VSL Sodba I Cpg 291/2021

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 350,00 EUR od 13. 1. 2017 dalje, od zneska 350,00 EUR od 13. 2. 2017 dalje in od zneska 1.400,00 EUR od 19. 12. 2017 dalje;

- v III. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 328,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2017 dalje;

- v V. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 13.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2017 dalje;

- v VI. in VII. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.432,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 96,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi z dne 29. 12. 2017 (I. točka izreka), razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku osmih dni plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 350,00 EUR od 13. 1. 2017 dalje, od zneska 350,00 EUR od 13. 2. 2017 dalje in od zneska 1.600,00 EUR od 19. 12. 2017 dalje (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 328,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2016 dalje (III. točka izreka), za plačilo 954,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2017 dalje (IV. točka izreka) in za plačilo 38.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2017 dalje (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev izvršilnih stroškov tožeče stranke v višini 44,00 EUR (VI. točka izreka), tožeči stranki pa povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 4.593,18 EUR v roku osmih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper I., III., IV., V. in VII. točko izreka (zoper zavrnilni del in odločitev o pravdnih stroških). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa s stroškovno posledico za toženo stranko.

3Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP zoper II., VI. in VII. točko izreka (zoper ugodilni del ter odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih predlaga, da višje sodišče tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Vsaka stranka je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in slednji naloži plačilo pritožbenih stroškov. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in slednji naloži povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni.

6Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

7Predmet spora je (delno) plačilo najemnine za mesece od oktobra 2016 do junija 2017 v višini 41.268,04 EUR in odškodnine za škodo zaradi opravljene sanacije prostorov zaradi poškodb v višini 954,41 EUR.

Glede aktivne legitimacije

8Tožeča stranka – samostojni podjetnik A. A., je bila 12. 8. 2020 izbrisana iz sodnega registra zaradi statusnega preoblikovanja v kapitalsko prevzemno družbo B., d. o. o. Po določbi 667. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) se podjetnik lahko statusno preoblikuje s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo, pri čemer s prenosom podjetja preidejo na družbo podjetje podjetnika ter vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik pa vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Glede na navedeno je aktivno legitimirana za ta spor le prevzemna družba, ne pa tudi fizična oseba A. A. Tožena stranka v obvestilu višjemu sodišču z dne 7. 2. 2022 navaja, da s statusnim preoblikovanjem podjetnika s prenosom podjetja na kapitalsko družbo subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe in stranke postopka ne preneha, kar naj bi pomenilo, da je tudi ta (torej fizična oseba) aktivno legitimirana ter se v zvezi s tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 725/2012. Vendar ta sklep ni primerljiv, ker obravnava prenos podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo na pasivni ‒ toženi strani.¹ V obravnavanem primeru pa gre za spremembo na aktivni ‒ tožeči strani.²

Glede najemnine

9Ni bilo sporno, da sta stranki sklenili najemno pogodbo z dne 29. 3. 2016 za določen čas dveh let, s katero je tožeča stranka dala toženi stranki v najem poslovne prostore v Kranju. Prav tako ni bilo sporno, da je najemno razmerje predčasno sporazumno prenehalo z dnem 2. 6. 2017.

10Najemna pogodba v členu 2.2. določa, da znaša najemnina za mesece od aprila do septembra 2016 350,00 EUR mesečno (pritožbeno ni sporno, da je ta znesek predstavljal obratovalne stroške v skladu s členom 2.1.), za mesece od oktobra 2016 dalje (od 7. do 24. meseca najema) pa 4.750,00 EUR mesečno. Najemodajalec se je za dogovorjeno najemnino obvezal najemniku opraviti 150 pregledov mesečno s predpisanim receptom za očala, tj. 1800 pregledov letno. Pregledi, ki presegajo število 1800 na letnem nivoju, so dodatno opravljeni pregledi in jih najemodajalec dodatno obračuna najemniku po 20,00 EUR za vsak opravljen pregled s predpisanim receptom za očala, oziroma se za enak znesek, tj. za 20,00 EUR za vsak neopravljen pregled s strani najemodajalca do števila 1800 pregledov letno, najemniku posledično zmanjša vrednost najemnine. Najemnik lahko morebitno zmanjšanje plačila najemnine zaradi neopravljenih pregledov uveljavlja od oktobra 2016 naprej. V skladu s členom 2.3. se dosežena realizacija števila opravljenih pregledov na letnem nivoju opravi enkrat letno na skupnem sestanku, ugotovljena razlika pa se poračuna pri prvi naslednji najemnini.

