VSRS Sodba X Ips 19/2022

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 54/2021-15 z dne 1. 2. 2022, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 261/2021 z dne 19. 2. 2021, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 336,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stranka z interesom sama nosi svoje stroške upravnega spora.

1Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63 člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 261/2021 z dne 19. 2. 2021, s katero je tožena stranka ugodila prošnji prosilke za odobritev pravne pomoči kot oškodovanki (stranki z interesom v tem upravnem sporu) v postopku oprave kazenskih preiskovalnih dejanj pred okrajnim sodiščem.

2Po stališču Upravnega sodišča ima oškodovanec pravico do pravne pomoči že v predkazenskem postopku, ker se rezultati te faze preiskovalnih dejanj lahko uporabijo v kasnejšem kazenskem postopku. Poudarilo je, da Evropsko sodišče za človekove pravice šteje med kazenske zadeve vse tiste zadeve, ki so kazenske že po naravi stvari, ter da morajo biti posamezniku v primeru, ko gre za tako zadevo, zagotovljene pravice do obrambe in poštenega postopka. Ocenilo je, da je tudi postopek posameznih preiskovalnih dejanj mogoče šteti za kazensko zadevo v smislu 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in zato predstavlja sodni postopek. Po mnenju Upravnega sodišča je v interesu pravičnosti in učinkovitosti sodnega varstva, da se tudi oškodovancem v postopkih posameznih preiskovalnih dejanj prizna svetovanje in brezplačno zastopanje po zagovorniku. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 in na določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki so po mnenju Upravnega sodišča podlaga za stališče, da ima oškodovanec pravico do pravne pomoči že v predkazenskem postopku, še zlasti v zadevi v zvezi z nasiljem v družini.

3Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 190/2022 z dne 20. 4. 2022 dopustilo revizijo glede dveh vprašanj in sicer, ali sta sodišče in organ za brezplačno pravno pomoč s tem, da posamezna preiskovalna dejanja štejeta za sodni postopek v smislu 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), kršila materialno pravo in ali je pri dodeljevanju brezplačne pravne pomoči v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj položaj osumljenca in oškodovanca enak.

4Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi sklepa o dopustitvi revizije zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s prvim pravnim vprašanjem se sklicuje na opredelitev pravice do sodnega varstva, kot jo opredeljuje drugi odstavek 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in meni, da ima v skladu s to opredelitvijo oškodovanec pravico do brezplačne pravne pomoči v kazenskih zadevah, kadar uveljavlja to pravico do sodnega varstva. Pravica do udeležbe pri opravi posameznih preiskovalnih dejanj po mnenju revidenta ne pomeni avtomatičnega priznavanja pravice do brezplačne pravne pomoči po ZBPP. Navaja, da kazenska zadeva ni sinonim za sodni postopek in da tudi iz sodne prakse izhaja, da večina odločitev v predkazenskem postopku in posamezna preiskovalna dejanja ne štejejo za sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP. Cilj predkazenskega postopka je namreč raziskati sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, do te mere, da se državni tožilec lahko odloči, ali bo vložil obtožni akt, odložil pregon ali ustavil postopek. Zato tak postopek, ne glede na to, da je kot prehodni postopek v širšem pomenu del kazenskega postopka, ne pomeni postopka sodnega varstva po ZBPP, še zlasti ne z vidika procesnega položaja oškodovanca. Glede vprašanja enakosti položajev osumljenca in oškodovanca revident meni, da njun položaj ni primerljiv in da je oškodovancu smiselno zagotoviti drugačne pravice in standarde kot to izhaja tudi iz Direktive 2012/29/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (v nadaljevanju Direktiva 2012/29/EU). Navaja, da se jamstva iz 6. člena EKČP nanašajo na postopek odločanja o civilnih pravicah in obveznostih oškodovanca. Zato meni, da bi se oškodovanec na to določbo lahko skliceval le, če bi v predkazenskem postopku lahko dosegel zavarovanje civilne pravice ali zadoščenje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi in odpravi odločbo organa za brezplačno pravno pomoč ter zahtevek za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne. Uveljavlja tudi povrnitev priglašenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude plačila.

5Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6Odgovor na revizijo je vložila stranka z interesom. Glede prvega pravnega vprašanja navaja, da je namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP uresničevanje sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Ker je brezplačna pravna pomoč v fazi posameznih preiskovalnih dejanj omogočena obdolžencu, meni, da mora biti tudi oškodovancu glede na to, da sodišče odloča o varstvu oškodovančevih pravic in o pravnem razmerju med obdolžencem in oškodovancem. V zvezi s tem se sklicuje na 59. člen ZKP, po katerem ima oškodovanec med preiskavo (smiselno pa tudi v postopku posameznih preiskovalnih dejanj) pravico opozoriti na vsa dejstva in dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovijo oškodovančevi premoženjskopravni zahtevki. Sklicuje se na stališče Upravnega sodišča, da je kazensko preiskovalni postopek sodni postopek, ki teče pred sodiščem. Glede dopuščenega drugega pravnega vprašanja pa meni, da ne gre za vprašanje izvrševanja oškodovančevih pravic, vezanih na civilni postopek, saj postopek posameznih preiskovalnih dejanj ni odločanje o civilnih pravicah. Interes oškodovanca pa je, da je obdolženec spoznan za krivega kaznivega storitve kaznivega dejanja, s čimer se odloča tudi npr. o oškodovančevi pravici do osebnega dostojanstva in varstva njegove družine. Pri tem se sklicuje na možnost pritožbe, ki jo ima oškodovanec v kazenskem postopku zoper vsebinsko odločitev sodišča o obdolženčevi krivdi (četrti odstavek 367. člena ZKP). Meni, da je tako osumljencu kot oškodovancu bistveno, da na sodišču dosežeta zanju ugodno odločitev o obdolženčevi krivdi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne, skupaj s stroškovnimi posledicami.

K I. točki izreka

7Revizija je utemeljena.

8Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 85. člena ZUS- 1).

9V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je stranka z interesom kot oškodovanka vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj. Ne gre torej za vprašanje upravičenja do brezplačne pravne pomoči zaradi varstva premoženjskopravnih interesov v adhezijskem postopku. Oškodovanka tudi nima položaja zasebnega tožilca v zvezi s kaznivim dejanjem zoper čast in dobro ime.

10Prvi odstavek 1. člena ZBPP določa, da je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživetje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo po tem zakonu poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določenih z zakonom. Podrobneje v prvem odstavku 7. člena ZBPP določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami in osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (v nadaljnjem besedilu sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V primerih iz drugega odstavka 7. člena se brezplačna pravna pomoč dodeli tudi za postopke pred mednarodnimi sodišči ali arbitražami.

11Kot iz besedila navedenih zakonskih določb izhaja, je namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic.¹ Tako je tudi Ustavno sodišče, npr. v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014, pravico do brezplačne pravne pomoči opredelilo v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Brezplačna pravna pomoč je namreč institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnega sredstva. Pri svoji presoji pa je upoštevalo, da ZBPP sledi zagotavljanju pravice do enakosti pred sodiščem, tj. da imajo vsi ljudje brez vsakršnega razlikovanja enake možnosti za sojenje pred istimi sodišči in po istih postopkovnih pravilih. Z brezplačno pravno pomočjo se torej osebam, ki si glede na svoj gmotni položaj ne bi mogle zagotoviti pravne pomoči, zagotovi enak dostop do sodnega varstva. Enakopravnost iz prvega odstavka 1. člena ZBPP se torej nanaša na zagotavljanje sodnega varstva vsem enako, ne glede na njihov socialni položaj.

