VSRS Sklep II Ips 21/2022

Revizija se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je s sklepom najprej zavrglo revizijo predlagatelja z dne 23. 9. 2019 in revizijo predlagatelja, vloženo po odvetniku, z dne 20. 9. 2019. Obe reviziji sta bili vloženi zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 571/2019 z dne 4. 7. 2019, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju N 328/1993 z dne 25. 4. 2019, s katerim je bil zavržen predlog predlagatelja za denacionalizacijo premoženja, navedenega v vlogi z dne 8. 7. 2011. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagatelja ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zoper ta sklep predlagatelj vlaga revizijo.

2Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 75/2011 z dne 6. 10. 2021 reviziji ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Ugotovilo je namreč, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe pritožbe, ki jo je vložil predlagatelj sam. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3V novem postopku je sodišče druge stopnje s sklepom I Cp 755/2021 z dne 7. 12. 2021 ponovno zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje N 328/93 z dne 19. 11. 2019. V razlogih je v novem postopku navedlo, da je bil sklep sodišča prve stopnje izdan 25. 4. 2019, sklep sodišča druge stopnje, zoper katerega je predlagatelj vložil revizijo, pa 4. 7. 2019. Na podlagi prehodne končne določbe 132. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E) so se spremembe in dopolnitve ZPP-E začele uporabljati 14. 9. 2017. Skladno z določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E se postopek vodi po, s to novelo spremenjenih in dopolnjenih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Z navedeno novelo je bil ukinjen institut dovoljene revizije. Revizijo je tako od njene uveljavitve mogoče vložiti le, če jo Vrhovno sodišče prej dopusti. Da se takšna ureditev razteza tudi na nepravdne postopke, za katere je sicer določeno, da je revizija dovoljena, izhaja iz 124. člena ZPP-E, po katerem, če drug zakon določa, da je revizija v nepravdnem postopku dovoljena, se ta dopusti pod pogoji iz 367.a člena zakona in po postopku po tem zakonu. Tudi v nepravdnih postopkih, v katerih je revizija dovoljena s posebnim zakonom, torej od uveljavitve ZPP-E, velja, da morajo udeleženci skladno s 367.b členom ZPP podati predlog za dopustitev revizije. Revizija, v konkretnem primeru torej ni dovoljena. Pritožnikove drugačne razlage določb 24. člena ZPP-E, 56. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) so napačne, kar izhaja tudi iz sodne prakse, oblikovane po uveljavitvi zadnje novele ZPP in novega ZNP-1. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 22/2018. Zato bi moral pritožnik vložiti predlog za dopustitev revizije v roku 30 dni po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (prvi in drugi odstavek 367.b člena ZPP). Predlogu bi moral priložiti odločbe nižjih sodišč in listine iz sodnega spisa in vsebinsko oblikovati predlog na način, kot je to določeno v četrtem odstavku 367.b člena ZPP. Vlogo pa je naslovil na Okrajno sodišče na Ptuju, jo označil kot revizijo, iz vsebine vloge ne izhaja, da gre za predlog, ne za dopustitev revizije, vlogi ni priložil odločb in listin, zato te vloge ni bilo mogoče obravnavati kot predlog za dopustitev revizije. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 160/2018. Tudi navedbe v laični vlogi predlagatelja ter vlogi priložene listine, ki jo je predlagatelj poslal na Vrhovno sodišče, le to pa odstopilo Okrajnemu sodišču na Ptuju, izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti. V zvezi s pritožbenimi očitki, ki jih v laični pritožbi z dne 19. 12. 2019 podaja predlagatelj sam, pa pritrjuje le glede napačnih razlogov v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je vloga naslovljena kot revizija, ki jo je vložila stranka brez odvetnika, prepozna. Vendar pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje v okviru presoje upoštevalo vsebini obeh vlog. Vse ostale pritožbene navedbe predlagatelja pa so nebistvene za pritožbeno obravnavo, vendar pa tudi nanje, zato da izkaže, da se je z njimi seznanilo, na kratko odgovarja.

