VSC Sodba Cp 13/2022

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana odločitev v 5. alineji točke III izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v tem delu poslej glasi:

″ - poletne počitnice preživi z očetom prvi in tretji teden v juliju ter prvi in tretji teden v avgustu, vse od prvega dne od 8.00 ure pa do zadnjega dne do 20.00 ure, starša pa se sama dogovorita za kraj predaje otroka.‶

II. 1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločitev v točki II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v tem delu poslej glasi:

″Toženec A. A., EMŠO: ..., je dolžan od 10. 10. 2018 do 9. 9. 2021 plačevati za mladoletno hčerko B. B., EMŠO: ..., mesečno preživnino v znesku 170,00 EUR, od 10. 9. 2021 dalje pa mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR. Do pravnomočnosti te sodbe dospele obroke je dolžan plačati v 15. dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec. Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati vse do prve uskladitve preživnin po sklepu vlade RS o uskladitvi zakonitih preživnin in po vsakokratnem obvestilu pristojnega centra za socialno delo. V primeru plačilne zamude je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od plačilnega zamude dalje do plačila. Preživnino je toženec dolžan plačati na TRR zakonite zastopnice C. C., št. SI ... pri E. E. d.d. in pod izvršbo,

zavrne pa se tožbeni zahtevek za še nadaljnjih 30,00 EUR zahtevane mesečne preživnine za čas od 10. 10. 2018 do 9. 9. 2021.‶

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- v točki I izreka, da se razveže zakonska zveza, ki sta jo dne 7. 7. 2007 v ... sklenila A. A. in C. C.,

- v točki II/1 izreka, da se skupna mladoletna hči B. B. zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo materi C. C. in v točki II/2 izreka, da je toženec A. A. dolžan od 10. 10. 2018 dalje plačevati za mladoletno hčerko B. B. mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR. Do pravnomočnosti sodbe dospele obroke je dolžan plačati v 15. dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec. Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati vse do prve uskladitve preživnin po sklepu vlade RS o uskladitvi zakonitih preživnin in po vsakokratnem obvestilu pristojnega centra za socialno delo. V primeru plačilne zamude je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od plačilne zamude dalje do plačila. Preživnino je toženec dolžan plačati na TRR zakonite zastopnice C. C.,

- v točki III izreka, da bodo stiki med mladoletno B. B. in očetom A. A. potekali na naslednji način:

1med tednom vsak dan pred poukom, ko mati ob približno 6.50 uri pripelje mladoletno B. B. na dom očeta in ta od njega odide v šolo in se tja po pouku vrne, pa do približno 16.30 ure, ko pride mati ponjo in s prespanjem pri očetu s srede na četrtek ter s podaljšanjem stikov z očetom vsak drugi petek (ko ni vikend stika) do 18.00 ure, ko jo oče pripelje na dom matere. Tisti od staršev, pri katerem je mladoletna B. B. je dolžan peljati jo na dejavnosti, ki jih ima v času, ko je na stiku pri njem in v kolikor se čas stika tekom dejavnosti izteče, jo je z dejavnosti dolžan odpeljati drugi od staršev;

2vsak drugi vikend od petka po pouku pa do ponedeljka, ko od očeta odide v šolo;

3jesenske, zimske in prvomajske počitnice preživi z vsakim od staršev polovico na način, da se vikend stik podaljša do srede do 15.00 ure, ko si starša otroka predata na predhodno dogovorjenem mestu;

4božično – novoletne praznike preživi mladoletna B. B. z vsakim od staršev eno polovico, in sicer od 24. 12. po opravljenih šolskih obveznostih do 28. 12. do 15.00 ure z enim od staršev in od 28. 12. od 15.00 ure do 2. 1. do 18.00 ure z drugim staršem, v letu 2021 bo božič preživela z očetom, novo leto pa z materjo, naslednje leto pa obratno in izmenjanje naprej;

5poletne počitnice preživi z vsakim od staršev skupaj en teden v juliju in en teden v avgustu, pri čemer se starša dogovorita najkasneje do 30. 6. za vsako leto. V kolikor se dogovoriti ne bosta uspela, velja, da preživlja z materjo stike od 1. 7. do 7. 7. in od 15. 8. do 21. 8., z očetom pa od 15. 7. do 21. 7. in od 1. 8. do 7. 8., vse od prvega dne od 8.00 ure zjutraj pa do zadnjega dne do 20.00 ure zvečer, pri čemer se starša sama dogovorita za kraj predaje otroka,

- v točki IV izreka, da se zavrne predlog tožeče stranke v delu, ki se nanaša na mesečno preživninsko obveznost v breme tožene stranke, ki presega 200,00 EUR in ureditev stikov med mladoletno B. B. in toženo stranko po predhodnem dogovoru med pravdnima strankama,

- v točki V izreka, da se zavrne tožbeni zahtevek tožene stranke po njegovi nasprotni tožbi glede dodelitve mladoletne B. B. v varstvo in vzgojo očetu A. A., glede dolžnosti matere C. C. plačevati mesečno preživnino od 1. 11. 2018 dalje v višini 200,00 EUR, glede stikov med materjo in mladoletno B. B. in glede povrnitve stroškov pravdnega postopka in

- v točki VI izreka, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka.

2Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitev v 5. alineji točke III izreka z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi v tem delu in razveljavitev izpodbijane odločitve ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajala je, da je izpodbijana odločitev pomanjkljiva, ker je sodišče zapisalo, koliko časa bo mladoletna B. B. preživela z materjo in koliko časa z očetom in se odločitev nanaša na mesec julij in avgust. To pomeni, da bo dejansko v obeh mesecih 14 dni pri očetu in 14 dni pri materi. Ostane pa seveda mesec dni počitnic, glede katerih se ne morejo izvajati stiki tako, kot so dogovorjeni v 1. alineji točke III izreka sodbe. Iz te jasno izhaja, da gre delno za dogovor staršev, oziroma delno že utečenih stikov, ki potekajo, vendar v času, ko poteka tudi šolski pouk. Takšen obseg izvrševanja stikov ne more veljati za čas meseca šolskih počitnic. Glede na sedanjo odločitev bi morala mati ne glede na to, da ni pouka, deklico pripeljati k očetu vsak dan ob 6.50 uri in jo prevzeti od 16.30 uri. To pomeni, da bo deklica ta čas pri očetu sama, kar je nedopustno. Deklica bo torej odsotna praktično cel dan, bo brez nadzora, brez organizirane prehrane, kar je nedopustno. Mati ima v poletnem času veliko dopusta, ki si ga lahko privošči v času poletnih počitnic, opravlja svetovalno – davčna in finančno – računovodska dela. Poleg tega ni potrebno, da se deklico zbuja ob 6.00 uri zato, da bo ob 6.50 uri pri očetu, mladoletna B. B. živi s staro materjo, zato lahko v času materine odsotnosti v celoti poskrbi zanjo. Doma ima prijateljice in prijatelje, s katerimi se želi igrati, v pomoč pri varstvu mladoletne B. B. pa je tudi tožničin brat s svojo družino, z njimi se B. B. dobro počuti, zanjo je dobro poskrbljeno tudi v dnevih, ko bo mati delala. Sodišče pri odločanju pod 5. alinejo točke III izreka ni upoštevalo, da mladoletna B. B. v času šolskih počitnic ne bo imela pouka, odločitev je pomanjkljiva, potrebno je, da sodišče odločitev glede stikov v tem delu dopolni. Odločitev, kakršna je glede stikov sedaj, lahko povzroči različno razumevanje. Tožnica osebno je razumela odločitev sodišča tako, da je v primeru 5. alineje točke III izreka, ko je odločeno glede poletnih počitnic, ostale dni deklica samo pri materi. Če tako meni tudi pritožbeno sodišče in je potrebno odločitev razumeti tako, kot jo razlaga tožnica, potem je pritožba neutemeljena. V izogib bodočim nejasnostim tožnica predlaga, da odločitev prvostopnega sodišča v tem delu presodi pritožbeno sodišče.