12Izpodbijana sodba pa temelji na stališču, da je oškodovancu treba v predkazenskem postopku zagotoviti brezplačno pravno pomoč, ker ima tako pomoč zagotovljeno tudi obdolženec. Tako je tudi stališče stranke z interesom v odgovoru na revizijo. To stališče pa je napačno. Glede splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave je ustaljeno stališče Ustavnega sodišča, da to načelo zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.² Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Tako je Ustavno sodišče v odločbi U-I-161/12 ocenilo, da so z vidika pravice do sodnega varstva vse osebe, ki zaprosijo za brezplačno pravno pomoč, v enakem položaju ne glede na vir njihovega dohodka.

13Prvi odstavek 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. To ustavno procesno jamstvo torej zagotavlja sodno odločanje o „njegovih“ pravicah in dolžnosti ali pa obtožbi proti „njemu“. Po navedenem že iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja razlikovanje med upravičenci do brezplačne pravne pomoči zaradi odločanja o obtožbi proti njemu (to so domnevni storilci) in upravičenci do brezplačne pravne pomoči zaradi sodnega varstva njihovih pravic. Med te lahko sodi tudi oškodovanec. Položaj obdolženca je torej že v okviru 23. člena Ustave neizogibno drugačen od položaja oškodovanca. Zato vsaj v okviru odločanja o obtožbi ni mogoče enačiti procesnega položaja domnevnega storilca (ki je subjekt in neizogibno tudi objekt odločitve o obtožbi) in procesnega položaja oškodovanca (na katerega se odločba o obtožbi ne more nanašati).

14Bistvo pravice do brezplačne pravne pomoči obdolženca kot elementa pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je zagotavljanje pravice do obrambe z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave).³ Pravna jamstva iz 29. člena Ustave pa gredo le obdolžencu,⁴ in ne tudi drugim udeležencem kazenskega in predkazenskega postopka. Tudi sodna praksa Ustavnega sodišča, na katero se Upravno sodišče sklicuje v izpodbijani sodbi, se nanaša na pravice obdolženega, ki jih zagotavlja tretji odstavek 6. člena EKČP. Tako kot 29. člen Ustave se tudi določbe tretjega odstavka 6. člena EKČP ne nanašajo na položaj oškodovanca.

15Res je, da Ustava z 22. členom zagotavlja tudi enako varstvo pravic v postopku pred sodišči in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, vendar to ustavno jamstvo (ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) zagotavlja enakost orožij strank v istem postopku. Tako sta v kazenskem postopku enakopravna obdolženec in upravičeni tožilec.⁵ Vrhovno sodišče je že v sodbi X Ips 239/2014 z dne 20. 4. 2016 pojasnilo, da je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP in da je torej obdolženec v tem primeru v posebej zahtevnem položaju. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je tako bistven element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja. Njen namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka.⁶ Namen pravice do obrambe s pomočjo zagovornika v vseh fazah kazenskega postopka (kar zagotavljata 29. člen Ustave in tretji odstavek 6. člena EKČP) je prav v tem, da se zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku.⁷

16Oškodovanec pa v kazenskem postopku (če ni niti subsidiarni niti zasebni tožilec) ni stranka. Ustavno sodišče je z odločbo Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 (na katero se sklicuje tudi Upravno sodišče) sicer sledilo sodni praksi ESČP in odločilo, da morajo biti oškodovancu s pravnim redom zagotovljena temeljna procesna jamstva, ki mu omogočajo uveljavljanje civilnih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivega dejanja. Položaj oškodovanca se torej približuje položaju stranke v kazenskem postopku, v katerem lahko varuje svoje premoženjske in nepremoženjske pravice (kar lahko vključuje tudi osebnostne pravice), nima pa oškodovanec pravice do „zasebnega povračila“ ali do pravnega sredstva actio popularis. Pri tem je treba upoštevati, da je Ustavno sodišče položaj oškodovanca v kazenskem postopku obravnavalo v okviru presoje njegove pravice do pravnega sredstva⁸ in ne pravice do enakega varstva pravic.⁹ Zato ta presoja sama po sebi ne more biti podlaga za ugotovitev, da je pravico do brezplačne pravne pomoči oškodovancu treba zagotoviti, ker jo je treba zagotoviti obdolžencu. Njuna pravna položaja v kazenskem postopku sta namreč različna in to v vseh fazah kazenskega postopka.

17Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je torej nikalen.

18Tudi odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje, tj. ali se posamezna preiskovalna dejanja štejejo za sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP, je neločljivo povezan z opredelitvijo namena brezplačne pravne pomoči iz 1. člena tega zakona. Tako je tudi sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP lahko le postopek, v katerem se pred sodiščem odloča o (sporni) pravici, dolžnosti ali obtožbi. Pojem „sodnega postopka“ namreč ni mogoče razlagati ločeno od vprašanja, kdo je udeleženec spornega razmerja, ki je predmet odločanja (četrti odstavek 1. člena ZBPP).

19Glede na že pojasnjeno, za vprašanje, ali v obravnavanem primeru prosilki kot oškodovanki gre brezplačna pravna pomoč po določbah ZBPP, ni bistveno, ali se zadeva šteje za kazensko ali ne in ali je obdolženec upravičen do brezplačne pravne pomoči (iz česar je izpeljevalo svoje stališče Upravno sodišče), temveč, ali gre v postopku posameznih preiskovalnih dejanj za uveljavljanje sodnega varstva kakšne od pravic, ki jih oškodovanci imajo. To je namreč namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP, saj ZBPP ne ureja celotnega položaja oškodovancev kaznivih dejanj. To pomeni, da je pravica do brezplačne pravne pomoči odvisna od vprašanja, ali gre pri posameznem preiskovalnem dejanju za uresničevanje pravice oškodovanca do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

20Z vidika ureditve po ZKP pa je treba v prvi vrsti ločiti pravni položaj oškodovanca od položaja oškodovanca kot tožilca oziroma zasebnega tožilca. Oškodovanec kot tožilec ima namreč po prvem odstavku 63. člena ZKP iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. V tem primeru je oškodovanec stranka kazenskega postopka. V obravnavanem primeru pa ne gre za to, da bi bila oškodovanka predlagateljica posameznega preiskovalnega ukrepa. Zato se Vrhovno sodišče v tej zadevi ne opredeljuje do pravice do brezplačne pravne pomoči oškodovanca kot tožilca oziroma pravice do brezplačne pravne pomoči zasebnega tožilca. Stranka z interesom namreč ni vložila prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za ta namen, temveč izključno le za opravo posameznega preiskovalnega dejanja, na katerega je bila vabljena kot priča. Prav tako se Vrhovno sodišče ne more opredeljevati do pravice do brezplačne pravne pomoči oškodovanca za uveljavljanje pravnih sredstev, ki jih ima po ZKP (na kar se sklicuje stranka z interesom v odgovoru na revizijo), saj se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi na to ni nanašala. Hipotetične možnosti uveljavljanja pravic oškodovancev v kazenskem in predkazenskem postopku namreč ne utemeljujejo podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči oškodovancu samo zato, ker so oškodovanci kaznivega dejanja. Tudi iz 13. člena Direktive 2012/29/EU izhaja zahteva, da države članice zagotovijo, da ima žrtev kaznivih dejanj dostop do pravne pomoči, kadar imajo status stranke v kazenskem postopku.

21Položaj polnoletnih¹⁰ oškodovancev v kazenskih postopkih sistemsko ureja ZKP, pravico do odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih dejanj in njihovim svojcem ureja Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD), pravice žrtev nasilja v družini pa še posebej določa Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), s katerim je v pravni red Republike Slovenije delno prenesena Direktiva 2012/29/EU (tretji odstavek 1. člena tega zakona). Tako se po določbah 25. do 27. člena ZPND žrtvi nasilja odobri brezplačna pravna pomoč za postopke, ki tečejo zaradi ukrepov po tem zakonu in po zakonu, ki ureja družinska razmerja, in to ne glede na določbe ZBPP, a upoštevaje oceno ogroženosti (mnenje o tem pa poda center za socialno delo). V teh primerih gre za postopke odločanja sodišča (o ukrepih za zagotavljanje varstva žrtev nasilnih dejanj in varstva otrok), v katerih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, če v tem zakonu ni drugače določeno.

22Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi Upravnega sodišča, da imajo oškodovanci po spremembah, uveljavljenih z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19 – v nadaljevanju ZLP-N) in z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 200/20 – v nadaljevanju ZKP-O) večji obseg procesnih pravic tudi v predkazenskem postopku. Vendar vse niso namenjene uveljavljanju sodnega varstva kakšne od oškodovančevih pravic, večina med njimi je namenjena posebnemu varstvu oškodovanca v kazenskem postopku. Tako Upravno sodišče našteva določbe ZKP, ki dajejo oškodovancu možnost prikriti podatek o svojem naslovu oziroma prebivališču in določbo tretjega (pravilno četrtega) odstavka 65. člena ZKP, ki v nekaterih primerih tako v predkazenskem kot v kazenskem postopku omogoča, da je ob oškodovancu oseba, ki jo oškodovanec sam izbere. Pri tem je Upravno sodišče spregledalo, da se ta možnost nanaša na spremstvo osebe in ne na pravico do pooblaščenca. To določa tretji odstavek istega člena ZKP le za mladoletne oškodovance v kazenskih in predkazenskih postopkih, ki tečejo zaradi določenih kaznivih dejanj. Obravnavani primer pa ni tak, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila stranka z interesom (tj. oškodovanka) mladoletna ali da bi šlo za katero od kaznivih dejanj iz prvega stavka tretjega odstavka 65. člena ZKP. Gre torej za določbe ZKP, ki oškodovancu zagotavljajo zaščito pred sekundarno viktimizacijo, ustrahovanjem ali maščevanjem in ne sodnega varstva pravic v smislu 1. člena ZBPP.

23Prav tako Upravno sodišče ni ugotovilo, da bi šlo v obravnavanem primeru posameznega preiskovalnega dejanja (zaslišanja oškodovanke kot priče) za uveljavljanje pravice do prikrivanja podatkov oškodovanke ali za ugotavljanje obstoja posebnih potreb po zaščiti oškodovanca iz 143.č člena ZKP.¹¹ Tega tudi stranka z interesom v odgovoru na revizijo ne navaja. Sklicuje se le na pravico oškodovanca, da že med preiskavo opozori na vsa dejstva in predlaga dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovijo njegovi premoženjskopravni zahtevki (prvi odstavek 59. člena ZKP). Vendar ta pravica sama po sebi ne zadošča za utemeljitev pravice oškodovanca do brezplačne pravne pomoči že za posamezno preiskovalno dejanje. Procesne pravice, ki jih oškodovancu daje ZKP seveda varujejo njegov specifičen položaj udeleženca tega postopka, niso pa same po sebi podlaga za stališče, da imajo oškodovanci v postopku posameznega preiskovalnega dejanja pravico do brezplačne pravne pomoči. Kot je bilo že pojasnjeno, je ta povezana z uresničevanjem oškodovančeve pravice do uveljavljanja sodnega varstva njegovih pravic in pravnih interesov.

