667. člen ZGD-1

Samostojni podjetnik posameznik kot pravnoorganizacijska oblika ni ločen nosilca podjema, to je fizične osebe. Gre torej za en in isti subjekt. To pa pomeni, da se v obravnavanem primeru dolžnik po izvršilnem naslovu ne razlikuje od dolžnika po sklepu o izvršbi in je bilo zato ugovorno sklicevanje na določbo 24. člena ZIZ (ki predvideva odstop od načela formalne legalitete v subjektivnem smislu) neutemeljeno. Iz pojasnjenega razloga dolžnik tudi v pritožbi pravno zmotno navaja, da se izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik vložil predlog za izvršbo zoper fizično osebo A. A., ne glasi na dolžnika A. A. kot fizično osebo. Drži sicer, da s statusnim preoblikovanjem samostojnega podjetnika posameznika v kapitalsko družbo na le-to kot univerzalno pravno naslednico preidejo tudi vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Za obveznosti podjetnika, ki se je preoblikoval v kapitalsko družbo, tako primarno odgovarja družba. Vendar pa ZGD-1 v 672. členu določa tudi subsidiarno odgovornost podjetnika. Po tej določbi namreč v primeru, če družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v sodni register, odgova

Z ugotovitvami o naknadni spremembi višine najemnine je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in s tem kršilo razpravno načelo (7., 180. in 212. člen ZPP). Kršitev razpravnega načela je po sodni praksi praviloma relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). Na odločitev vpliva, če je lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. V obravnavanem primeru je vplivala, saj je sodišče prve stopnje odločilo izključno ob upoštevanju dejstev, ki jih ne bi smelo vključiti v dejansko podlago svoje sodbe (ki je bila zato sodba presenečenja). Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V obravnavani zadevi je razlaga, ki jo stranki pripisujeta 2.2. členu najemne pogodbe, sicer diametralno nasprotna, vendar pa je navedena določba jasna. Zato se pri razlagi te določbe ne more uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ke

V primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo, ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem. Prav tako pravica zahtevati plačilo dolgovanega zneska v obravnavanem primeru izhaja iz določbe 48. člena ZDavP-2.

Iz določb ObrZ po oceni sodišča nedvomno izhaja, da je obrtno dovoljenje izdano določeni fizični ali pravni osebi, ki je zanj zaprosila (ter za izdajo katerega morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji) in se na drugo pravno ali fizično osebo ne more prenesti (kar pravilno ugotavlja tudi tožnik). Že iz tega razloga ni mogoče slediti razlagi tožnika, da se je obrtno dovoljenje, izdano podjetniku posamezniku, preneslo kot pravica v okviru univerzalnega pravnega nasledstva na tožnika kot družbo z omejeno odgovornostjo, ne glede na generalno določbo 667. člena ZGD-1. Ta določba sicer omogoča podjetniku statusno preoblikovanje s prenosom podjetja med drugim na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja (kot v tem primeru) (prvi odstavek), s čimer preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s tem podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik pa vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (drugi odstavek), vendar pa je ObrZ v tem primeru v razmerju do ZGD-1 (oziroma njegovih določb, ki se nanašajo na univerzalno pravno nasledstvo podjetnika) lex specialis. Ta namreč ureja p

Statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika je posebej urejeno v 7. Poglavju ZGD-1 v členih 667 do 672. Po določbi člena 667 se podjetnik lahko statusno preoblikuje s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo pri čemer s prenosom podjetja preidejo na družbo podjetje podjetnika, ter vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Z vpisom prenosa v register podjetnik preneha opravljati dejavnost, AJPES pa opravi izbris podjetnika iz poslovnega registra (tretji odstavek 671. člena ZGD-1), saj ta preneha obstajati (tretji odstavek člena 591 ZGD-1). Tožeča stranka kot samostojni podjetnik je tako prenehala obstajati in kot taka ne more biti več aktivno legitimirana za ta spor.

Javni razpis je v zvezi z bonitetno oceno in finančnimi kazalniki jasno določil, da so za oceno posameznega vlagatelja relevantni podatki iz letnega poročila za leto 2019. Do univerzalnega pravnega nasledstva med prenesenim podjetjem in tožnico je prišlo s sklenitvijo pogodbe o prenosu podjetja na prevzemno družbo dne 26. 6. 2020, torej po koncu leta 2019. Morebitni pozitivni učinki pripojitve na finančno stanje tožnice so posledično nastopili šele po letu 2019, ki je relevantno obdobje za oceno tožničine vloge za pridobitev kredita.

