalci (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, G 44/2010 z dne 21.06.2011). Skladno s prvim odstavkom 138. člena ZRev-2 toženka začne postopek za odvzem dovoljenja, ki ga je izdala, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za odvzem dovoljenja, določen z zakonom. Skladno z drugim odstavkom 138. člena ZRev-2 o začetku postopka za odvzem dovoljenja odloči toženka s sklepom.

20Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je toženka sprejela sklep o začetku postopka za odvzem dovoljenja ocenjevalcu, prav tako to ne izhaja iz navedb toženke ali upravnega spisa zadeve. Vendar pa tožnik smiselno zatrjuje, da je bil nadzor (glede na aktivnosti toženke in Inštituta) začet in opravljen. Tožniku gre pritrditi, da je toženka od Inštituta zahtevala izvedbo nadzora nad ocenjevalcem in na tej podlagi od Inštituta prejela tudi dokumentacijo nadzora. Vendar pa ob upoštevanju predstavljenih določb ZRev-2 sodišče sodi, da opravljene aktivnosti Inštituta in toženke ne pomenijo, da je pred toženko tekel upravni postopek. Pri navedenih aktivnostih gre po presoji sodišča namreč za predpostopkovno fazo, torej fazo pred uradnim - formalnim začetkom postopka pred toženko, v katerem slednja šele pridobiva informacije oziroma dokumentacijo, na podlagi katerih se odloči, ali bo začela postopek nadzora z izrekom ukrepa (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2 ter 138. člen ZRev-2). V tej predpostopkovni fazi se (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih pooblaščenega ocenjevalca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP), tako pa se posledično tudi še niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Navedeno posledično pomeni, da tožnik na podlagi 82. člena ZUP ne more pridobiti pravice do pregleda in prepisa zbrane dokumentacije, izpodbijani sklep pa po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o tožnikovi pravici do pregleda in prepisa dokumentov upravne zadeve. Toženka je sicer izdala izpodbijani sklep, s katerim je bila tožnikova zahteva za pregled in prepis spisa zavrnjena, namesto da bi njegovo vlogo s sklepom zavrgla, ker o njej na podlagi 82. člena ZUP sploh ni bilo mogoče odločiti. Navedeno dejstvo pa še ne pomeni, da je izpodbijani sklep postal upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, prav tako pa ne gre za drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po 5. členu ZUS-1¹.

21Tožnik se v 1. pripravljalni vlogi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, U-I-16/10-10, ter sklep Vrhovnega sodišča, I Up 633/2011, vendar pri tem ne more biti uspešen. Navedeni odločbi se namreč nanašata na položaj, v katerem je (za razliko od predmetne zadeve) tretja oseba na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP zahtevala vpogled v upravni spis, vzpostavljen v upravnem postopku - v predmetni zadevi, kot že pojasnjeno, tak spis ni bil vzpostavljen, saj pred toženko tudi ni potekal upravni postopek. Ustava ne zagotavlja sodnega varstva v upravnem sporu, tudi če so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz prvega odstavka 157. člena Ustave, če posamični akt ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi, U-I-16/10-10 z dne 20. 10. 2011, na katero se sklicuje tožnik). Ker izpodbijani sklep toženke ne predstavlja odločitve o pravici do pregleda, prepisa in preslikave spisa po 82. členu ZUP, tožnik pa tudi ni uveljavljal, da bi mu šla takšna pravica na kakšni drugi pravni podlagi (tega pa ni ugotovilo niti sodišče), izpodbijani sklep ne predstavlja odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, zoper katero bi moralo biti v skladu s prvim odstavkom 157. člena Ustave zagotovljeno sodno varstvo.

22Vezano na navedbe tožnika, da dejstvo, da gre za upravno zadevo, izhaja tudi iz pravnega pouka v izpodbijanem sklepu, v katerem je toženka tožnika napotila na upravni spor, sodišče pojasnjuje, da podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep tožniku ne more dati napačen pravni pouk v toženkinem sklepu. Napačen pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom (tako tudi Vrhovno sodišče v Sklepu, I Up 34/2021 z dne 21. 4. 2021).

23Tožnik izpostavlja še, da je bila toženka pristojna za izvedbo postopka nadzora, da je s slednjim zavlačevala ter da bi morala izdati mnenje o strokovnosti, pravilnosti in kakovosti dela ocenjevalca. Sodišče pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora izključno presoja pravilnosti in zakonitosti toženkine odločitve o tožnikovi zahtevi za pregled in prepis nadzorne dokumentacije, ne pa presoja morebitnih drugih ravnanj ali opustitev toženke v okviru njenih pristojnosti po ZRev-2. Predstavljeni tožbeni očitki na ugotovitev sodišča, da toženka postopka nadzora z izrekom ukrepa dejansko ni izvedla, da ni bil vzpostavljen upravni spis zadeve ter da izpodbijani sklep posledično ne predstavlja toženkine odločitve o tožnikovi pravici po 82. členu ZUP, tako ne morejo v ničemer vplivati. Ob navedenih ugotovitvah pa so za odločitev v zadevi nerelevantne tudi tožnikove navedbe o razlogih za zahtevan pregled in prepis dokumentacije, usmerjene v izkazovanje tožnikove pravne koristi.

24V povzetku zapisanega sodišče sodi, da izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1 ali drugega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče je zato, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo.

K II. točki izreka:

25Odločitev o stroških postopka, ki jih je priglasil tožnik, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Smiselno enako v zvezi s postopkom davčne preiskave Vrhovno sodišče v Sklepih, I Up 179/2015 ter I Up 337/2016