3Toženec pa je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje pod točko II/2 izreka in pod 1. alinejo točke III izreka. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, podredno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da se delno pritožuje zoper odločitev sodišča o višini preživnine, ko je le-to tožencu za obdobje od 10. 10. 2018 dalje določilo v višini 200,00 EUR. S tem toženec ne soglaša, saj je takšna preživnina glede na vse okoliščine določena vsaj za 50,00 EUR previsoko, pred vsem pa je v takšni višini nepravilno določena za nazaj od 10. 10. 2018. Navajal je, da je sodišče prve stopnje premalo pozornosti namenilo ugotavljanju odločilnih dejstev za določitev preživnine, zaradi česar so dejstva ugotovljena zmotno in nepopolno, materialno pravo pa nepravilno uporabljeno. Sodba ima v tem delu tudi takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. O določenih odločilnih dejstvih in odločitvah nima razlogov, to velja za odločitev v višini preživnine za nazaj od dne 10. 10. 2018 do sedaj, o določenih dejstvih pa so razlogi sodbe nejasni in neprepričljivi, kar velja za zaključke o dohodkih tožnice ter zlasti o potrebah otroka, to predstavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je potrebe mladoletne B. B. ocenilo na najmanj 645,00 EUR, ta ocena je neprepričljiva in neprimerna, tako izpričani stroški oziroma potrebe za otroka takšne starosti so neobičajno in nadpovprečno visoke. Sodišče bi s strani tožnice zatrjevana dejstva moralo preveriti tudi z drugimi dokazi, še zlasti, če so ti zlahka dosegljivi, kar velja za vse stroške, ki so izkazani s položnicami. Zaključek sodišča o takšni višini potreb zgolj na podlagi trditev tožnice je neprepričljiv in nesprejemljiv, je tudi nejasen in nerazumljiv in ni povsem jasno, kako je sodišče do takšnega skupnega zneska potreb prišlo. Takšen znesek navaja pod točko 90 obrazložitve, posamezne postavke pred tem pod točkami 84 in 85, po prepričanju toženca skladnosti med takšnimi zaključki ni, iz obrazložitve sodbe glede določenih postavk ni jasno, kako jih je sodišče upoštevalo, torej koliko od zatrjevanega stroška odpade na otroka. Sodba v zvezi s tem ne vsebuje nobene ustrezne in celovite dokazne ocene vseh dokazov in okoliščin. Sodišče glede bivalnih stroškov našteva zneske za elektriko, vodo, smeti, ogrevanje na leto oziroma na mesec, telekomunikacije. Sploh ne pove, koliko upošteva, oziroma odpade na otroka, iz drugih delov sodbe izhaja, da deklica živi skupaj z mamo in staro mamo, poleg tega pa polovico časa preživi tudi pri očetu in ne doma. Sodišče bi moralo te postavke preveriti z računi in se do tega opredeliti, še posebej, ker tožencu ta dejstva ne morejo biti znana. Če bi bilo sprejemljivo, da so opredeljeni stroški elektrike, smeti in telekomunikacij v okviru običajnih, pa to ne velja za stroške vode in ogrevanja, ki naj bi znašalo kar 1.500,00 EUR na leto oziroma 125,00 EUR na mesec, iz razlogov sodbe se ne ve niti za kakšno vrsto ogrevanja naj bi šlo, ni pa naveden tudi nikakršen dokaz, ki bi takšen enormen strošek dokazal. Sodišče je povzelo izpoved tožnice, da za hrano porabi približno 400,00 EUR na mesec, ni jasno, kolikšen delež sodišče ocenjuje, da odpade na mladoletno deklico, glede na to, da v isti hiši v skupnem gospodinjstvu bivajo skupaj tri osebe, ali je to tretjina navedenega zneska ali celo polovica. Tožnica je povedala, da ima njena mati nizko pokojnino in vse krije ona, toženec ni dolžan prispevati k preživljanju tožničine matere, vsi tovrstni stroški bi morali biti jasno razmejeni. Sodišče bi se tudi moralo opredeliti, zakaj zaključuje, da je takšen znesek sploh potreben, ker je dejstvo, da deklica upoštevaje obseg stikov pri materi ne more užiti drugih obrokov, kot samo večerjo, če je do 16.30 ure pri očetu, pri katerem je še celoten vsak drugi vikend. Sodišče neutemeljeno sledi pavšalni izpovedbi tožnice glede nadaljnjih stroškov za športno opremo 50,00 EUR, za čistila in praške 30,00 EUR, kozmetiko in higienske pripomočke 70,00 EUR, za zdravje 50,00 EUR. Ni jasno, ali gre za zgolj stroške definirane posebej za otroka, ali pa za skupne stroške za tožnico in otroka, kar bi bilo sklepati iz zapisa sodišča, saj se ta zaključek prične z zapisom, koliko tožnica porabi zase za oblačila in obutev, nato pa nadaljuje, ne da bi bilo razvidno, da tožnica v nadaljevanju navedene stroške definira zgolj za otroka in ne morebiti zase. V tem delu je sodba nejasna, dejansko stanje v vsakem primeru ni pravilno in popolno ugotovljeno. Enako velja za stroške prehrane mladoletne B. B. v šoli. Te je mati opredelila v višini 89,00 EUR in temu je sodišče nekritično sledilo, ne da bi navedlo kakršenkoli relevanten dokaz za tovrsten zaključek, dokazna ocena je izostala. Sodišče bi moralo zadevo glede vseh potreb otroka, tudi stroška prehrane v šoli, podrobneje raziskati, še posebej, ker je v zadnjem obdobju več kot leta in pol šolanja v pretežnem obdobju potekalo na daljavo in so bili stroški za prehrano otroka v šoli bistveno manjši, ali pa jih sploh ni bilo. Če bi sodišče ta dejstva ugotavljalo, kar bi moralo, bi lahko zaključilo, da je položnice za šolo v šolskem letu 2019/2020 in 2020/2021 vseskozi prejemal in plačeval toženec, pri čemer so v šolskem letu 2019/2020 ti stroški znašali okoli 35,00 EUR mesečno, v šolskem letu 2020/2021 pa med 25,00 in 48,00 EUR. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče ta strošek ocenilo na 89,00 EUR, zgolj na podlagi pavšalne in z ničemer potrjene izpovedbe tožnice, ki teh stroškov sploh ne plačuje. Znesek bi sodišče zlahka ugotovilo s poizvedbami na šoli ali zahtevo strankam po predložitvi ustreznih dokazov, to bi tudi bila dolžnost sodišča, saj je ta dejstva dolžno natančno raziskati in se do njih ustrezno opredeliti s celovito dokazno oceno. Previsoko je odmerilo tudi stroške oblačila in obutve za mladoletnega otroka, in sicer v skupni višini 105,00 EUR mesečno, ne pojasni, na podlagi česa je takšen visok znesek priznalo, oziroma je potreben. Nejasni so razlogi sodbe glede stroška za šolske potrebščine, povzema se le pavšalna izpovedba tožnice, da je ob začetku šolskega leta za nakup potrebščin, torbe in peresnice dala okrog 450,00 EUR, ne da bi predložila račun, ni jasno, kako glede te višine ocenjuje nesporno dejstvo, da je pri nakupu šolskih potrebščin pomagal tudi toženec, kar pomeni, da so bili ti stroški še višji, kar pa je neverjetno. Sodba je nejasna in neprepričljiva, v dejanskem in pravnem smislu nepravilna in neutemeljena tudi glede upoštevanja dohodkov strank. Dohodke tožnice je ugotovilo neprepričljivo in jih v premajhni meri upoštevalo, razlogi sodbe so v tem delu medsebojno nasprotujoči. V točki 84 obrazložitve sodišče zgolj sledi izpovedbi tožnice, da je samostojna podjetnica, da vsak mesec izstavi račun za 8.000,00 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov ostane približno 5.000,00 EUR. Te izpovedi ni z ničemer preverjalo, pod točko 4 obrazložitve pa je med razloge sodbe povzelo tožbene trditve tožnice, da ima visoke dohodke, da njen mesečni dohodek znaša okoli 6.000,00 EUR, kar je 20 % več od upoštevanega. Do tega nasprotja se sodišče v okviru dokazne ocene ni opredelilo, iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče glede dohodkov tožnice opravilo kakšne uradne poizvedbe, ki bi jih moralo opraviti, poleg procesnih napak je tudi dejansko stanje v tem delu ugotovljeno zmotno in nepopolno. Preživnine tožencu ne bi smelo določiti v tako visokem znesku, njegovi dohodki in siceršnje potrebe otroka takšne preživnine ne omogočajo, niti je realno potrebe otroka ter dohodki tožnice ne terjajo. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj je tožencu naložena preživnina v višini 200,00 EUR za obdobje od 10. 10. 2018, v tem delu je ni mogoče preizkusiti. Učinek odločitve je, kakor da je sodišče ugotovilo in zaključilo, da toženec v celotnem času trajanja postopka za preživljanje mladoletne B. B. ni prispeval še ničesar. To ni res, sodišče se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo na način, kot bi se moralo. Sodišče se je nedopustno zadovoljilo z neresnično trditvijo tožnice, da ji toženec na račun preživnine ni ničesar poravnal. Tudi če na račun tožnice osebno preživnine v tem obdobju ni plačeval, to še ne pomeni, da otroka v tem času ni preživljal, neposredno je plačeval za stroške, ki jih je sodišče upoštevalo v okviru določitve preživnine. Sodišče bi se moralo ukvarjati s tem vprašanjem, ga ustrezno raziskati, moralo bi napraviti dokazno oceno povzetih trditev tožnice, da ji toženec ni plačeval ničesar in njegovih nasprotnih trditev o tem, kaj vse je on osebno v tem obdobju za otroka plačeval, pa s strani tožnice ni bilo prerekano. Za pravilno odločitev bi sodišče moralo ta dejstva med strankama razčistiti, to je žal opustilo, iz razlogov sodbe je razbrati zgolj zanikanje tožnice, da toženec njej ni plačeval nobene preživnine, ne pa tudi, da ni plačeval stroškov za otroka tretjim. Zaključek sodbe, da toženec za svoje trditve o plačilih ni predložil nobenih dokazov, predstavlja nedopustno sodbo presenečenja. Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva toženca pozvati, da takšne dokaze predloži, to pa je opustilo in posledično sprejelo nepravilno in nezakonito sodbo v tem delu. Tožnica je potrdila, da otrok obiskuje interesne dejavnosti, to je plesne vaje, folkloro, atletiko, za kar je izdatek od 50,00 do 60,00 EUR mesečno in je med strankama nesporno. Sporno je le, da tega nikoli ni plačevala tožnica, temveč vseskozi toženec in to bi bilo pri določitvi preživnine za obdobje od 10. 10. 2018 dalje vsekakor potrebno upoštevati. Sodišče bi moralo upoštevati, da je toženec vse do sedaj za otroka plačeval stroške folklore, plesnih vaj in atletike v skupni višini vsaj 50,00 EUR mesečno, da je plačeval tudi verouk po 50,00 EUR letno, kar je 4,50 mesečno in da je od začetka šolskega leta 2019/2020 dalje vseskozi plačeval položnice za šolsko prehrano povprečno vsaj 35,00 EUR mesečno. V tem obdobju je za otroka že doslej prispeval najmanj 90,00 EUR, to bi bilo gotovo potrebno od za nazaj določene preživnine odšteti. Tožencu je sicer naloženo dvakratno plačilo, oziroma bistveno višja preživnina, tožnica pa bi bila v tem obsegu neupravičeno obogatena, ker teh storitev ni plačala. Sodišče se s tem vprašanjem ni ustrezno ukvarjalo, sodba o tem nima razlogov, dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno.

