216. člen ZNP-1

Da sklopa nepremičnin, ki v naravi predstavljajo stavbno zemljišče s stavbo z naslovom X., ne sestavljata le nepremičnini 347 in 348/1, temveč tudi nepremičnini 354/2 in 354/4, pritožnica prvič v tem postopku, ki teče že vse od leta 2012, uveljavlja šele v pritožbi. Ob tem ne pojasni, zakaj te okoliščine v postopku ni mogla brez svoje krivde navesti že prej. Zato je njeno pritožbeno zavzemanje za cenitev dodatnih nepremičnin prepozno in kot tako nedopustno.

Po določbi 34. člena ZNP revizija v nepravdnih postopkih ni bila dovoljena, razen če je zakon določal drugače. V zvezi s postopki za ureditev mej (ki so bili urejeni v štirinajstem poglavju tega zakona) drugačne ureditve ni bilo. Ker je torej v tem postopku revizija po samem zakonu izključena, je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.

Res je fizična delitev tista, za katero si mora sodišče prizadevati in ima prednost pred ostalimi načini delitve, vendar pa mora biti tak način delitve dejansko in pravno mogoč. V nepravdnem postopku delitve solastnine je sodišče na predlog vezano le glede opisa razmerja oziroma stanja, o katerem naj odloči, ne pa tudi glede predlaganega načina ureditve razmerja. Razdružitev solastnine torej lahko opravi tudi na drugačen način od predlaganega, v okviru normativnih pravil, ki jih določa zakon.

Predlog se zavrže.

Ali je bila delitev in sprememba namembnosti prostorov s strani enega od etažnih lastnikov (ne)dopustna ni predmet presoje v okviru naloge, ki je bila v tem postopku vzpostavitve etažne lastnine naložena izvedencu geodetske stroke. Enako velja za vprašanje, ali novi deli stavbe ustrezajo definiciji primernega stanovanja ter vsem predpisanim standardom v SZ-1 in njegovih podzakonskih aktih.

Presoja sodišča prve stopnje, ki ji materialnopravni okvir daje določba šestega odstavka 13. člena ZVEtL-1, je bila pravilno omejena na eno (edino) relevantno vprašanje: ali je izdelani elaborat parcelacije primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin. Gre za presojo skladnosti elaborata z navodili sodišča in stanjem v naravi ter njegove skladnosti s tehničnimi pravili. Sodišče prve stopnje bo skladno z merili iz 43. člena ZVEtL-1 o obsegu pripadajočega zemljišča in o tem, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, ter o lastništvu, odločalo v končnem sklepu o ugotovitvi pripadajočega zemljišča.

V obravnavanem primeru se skladno z določbo tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E postopek pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah te novele. Skladno s 124. členom navedene novele pa se revizija v primeru, kadar drug zakon določa, da je v nepravdnem postopku dovoljena, ta dopusti pod pogoji iz 367.a člena ZPP in po postopku po ZPP. To pomeni, da morajo tudi udeleženci nepravdnih postopkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po ZIKS najprej podati predlog za dopustitev revizije, preden jo lahko ob ustreznem sklepu Vrhovnega sodišča vložijo. Tako direktna revizija, kakršno vlagata prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Glede na citirano ureditev so pritožbeni razlogi zoper sklep o višini stroškov omejeni. Če sodišče odloči po četrtem odstavku 163. člena ZPP, namreč v odločbi o glavni stvari o stroških postopka odloči le po temelju (katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu), ko pa takšna odločitev postane pravnomočna, izda še sklep o višini stroškov. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je torej pravnomočnost odločbe o glavni stvari in o stroških postopka po temelju. Navedeno pa skladno s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari (prim. drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 216. člena ZNP-1) pomeni, da v okviru odločanja o višini stroškov ni dopustno še enkrat odpirati vprašanja, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Še toliko manj v pritožbi zoper sklep o višini stroškov ni dopustno izpodbijati odločbe o glavni stvari.

Za ugotavljanje meje po kriteriju zadnje mirne posesti se ne zahteva dodatna kvalifikacija posesti. Pritožbene trditve, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje so pravno nepomembne.

Predmetni postopek je predlagalni nepravdni postopek, ki se vodi po predlogu predlagateljice za odmero odškodnine zaradi razlastitve in odvzetih stvarnih pravic. Za takšne nepravdne postopke velja, da sodišče ne more odločati, če predloga ni, ko je vložen predlog za ureditev nekega razmerja, pa lahko sodišče uredi zgolj to razmerje. Pa tudi če bi bil predlog podan, sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku ne more določiti uporabnine oziroma odškodnine za uporabo tuje nepremičnine, za kar si nasprotni udeleženec (smiselno) prizadeva, saj to ne more biti predmet nepravdnega postopka. Ker sodišče prve stopnje potem, ko je od cenilke prejelo vsebinsko prazno dopolnitev cenilnega poročila, ni vztrajalo pri zahtevi po dopolnitvi, ter se ni opredelilo do pripomb nasprotnega udeleženca, je le-temu kršilo njegovo pravico do izjavljanja, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, posledično pa je, ker odločitev v tem delu temelji izključno na cenilnem poročilu, po presoji pritožbenega sodišča sklep sodišča prve stopnje v tem delu do te mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno

Pritožnica se neutemeljeno zavzema za povračilo stroškov na podlagi krivdnega načela po petem odstavku 40. člena ZNP-1. Ta določa, da mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. Glede na različni stališči pritožbenega sodišča ni moč trditi, da sta bila predlagatelja pri vlaganju predloga malomarna oziroma da sta vložila očitno neutemeljen predlog. Povračilo stroškov po krivdnem načelu je izjema, ki jo je potrebno razlagati restriktivno. Uporablja se v primerih, ko je stranka očitno ravnala malomarno in s tem povzročila nepotrebne stroške.

Obstoj oziroma neobstoj dejanske etažne lastnine - navidezne solastnine je predhodno vprašanje, od katerega je odvisno, ali se etažna lastnina na stavbi lahko vzpostavi po določbah ZVEtL-1, ali po določbah ZNP o delitvi stvari v solastnini. Sporno pravno razmerje, o obstoju/neobstoju dejanske etažne lastnine oziroma navidezne solastnine, je treba zaradi pravilnega vodenja postopka identificirati pred izvajanjem dokaza z izvedencem, nato pa izvedencu natančno označiti predmet njegovega dela in pojasniti, kaj je predmet izdelave strokovne podlage za evidentiranje sprememb v katastru.

Ker je bil v obravnavani zadevi postopek začet pred uveljavitvijo ZNP-1, je treba uporabiti prej veljavni Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), ki v postopku za delitev stvari in skupnega premoženja revizije ni dovoljeval.

Določilo 20. člena ZNP določa, da tisti, ki misli, da utegne biti s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, ves čas postopka na naroku ali s pisno vlogo prijavi udeležbo za opravo procesnih dejanj, za katera izkaže pravni interes. Ves čas postopka pomeni, da je prijava udeležba možna tudi v pritožbenem postopku. Zgolj dejstvo, da je pritožnik kupil solastniški delež na dražbi, ni razlog za zadržanje izvršitve prisilne prodaje njegovega deleža. Na predmetni nepremičnini se z vidika lastniške strukture ni s prodajo enega od solastniških deležev na javni dražbi v izvršilnem postopku nič spremenilo.

Čeprav so se med postopkom vzpostavitve etažne lastnine večkrat pojavili različni podatki o izmerah površin posameznih oziroma posebnih skupnih delov stavbe, to od sodišča ni terjalo odprave neskladij med podatki in zagotovitve sprememb vpisov v katastru stavb. Postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Spori o obsegu in površini delov se lahko rešujejo v pravdi. Terasa na vrhu stavbe predstavlja splošni skupni del. Kot odprt prostor brez strehe in nekaterih stranic ni primerna za samostojno rabo. Poleg tega ni videti, da bi bila funkcionalno ali pravno vezana izključno na posamezne dele, temveč je dostop nanjo omogočen s skupnega stopnišča.

Res je v zakonskih in družinskih sporih pogosta praksa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, vendar pa prosti preudarek ne pomeni, da mora sodišče pri odločitvi odločati, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ampak pomeni, da sodišče upošteva pri odločitvi o stroških vse relevantne okoliščine. Tako je tudi odločitev, da stroške postopka naloži eni stranki, sklicujoč se pri tem na načelo uspeha, pravilna.

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da so bili stiki pod nadzorom potrebni, ker sta bili dekleti v veliki stiski in sta (ter bosta še) potrebovali čas, da si povrneta zaupanje v očeta in se v odnosu z njim počutita varno.

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je ureditev zemljiškoknjižno neurejenega stanja v večstanovanjskih stavbi, skladno s konceptom etažne lastnine. Ni pa namen tega postopka razreševanje spornih lastninskopravnih položajev in tega ta postopek tudi ne omogoča. Sodišče o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, skladno z določbami ZVEtL-1. Poenostavitev postopka po ZVEtL-1 omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, a je zato pravna kakovost odločitve manjša do te mere, da sklep po ZVEtL-1 ni ovira za uveljavljanje zahtevkov, ki se nanašajo na skupne ali posamezne dele stavbe v pravdnem ali drugem postopku.

Ker je izvedenec imel kompleksnejšo nalogo kot je zgolj golo ovrednotenje nepremičnine, pritožbeno sodišče soglaša z razvrstitvijo njegove naloge kot zahtevne, torej na drugi težavnostni lestvici od štirih. V postopku za delitev stvari v solastnini morajo biti udeleženi vsi solastniki, saj je s sodno odločbo prizadet interes vsakega od njih. Solastniki imajo položaj nujnih sospornikov.