Povzetek revizijskih navedb

4V reviziji, ki jo predlagatelj vlaga po pooblaščencu, predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sklep sodišča prve in druge stopnje razveljavi in odloči o reviziji, ki je bila zavržena. Povzema vsebino svoje revizije, ki jo je vložil zoper sklep sodišča druge stopnje I Cp 1139/2019 z dne 3. 3. 2020. Vrhovno sodišče je tedanji reviziji ugodilo in razveljavilo sklep sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V razlogih je navedlo, da je revizija v skladu s tretjim odstavkom 384. člena ZPP vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Pri sedaj izpodbijanem sklepu gre prav za tako situacijo. Ima torej pravico do revizije proti izpodbijanemu sklepu. Sklicuje se na navedbe v reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje z dne 3. 3. 2020. Nujno je, da so predpisi zapisani pregledno. V noveli ZNP je določeno, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo novele, dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov. Zakon o denacionalizaciji v 56. členu določa, da je revizija dovoljena. Ta določba ni bila spremenjena. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 164/15 z dne 18. 2. 2016, v kateri je zavzeto stališče, da temeljna ustavna načela zavezujejo vse državne organe, torej tudi sodišča. Iz 8. točke odločbe Ustavnega sodišča je smiselno razbrati, da je v okviru spreminjanja sodne prakse in tudi predpisov nujno upoštevati, da s tem stranka ne izgubi določene pravice in da bi zanjo nastopile kakšne negativne posledice zato, ker je določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kot je veljala v času oprave procesnega dejanja. Revident je glede na določbe novele ZNP in 56. člena ZDen upravičeno opravil procesno dejanje tako, da je vložil revizijo proti sklepu z dne 3. 3. 2020.

5V vlogi, ki jo je vložil predlagatelj sam, pa poudarja, da v celoti vztraja pri revizijskih razlogih, ki jih je navedel prek pooblaščenca, ter dodatno navaja, da je sporna vrednost na dan vložitve denacionalizacijske zahteve – 96.149,97 EUR za nepremičnine, enaka sporna vrednost je na dan vložitve revizije. Dovoljena je tako direktna revizija že na podlagi drugega odstavka 367. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki je bil sprejet na seji Državnega zbora dne 25. 4. 2008 in objavljen v Uradnem listu RS, št. 45/2008 z dne 9. 5. 2008, ki se uporablja tudi v tem postopku denacionalizacije po 6. členu ZDen, v povezavi z ZNP-1. Vrednost izpodbijanega dela sklepa presega 40.000,00 EUR, kar izhaja iz predlagateljevega zahtevka za denacionalizacijo iz leta 1993, pa tudi iz vloge z dne 6. 10. 1993. Predlagatelj si je tako že v letu 1993 zagotovil revizijo in direktni dostop na Vrhovno sodišče na podlagi 56. člena ZDen. Je tudi v neenakopravnem položaju na podlagi 14. in 22. člena Ustave proti predlagateljem, ki jim je bila omogočena revizija že na podlagi 56. člena ZDen do sprejetja ZPP-E, posledično pa je prikrajšan do poštenega sojenja na podlagi 6. člena EKČP, prav tako pa so postopki v nasprotju s 13. členom EKČP glede na to, da notranja pravna sredstva v RS niso učinkovita. Če bi bilo o zadevi odločena v rokih, ki jih določa ZDen in če bi sodišče prve stopnje ravnalo v skladu in duhu tega zakona, bi lahko direktno vložil revizijo na Vrhovno sodišče. Gre tudi za arbitrarno odločanje in zavlačevanje postopka denacionalizacije, kar je v nasprotju z 2., 22. in 125. členom Ustave in je zato na podlagi 23. člena Ustave prikrajšan do pravice do sodnega varstva. Sklicuje se tudi na svoje zdravstvene razmere. Temu bi morali sodišči nameniti posebno pozornost. Sodišči se nista izrekli o njegovi procesni nesposobnosti. Je tudi v neenakem položaju v smislu 14. člena Ustave v razmerju do Vrhovnega državnega tožilstva, ki lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi predložil sodne odločbe in pripadajoča sodna pisanja in dokaze ter ne da bi podal predlog za dopustitev zahteve za varstvo zakonitosti; zahteve mu tudi ni treba vložiti na Vrhovno sodišče, kljub temu da gre za izredno pravno sredstvo.