4Pravdni stranki nista vložili odgovorov na pritožbo nasprotne stranke.

5Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

6Predmetni postopek je bil začet pred uveljavitvijo Družinskega zakonika (DZ, Uradni list RS št. 15/2017) ter Zakona o nepravdnem postopku-1 (ZNP-1), Uradni list RS št. 16/2019) in se v skladu z določbo prvega odstavka 290. člena DZ in prvega odstavka 216. člena ZNP-1 dokonča po določbah do uveljavitve DZ in ZNP-1 veljavnih predpisov, to je po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ZPP.

7Pritožbeno sodišče je spoznalo, da je za odpravo ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilno ter popolno ugotovljeno dejansko stanje glede s pritožbama izpodbijanih odločitev v sodbi sodišča prve stopnje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, potrebno opraviti obravnavo pred pritožbenim sodiščem in dopolniti dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem pravdnih strank (drugi odstavek 347. člena ZPP), ki jo je dne 8. 4. 2022 tudi opravilo.

O utemeljenosti tožničine pritožbe:

8Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitev v delu pod 5. alinejo točke III izreka sodbe sodišča prve stopnje, to je v delu odločitve o preživljanju poletnih počitnic mladoletnega otroka. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožnice, da je odločitev v tem delu sodbe sodišča prve stopnje nejasna, razlogi v točki 80 obrazložitve izpodbijane sodbe pa neskladni z izpodbijanim delom izreka, odločitev v tem delu je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po neizpodbijani odločitvi v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je skupna mladoletna hči B. B. zaupana v varstvo in vzgojo materi, zato z očetom v skladu z določbo tretjega odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDr) obdrži stike. V 5. alineji točke III sodbe sodišča prve stopnje je nepravilno opredeljen čas poletnih počitnic kot čas, v katerem preživlja otrok z materjo stike, saj je zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo in materi, stike pa ima torej le z očetom. Odločitev, da poletne počitnice mladoletna B. B. preživi z vsakim od staršev skupaj en teden v juliju in en teden v avgustu, in sicer od 1. 7. do 7. 7. ter od 15. 8. do 21. 8. z materjo, od 15. 7. do 21. 7. in od 1. 8. do 7. 8. z očetom, pušča dvom o tem, kje preživi mladoletni otrok preostala dva tedna v mesecu juliju in avgustu. Ker je določen teden v juliju in avgustu, ki ga otrok preživi z materjo, takšna odločitev ne more pomeniti, kot to razlaga tožnica v pritožbi, da tudi preostali čas v juliju in avgustu preživi z materjo. Če je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo določilo potek stikov med mladoletno B. B. in očetom kot pod 1. alinejo točke III izreka, kakor bi bilo razumeti obrazložitev v točki 80 obrazložitve izpodbijane sodbe, je taka odločitev nelogična in neživljenjska, zato jo je bilo potrebno spremeniti.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je sicer dokazno podprta z izvedenskim mnenjem izvedenke klinično psihološke stroke, da mladoletna B. B. potrebuje relativno enakovredno oba starša, da naj stiki med otrokom in staršem, kateremu ne bo dodeljen, potekajo v ritmu čim bolj enakovredne strukture glede količine in vsebine stikov in da je priporočljivo, da počitnice v strnjeni obliki enakovredno preživi z materjo in z očetom, da je tak način izvrševanja stikov v največjo otrokovo korist.