11Sporna med strankama je bila razlaga navedenih določb. Tožena stranka je trdila, da se je tožeča stranka zavezala, da bo opravila 150 pregledov mesečno s predpisanim receptom za očala ter da sta pravdni stranki določbo ves čas tolmačili tako, da znaša mesečna najemnina 350,00 EUR, ki pa naj bi se zvišala za 20,00 EUR za vsak unovčen recept (torej kupljena očala) pri toženi stranki. Najemnina naj bi se torej usklajevala glede na število unovčenih (in ne zgolj izdanih) receptov, kar naj bi izhajalo iz okoliščin poslovnega razmerja. Predvsem naj bi takšno tolmačenje pogodbe potrjevali računi, ki jih je tožeča stranka izdajala v nižjih zneskih, po navedbah tožene stranke glede na število unovčenih receptov.³ Tožeča stranka je prerekala, da bi se stranki dogovorili, da morajo biti recepti tudi unovčeni pri toženi stranki. Trdila je, da je določba 2.2. člena najemne pogodbe jasna, in sicer naj bi se tožeča stranka zavezala, da bo na letni oz. mesečni ravni opravila dogovorjeno število pregledov, kjer bo izdala recept za očala. Pojasnila je, da je račune od oktobra 2016 dalje izdajala v nižjem znesku na željo tožene stranke, na zmožnost njenega plačila, ob obljubi, da bo razliko po pogodbi poravnala, ko bo stvar začela normalno funkcionirati.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je določba 2.2. člena najemne pogodbe jasna, in sicer naj bi se najemodajalec (tožeča stranka) z najemno pogodbo najemniku (toženi stranki) zavezal za mesečno najemnino 4.750,00 EUR opraviti 150 pregledov mesečno s predpisanim receptom za očala in ne 150 unovčenih naročilnic za očala pri toženi stranki. Zaradi porazdelitve rizika naj bi se stranki tudi dogovorili, da se najemnina zviša oz. zniža za 20,00 EUR za vsak več ali manj opravljen pregled. Zaključilo je, da tožeča stranka ni dokazala števila dejansko opravljenih pregledov v času trajanja najema. Kljub temu je ugotovilo, da je bilo opravljenih 87 pregledov, ker naj bi to priznavala tožena stranka. Vendar pa je nadalje zaključilo, da sta stranki višino najemnine naknadno sporazumno spremenili na 350,00 EUR mesečno plus število realiziranih oz. unovčenih receptov (kupljenih očal) pri toženi stranki. Glede na navedeno in glede na delna plačila tožene stranke naj bi bila ta dolžna tožeči stranki plačati še najemnino od januarja do junija 2017 (do sporazumnega prenehanja pogodbe 2. 6. 2017) po 350,00 EUR mesečno, skupaj torej 2.100,00 EUR, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek glede plačila najemnine zavrnilo.

Glede sporazumne spremembe višine najemnine

13Ker je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da razume pogodbeno določilo glede višine najemnine, da je ta odvisna od števila opravljenih pregledov, nato zaključilo, da sta stranki višino najemnine naknadno sporazumno spremenili na 350,00 EUR mesečno plus število realiziranih (unovčenih) receptov, se je višje sodišče najprej opredelilo do navedenega.

14Višje sodišče pritrjuje tožeči stranki v pritožbi, da navedb o spremembi dogovora glede višine najemnine v postopku na prvi stopnji ni podala niti tožeča niti tožena stranka, zato sodišče prve stopnje takšnega zaključka ne bi smelo sprejeti. Tožena stranka je namreč trdila le (navedeno pa zatrjuje tudi v odgovoru na pritožbo), da sta pravdni stranki najemno pogodbo ves čas razlagali tako, da se višina najemnine v znesku 350,00 EUR za vsako naročilnico za očala na podlagi opravljenega pregleda in ki je bila dejansko unovčena pri toženi stranki, poveča za 20,00 EUR. Tožena stranka torej ni navedla, da bi pravdni stranki dogovor o višini najemnine po sklenitvi najemne pogodbe spremenili, temveč je zatrjevala, da je treba določbe pogodbe glede na skupen namen pravdnih strank razlagati na način, da znaša višina najemnine 350,00 EUR mesečno plus število unovčenih receptov.⁴

15Z ugotovitvami o naknadni spremembi višine najemnine je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in s tem kršilo razpravno načelo (7., 180. in 212. člen ZPP). Kršitev razpravnega načela je po sodni praksi praviloma relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). Na odločitev vpliva, če je lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. V obravnavanem primeru je vplivala, saj je sodišče prve stopnje odločilo izključno ob upoštevanju dejstev, ki jih ne bi smelo vključiti v dejansko podlago svoje sodbe (ki je bila zato sodba presenečenja).⁵ Višje sodišče zato ugotovitve o sklenitvi naknadnega dogovora ni upoštevalo in je v nadaljevanju presojalo ugotovitve sodišča prve stopnje glede dogovora v najemni pogodbi.