Navedbe odgovora na revizijo

6Nasprotni udeleženec je odgovoril na revizijo. Zavrača pravna naziranja revizije. Postopek revizije je pred tem potekal po določbah ZPP, ki pa so bile spremenjene z ZPP-E. Revizija je dovoljena le ob predhodni dopustitvi Vrhovnega sodišča. Predlagatelj ni vložil predloga za dopustitev revizije po določbi 367.b člena ZPP, ne prvič (revizija z dne 20. 9. 2019 in pojasnilo predlagatelja z dne 23. 9. 2019) ne drugič (10. 4. 2020), in tudi sedaj ne. Določbo 56. člena ZDen je treba tolmačiti v povezavi s 34. členom ZNP oz. sedaj veljavnim 37. členom ZNP-1, ne pa kot določbo, ki derogira kasneje sprejeti ZPP-1. Nova ureditev pravdnega postopka ne vpliva na pravico stranke do revizije kot izrednega pravnega sredstva v smislu določbe 56. člena ZDen, vendar pa mora stranka upoštevati ureditev ZPP. Opozarja na to, da predlagatelj osebno ni vložil revizije oz. dopolnitve revizije, ki jo je vložil po pooblaščencu. Predlaga zavrnitev revizije.

Presoja revizije

7Revizija ni utemeljena.

8Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je obravnavalo revidentovo revizijo, vloženo po pooblaščencu, in njegovo vlogo z dne 17. 1. 2022, kot eno revizijo, navedb iz njegove vloge pa ni smelo upoštevati. V skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZPP namreč lahko v postopku iz izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek cit. člena). Predlagatelj ne izkazuje, da je odvetnik, ali da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev revizije zato nima postulacijske sposobnosti.

9Najprej k vprašanju: ali je treba uporabiti procesne določbe o ureditvi revizije pred uveljavitvijo novele – ZPP-E ali po tem trenutku. V tej zadevi je odločilen trenutek izdaje odločbe prvostopenjskega sodišča, s katero se je nepravdni postopek pred njim končal (tretji odstavek 125. člena ZPP-E, po katerem se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah novele, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku njene uporabe). Sklep sodišča prve stopnje je bil izdan 4. 7. 2019, novela pa se je v tem delu pričela uporabljati 14. 9. 2017 (s strani sodišča druge stopnje prav tako pravilno uporabljena določba 132. člena ZPP-E).

10Ugotovitev sodišča druge stopnje, da se postopek vodi po - s to novelo spremenjenih in dopolnjenih določbah ZPP je tako pravilen. Za revidenta pa ostaja tudi sporno vprašanje - ali je treba procesno ureditev razlagati tako, da gre v tem primeru za dovoljeno (direktno) revizijo in ne za dopuščeno revizijo.

11Predlagatelj revizijo utemeljuje na izhodiščni tezi, da ni bil spremenjen 56. člen ZDen, ki dovoljuje revizijo v postopku za denacionalizacijo. V zvezi s tem očita tudi bistveno kršitev določb nepravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi izjasnilo oz. opredelilo do njegovih tovrstnih pritožbenih trditev. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa vidi v tem, da je sodišče druge stopnje spregledalo, da je predlagatelj sam poslal svojo vlogo direktno na Vrhovno sodišče ter vlogi tudi priložil določene listine, kar naj bi dokazovalo, da je bil vložen tudi predlog za dopustitev revizije.

12Sodišče druge stopnje procesne argumentacije svoje odločbe ni zgradilo izolirano na podlagi 56. člena ZDen, ki vse od njegovega nastanka res ni bil spremenjen. Njegov procesni domet je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E). Tudi za udeležence nepravdnih postopkov je z določbo prvega odstavka 124. člena postavila pogoj, ki od njih zahteva, da najprej podajo predlog za dopustitev revizije, predno jo lahko ob ustreznem sklepu Vrhovnega sodišča tudi vložijo (367.b člen ZPP). Tudi udeležence nepravdnih postopkov v zvezi z denacionalizacijo je izenačila z drugimi udeleženci pravdnih in nepravdnih postopkov, kjer je revizija lahko zgolj dopuščena. Spremenjena sistemska procesna ureditev v zvezi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom je torej poenotila oz. unificirala procesne pogoje za uveljavitev tega izrednega pravnega sredstva. Besedilo 56. člena ZDen - da je revizija dovoljena tudi v tem postopku, ob povedanem pomeni lahko le to, da Vrhovno sodišče odloča v postopku o dopustitvi (z zakonom sicer dovoljene) revizije. Opisana kompleksna sistemska razlaga torej pomeni, da je revizija dovoljena le pod pogoji iz citirane ureditve novele. V tem kontekstu je pravno zmotno tudi razlogovanje revidenta v zvezi s kasneje sprejeto določbo 216. člena ZNP-1. Ta je v prej začetih nepravdnih postopkih res ohranila uporabo vseh določb prejšnjega ZNP, vključno z določbo o dovoljenosti revizije, ni pa posegla v navedeno omejitveno določbo prvega odstavka 124. člena ZPP-E, ki je tudi v nepravdnih postopkih, kakršen je tudi ta, omogočila le še dopuščeno revizijo. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je pravno razlogovanje sodišča druge stopnje že potrdila (primerjaj sklepa VS RS II Ips 22/2018 z dne 1. 2. 2018 in II Ips 78/2019 z dne 1. 7. 2019).¹