Dolžnost sodišča je, da pri odločitvi glede stikov mladoletnega otroka z očetom upošteva takšen način poteka stikov, ki je v največjo otrokovo korist. S ponovljenim zaslišanjem matere in očeta na obravnavi pred pritožbenim sodiščem o tem, kako naj potekajo stiki mladoletne B. z očetom v času poletnih počitnic, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da mati tudi v času poletnih počitnic v tednu, ko otrok ni izključno pri njej, predlaga stik z očetom od srede od 9.00 ure do četrtka do 16.30 ure, poleg tega stika pa predlaga še stik vsak drugi vikend od petka od 9.00 ure do ponedeljka do 16.30 ure. Takšnega predloga glede stikov pa ni podala v pritožbi.

Po presoji pritožbenega sodišča tako predlagani stiki v času poletnih počitnic v tednu, ko mladoletna B. B. ni izključno pri materi ali pri očetu, ne zasledujejo največje koristi mladoletnega otroka pri preživljanju poletnih počitnic, ki je v tem, da otrok počitnice enakovredno, vendar v strnjeni obliki preživlja pri obeh starših. Zato je tožničini pritožbi na podlagi pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugodilo in izpodbijano odločitev v 5. alineji točke III spremenilo tako, da stiki mladoletne B. z očetom v času poletnih počitnic potekajo v trajanju prvega in tretjega tedna v juliju ter prvega in tretjega tedna v avgustu. S tem je upoštevano izvedensko mnenje sodne izvedenke klinično psihološke stroke, da naj bodo stiki med počitnicami enakovredni in v strnjeni obliki in hkrati je odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Mladoletna B. B. bo s tako določenimi stiki z očetom v času poletnih počitnic časovno enakovredno in strnjeno preživela počitnice z vsakim od staršev, saj bo časovno enako obdobje in strnjeno obdobje preživela tudi z materjo, kateri je zaupana v varstvo in vzgojo, to pa je v otrokovo največjo korist. Izpodbijano odločitev je spremenilo na podlagi 5 in 6. alineje 358. člena ZPP.

O utemeljenosti toženčeve pritožbe:

9Sodišče prve stopnje je določilo stik mladoletne B. B. z očetom med tednom tekom šolskega leta tako, da mati vsak dan pred poukom ob približno 6.50 uri pripelje otroka na očetov dom in ta od njega odide v šolo ter se na očetom dom vrne po pouku, kamor ob približno 16.30 ure pride ponjo mati, v tednu, ko ni vikend stika (ta je določen v neizpodbijani 2. alineji točke III izreka) mladoletna B. B. ob sredah ostane in prespi pri očetu do četrtka do 18.00 ure, ko jo oče pripelje na materin dom, tisti od staršev, pri katerem je mladoletna B. B., pa jo je dolžan peljati na dejavnosti, ki jih ima v tistem času in če se čas stika tekom dejavnosti izteče, jo je z dejavnosti dolžan odpeljati drugi od staršev.

10Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu, to je začasne sodne poravnave z dne 2. 9. 2019 (listna št. 155) in začasne sodne poravnave z dne 16. 7. 2021 (listna št. 464), ugotovilo, da niso bili dogovorjeni in se niso izvajali stiki ob ponedeljkih med šolskim letom na način, kot predlaga toženec v pritožbi.

Tožnica je na obravnavi pred pritožbenim sodiščem navedla, da naj se stik ob ponedeljkih ne spreminja, toženec pa je na te navedbe odgovoril, da ne vidi razloga, da hči ne bi bila ob ponedeljkih pri njem do 18.00 ure in je torej vztrajal pri pritožbenem predlogu.

Po presoji pritožbenega sodišča se pokaže, da ne drži toženčeva pritožbena navedba, da je odločitev o stikih na ponedeljek v času šolskega pouka nasprotna sedanjemu načinu izvrševanja stikov, saj je dejstvo, da stik mladoletne B. B. z očetom ob ponedeljkih ne traja do 18.00 ure, temveč do 16.30 ure. Ob upoštevanju dejstva, da glede na odločitev v 2. alineji točke III izreka sodbe sodišča prve stopnje vsak drugi vikend stik traja od petka po pouku do ponedeljka, ko mladoletna B. B. od očeta odide v šolo (in se glede na 1. alinejo točke III izreka k očetu po končanem pouku tudi vrne, kjer jo ob 16.30 uri prevzame materi) in upoštevanju še v neizpodbijanem delu 1. alineje točke III izreka določenega stika med tednom od srede na četrtek, so tako določeni stiki po presoji pritožbenega sodišča povsem dovolj pogosti in v skladu z največjo koristjo mladoletne B. B. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi tehtnega razloga, čemu bi toženec kot oče skrbel za obiskovanje vseh obšolskih dejavnosti mladoletne B. B. v popoldanskem času in imel ob ponedeljkih podaljšan stik do 18.00 ure zaradi atletike. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo mladoletni B. tudi mati omogočila obiskovanje treninga atletike. To so razlogi, zaradi katerih pritožbeno sodišče v tem delu toženčevi pritožbi ni ugodilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (354. člen ZPP).