16Tožeča stranka v zvezi z naknadnim dogovorom utemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izdani računi potrjujejo, da sta se stranki dogovorili, da znaša najemnina 350,00 EUR mesečno plus število unovčenih receptov. Na podlagi navedb tožene stranke je ugotovilo (tč. 43), kolikšno je bilo število unovčenih receptov pri toženi stranki za posamezen mesec. Višje sodišče ugotavlja, da se zneski po izdanih mesečnih računih ne ujemajo z vsebino dogovora, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

17Za november 2016 je tožeča stranka izdala račun v višini 630,00 EUR, ki ga je tožena stranka v celoti plačala. Glede na višino računa in ugotovljen dogovor pravdnih strank bi moralo biti torej ta mesec unovčenih 14 receptov,⁶ sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka unovčila 16 receptov.⁷ Za december 2016 je tožeča stranka izdala račun v višini 830,00 EUR, ki ga je tožena stranka plačala v višini 530,00 EUR (ker naj bi bilo po navedbah tožene stranke unovčenih manj receptov od obračunanih). Ta mesec bi moralo biti torej glede na ugotovljen dogovor unovčenih 9 receptov,⁸ sodišče prve stopnje pa je navedlo, da je tožena stranka unovčila 8 receptov. Za januar in februar 2017 je tožeča stranka izdala računa v višini po 350,00 EUR, ki ju tožena stranka ni plačala (tč. 36). Za potrditev dogovora torej v tem obdobju ne bi smel biti unovčen noben recept, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka januarja unovčila 6, februarja pa 13 receptov. Tožeča stranka od vključno marca 2017 ni več izdajala mesečnih računov (tč. 43, 45 in 46), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka marca unovčila 11, aprila pa 18 (pravilno 8)⁹ receptov. Nadalje je navedlo, da ni jasno, zakaj tožeča stranka unovčenih receptov za marec in april ni zaračunala (tč. 46). Na vsebino pogodbenega razmerja je tako težko zanesljivo sklepati zgolj na podlagi dinamike in načina izdajanja računov s strani tožeče stranke, saj okoliščina, da tožeča stranka za dva meseca, kljub unovčenim receptom, ni izdala nobenega računa (niti za obratovalne stroške ne), pritrjuje njenim trditvam, da je izdajanje računov prilagodila potrebam in zmožnostim tožene stranke.

18Glede na navedeno se višje sodišče strinja s pritožbenimi očitki tožeče stranke, da tudi sicer (ne glede na preseženo trditveno podlago) izdani računi (na katere se je pri svoji dokazni oceni oprlo sodišče prve stopnje) sklenitve naknadnega dogovora oz. razlage pogodbe, kot jo je zatrjevala tožena stranka (350,00 EUR + 20,00 EUR za vsak unovčen recept), ne potrjujejo. Prav tako tudi ugotovljeni dejstvi, da je tožeča stranka obračunala najemnino za nazaj v skladu s pogodbo šele po več mesecih od sporazumnega prenehanja razmerja ter da svoje obveze po pogodbi glede opravljenih pregledov ni izpolnjevala, sami po sebi ne moreta dokazovati ugotovljenega dogovora.

Glede razlage pogodbe

19Tožeča stranka v pritožbi ponavlja trditve iz svojih vlog, da tožena stranka nima pravice do znižanja najemnine. Najemna pogodba naj bi namreč v členu 2.3. določala, da ima najemnik pravico zahtevati znižanje najemnine šele po enem letu, tj. oktobra 2017, najemna pogodba pa je prenehala že 2. 6. 2017, tj. pred potekom enega leta. Prav tako naj bi določala, da ima najemnik pravico zahtevati poračun najemnine šele pri plačilu naslednje najemnine po oktobru 2017. Ker naj do obveznosti plačila naslednje najemnine po oktobru 2017 ne bi prišlo, naj tožena stranka tudi ne bi imela pravice zahtevati poračuna. Uveljavlja še, da je ključna realizacija na letnem in ne mesečnem nivoju, pri čemer naj od oktobra 2016 do junija 2017 še ne bi poteklo eno leto. Tožeča stranka bi tako lahko v zadnjem mesecu opravila 1800 pregledov, prej pa nobenega, pa naj kljub temu ne bi prišlo do znižanja najemnine.