24Ustavno sodišče je v odločbi Up-417/16 z dne 18. 3. 2021 pojasnilo, da oškodovanec pravice, da se kazensko preganja tretja oseba ali da je ta obsojena za kaznivo dejanje, ne more zahtevati neodvisno. Ta pravica mora biti neločljivo povezana z njegovo pravico uveljavljati civilnopravni zahtevek, čeprav le zato, da bi si zagotovil simbolično odškodnino ali pravico do „dobrega ugleda“.¹² Le v takih primerih zahtevki oškodovanca sodijo v civilni okvir prvega odstavka 6. člena EKČP. Tudi ESČP oškodovancem, ki izpodbijajo sodbe domačih sodišč v kazenski zadevi, priznava upravičenje za sprožitev postopka pred tem sodiščem, kadar varujejo pravice do duševne in telesne nedotakljivosti ter osebno dostojanstvo, ki so varovane v okviru 8. člena EKČP,¹³ pri čemer ima ESČP jasno stališče, da pravica do dostopa do sodišča v smislu zavarovanja svojih civilnih pravic ne vključuje tudi pravice, da oškodovanec sproži kazenski postopek zoper tretjo osebo.¹⁴ Oškodovanec mora imeti možnost, da sodeluje v kazenskem postopku, če bo od izida slednjega odvisna poznejša odločitev o njegovih pravicah in interesih v civilnem postopku.¹⁵ V obravnavanem primeru pa stranka z interesom kot oškodovanka ne navaja, da bi že v okviru obravnavanega posameznega preiskovalnega dejanja uveljavljala premoženjskopravni zahtevek. ZKP v postopku posameznih preiskovalnih dejanj tudi ne določa nobenih zahtev oziroma prekluzij glede uveljavljanja kakšnih oškodovančevih civilnopravnih zahtevkov. Prav tako stranka z interesom za brezplačno pravno pomoč ni zaprosila kot oškodovanka kot tožilka ali zasebna tožilka.

25Zasliševanje priče (ta je lahko tudi oškodovanec) je tako kot zasliševanje osumljenca ali obdolženca dejanje dokazovanja.¹⁶ Po prvem odstavku 430. člena ZKP se kazenski postopek pred okrajnim sodiščem uvede šele na podlagi obtožnega akta upravičenega tožilca. Pred vložitvijo tega akta lahko upravičeni tožilec sicer predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja (prvi odstavek 431. člena ZKP), vendar to še ne pomeni kazenskega sodnega postopka.¹⁷ Namen posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku je opraviti samo tista posamezna preiskovalna dejanja, ki jih upravičeni tožilec predlaga kot potrebna za pridobitev dokazov in podatkov, ki mu omogočajo odločitev o tem, ali naj vloži obtožni predlog.

26Po navedenem torej zaslišanje oškodovanca kot priče v postopku posameznega preiskovalnega dejanja po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva pravic oškodovanca. Okoliščina, da to preiskovalno dejanje opravlja sodnik, pa ne spremeni pravne narave tega procesnega dejanja. To ne pomeni, da oškodovanci niso upravičeni do vseh potrebnih ukrepov zaščite, pomeni le, da niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP. Upravičenost do vseh oblik zaščite, ki jo morajo zagotavljati ne le policija in državni tožilec temveč tudi sodišče, namreč ni podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, razen kolikor je ta pravica določena na drugi pravni podlagi, kot npr. pravica do pooblaščenca po uradni dolžnosti ali v postopkih po ZPND. Da bi v obravnavanem primeru šlo za to obliko brezplačne pravne pomoči, pa Upravno sodišče ni ugotovilo, kaj takega ne izhaja niti iz navedb stranke z interesom v odgovoru na revizijo.

27Po presoji Vrhovnega sodišča je torej utemeljeno stališče revizije, da postopek posameznega preiskovalnega dejanja z vidika oškodovanca ni postopek sodnega uveljavljanja kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP. Zato revident tudi utemeljeno ugovarja dodelitvi brezplačne pravne pomoči za udeležbo oškodovanca pri tem procesnem dejanju. Možnost, da oškodovanca pri tem procesnem dejanju spremlja oseba po njegovi izbiri, pa ne pomeni, da gre pri tem spremljanju, tudi če je ta oseba odvetnik, za pravno zastopanje ali za opravljanje pravnih storitev sodnega varstva iz prvega odstavka 7. člena ZBPP.