Vsebina, ki jo je v navedenem delu iz izvedenskega mnenja povzela tožeča stranka, je iztrgana iz celotnega konteksta izvedenskega mnenja. Izvedenec je v mnenju kot bistveno poudaril, kar je še dodatno pojasnil na zaslišanju, da je bila pri tožencu v tem obdobju motena pozornost in se spomin na prejeto pošto niti ni ustvaril. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovitega strokovnega mnenja izvedenca, pravilno dokazno ocenilo, da se toženec na tožbo ni mogel spomniti v času od 20. 5. 2019 do 16. 9. 2019, temveč šele takrat, ko mu je bila predočena. Tožencu je prenehal le status samostojnega podjetnika, kar pa ne vpliva na njegov procesni položaj kot fizične osebe v postopku. Toženec ostane stranka postopka, vendar ne več kot samostojni podjetnik, ampak le kot fizična oseba. Pravilno je stališče, da bi moralo sodišče postopek nadaljevati tako zoper prevzemno družbo kot zoper toženca kot fizično osebo.

Univerzalni pravni naslednik podjetnika kot prvotno tožene stranke je novoustanovljena družba in ne fizična oseba. Potrebno je zato uporabiti pravila o prekinitvi in nadaljevanju postopka iz prvega odstavka 208. člena v zvezi s prvim odstavkom 205. člena ZPP, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo in posledično postopka ni nadaljevalo s pravo osebo kot toženo stranko. Fizična oseba bi sicer lahko bila stranka postopka in s tem pasivno legitimirana, toda šele po tem, ko bi terjatev zoper njo zapadla.

S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo ta kot univerzalni pravni naslednik sicer vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika, vendar to ne pomeni, da zaradi pravnega nasledstva kapitalske družbe fizična oseba preneha biti stranka izvršilnega postopka. O odgovornosti fizične osebe za obveznost upnika je bilo namreč že odločeno s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Stališče o subsidiarni odgovornosti fizične osebe po 672. členu ZGD-1 zato v tej fazi postopka ne pride v poštev.

V primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo, ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem.

Niti podjetnik niti njegovo podjetje nimata ločene pravne subjektivitete, in je nosilec stvarnih pravic tako osebnega premoženja kot tudi podjetniško organiziranega premoženja vedno le podjetnik kot fizična oseba. To velja tako za podjetnika prenosnika kot za prevzemnika. Univerzalno pravno nasledstvo je določeno le glede tistih pravnih razmerij, ki so povezana s prenesenim podjetjem podjetnika. Pri prenosu podjetja na drugo fizično osebo gre za vpis, predlagan na podlagi pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi katerega je potrebno predložiti dokazila iz 37. in 38. člena ZZK-1.

Ugovor, da obveznost iz naslova dohodnine in prispevkov za socialno varnost ni prešla na univerzalnega pravnega naslednika, lahko poda le pravna oseba, na katero je bila prenesena dejavnost, ki jo je do prenosa opravljala fizična oseba, ne pa tudi dediči te fizične osebe po njeni smrti. Fizična oseba, ki preneha opravljati dejavnost, mora namreč praviloma sama izpolniti davčne obveznosti iz časa opravljanja svoje dejavnosti, posledično pa glede na splošna pravila o prehodu obveznosti le-te v primeru smrti fizične osebe preidejo na njene dediče.

Odgovornost fizične osebe je sicer res neomejena in solidarna, vendar le subsidiarna. To pomeni, da fizična oseba odgovarja solidarno (poleg družbe) in neomejeno (z vsem premoženjem) šele, če obveznosti ne izpolni družba, kot primarni dolžnik. Tožnik bi torej moral za vzpostavitev solidarne in neomejene odgovornosti fizične osebe pozvati toženo stranko k izpolnitvi obveznosti. Če družba obveznosti ne bi izpolnila, bi zanje solidarno odgovarjala fizična oseba z vsem svojim premoženjem.