20Višje sodišče se s takšno razlago najemne pogodbe ne strinja. Najemodajalec se je namreč v členu 2.2. najemne pogodbe najemniku zavezal za dogovorjeno najemnino opraviti mesečno 150 pregledov s predpisanim receptom za očala (kar znaša 1800 pregledov letno). Pravdni stranki pa sta se nadalje dogovorili le za (lažji) način obračunavanja v primeru več oz. manj opravljenih pregledov, in sicer sta določili, da se bodo pregledi obračunavali glede na letno kvoto (za vsak več ali manj opravljen pregled od 1800 letno naj bi se znesek najemnine zvišal ali znižal za 20,00 EUR), poračun pa naj bi se opravil pri prvi naslednji najemnini. V členu 2.2. najemne pogodbe pa je tudi jasno določeno, da lahko najemnik morebitno zmanjšanje plačila najemnine zaradi neopravljenih pregledov uveljavlja od oktobra 2016 naprej. Drži torej, da se v skladu s členom 2.3. dosežena realizacija števila opravljenih pregledov na letnem nivoju opravi enkrat letno, kar pa še ne pomeni, da se v primeru prenehanja pogodbe pred potekom enoletnega obdobja dosežena realizacija števila opravljenih pregledov sploh ne opravi (in je tožeča stranka ne glede na število (ne)opravljenih pregledov upravičena do polne najemnine 4.750,00 EUR mesečno). Glede na pritožničino razlago tožena stranka namreč tudi po morebitnem prenehanju pogodbe zaradi poteka dveh let od podpisa pogodbe ne bi imela pravice do znižanja najemnine za obdobje od oktobra 2017 (ko bi se po njenem opravil prvi enoletni poračun) do marca 2018, kar je ne le življenjsko nesprejemljivo, temveč glede na zavezo tožeče stranke, da bo mesečno opravila 150 pregledov, tudi neutemeljeno. V primeru prenehanja pogodbe med enoletnim obdobjem se torej ravno tako opravi poračun najemnine glede na število (ne)opravljenih pregledov, vendar sorazmerno z obdobjem najema.

21Sodišče prve stopnje se je do tega očitka tožeče stranke opredelilo v točki 33 obrazložitve, zato uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana kršitev 214. člena ZPP in s tem uveljavljana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži namreč pritožbena navedba, da tožena stranka trditev tožeče stranke glede neobstoja pravice do znižanja najemnine pred potekom enega leta, ni konkretno prerekala, zato bi se te morale šteti za priznane. Nasprotovanje tožene stranke razlagi pogodbe, kot jo ponuja pritožnica, smiselno izhaja že iz njenih navedb, da najemnine v iztoževani višini ni dolžna plačati, ker tožeča stranka v času trajanja najema ni zagotovila 150 pregledov mesečno oz. 1800 pregledov letno, ter da usklajevanje višine najemnine izhaja že iz računov tožeče stranke, ki jih je ta mesečno izdajala v nižjem znesku. Konkretno pa je tožena stranka te navedbe tožeče stranke prerekala tudi v pripravljalni vlogi na r. št. 34.

22Tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri razlagi člena 2.2. najemne pogodbe, kot jo je utemeljevala v postopku na prvi stopnji. Stranki naj bi določbo tolmačili tako, da je bila višina najemnine odvisna od števila receptov, ki so bili unovčeni pri toženi stranki (od števila kupljenih očal). Posledično naj bi se višina najemnine v znesku 350,00 EUR za vsak unovčen recept povečala za 20,00 EUR. Po eni strani je trdila, da sta pravdni stranki višino najemnine jasno določili v členu 2.2. najemne pogodbe. Po drugi pa se je zavzemala za uporabo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Navedla je, da kadar naj bi bilo pogodbeno določilo sporno, ker naj bi bilo pomotoma zapisano tako kot je, naj pa ne bi izražalo prave volje pogodbenih strank, naj bi bila potrebna razlaga zapisanega določila.

23Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.¹⁰ V obravnavani zadevi je razlaga, ki jo stranki pripisujeta 2.2. členu najemne pogodbe, sicer diametralno nasprotna, vendar pa je navedena določba jasna. Zato se pri razlagi te določbe ne more uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ.

24Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka zavezala toženi stranki opraviti (zgolj) „150 pregledov mesečno s predpisanim receptom za očala, tj. 1800 pregledov letno“. Najemna pogodba pa ne določa, da morajo biti ti recepti tudi unovčeni pri toženi stranki (da morajo stranke pri toženi stranki tudi kupiti očala). Takšna razlaga bi presegla jezikovne meje določbe 2.2. najemne pogodbe. Prav tako iz slednje določbe ne izhaja, da znaša mesečna najemnina 350,00 EUR in da se k tej najemnini nato prišteva število (unovčenih ali zgolj izdanih) receptov po 20,00 EUR. Najemna pogodba namreč jasno določa, da znaša mesečna najemnina (od oktobra 2016 dalje) 4.750,00 EUR, za vsak neopravljen pregled s strani najemodajalca pa se najemniku zmanjša vrednost najemnine za 20,00 EUR, in sicer letno le do števila 1800 pregledov. Izračun tožeče stranke v pritožbi, da znaša minimalna mesečna najemnina po pogodbi 1.750,00 EUR (4.750,00 EUR – 150 x 20,00 EUR), je torej pravilen. Poračun te najemnine pa se opravi (kot že pojasnjeno) na letni ravni.

25Vrhovno sodišče je v sodbah VIII Ips 37/2014 in VIII Ips 135/2013 sicer res zavzelo stališče, da se drugi odstavek 82. člena OZ uporabi tudi takrat, če gre zgolj za pomoten, napačen zapis pogodbenega določila, ki pa ne izraža prave volje pogodbenih strank. Vendar pa je treba izjeme (torej tudi, ali gre pri jasni določbi za „pomoto“) razlagati restriktivno. Za pomoto gre lahko le ob sicer jasno izraženi pogodbeni volji, ko je navzven razvidno oz. zelo očitno, da sta obe stranki dejansko mislili nekaj drugega, kot sta zapisali, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. V zadevi VIII Ips 37/2014 je šlo npr. za primer, ko je pri zapisu datuma prišlo do očitne tipkarske napake s pomotnim zapisom letnice. V zadevi VIII Ips 135/2013 pa je v dogovoru pomotoma ostalo besedilo „za vsako leto dela pri delodajalcu“ in bi takšen dogovor spreminjal določbo o odpravnini na način, da bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki kar 12-kratnik odpravnine, ki bi ji šla po zakonu. V konkretnem primeru je že iz same dolžine besedila člena 2.2. najemne pogodbe razvidno, da ni šlo zgolj za tipkarsko pomoto. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo (kar pritožbeno ni sporno), da sta stranki pogodbo usklajevali več mesecev. Poleg tega je tudi z vidika zasledovanja ekonomskih interesov verjetnejša pogodbena različica. Ni namreč logično, da bi najemodajalec pristal na dogovor, da bo dobil plačano najemnino (glede na to, da znesek 350,00 EUR predstavlja obratovalne stroške) le pod pogojem, da zagotovi najemniku stranke, torej le v primeru nakupa očal. Takšnega dogovora pa (kot je višje sodišče že pojasnilo) ne potrjujejo niti izdani računi, za katere je tožeča stranka tudi pojasnila, da jih je izdajala v nižjem znesku v skladu s plačilnimi zmožnostmi tožene stranke.

Glede števila opravljenih pregledov

26Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala števila dejansko opravljenih pregledov v času trajanja najema. Za navedbe o številu izdanih napotnic naj ne bi predložila nobenega dokaza, predlagan dokaz po izvedencu pa naj bi na naroku umaknila. Kljub temu je ugotovilo, da je bilo opravljenih 87 pregledov, ker naj bi to priznavala tožena stranka.

27Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo določbe 285. člena ZPP, v posledici slednjega pa naj bi bilo kršeno razpravno načelo in naj bi bila izdana sodba presenečenja. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

28Že sodba VSM I Cpg 187/2018, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se pritožba ne strinja, ali kadar odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.

29Tožena stranka je trdila, da bi moralo sodišče najemno pogodbo razlagati tako, da bi pri višini najemnine upoštevalo število unovčenih pregledov, tožeča stranka pa je temu stališču sama ugovarjala z navedbami, da najemna pogodba določa, da se upošteva zgolj število opravljenih pregledov z izdanim receptom za očala. Glede na navedeno ne drži pritožničino stališče, da ni mogla ob zadostni skrbnosti vedeti, da se sodišče prve stopnje nagiba k pravnemu naziranju, da ima tožena stranka možnost uveljavljati znižanje najemnine glede na opravljene preglede. Res je sicer tožeča stranka (primarno) zagovarjala stališče, da število opravljenih pregledov niti ni relevantno, vendar pa se je podredno opredeljevala tudi do slednjega. Glede na navedeno ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da bi tožečo stranko ob umiku dokaznega predloga za postavitev izvedenca (ki naj bi ugotovil število opravljenih pregledov) seznanilo s tem, da bo upoštevalo znižanje najemnine glede na opravljene preglede.