11Iz podatkov v spisu izhaja, da sta tožnica (listna št. 93) in toženec (listna št. 89) posredovala sodišču prve stopnje specifikacijo mesečnih stroškov lastnega preživljanja in otrokovih stroškov. Tožnica je otrokove stroške ocenila na 645,00 EUR mesečno, oče pa na 350,00 EUR mesečno. Med strankama ni sporno, da mladoletna B. B. živi z materjo in staro materjo v tričlanskem gospodinjstvu. Iz zaključka sodišča prve stopnje o višini otrokovih medsečnih stroškov preživljanja izhaja, da je upoštevalo to dejstvo pri višini bivanjskih stroškov in stroškov prehrane, ni pa izrecno navedlo, da je to dejstvo upoštevalo, obrazložitev je v tem delu zato nejasna.

Iz obrazložitve v točkah 84 do vključno 89 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam in izpovedbam pravdnih strank glede višine njunih lastnih življenjskih stroškov, stroškov za mladoletnega otroka in glede višine njunega mesečnega zaslužka, glede njunih dohodkov je pridobilo podatke FURS.

12Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnica zelo visoke dohodke, toženec pa ima dobre dohodke in tudi prihranke, saj mesečni dohodek tožnice 5.000,00 EUR brez dvoma pomeni zelo visok dohodek, po presoji pritožbenega sodišča niti ni odločilno ali je ta mesečni dohodek 5.000,00 EUR ali 6.000,00 EUR. Toženčev dohodek 1.750,00 EUR mesečno pa je brez dvoma tudi nadpovprečen dohodek, ker je septembra 2021 povprečna neto mesečna plača v Republiki Sloveniji znašala 1.210,46 EUR (vir: Statistični urad RS).

V pritožbi toženec ni izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša njegov mesečni zaslužek 1.750,00 EUR, kakor je zaslišan pred sodiščem prve stopnje tudi izpovedal.

Ponovno zaslišan kot stranka je toženec na obravnavi pred pritožbenim sodiščem izpovedal, da je v letu 2018 prejemal približno 1.400,00 EUR mesečne plače, v zadnjih štirih letih pa prejema povprečno 1.600,00 EUR mesečno. Potrdil je trditev tožnice, da ji ni v času od razpada družine izročil nobenega denarja za preživljanje mladoletne hčerke, izpovedal pa je, da je v času od oktobra 2018 do septembra 2021 za nakup stvari zanjo, kot so kolo, kolesarska oprema, smuči in smučarska obleka, čevlji, šolske potrebščine, potrošil približno 30,00 EUR mesečno in je izrazil pripravljenost plačati za preživnino za nazaj od oktobra 2018 do dneva sodbe sodišča prve stopnje 120,00 EUR, od sodbe sodišča prve stopnje dalje pa 140,00 EUR ali 150,00 EUR mesečno.

Iz obrazložitve v točkah 84 in 87 izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obema pravdnima strankama verjelo in sprejelo njune navedbe ter izpovedbi za verodostojni. Sledilo je njuni izpovedbi glede višine mesečnih zaslužkov in sledilo je njuni izpovedbi glede dejstev o višini njunih lastnih stroškov preživljanja in stroškov bivanja, te stroške je za obe pravdni stranki ugotovilo na enaki dokazni podlagi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje te stroške preverjati in ugotoviti njihovo resničnost na podlagi računov. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo glede dohodkov tožnice opraviti uradne poizvedbe, saj je glede dohodkov obeh pravdnih strank, kot je povedano že zgoraj, pravdnima strankama verjelo.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil toženec zaslišan kot stranka na glavni obravnavi 6. 11. 2020 in je takrat izpovedal, da njegova plača znaša ″nekje 1.750,00 EUR‶. Ob upoštevanju dejstva, da toženec v pritožbi ni izpodbijal ugotovitve, da znaša njegova mesečna plača 1.750,00 EUR, pritožbeno sodišče ni sledilo njegovi izpovedbi o višini mesečnega zaslužka 1.400,00 EUR v letu 2018, oziroma povprečno 1.600,00 EUR v zadnjih 4-ih letih, kot je to izpovedal ponovno zaslišan kot stranka pred pritožbenim sodiščem in je upoštevalo v izpodbijani sodbi ugotovljeno višino njegove mesečne plače 1.750,00 EUR.

13V pritožbenem postopku je toženca zastopal kvalificiran pooblaščenec – odvetnik, ki je torej spisal in vložil pritožbo ter predložil nove dokaze skladno z določbo 414. člena ZPP, ki določa, da lahko v sporih iz razmerij med starši in otroki stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze vse do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena ZPP in v pritožbi ne glede na določbo 337. člena ZPP. Toženčev pooblaščenec je torej ravnal v skladu s 414. členom ZPP, izostanek materialno procesnega vodstva pred sodiščem prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni vplival na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje in je neutemeljen smiselno uveljavljan očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je glede na citirane zakonske določbe presojalo tudi v pritožbi navedena nova dejstva in v pritožbi predložene dokaze v prilogah B 31.

V pritožbi je toženec trdil, da je od začetka šolskega leta 2019/2020 dalje vseskozi plačeval položnice za šolsko prehrano v povprečni višini vsaj 35,00 EUR mesečno. S pritožbi priloženimi računi za šolsko prehrano z datumi 15. 11. 2020 in od 15. 3. 2021 do vključno 15. 7. 2021 ter od 16. 9. 2021 do vključno 15. 10. 2021 toženec po presoji pritožbenega sodišča ni dokazal pritožbenih trditev niti glede obdobja plačevanja niti da je te račune dejansko tudi plačal.

Ponovno zaslišan kot stranka pred pritožbenim sodiščem pa je izpovedal, da od oktobra 2018 plačuje mladoletni hčerki prehrano v šoli v višini 60 % vseh položnic v zneskih okoli 50,00 EUR do 60,00 EUR mesečno. Tožnica pa je ponovno zaslišana kot stranka pred pritožbenim sodiščem v izpovedbi potrdila le plačila štirih položnic v letu 2021 za stroške prehrane v višini med 20,00 EUR in 40,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izpovedbo toženca v tem delu kot neprepričljivo, saj je neskladna z njegovimi pritožbenimi trditvami o plačevanju stroškov za prehrano v šoli. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal trditve o plačevanju stroškov prehrane v šoli od šolskega leta 2019/2020 dalje.

14Tožnica je v izpovedbi, ponovno zaslišana kot stranka na obravnavi pred pritožbenim sodiščem, potrdila toženčeve pritožbene navedbe, da ves čas od oktobra 2018 dalje toženec plačuje mladoletni B. B. trening atletike mesečno 20,00 EUR, da je do konca šolskega leta 2019/2020 (torej do vključno junija 2020) plačeval strošek za plesne vaje med 20,00 EUR in 30,00 EUR mesečno, ter da je v šolskem letu 2019/2020 plačal 50,00 EUR za folkloro v celem šolskem letu. Toženec ni nasprotoval tožničini izpovedbi v delu, da je strošek za folkloro nastal le v navedenem šolskem letu, da mladoletna B. B. v novem šolskem letu folklore ni več obiskovala in da so plesne vaje od septembra 2020 zastonj.

Po presoji pritožbenega sodišča je delno utemeljena toženčeva pritožba glede njegove preživninske obveznosti od 10. 10. 2018 do dneva izdaje izpodbijane sodbe 10. 9. 2021. Štelo je za dokazano, da je toženec pokrival stroške atletike, plesnih vaj in folklore, kot je navedeno zgoraj. Njegov prispevek k nastalim stroškom za mladoletno B. B. je tako znašal od oktobra 2018 do vključno junija 2019 (devet mesecev) po 50,00 EUR mesečno (skupaj 450,00 EUR), v šolskem letu 2019/2020 po 55,00 EUR mesečno (za deset mesecev je to skupaj 550,00 EUR) in nato v šolskem letu 2020/2021 le 20,00 EUR za trening atletike (to je devet mesecev, oziroma 200,00 EUR). Torej je od oktobra 2018 do dneva izdaje sodbe prve stopnje pokril za 1.200,00 EUR stroškov za obšolsko dejavnost mladoletne B., kar znaša za celotno koledarsko obdobje 35-ih mesecev (od vključno oktobra 2018 do vključno avgusta 2021) povprečno 34,00 EUR mesečno.

15Drži toženčeva pritožbena trditev, da je sodba sodišča prve stopnje nejasna glede ugotovljenih dejstev o potrebah mladoletne B. B. in da ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da mesečni stroški za njeno preživljanje znašajo okoli 645,00 EUR.

Ob upoštevanju ugotovljene višine stroškov bivanja za tričlansko gospodinjstvo, kot so ugotovljeni v točki 84 obrazložitve izpodbijane sodbe, je razumljivo, da odpade na mladoletno B. 1/3 le-teh. Zato je pritožbeno sodišče nejasnost odpravilo z upoštevanjem tega dejstva in pomanjkljivo obrazložitev sodišča prve stopnje z upoštevanjem tega dejstva dopolnilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je sicer pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo mesečni stroški za elektriko 100,00 EUR, 57,00 EUR za vodo, 28,00 EUR za smeti, 125,00 EUR za ogrevanje, 80,00 EUR za TV, telefon in internet (torej skupaj 390,00 EUR). Tolikšni stroški so po višini povsem primerljivi z ugotovljenimi toženčevimi stroški bivanja, ki so ugotovljeni v višini 53,00 EUR za elektriko, 63,00 EUR za vodo in smeti, 83,00 EUR za ogrevanje (skupaj 199,00 EUR). Na mladoletno B. B. odpadajoči del 1/3 ugotovljenih stroškov torej znaša okoli 130,00 EUR, kar je ob primerjavi z enakimi toženčevimi stroški povsem realen znesek.

Ugotovljeni stroški za čistila znašajo 30,00 EUR, za higieno 70,00 EUR, za zdravje 50,00 EUR, so po presoji pritožbenega sodišča sprejemljivi, od tega znaša 1/3 teh za mladoletno B. B. 50,00 EUR, kar je po presoji pritožbenega sodišča realno za 11 let staro deklico.

Stroške prehrane tožničinega 3-članskega gospodinjstva je sodišče prve stopnje ugotovilo v višini približno 400,00 EUR na mesec, torej na mladoletno B. B. odpade strošek približno 130,00 EUR za prehranjevanje v času, ko je B. B. pri materi doma. V točki 88 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovljeno, da znašajo stroški hrane zanjo pri očetu v času stikov 100,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi ugotovljen strošek 130,00 EUR za mladoletno B. B. za prehrano realen, ker otrok vendarle nekoliko več časa preživi pri materi. Tolikšen strošek prehrane za 11 let staro deklico ni pretiran ob upoštevanju, da ji tako mati kot oče glede na lastne dohodke zmoreta in sta ji tudi dolžna zagotavljati raznovrstno in kakovostno hrano.

V času izpodbijane sodbe so bili v uveljavi ukrepi zaradi epidemije Covid 19 in tožnica je izpovedala, ponovno zaslišana kot stranka pred pritožbenim sodiščem, da je ″pred Korono‶ plačevala za prehrano v šoli 89,00 EUR, sedaj pa plačuje 42,00 EUR. Pritožbeno sodišče ni našlo razloga, da ji ne bi verjelo. Torej je znašal strošek otrokove prehrane v šoli ″v času Korone‶, ko je bila izdana izpodbijana sodba, 42,00 EUR na mesec. Sodišče prve stopnje je z upoštevanjem tega stroška v višin 89,00 EUR delno zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je to dejstvo ugotovilo za čas skoraj leto dni pred izdajo izpodbijane sodbe na podlagi izpovedbe dne 6. 11. 2020 zaslišane tožnice. Torej znašajo vsi stroški prehrane za mladoletno B. B., ki jih pokriva tožnica, med 170,00 EUR in 180,00 EUR mesečno.