28Po navedenem torej izpodbijana sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, kar je tudi odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje.

Sklepno

29Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Po prvem odstavku 94. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru izpodbijano sodbo spremeni, kar v obravnavani zadevi pomeni odločitev, da se tožbi ugodi in se izpodbijana upravna odločba odpravi. Ker pa se ta odločba nanaša na zahtevek stranke z interesom, je z njeno odpravo prišlo do situacije, v kateri o tem zahtevku še ni odločeno, zato je treba zadevo vrniti organu, ki je odpravljeno odločbo izdal, v ponovno odločanje (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

K II. in III. točki izreka

30Revident je z revizijo in tožbo uspel. Zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revident stroškov postopka s tožbo ni uveljavljal.

31Stroški revizijskega postopka pa so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. OT v tarifni številki 30 ne vsebuje določbe o nagradi za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu. Ker pa sta revizijska postopka v upravnem sporu in v pravdnem postopku enaka, je nagrada za predlog za dopustitev revizije odmerjena po določbah OT, ki veljajo za pravdni postopek. Revidentu je zanj ob uporabi 4. točke tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT priznalo zahtevanih 250 točk, za revizijo pa zahtevanih 300 točk (nagrada za predlog za dopustitev revizije bi sicer po OT znašala 625 točk, ki se všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo,¹⁸ tako da bi nagrada za revizijo znašala 437,5 točk, a je revident zahteval manj). Za revizijski postopek se tako priznajo stroški v višini 330,00 EUR (550 točk) in 6,60 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 336,60 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

32Ker je Vrhovno sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo tako, da je ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani akt, stranka z interesom sama trpi svoje stroške postopka v upravnem sporu (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

33Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Tako tudi obrazložitev predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči EPA 1815-IV.
² Npr. odločba Ustavnega sodišča U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012, na katero se Ustavno sodišče sklicuje tudi v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014.
³ Tako Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009.
⁴ Po 144. členu ZKP je obdolženec tisti, zoper katerega teče preiskava ali zoper katerega je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba.
⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-74/95 z dne 7. 7. 1995.
⁶ Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004, 18. točka obrazložitve.
⁷ Glej sklep Ustavnega sodišča U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998.
⁸ Glej 23. - 27. točko obrazložitve navedene odločbe.
⁹ O razlogih za to sodnica dr. Katja Šugman Stubbs v pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi Up-17/16 z dne 18. 3. 2021.
¹⁰ Položaj mladoletnih oškodovancev in prič poleg ZKP sistemsko ureja še Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke (ZZOKPOHO).
¹¹ Individualno oceno morebitnih oškodovančevi posebnih potreb po zaščiti v predkazenskem postopku do vložitve kazenske ovadbe ali poročila pripravi policija, v nadaljevanju postopka pa državni tožilec (peti odstavek 143. č člena ZKP). K skrbnemu ravnanju z oškodovancem pa je zavezano tudi sodišče (18.a člen ZKP).
¹² Glej npr. Golder v. Združeno Kraljestvo z dne 21. 2. 1975, na katero se ESČP sklicuje tudi v sodbi Perez proti Franciji 12. 2. 2004.
¹³ Sodbe ESČP Pfeifer proti Avstriji z dne 15. 11. 2007, Caragea proti Romuniji z dne 8. 12. 2015 in X proti San Marinu z dne 19. 4. 2016.
¹⁴ Tako ESČP v sodbi X proti San Marinu.
¹⁵ Sodbi ESČP Perez proti Franciji z dne 12. 2. 2004 in Gorou proti Grčiji z dne 20. 3. 2009.
¹⁶ Katja Šugman Stubbs, Primož Gorkič, Zvonko Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2020, str. 380; in Katja Šugman Stubbs, Primož Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 205.
¹⁷ Glej sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 6610/2019 z dne 5. 12. 2019.
¹⁸ Točka 5. tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % všteva v nagrado za izredno pravno sredstvo.