30Višje sodišče pa tudi sicer pritrjuje toženi stranki v odgovoru na pritožbo, da je za dokazovanje števila opravljenih pregledov dokaz z izvedencem neprimeren. Tožeča stranka je namreč v izpovedbi sama priznala, da imata v število opravljenih pregledov z izdanimi napotnicami vpogled tako tožeča stranka kot oftalmologinja C. C. in bi torej lahko napotnice tudi sami prešteli (in bi lahko očitno o tem izpovedali oz. bi tožeča stranka o tem predložila pisni dokaz). Ne drži torej, da bi se lahko dejansko stanje glede opravljenih pregledov in izdanih napotnic ugotavljalo le z izvedencem.

Glede prenehanja pogodbe

31Tožena stranka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Res je, da je sodišče prve stopnje poleg ugotovitve, da je do prenehanja razmerja prišlo 2. 6. 2017 s podpisom sporazuma o prenehanju, navedlo tudi, da je očitno do prenehanja razmerja sporazumno prišlo že v aprilu 2017 (tč. 46). Vendar pa iz obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je do prenehanja razmerja prišlo junija 2017. Navedeno je namreč potrdilo v točkah 39, 43, 45 in 47 obrazložitve. V zvezi z aprilom 2017 pa je pojasnilo tudi, da se je pogodba očitno sporazumno prenehala izpolnjevati že v tem mesecu, da pa je tožeča stranka upravičena do plačila vse do sporazumnega prenehanja pogodbe z dne 2. 6. 2017 (tč. 47). Glede na navedeno uveljavljana kršitev ni podana. Tudi sicer pa držijo navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je bilo dejstvo prenehanja najemnega razmerja z dnem 2. 6. 2017 med strankama nesporno. Izvajanja dokazov pa v tem primeru ni, saj se priznana dejstva ne dokazujejo (prvi odstavek 214. člena ZPP).

Sklepno glede najemnine

32Glede na ugotovitev o prekoračitvi trditvene podlage v zvezi z naknadnim dogovorom in razlago najemne pogodbe je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za mesece od oktobra 2016 do junija 2017 najemnino v skupni višini 42.750,00 EUR (4.750,00 EUR x 9 mesecev), zmanjšano za 20,00 EUR za vsak neopravljen pregled do 1350 pregledov (150 pregledov x 9 mesecev). Glede na neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo opravljenih 87 pregledov,¹¹ znaša število neopravljenih pregledov za iztoževano obdobje 1263. Tožena stranka je bila torej dolžna tožeči stranki plačati skupaj 17.490,00 EUR. Ker je neprerekano že plačala 1.510,00 EUR,¹² je dolžna plačati še 15.980,00 EUR.

33Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v II. točki izreka že ugodilo za znesek 2.100,00 EUR, je višje sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku še za 328,64 EUR po računu za december, pri čemer se znesek 300,00 EUR nanaša na neplačano najemnino, preostali del pa na zakonske zamudne obresti, ki jih je tožeča stranka obračunala na dan vložitve predloga za izvršbo (378. člen OZ),¹³ in za 13.580,00 EUR po končnem obračunu. Višje sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 328,64 EUR od 28. 12. 2016 do 27. 12. 2017, saj tožeča stranka (glede na to, da je obresti obračunala že na dan vložitve predloga za izvršbo 27. 12. 2017) do dvojnih obresti oz. do obresti od obresti (prim. 375. in 381. člen OZ) ni upravičena.

Glede zakonskih zamudnih obresti

34Utemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da seštevek zneskov 350,00 EUR, 350,00 EUR in 1.600,00 EUR, od katerih je sodišče prve stopnje v II. točki izreka odmerilo zakonske zamudne obresti, ni pravilen, saj znaša 2.300,00 EUR, tj. več kot glavnica (ki znaša 2.100,00 EUR). Izrek torej nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

35Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati račune od januarja do junija 2017 po 350,00 EUR mesečno, je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 2.100,00 EUR (6 x 350,00 EUR). Prav tako je pravilno ugodilo plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 350,00 EUR (najemnina za januar 2017) in od zneska 350,00 EUR (najemnina za februar 2017). Nepravilno pa je v izreku odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.600,00 EUR, namesto od zneska 1.400,00 EUR (najemnina za mesece od marca do junija 2017). Višje sodišče je zato navedeno kršitev samo odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Prav tako je višje sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava toženi stranki za plačilo določilo izpolnitveni rok 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP).