13Opisana ureditev tudi ni nerazumljiva in nejasna, kot poskuša prikazati revident. V navedeni določbi 124. člena ZPP-E je jasno določeno, da je revizija (tudi) v nepravdnem postopku dovoljena, vendar se dopusti pod pogoji iz 367.a člena ZPP in po postopku po tem zakonu. Evidentno je tudi določeno, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (cit. tretji odstavek 125. člena ZPP-E). To nedvoumno pomeni, da je zakonodajalec s prehodno določbo vnaprej določil prehodni režim vlaganja izrednih pravnih sredstev, torej tudi revizije in s tem odpravil negotove procesne položaje udeležencev sodnih postopkov v vseh fazah postopka. Povsem transparentno jim je določil procesne možnosti tudi v postopkih pred Vrhovnim sodiščem. Ureditev, kot jo je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, revidenta torej ni prikrajšala za pravico do uveljavljanja revizije. Izgubil jo je zaradi svojega ravnanja, ker ni upošteval veljavne zakonske ureditve. Revidentovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 164/15 z dne 18. 2. 2016, ki sicer obravnava povsem drugačno procesno situacijo, je ob povedanem prav tako neustrezno.

14Revident situacijo tudi neutemeljeno primerja s situacijo iz določbe tretjega odstavka 384. člena ZPP, po katerem je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Ta ureditev je namreč posebna in izjemna. Že jezikovna sintagma, da je „vselej dovoljena“ (torej brez omejitev, ki jih ima dopuščena revizija), kaže na drugačno uzakonitev – tam dovoljene revizije. Revident ob tem celo pravno zmotno enači v tem postopku vloženo revizijo z revizijo, ki jo je vložil zoper pravnomočni sklep nepravdnega sodišča v denacionalizacijskem postopku in glede nje zahteva enako procesno presojo o njeni dovoljenosti. Prva je torej dovoljena in je kot takšna predmet presoje v tem postopku, druga pa ne, iz razlogov navedenih tudi v tej revizijski odločbi.

15Revident tudi ne more uspeti z navedbami, da naj bi bila njegova revizija po sami vsebini predlog za dopustitev revizije. Zgolj okoliščina, da je v reviziji izpostavil tudi pravno pomembnost vprašanj, še ne zadošča, da bi lahko bile po obliki in vsebini izpolnjene zakonske zahteve predloga za dopustitev revizije. Proti takemu zaključku kažejo vse druge številne okoliščine – vloga je bila naslovljena kot revizija, vložena je bila na prvostopenjsko sodišče, niso bile priložene odločbe nižjih sodišč, in tudi sicer ni bila vsebinsko oblikovana kot predlog za dopustitev revizije z ustreznim predlogom. Zato je ni mogoče upoštevati kot predlog za dopustitev revizije, kot je določeno v 367 b. členu ZPP. Takšno je tudi stališče dosedanje sodne prakse (primerjaj sklep VS RS II DoR 160/2018 z dne 30. 8. 2018, na katerega se sklicuje tudi sodišče druge stopnje). Vrhovno sodišče ob tem še pojasnjuje, da vsebine vloge z dne 23. 9. 2019, ki jo vložil predlagatelj sam („laične revizije“, na katero se prav tako sklicuje revident), ni mogoče upoštevati, ker je ta nedovoljena (primerjaj razloge v 9. točki te revizijske odločbe).

16Ob povedanem niso izkazane v reviziji uveljavljane procesne kršitve. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo (378. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Nasprotni udeleženec pa stroškov dosedanjih revizijskih postopkov ni priglasil.

17Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnika, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

¹ Tudi v teoriji je stališče enako. Primerjaj na primer Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), Razširjena uvodna pojasnila; urednika Vesna Rijavec in Aleš Galič, stran 131 in 144; v tem delu avtorja Tjaša Ivanc oz. Tomaž Keresteš; Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020.