672. člen ZGD-1

Razpolagalec (s.p.) tudi po prenosu podjetja odgovarja za prenesene obveznosti, če jih ne izpolni družba, in njegova obveznost je neomejena, subsidiarna (če jih ne izpolni družba) in solidarna.

Samostojni podjetnik posameznik kot pravnoorganizacijska oblika ni ločen nosilca podjema, to je fizične osebe. Gre torej za en in isti subjekt. To pa pomeni, da se v obravnavanem primeru dolžnik po izvršilnem naslovu ne razlikuje od dolžnika po sklepu o izvršbi in je bilo zato ugovorno sklicevanje na določbo 24. člena ZIZ (ki predvideva odstop od načela formalne legalitete v subjektivnem smislu) neutemeljeno. Iz pojasnjenega razloga dolžnik tudi v pritožbi pravno zmotno navaja, da se izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik vložil predlog za izvršbo zoper fizično osebo A. A., ne glasi na dolžnika A. A. kot fizično osebo. Drži sicer, da s statusnim preoblikovanjem samostojnega podjetnika posameznika v kapitalsko družbo na le-to kot univerzalno pravno naslednico preidejo tudi vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Za obveznosti podjetnika, ki se je preoblikoval v kapitalsko družbo, tako primarno odgovarja družba. Vendar pa ZGD-1 v 672. členu določa tudi subsidiarno odgovornost podjetnika. Po tej določbi namreč v primeru, če družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v sodni register, odgova

V primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo, ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem. Prav tako pravica zahtevati plačilo dolgovanega zneska v obravnavanem primeru izhaja iz določbe 48. člena ZDavP-2.

Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke. Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano. Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ. Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane

Univerzalni pravni naslednik podjetnika kot prvotno tožene stranke je novoustanovljena družba in ne fizična oseba. Potrebno je zato uporabiti pravila o prekinitvi in nadaljevanju postopka iz prvega odstavka 208. člena v zvezi s prvim odstavkom 205. člena ZPP, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo in posledično postopka ni nadaljevalo s pravo osebo kot toženo stranko. Fizična oseba bi sicer lahko bila stranka postopka in s tem pasivno legitimirana, toda šele po tem, ko bi terjatev zoper njo zapadla.

S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo ta kot univerzalni pravni naslednik sicer vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika, vendar to ne pomeni, da zaradi pravnega nasledstva kapitalske družbe fizična oseba preneha biti stranka izvršilnega postopka. O odgovornosti fizične osebe za obveznost upnika je bilo namreč že odločeno s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Stališče o subsidiarni odgovornosti fizične osebe po 672. členu ZGD-1 zato v tej fazi postopka ne pride v poštev.

V primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo, ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem.

Tožnica od toženca kot bivšega podjetnika terja zapadle terjatve, ki so nastale pred vpisom prenosa na prevzemno družbo. Če prevzemna družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, odgovarja zanj podjetnik z vsem svojim premoženjem. O odgovornosti toženca kot fizične osebe, ki je neomejena in solidarna z obveznostjo prevzemne družbe ob izkazanih pogojih, ko prevzemna družba njegovih obveznosti ni poravnala, ne more biti dvoma.

Podlaga za presojo aktivne oziorma pasivne legitimacije pravdnih strank so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev pa sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Prenehanje dejavnosti podjetnika ne pomeni tudi prenehanja pravne osebe. Postopka, ki se je začel zoper podjetnika, zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti slednjega, tako ni treba prekiniti. Stranka je namreč od vsega začetka le fizična oseba.

Zgolj s preoblikovanjem podjetnika posameznika v družbo z omejeno odgovornostjo, se toženec ne more razbremeniti odgovornosti, katere je prevzel kot samostojni podjetnik.

Ugovor, da obveznost iz naslova dohodnine in prispevkov za socialno varnost ni prešla na univerzalnega pravnega naslednika, lahko poda le pravna oseba, na katero je bila prenesena dejavnost, ki jo je do prenosa opravljala fizična oseba, ne pa tudi dediči te fizične osebe po njeni smrti. Fizična oseba, ki preneha opravljati dejavnost, mora namreč praviloma sama izpolniti davčne obveznosti iz časa opravljanja svoje dejavnosti, posledično pa glede na splošna pravila o prehodu obveznosti le-te v primeru smrti fizične osebe preidejo na njene dediče.

V razmerju do družbe, na katero je bilo preneseno podjetje samostojnega podjetnika, je podano univerzalno pravno nasledstvo za obveznosti nekdanjega podjetnika, ta pa kot nekdanji nosilec podjetja kot subsidiarni in solidarni dolžnik, ker prevzemna družba obveznosti ni izpolnila, neomejeno odgovarja za obveznosti, ki so nastale pred prenosom podjetja. Soglasje z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa je treba presojati glede na to, kdo so bile stranke pogodbe, odstop od pogodbe pa je glede na naknadno univerzalno pravno nasledstvo upnik pravilno uveljavljal do prevzemne družbe ter je oba dolžnika tudi obvestil o zapadlosti obveznosti. Dodatek h kreditni pogodbi, ki je zvišal pribitek k fiksnemu delu obrestne mere, ni sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v izvršilnem postopku pa je mogoče izvršiti le terjatev, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Upnik zato ne izkazuje obstoja izvršilnega naslova za tako visoke obrestne mere, kot jih je obračunal. Glede na napačno obračunane pogodbene obresti so bile te plačane v preveliki višini, na ta račun v premajhni višini glavnica, posledično pa so bile tudi zamudne obresti obračunane od prevelike glavnice.

Na dejstvo, da se je toženec preoblikoval iz samostojnega podjetnika v kapitalsko družbo in da bi tožnika v skladu z določbo 672. člena ZGD-1 morala najprej tožiti prevzemno družbo kot univerzalno pravno naslednico toženca, bi se moral toženec sklicevati že v odgovoru na tožbo. Šteje se namreč, da je toženec priznal v tožbi navedena dejstva, zato jim ne more ugovarjati po izdaji zamudne sodbe.

Zgolj s preoblikovanjem podjetnika posameznika v družbo z omejeno odgovornostjo, se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti, katere je po njenih zatrjevanjih prevzela kot samostojni podjetnik. Eden najpomembnejših ciljev normativnega urejanja pravne ureditve statusnih preoblikovanj je ravno oblikovanje instrumentov za varovanje interesov upnikov nosilcev podjema, ki so udeleženi pri statusnih preoblikovanjih. Odgovornost podjetnika za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, je neomejena, solidarna in subsidiarna. Taka ureditev onemogoča, da bi obstoječi upniki zaradi prenosa podjetja prišli v slabši položaj, kot če prenosa ne bi bilo. OZ in ZGD-1 kot pogoja za nastop subsidiarnega poroštva ne določata, da bi morala tožeča stranka glavnega dolžnika tožiti oziroma da porok oziroma družbenik odgovarja šele, če je izterjava neuspešna. Določata zgolj pisno zahtevo. Šele, ko je podana pisna zahteva za izpolnitev obveznosti glavnemu dolžniku z določitvijo roka, obveznost subsidiarnega poroka oziroma družbenika dospe in upnik lahko zahteva izpolnitev bodisi od poroka bodisi od glavnega dolžnika bodisi od obeh kot sol

Samostojni podjetnik posameznik za obveznosti, ki so nastale in zapadle še pred prenosom podjetja na prevzemno družbo, odgovarja samo v primeru, da teh ne izpolni prevzemna družba, torej subsidiarno. Upnik mora v tem primeru najprej terjati glavnega dolžnika. Res je sicer, da iz spisa ni razvidno (ni trditev), da bi tožnica drugo toženki izrecno poslala pisni poziv, naj plača vtoževano terjatev, vendar pa je takšno zahtevo - če ne prej - podala z razširitvijo tožbe na drugo toženko. V tem smislu je odgovornost prvo toženca kot fizične osebe v odnosu z omejeno odgovornostjo drugo toženke postala solidarna.

Družba za vse svoje obveznosti odgovarja pod pogoji prisilne poravnave, (bivši) podjetnik pa za svoje obveznosti v celoti z vsem svojim premoženjem.

Zaradi potrjene prisilne poravnave nad prevzemno družbo je tožnica izgubila pravico do svojih terjatev, glede 50 % pa je podana subsidiarna solidarna odgovornost toženca (podjetnika).

Tudi v primeru, če bi tožbo zaradi plačila terjatve zoper podjetnika vložila še pred prenosom podjetja na novo družbo, sodišče v določbi 672. člena ZGD-1 ne bi imelo podlage, da zaradi prenosa podjetja na novo družbo upničin zahtevek zoper podjetnika zavrne. Zato tudi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugovoru zgrešene pasivne legitimacije pravilno ni sledilo.

Sankcija neizpolnitve prevzete obveznosti s strani prevzemne družbe je odgovornost toženca kot bivšega podjetnika, ki za obveznost do upnika odgovarja z vsem svojim premoženjem, kar kaže na njegovo solidarno odgovornost, kar pomeni, da lahko tožnica terjatev uveljavlja bodisi od obeh, bodisi le od enega izmed njiju. Toženec je glede na njegovo solidarno odgovornost solidarni sodolžnik insolventne prevzemne družbe. Tožnica je tako proti tožencu upravičena do popolnega poplačila kljub potrjeni prisilni poravnavi zoper prevzemno družbo.

Drugo tožena stranka tudi po prenosu podjetja odgovarja za prenesene, pred vpisom prenosa podjetja v sodni register nastale poslovne obveznosti. Takšna odgovornost fizične osebe (prej samostojnega podjetnika) torej onemogoča, da bi obstoječi upniki prišli v slabši položaj, kot če prenosa ne bi bilo, saj lahko za izpolnitev terjatve še vedno posežejo po (v seštevku) enakem premoženju (premoženju družbe in premoženju nekdanjega samostojnega podjetnika – drugo tožene stranke).