Na strani tožene stranke je prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v pravno osebo. S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca. Obravnavani individualni spor je posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravd

V razmerju do družbe, na katero je bilo preneseno podjetje samostojnega podjetnika, je podano univerzalno pravno nasledstvo za obveznosti nekdanjega podjetnika, ta pa kot nekdanji nosilec podjetja kot subsidiarni in solidarni dolžnik, ker prevzemna družba obveznosti ni izpolnila, neomejeno odgovarja za obveznosti, ki so nastale pred prenosom podjetja. Soglasje z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa je treba presojati glede na to, kdo so bile stranke pogodbe, odstop od pogodbe pa je glede na naknadno univerzalno pravno nasledstvo upnik pravilno uveljavljal do prevzemne družbe ter je oba dolžnika tudi obvestil o zapadlosti obveznosti. Dodatek h kreditni pogodbi, ki je zvišal pribitek k fiksnemu delu obrestne mere, ni sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v izvršilnem postopku pa je mogoče izvršiti le terjatev, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Upnik zato ne izkazuje obstoja izvršilnega naslova za tako visoke obrestne mere, kot jih je obračunal. Glede na napačno obračunane pogodbene obresti so bile te plačane v preveliki višini, na ta račun v premajhni višini glavnica, posledično pa so bile tudi zamudne obresti obračunane od prevelike glavnice.

Statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika je pojavna oblika materialnopravnega statusnega preoblikovanja, in sicer pojavna oblika delitve.

Tožena stranka v pritožbi ne navaja, da v pogodbi ne bi bila kot del prenesenega podjetja prvotne tožeče stranke zajeta vtoževana terjatev. Torej je terjatev kot del premoženja še vedno namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti in ni izgubila narave podjetniško organiziranega premoženja.

Ob upoštevanju veljavne davčne zakonodaje in zakonodaje, ki ureja statusno preoblikovanje gospodarskih subjektov (ZGD-1), je davčno ugodnost v obliki davčne nevtralnosti potrebno priznati tistim odvetnikom - zasebnikom, ki izpolnjujejo za takšno obravnavo zakonsko predpisane pogoje iz 303. člena ZDavP-2 in pogoje iz točk 2 a) do 2 d) četrtega odstavka 51. člena ZDoh-2 in ki so se statusno preoblikovali (ob smiselni uporabi določb ZGD-1 glede statusnega preoblikovanja podjetnika v povezavi z določbami ZOdv) s prenosom poslovnega premoženja (podjetja) na novo odvetniško družbo (d.o.o.).

V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in posledično v sklepu o izvršbi je opredeljen dolžnik kot fizična oseba, zaradi česar pravna oseba, ki je bila ustanovljena zaradi statusnega preoblikovanja samostojnega podjetnika, s prenosom podjetja nanjo ni (procesno) legitimirana za vložitev ugovora. S prenosom preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem in družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika, vendar pa morebitna stvarna legitimacija sama po sebi še ne pomeni tudi procesne legitimacije za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, saj je sodno varstvo namenjeno zagotavljanju varstva pravic osebe, zoper katero je kot dolžnika izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Zgolj s preoblikovanjem podjetnika posameznika v družbo z omejeno odgovornostjo, se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti, katere je po njenih zatrjevanjih prevzela kot samostojni podjetnik. Eden najpomembnejših ciljev normativnega urejanja pravne ureditve statusnih preoblikovanj je ravno oblikovanje instrumentov za varovanje interesov upnikov nosilcev podjema, ki so udeleženi pri statusnih preoblikovanjih. Odgovornost podjetnika za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, je neomejena, solidarna in subsidiarna. Taka ureditev onemogoča, da bi obstoječi upniki zaradi prenosa podjetja prišli v slabši položaj, kot če prenosa ne bi bilo. OZ in ZGD-1 kot pogoja za nastop subsidiarnega poroštva ne določata, da bi morala tožeča stranka glavnega dolžnika tožiti oziroma da porok oziroma družbenik odgovarja šele, če je izterjava neuspešna. Določata zgolj pisno zahtevo. Šele, ko je podana pisna zahteva za izpolnitev obveznosti glavnemu dolžniku z določitvijo roka, obveznost subsidiarnega poroka oziroma družbenika dospe in upnik lahko zahteva izpolnitev bodisi od poroka bodisi od glavnega dolžnika bodisi od obeh kot sol