430. člen ZKP

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je zahteva za preiskavo, ki jo je Specializirano državno tožilstvo RS vložilo pri sodišču 17. 1. 2020, nepopolna vloga in da je bila zahteva za preiskavo v obravnavani zadevi zato vložena 4. 6. 2020 oziroma kasneje, po roku dveh let od prenehanja izvajanja PPU. Iz zahteve za preiskavo, vložene 17. 1. 2020, je razvidno, da je državna tožilka ocenila, da je zbranih dovolj podatkov in dokazov, ki potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da sta obdolžena M.S. ml. in B.B. ter gospodarski družbi storili kazniva dejanja, za katere se storilci preganjajo po uradni dolžnosti in je od sodišča zoper njih zahtevala uvedbo kazenskega postopka, torej podala za to formalno zahtevo. To je storila znotraj navedenega zakonskega roka po prenehanju izvajanja PPU, tega dejstva pa ne more spremeniti okoliščina, da je preiskovalna sodnica predlagala, da zahtevo glede opisa kaznivega dejanja in obrazložitve dopolni.

Tožnik je v obravnavani zadevi zaprosil za odobritev BPP v postopku, ki ni namenjen uveljavljanju sodnega varstva, saj obtožni akt še ni bil vložen. Zadeva pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem se nahaja še v fazi izvedbe posameznih preiskovalnih dejanj in še ni predmet kazenskega postopka. Kazenski postopek še ni bil uveden, zato tudi ne gre za sodni postopek, za katerega je mogoče pridobiti BPP na podlagi 7. člena ZBPP in se pravica do sodnega varstva (še) ne uresničuje.

Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se lahko BPP odobri samo za sodne postopke ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, oprava posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pa še ne pomeni, da je v teku sodni postopek v smislu definicije kazenskega postopka po določbi prvega odstavka 19. člena ZKP.

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017. Ustavno sodišče je v točki 26 citirane odločbe zapisalo, da je ravnanje z izsledki, pridobljenimi s PPU, ki ga ureja četrti odstavek 153. člena ZKP, treba razlagati tako, da mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja teh PPU: (a) ali z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, pri čemer izsledke PPU, ki so še v njegovi posesti, pošlje preiskovalnemu sodniku (ali senatu, ki preizkuša neposredno obtožnico, oziroma sodniku posamezniku, ki odloča o obtožnem predlogu) po določbah, ki urejajo vlaganje ustreznih aktov tožilca, ali (b) izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, oziroma (c) dopustiti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oziroma začetka kazenskega pregona. Navedlo je še, da iz določb ZKP ne izhaja razlaga, da za hrambo izsledkov PPU po izteku roka dveh let od konca njihovega izvajanja zadošča "gola izjava" državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel pregon zoper osumljenca. Taka razlaga bi namreč osumljence dejansko spravljala v arbitrarno negotovost glede bodoče odločitve državnega tožilca o kazenskem pregonu. Avtentična r

Sposobnost vloge za obravnavanje.

BPP se po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Tožnik pa je zaprosil za odobritev BPP v postopku, ki ni namenjen uveljavljanju sodnega varstva pred obtožbo v kazenski zadevi, saj obtožni akt še ni bil vložen, zato z razlogi, ki jih navaja v tožbi in s katerimi zatrjuje nezakonitost izpodbijane odločbe zaradi napačne ugotovitve višine premoženja, s katerim razpolaga, ne more biti uspešen.

Če obdolženec v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati izločitev sodnika z razlogi, ki jih zatrjuje sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, je pri uveljavljanju te kršitve v izrednem pravnem sredstvu prekludiran.

V primeru, ko se na ponovni obravnavi izvajajo dokazi, glede katerih se obdolženec v prejšnji fazi postopka ni mogel izjasniti, niso podani pogoji za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo v nasprotju z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, ko v sodbi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog zagovornika za odreditev drugega izvedenca, kršitev pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker je bila na glavni obravnavi podana kratka obrazložitev.

Četudi so storilci kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja pri vdoru v stanovanjsko hišo lastnika telesno poškodovali, pa so bili obtoženi na podlagi vloženega obtožnega predloga le zaradi kaznivega dejanja po členu 71/1 KZ RS, sodišče v istem postopku ne sme obravnavati dejanja v zvezi s povzročeno telesno poškodbo in se sodba lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe.