7. člen ZBPP

Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP. V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

BPP je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, tudi za pravni posvet pri odvetniku v zvezi s kazensko ovadbo dodelitev BPP ni mogoča.

V obravnavanem primeru je bila BPP dodeljena za upravni postopek. To pomeni, da toženka ni pravilno uporabila materialnega prava, konkretno 7. člena ZBPP, saj prosilcu ni dodelila BPP za sodni postopek, temveč za postopek, za katerega dodelitev BPP skladno z določbami ZBPP ni mogoča.

Tožnik je za brezplačno pravno pomoč zaprosil v zvezi z zadevo, ki je v teku pred tujim organom (nemško pokojninsko zavarovalnico), zato je organ za BPP ravnal pravilno, ko je vloženo prošnjo kot neutemeljeno zavrnil, sklicujoč se na določbe ZBPP, v skladu s katerimi je mogoče v Republiki Sloveniji brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve odobriti le za postopke in izvensodne poravnave pred sodišči in drugimi organi v Republiki Sloveniji, za postopke v tujini pa le, če gre za postopke pred mednarodnimi sodišči ali arbitražami, za kar pa ne gre v postopku vračila izplačane pokojnine, ki je v teku pred nemško pokojninsko zavarovalnico, torej pred tujim nacionalnim organom.

Brezplačna pravna pomoč je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, brezplačna pravna pomoč za to dejanje ni mogoča.

Tožnik kot fizična oseba očitno ima ustrezno pravno sposobnost, prav tako pa ni že na prvi pogled razvidno, torej očitno, da mu priznanje BPP po materialnih predpisih ne pripada. Da temu ni tako izhaja že iz dejstva, da je tožena stranka v upravnem postopku pred zavrženjem izvedla obširne poizvedbe o tožnikovem materialnem položaju (kar predpostavlja vsebinsko obravnavo vloge), poleg tega je celo v bistveno podobnih okoliščinah, le da je šlo za drug zasebni zavod, katerega direktor je bil tožnik, v odločbi Bpp 869/2023 z dne 12. 9. 2023 tožniku dodelila BPP. Navedeno ne kaže na to, da je že na prvi pogled razvidno, da tožniku po ZBPP brezplačna pravna pomoč ne pripada.

Kljub temu, da se posamezna preiskovalna dejanja izvajajo pred uvedbo kazenskega postopka, o njihovi izvedbi v skladu s 431. členom ZKP odloča sodnik (sodišče), izvedba teh dejanj pa neposredno vpliva na odločitev o uvedbi kazenskega postopka ter na nadaljnji kazenski postopek. Posamezna preiskovalna dejanja se opravijo s smiselno uporabo določb, ki veljajo za zaslišanje obdolženca, prič, izvedencev in drugih preiskovalnih dejanj med preiskavo in so pri njih lahko navzoči osumljenec, njegov zagovornik, državni tožilec in oškodovanec. Izhajajoč iz pravnih jamstev v kazenskem postopku, kot so konkretizirana v drugi alineji 29. člena Ustave in c) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP, je po presoji sodišča 7. člen ZBPP zato treba razlagati na način, da se BPP lahko dodeli tudi osumljencu kaznivega dejanja za pravno svetovanje in zastopanje v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj.

Upravičenec do denarne socialne pomoči lahko vloži pritožbo tudi v primeru t.i. molka organa na prvi stopnji - torej, če organ na prvi stopnji odločbe ni izdal ali stranki vročil v predpisanem roku. Ker pa gre tudi pri vložitvi takšne pritožbe in njeni obravnavi pred drugostopenjskim upravnim organom za upravni in ne sodni postopek, je organ za BPP po presoji sodišča pravilno zaključil, da tožniku brezplačna pravna pomoč, za katero je prosil (z namenom, da v upravnem postopku pred centrom za socialno delo doseže vročitev izdane odločbe), v skladu z ZBPP ne more biti dodeljena.

Pravica do obrambe z zagovornikom, kakor tudi pravica do poštenega sojenja s strani nepristranskih sodišč namreč predstavljata eno temeljnih ustavnih pravic. Namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. Tako Ustava in EKČP torej zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči, v skladu z zakonom. Tako ne gre za brezpogojno podeljevanje pravic, kot to zmotno zatrjuje toženka. Ker je tožnica prosila za dodelitev BPP v postopku svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v zvezi s kaznivimi dejanji, za katere je zagrožena zaporna kazen, bi ji po presoji sodišča ob upoštevanju okoliščin in zahtev c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP, toženka morala zagotoviti pravico do BPP z zagovornikom, kolikor izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.

Vložitev izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška in vložitev zahteve za sodno varstvo pri prekrškovnem organu še ne sodita v okvir postopka pred sodiščem oziroma ne predstavljata oblike sodnega varstva, za katero se skladno z določbo 7. člena ZBPP lahko dodeli brezplačna pravna pomoč. Pod pogoji 144. člena ZUP lahko organ izvede skrajšani ugotovitveni postopek in takoj odloči o zadevi. Obravnavana izpodbijana odločitev toženke temelji le na podatkih iz prošnje za BPP, ki jo je vložil tožnik, ter na uporabi materialnega prava, zato načelo zaslišanja stranke v obravnavanem primeru, ko toženka odločbe ni oprla na dejstva in okoliščine, s katerimi tožnik ni bil seznanjen, ni bilo kršeno.

Upravno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da se BPP lahko dodeli osumljencu kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena zaporna kazen, za pravno svetovanje in zastopanje v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj pred okrajnim sodiščem. Po presoji sodišča to še toliko bolj velja za pravno svetovanje in zastopanje v fazi odločanja o zahtevi za preiskavo in v preiskavi, saj gre pri tem za kazniva dejanja, za katera so zagrožene daljše zaporne kazni kot v primerih pred okrajnimi sodišči.

Namen BPP po ZBPP je upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic. Tako je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 pravico do BPP opredelilo v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. BPP je namreč institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnega sredstva. Pri presoji je upoštevalo, da ZBPP sledi zagotavljanju pravice do enakosti pred sodiščem, tj. da imajo vsi ljudje brez vsakršnega razlikovanja enake možnosti za sojenje pred istimi sodišči in po istih postopkovnih pravilih. Navedeno pomeni, da se BPP ne more podeliti za nesodne postopke, med katere se uvršča tudi upravni postopek.

Udeleženec nepravdnega postopka, ki ni državni tožilec, sam nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj jo lahko vloži le Državno tožilstvo, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo. Torej tožnik ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP in je pravilna odlločitev toženke, da se zavrne njegova prošnja za dodelitev BPP.

Ker glede na citirane določbe ZBPP za dodelitev BPP v nesodnem postopku ni podlage v zakonu, je toženka ravnala pravilno, ko je tožnikovo prošnjo zavrnila.

Toženka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in katere je toženka navajala v izpodbijani odločbi, zato je (tudi) po presoji sodišča tožniku kršena tako pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katerega med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Brezplačna pravna pomoč se lahko po ZBPP dodeli tudi za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave.

V prvem odstavku 7. člena ZBPP pa je določeno, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu lahko odobri le za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v RS, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v RS, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Za dodelitev BPP v upravnih postopkih oziroma v zadevah, ki se obravnavajo v drugih postopkih in ne sodnih, v določbah ZBPP tako ni podlage. Tako tožnikovi prošnji za odobritev BPP v postopku, ki se nesporno nanaša na prošnjo za dodelitev BPP pravno svetovanje oz. pomoč pri odpravi pomanjkljivosti po pozivu organa za BPP v zadevi Bpp 2670/2024 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, torej za pravno svetovanje v upravnem postopku, ni bilo mogoče ugoditi.

BPP se lahko dodeli le za sodne postopke, zato brezplačne pomoči ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni. Prav tak, to je nesoden postopek, pa je postopek dodelitve BPP, v zvezi s katerim tožnik prosi za dodelitev BPP. Zato zanj brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti.

Pri presoji kriterijev iz 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah je treba zadeve, v zvezi s katerimi je vložena prošnja za BPP, razumno presojati z vidika pričakovanj, ki jih ima obdolženec, To pa je pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanih kaznivih dejanj oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje ni niti nepravično niti nemoralno. Zagrožen odvzem prostosti oziroma zaporna kazen je praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Glede na to, da je bil začet kazenski postopek, saj je bil tožniku vročen obtožni predlog, kar ima neposreden vpliv na nadaljevanje kazenskega postopka, je nedvomno v skladu s 7. členom ZBPP, da mu je omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku že v tej fazi postopka, če sam nima ustreznih sredstev za plačilo zagovornika. V kazenski zadevi je treba kot temeljni in ključni okoliščini upoštevati težo dejanja in predpisane kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec, česar tožena stranka v izpodbijanem aktu ni presojala, pa bi morala.