431. člen ZKP

Kljub temu, da se posamezna preiskovalna dejanja izvajajo pred uvedbo kazenskega postopka, o njihovi izvedbi v skladu s 431. členom ZKP odloča sodnik (sodišče), izvedba teh dejanj pa neposredno vpliva na odločitev o uvedbi kazenskega postopka ter na nadaljnji kazenski postopek. Posamezna preiskovalna dejanja se opravijo s smiselno uporabo določb, ki veljajo za zaslišanje obdolženca, prič, izvedencev in drugih preiskovalnih dejanj med preiskavo in so pri njih lahko navzoči osumljenec, njegov zagovornik, državni tožilec in oškodovanec. Izhajajoč iz pravnih jamstev v kazenskem postopku, kot so konkretizirana v drugi alineji 29. člena Ustave in c) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP, je po presoji sodišča 7. člen ZBPP zato treba razlagati na način, da se BPP lahko dodeli tudi osumljencu kaznivega dejanja za pravno svetovanje in zastopanje v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj.

Sodnik ne sme odločati o obtožbi le, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, kar ne zajema situacije, ko je predlagatelja zgolj obvestil, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena. Zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca kot tožilca ni stranka postopka, ampak procesni udeleženec, ki opravlja procesna dejanja v interesu zastopanega.

Sodišče, ki se ne strinja s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, obvesti o tem upravičenega tožilca, torej tudi oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 431. člena ZKP), in ne izdaja posebnega sklepa. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje pravilno procesno postopati, tj. ob smiselni uporabi določb 60. člena ZKP, sicer so pritožniku pravice, ki mu gredo po tem členu, izvotljene.

Če je državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ker ni bil izkazan utemeljen sum, da naj bi osumljenka izvršila kaznivi dejanji, mora oškodovanec kot tožilec v predlogu za posamezna preiskovalna dejanja navesti določne razloge, s katerimi dovolj argumentirano nasprotuje državnotožilski presoji, da utemeljen sum ni podan.

Po stališču sodišča je nedvomno v interesu pravičnosti, da je osumljencu omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku že v postopku posameznih preiskovalnih dejanj, če sam nima ustreznih sredstev za plačilo zagovornika, saj bo le tako ustrezno varovana njegova pravica do obrambe in pravica do poštenega postopka.

Če je predlog za izločitev nedovoljenih dokazov iz spisa podan v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, je funkcionalno pristojen za odločitev o predlogu sodnik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja, ne razpravljajoči sodnik po vložitvi obtožnega predloga.

Enakopravnost iz prvega odstavka 1. člena ZBPP se nanaša na zagotavljanje sodnega varstva vsem enako, ne glede na njihov socialni položaj. V okviru odločanja o obtožbi ni mogoče enačiti procesnega položaja domnevnega storilca (ki je subjekt in neizogibno tudi objekt odločitve o obtožbi) in procesnega položaja oškodovanca (na katerega se odločba o obtožbi ne more nanašati). Njuna pravna položaja v kazenskem postopku sta različna v vseh fazah kazenskega postopka. Obdolženčeva pravica do brezplačne pravne pomoči je v kazenskem postopku posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika, ki je bistveni element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja. Postopek posameznega preiskovalnega dejanja (zaslišanje) z vidika oškodovanca ni postopek sodnega uveljavljanja kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP. Zaslišanje oškodovanca kot priče v postopku posameznega preiskovalnega dejanja namreč po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva pravic oškodovanca. Okoliščina, da to preiskovalno dejanje opravlja sodnik, pa ne spremeni pravne narave tega procesnega dejanja. To ne pomeni, da oškodovanci niso upravičeni do vse

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da oškodovanec kot tožilec v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni navedel, zakaj je odločitev sodnika šteti kot pristransko, protizakonito in krivično sojenje v smislu 288. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), prav tako v njegovem predlogu manjkajo navedbe o naklepnem ravnanju sodnika ter da je želel stranki s svojo odločitvijo v postopku škodovati, kar vse so zakonski znaki kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1.

Po presoji sodišča za odločitev v tej zadevi ni bistveno, da posamezna preiskovalna dejanja niso del kazenskega postopka, temveč je pomembno le, da gre tudi v tem primeru za sodni postopek oziroma da gre za postopek sodnega varstva.

Tožnik je v obravnavani zadevi zaprosil za odobritev BPP v postopku, ki ni namenjen uveljavljanju sodnega varstva, saj obtožni akt še ni bil vložen. Zadeva pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem se nahaja še v fazi izvedbe posameznih preiskovalnih dejanj in še ni predmet kazenskega postopka. Kazenski postopek še ni bil uveden, zato tudi ne gre za sodni postopek, za katerega je mogoče pridobiti BPP na podlagi 7. člena ZBPP in se pravica do sodnega varstva (še) ne uresničuje.

Zakonski opis kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi z 251. členom KZ-1 sicer res ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, saj oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja, medtem ko je navedeno kaznivo dejanje v kazenskem zakoniku uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Vendar pa slednje ne pomeni, da je varovan zgolj pravni promet z listinami, temveč da le-ta predstavlja primarni in ne izključni objekt varstva. Glede na to, da F. P. ni vložil obtožnega predloga, temveč je predlagal opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki jih je tudi ustrezno konkretiziral vlagatelja (zdaj pritožnika) le obvestiti o nestrinjanju, pri čemer bi le-ta imel možnost vložitve obtožnega predloga

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu 431. členom ZKP opravilo posamezna preiskovalna dejanja. Iz podatkov spisa izhaja, da oškodovancu kot tožilcu ni bila omogočena navzočnost pri zaslišanju prič in obdolženke. S tem mu je bila posledično onemogočena pravica do postavljanja vprašanj procesnim udeležencem, kljub temu da mu taka pravica pripada. Oškodovanec kot tožilec je bil torej postavljen v neenakopraven položaj z državnim tožilcem, zaradi česar sta mu bili kršeni pravici iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in prvega odstavka 63. člena ZKP.

Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti,

Glede na to, da oškodovanec kot tožilec v obravnavani zadevi ni vložil obtožnega predloga, temveč je predlagal opravo posameznih preiskovalnih dejanj, in ker se 431/II ZKP uporablja tudi v primeru, če posamezna preiskovalna dejanja sodišču predlaga oškodovanec kot tožilec, mora sodnik, če se s predlogom za opravo preiskovalnih dejanj ne strinja, o tem, da jih ne bo opravil, obvestiti oškodovanca kot tožilca in predloga ne zavrže. Nestrinjanje z opravo posameznih preiskovalnih dejanj torej sodnik izrazi zgolj z obvestilom tožilcu oziroma oškodovancu kot tožilcu, in pri tem ne izda posebnega sklepa.

Prvostopno sodišče je pooblaščenko oškodovanke kot tožilke res le obvestilo o tem, da je zaključilo s posameznimi preiskovalnimi dejanji in pri tem ni navedlo izrecno, da je potrebno obtožni akt vložiti v roku iz tretjega odstavka člena 186 ZKP, torej v 15 dnevnem roku od prejema tega obvestila. Vendar pa je tudi v tem delu pritrditi prvostopnemu sodišču, ki je pravilno obrazložilo, da je imela oškodovanka kot tožilka v predmetnem postopku pooblaščenko - odvetnico, ki pa ni prava neuka oseba in se že zato predpostavlja, da je seznanjena z določbam procesnih zakonov in tudi z njihovimi posledicami. Dejstvo je namreč, da če sodišče vroči odločbo brez pravnega pouka o pravici do pritožbe oziroma v konkretni zadevi do vložitve obtožnega predloga, s tem stranki še ne odvzame navedene pravice, ker sme stranka kljub temu vložiti pritožbo oziroma obtožni predlog oziroma brez odlašanja zahtevati, da se ji ponovno vroči popolna odločba s pravnim poukom in ji šele takrat začne teči rok za vložitev obtožnega akta.

Če se sodnik ne strinja s predlogom tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, temveč tožilca samo pisno obvesti o tem. To pa pomeni, da se tožilec zoper nestrinjanje sodnika za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne more pritožiti (saj ni odločbe), niti ne more zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata.

ZKP v določbah, ki urejajo skrajšani postopek, med drugim v prvem odstavku 431. člena določa, da lahko državni tožilec pred vložitvijo obtožnega predloga predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja; če se sodnik strinja z njegovim predlogom, opravi preiskovalna dejanja, nato pa pošlje vse spise državnemu tožilcu; v drugem odstavku istega člena pa ZKP določa, da če se sodnik ne strinja s predlogom za posamezna preiskovalna dejanja, obvesti o tem državnega tožilca. Ker v obravnavani zadevi ni bil vložen obtožni predlog, temveč je bilo predlagano, da se opravijo posamezna preiskovalna dejanja, navedeni zakonski določbi pa se uporabljata tudi v primeru, če posamezna preiskovalna dejanja sodišču predlaga oškodovanec kot tožilec, mora sodnik, če se ne strinja s predlogom, da se opravijo preiskovalna dejanja, o tem, da jih ne bo opravil, obvestiti oškodovanca kot tožilca oziroma njegovega pooblaščenca in predloga ne zavrže.

Zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je generalnemu državnemu tožilcu predlagal, naj oceni pravilnost ravnanja tožilke, ki je zavrgla kazensko ovadbo zoper obsojenca, vendar samo to dejstvo ni vplivalo na nepristranskost sodnikov, ki so sodili v tej kazenski zadevi, četudi brez te intervencije kazenski postopek zoper obsojence verjetno ne bi stekel. Če je bilo dovoljenje Državnega zbora Republike Slovenije za začetek kazenskega postopka zoper sodnika dano tekom postopka pred sodiščem prve stopnje , bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ker ZKP ne določa, da se sodba na dokaz, ki je bil pridobljen, preden je Državni zbor dal dovoljenje za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, ne sme opirati, in ker sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika, temveč privilegij, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zaslišanje sodnika, četudi kot posamezno preiskovalno dej

Center za socialno delo, ki zastopa oškodovanko kot osebo, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je procesni udeleženec, ki sme opravljati procesna dejanja, ni pa upravičeni (subsidiarni) tožilec. Ali obstaja utemeljen sum kot dokazni standard, ki se zahteva za uvedbo preiskave, sodišče presodi le na podlagi zagovora osumljenca in zahtevi za preiskavo priloženega dokaznega gradiva, ne izvaja pa dokazov. Kadar iz zahteve za preiskavo izhaja utemeljen sum glede storitve kaznivega dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, se lahko zahteva za preiskavo šteje kot zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.

BPP se po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Tožnik pa je zaprosil za odobritev BPP v postopku, ki ni namenjen uveljavljanju sodnega varstva pred obtožbo v kazenski zadevi, saj obtožni akt še ni bil vložen, zato z razlogi, ki jih navaja v tožbi in s katerimi zatrjuje nezakonitost izpodbijane odločbe zaradi napačne ugotovitve višine premoženja, s katerim razpolaga, ne more biti uspešen.