V točki 85 obrazložitve izpodbijane sodbe ocenjene stroške pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovljene. Brez dvoma otrok v odraščanju večkrat letno potrebuje nova oblačila in novo obutev, zato strošek 60,00 EUR mesečno za obleko in 45,00 EUR za obutev ni pretiran. Strošek 45,00 EUR mesečno za šolske potrebščine, četudi je toženec prispeval z nakupom zvezkov in ravnila, je razumen in potreben. Prav tako je potreben strošek za razvedrilo, igrače in dopust v višini 65,00 EUR mesečno, kar na letni ravni znese 780,00 EUR.

Kot je že zgoraj obrazloženo, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo višino stroškov obšolskih dejavnosti mladoletne B. B., ker je tudi te ugotovilo na podlagi izpovedb pravdnih strank v času njunega zaslišanja, to je približno leto dni pred izdajo izpodbijane sodbe. Že zgoraj je obrazloženo, da so za mladoletno B. B. plesne vaje od septembra 2020 zastonj in da folklore ne obiskuje več ter da nastaja od takrat dalje (torej od dneva sodbe sodišča prve stopnje) le strošek 20,00 EUR mesečno za atletiko. Ta dejstva bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ker so obstajala na dan izdaje izpodbijane sodbe. Ker jih ni ugotovilo, je delno zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče pa je z dopolnjenim dokaznim postopkom z zaslišanjem pravdnih strank pravilno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo ocenilo mesečne stroške preživljanja mladoletne B. v nekoliko nižjem znesku, kot sodišče prve stopnje, in sicer jih je ocenilo na okoli 600,00 EUR. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da ocena stroškov ne pomeni matematično natančnega seštevka vseh stroškov, temveč le okvirno oceno le-teh.

16Pri določitvi višine prispevka za otrokovo preživljanje, ki ga mora plačevati v denarju tisti od staršev, kateremu otrok ni zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo, pa je pravno upoštevno tudi vrednotenje izvajanja starševske skrbi tistega od staršev, kateremu je otrok zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo. Pravno upoštevno dejstvo pa je tudi življenjski standard, ki je bil otroku omogočen v času skupnega življenja in pred razvezo zakonske zveze staršev. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta pravdni stranki omogočali mladoletnemu skupnemu otroku nekoliko višji življenjski standard od rojstva dalje, da so jima to omogočali njuni dohodki in jima to omogočajo tudi po razvezi zakonske zveze, zato sta dolžna mladoletni B. še naprej omogočati življenjski standard, kot ga je vajena.

17Upoštevaje še dejstvo, ki ga je pritožbeno sodišče ugotovilo s ponovnim zaslišanjem toženca, da ta plačuje na varčevalni račun, na katerem je pooblaščen sam, za mladoletno B. B. 55,00 EUR mesečno, je pritožbeno sodišče presodilo, da bo preživninska obveznost toženca 200,00 EUR od 10. 9. 2021 dalje skupaj z materinim denarnim prispevkom v preostalem potrebnem znesku do ocenjenih potreb mladoletne B. omogočala mladoletni B. B. pokritje vseh potreb za njeno preživljanje na nivoju enakega življenjskega standarda, kot ga je bila deležna pred razvezo zakonske zveze staršev.

18Upoštevaje dejstvo, da stroški bivanja za toženca znašajo okoli 200,00 EUR in na podlagi ponovnega zaslišanja toženca ugotovljeno dejstvo, da njegovi osebni stroški preživljanja znašajo 400,00 EUR mesečno, pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo tolikšno mesečno preživnino zmogel brez škode za svoje lastno preživljanje, četudi mu z izvrševanjem stikov z mladoletno B. B. nastaja strošek okoli 100,00 EUR mesečno za njeno prehrano. Toženec nima druge preživninske obveznosti, kot je izpovedal ponovno zaslišan kot stranka pred pritožbenim sodiščem. Glede na ugotovljeno višino njegove mesečne plače mu bo po plačilu preživninske obveznosti (200,00 EUR) in ugotovljenih njegovih mesečnih stroškov (700,00 EUR vključno s stroški s stiki), ostalo še dobršen del plače, ki jo prejema v višini 1.750,00 EUR, zato ni nevarnosti za ogrozitev njegovega lastnega preživljanja.

19Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo kljub nekaterim napačno ugotovljenim dejstvom višino toženčevega denarnega prispevka k preživljanju mladoletnega otroka materialnopravno pravilno presodilo za čas od 10. 9. 2021 dalje (prvi odstavek 78. člena, prvi odstavek 123. člena, 129. člen, 129.a člen in 131.c člen ZZZDR).

20Po presoji pritožbenega sodišča je toženčeva pritožba glede na vse obrazloženo delno utemeljena glede njegove mesečne preživninske obveznosti za čas od 10. 10. 2018 do 9. 9. 2021. Zato je v tem delu njegovi pritožbi ugodilo, odpravilo je kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in popolno ter pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka z zaslišanjem pravdnih strank ter izpodbijano odločitev delno spremenilo tako, da je preživninsko obveznost tožencu za čas od 10. 10. 2018 do 9. 9. 2021 zmanjšalo na 170,00 EUR mesečno in zavrnilo tožbeni zahtevek za mesečno preživnino za navedeno obdobje še za 30,00 EUR mesečno (6. in 1. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, ker je neutemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu (354. člen ZPP).

21Odločitve o stroških pravdnega postopka pravdni stranki nista konkretizirano izpodbijali, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pravdni stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka, zato o teh ni odločeno (2. člen ZPP).