Glede škode

36Tožeča stranka je zahtevala plačilo računa v višini 954,41 EUR za opravljeno sanacijo prostorov zaradi poškodb, ki naj bi jih povzročila tožena stranka. Navedla je, da je za opravljena dela 302,30 EUR plačala na račun izvajalca, ostalo pa na roko. Priložila je fotografije poškodovanih prostorov ob prevzemu. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka ni dokazala, da bi izvedla ta dela bodisi da bi plačala za ta dela izvajalcem ter da ob primopredaji ni imela pripomb. Nadalje je ugovarjala, da se v skladu z najemno pogodbo redna obraba prostorov ne upošteva ter da je po prenehanju najemnega razmerja prostore izročila v vsaj enakem, če že ne v boljšem stanju, kot jih je prejela.

37Sodišče prve stopnje je plačilo navedenega zneska zavrnilo. Navedlo je, da je tožeča stranka sicer predložila fotografije prostorov, vendar pa ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi lahko sodišče ocenilo manjvrednost prostorov oz. ceno odstranitve poškodb. Nadalje je navedlo, da v zapisniku, ki sta ga stranki podpisali ob prenehanju razmerja, ni konkretnih pripomb tožeče stranke glede poškodb.

38Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da tožeča stranka, kljub konkretiziranim ugovorom tožene stranke, ni izpolnila svojega dokaznega bremena glede zatrjevanega dejstva, da je izvajalcu plačala iztoževani znesek. Za slednje navedbe namreč ni predložila nobenega dokaza (212. člen ZPP).

Odločitev višjega sodišča

39Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

40Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP) tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 328,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2017 dalje, v V. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 13.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2017 dalje. Prav tako je v posledici navedenega sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani VII. točki izreka (glede odločitve o pravdnih stroških) spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (gl. v nadaljevanju). V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo (v I. in IV. točki izreka, v III. točki izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 328,64 EUR od 28. 12. 2016 do 27. 12. 2017 ter v V. točki izreka za znesek 25.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2017 dalje ter delno glede stroškov) in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

41Pritožbi tožene stranke je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP) tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 350,00 EUR od 13. 1. 2017 dalje, od zneska 350,00 EUR od 13. 2. 2017 dalje in od zneska 1.400,00 EUR od 19. 12. 2017 dalje. Prav tako je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani VI. in VII. točki izreka (glede odločitve o izvršilnih in pravdnih stroških) spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (gl. v nadaljevanju). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo (v izpodbijani in nespremenjeni II. točki izreka ter delno glede stroškov) in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede izvršilnih in pravdnih stroškov

42Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi temu ustrezno spremembo odločitve o izvršilnih in pravdnih stroških. Ta odločitev temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP in 155. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka je delno uspela, in sicer za 16.008,04 EUR oziroma 37,91 %, tožena stranka pa za 62,09 %.

43Ker je višje sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in na novo določilo uspeh strank, se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek tožeče stranke glede kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj iz sodbe ne bi izhajalo, kako je sodišče prve stopnje izračunalo uspeh v pravdi in koliko sploh znaša, ter pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti prvi (pravilno tretji) odstavek 154. člena ZPP in tožeči stranki v plačilo naložiti vse (izvršilne in pravdne) stroške postopka.

44Nadalje je neutemeljena pritožbena graja tožeče stranke, da strošek za ugovor zoper sklep o izvršbi ne predstavlja potrebnega stroška. Odvetniška tarifa (OT), ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje, je namreč v 6. točki tar. št. 27 določala nagrado za redno pravno sredstvo, torej tudi za ugovor zoper sklep o izvršbi.

45Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da so tudi prvotni izvršilni stroški del pravdnih stroškov, ki delijo usodo vseh ostalih stroškov, zato bi moralo sodišče prve stopnje tudi o teh stroških odločiti v skladu z uspehom pravdnih strank v postopku.¹⁴ Prav tako utemeljeno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njene stroške sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki znašajo 55,00 EUR (tar. št. 4021 Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki utemeljeno priznalo stroške za izvršilni predlog v višini 44,00 EUR in so pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri neutemeljene. Že samo strošek sodne takse za vložitev predloga za izvršbo namreč znaša 44,00 EUR (tar. št. 4011 v zvezi s 33.a členom ZST-1).

46Ker pravdni stranki odmeri drugih priznanih stroškov ne nasprotujeta, je višje sodišče vzelo izračun sodišča prve stopnje kot temelj za lastno odločitev o stroških pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje. Stroški tožeče stranke so znašali 44,00 EUR (strošek sodne takse za predlog za izvršbo) in 4.404,20 EUR, skupaj torej 4.448,20 EUR. Stroški tožene stranke pa 4.968,07 EUR, pri čemer je višje sodišče tem stroškom prištelo še strošek sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55,00 EUR. Skupaj znašajo stroški tožene stranke 5.023,07 EUR.

47Glede na uspeh gre torej tožeči stranki 1.686,31 EUR (37,91 % odmerjenih stroškov), toženi stranki pa 3.118,82 EUR (62,09 % odmerjenih stroškov) in je po medsebojnem pobotu dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti še 1.432,51 EUR stroškov postopka v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

Glede pritožbenih stroškov

48O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu z drugim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter določbami ZST-1 in OT.

49Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (34,66 %), zato je v tem obsegu upravičena od tožene stranke zahtevati povrnitev pritožbenih stroškov. Tudi tožena stranka je z odgovorom na pritožbo delno uspela (65,34 %), zato ji mora v tem obsegu tožeča stranka povrniti pritožbene stroške.

50Višje sodišče je tožeči stranki v skladu s priglašenim stroškovnikom glede na vrednost izpodbijanega dela (40.123,05 EUR) priznalo nagrado za pritožbo v višini 1000 točk (1. točka tar. št. 22 OT; v vrednosti nad priznano je stroškovna zahteva neutemeljena), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 746,64 EUR. K temu je prištelo še sodno takso v višini 939,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1). Skupaj pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 1.685,64 EUR. Ni pa utemeljen priglašen strošek za sestanek s stranko, saj je ta že vsebovan v nagradi za sestavo pritožbe. Toženi stranki je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1000 točk (1. točka tar. št. 22 OT; v vrednosti nad priznano je stroškovna zahteva neutemeljena), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 746,64 EUR.

51Glede na uspeh gre torej tožeči stranki 584,24 EUR, toženi stranki pa 487,85 EUR in je po medsebojnem pobotu dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 96,39 EUR pritožbenih stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

52Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (le glede dela zakonskih zamudnih obresti) ter v delu stroškovne odločitve (kar na uspeh glede pritožbenih stroškov ne vpliva), zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče pa stroškov pritožbenega postopka tudi ni priznalo tožeči stranki, saj odgovor na pritožbo v bistvenem ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Izhajati je namreč treba iz vsebine pritožbe, ki niti ne zahteva poglobljenega odgovora.

¹ V tem primeru je po vpisu statusnega preoblikovanja podjetnika v sodni register podjetnik še naprej z vsem svojim premoženjem subsidiarno in solidarno odgovoren za obveznosti, ki jih je skupaj s premoženjem kot zaključeno celoto prenesel na kapitalsko družbo, če družba teh obveznosti ne izpolni (673. člen v zvezi s 672. členom ZGD-1). Prim. tudi sodbo VSL II Cpg 840/2015.
² Prim. tudi sodni odločbi VSC Cpg 102/2021 in III Cpg 198/2016.
³ Poleg navedenega pa še dejstvo, da je bil izdan končni obračun za plačilo najemnine za nazaj skoraj pol leta po prenehanju razmerja ter dejstvo, da naj bi bilo življenjsko nelogično, da bi tožena stranka prevzela nase tako nesorazmerno obveznost, saj naj bi znesek 4.750,00 EUR nerazumno presegal povprečno tržno najemnino za tovrstne prostore, predvsem tudi glede na visok vložek tožene stranke – financiranje OCT aparata v vrednosti 37.259,78 EUR in opreme prostora, prestavitev obstoječe trgovine.
⁴ Glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 8. 10. 2019 (r. št. 27).
⁵ Glej sklep VSRS II Ips 70/2019.
⁶ 350,00 EUR + 14 x 20,00 EUR = 630,00 EUR.
⁷ Pri čemer je navedlo tudi, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da je plačala 9 receptov (tč. 31) ter da je na zaslišanju izpovedala, da je unovčila 14 naročilnic (tč. 41).
⁸ 350,00 EUR + 9 x 20,00 EUR = 530,00 EUR.
⁹ Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 8. 6. 2018, tč. 8.7. Glej tudi točko 46 obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je tožena stranka trdila, da je aprila unovčila 8 receptov.
¹⁰ Prim. sodne odločbe VSRS II Ips 95/2013 in II Ips 1055/2007 ter VSL I Cp 916/2016.
¹¹ Tožeča stranka ima prav, ko v pritožbi trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi vsaj v znesku 1.750,00 EUR mesečno ter da bi moralo tožeči stranki priznati še nesporno opravljene preglede.
¹² Za oktober 2016 350,00 EUR, za november 2016 630,00 EUR in za december 2016 530,00 EUR (tč. 34).
¹³ Kot izhaja iz njene dopolnitve tožbe na r. št. 12, str. 7.
¹⁴ Prim. sodbo VSL II Cp 2352/2017, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi.