131.c člen ZZZDR-UPB1

Podlaga izpodbijani odločitvi je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je sprva visok konflikt med strankama tekom postopka otopel z otrokovim odraščanjem, razkrivanjem otrokovega zdravstvenega stanja, pridobivanjem starševskih veščin obeh strank postopka in krepitvijo zavedanja o potrebnosti spremembe njunega odnosa v razmerju do otroka. Zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo staršema je pravilna, ker je v skladu z načelom največje otrokove koristi, ki odločilno preveva tehtanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na navedeno odločitev.

Tožnici so s preživljanjem otroka še pred vložitvijo tožbe nastajali stroški, ki jih (vsaj v delu) v tej pravdi tudi izkazuje. Verzijski zahtevek po 133. členu ZZZDR je glede na splošno ureditev po 197. členu OZ specialne narave. Izhodišče obeh je enako: odprava prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, kar najprej zahteva ugotovitev, kakšni izdatki so tožnici s preživljanjem skupnega otroka dejansko nastali. Specialna narava verzije po ZZZDR pa se kaže v korektivu potrebnosti teh izdatkov. Obseg potrebnih izdatkov je odvisen od okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine v času, za katerega se uveljavlja zahtevek Prvostopenjsko sodišče je v smislu 129. in 129.a člena ZZZDR presojalo potrebnost izdatkov, ki jih je izkazovala tožnica, tako ugotovljene stroške pa ob uporabi prostega preudarka po 216. členu ZPP primerjalo s splošno znanimi ter jih primerno ovrednotilo. Med potrebne stroške je upravičeno štelo strošek najema stanovanjske hiše in strošek interneta ter televizije. Prvi predstavlja strošek bivanja, drugi pa otroku zagotavlja (predvsem) razvedrilo. Stanovanjski oz. obratovalni stroški se delijo med vse stanovalce, tudi na otroka, enako velja

Sodna praksa sledi stališču, da je smisel preživnine v sprotnem zagotavljanju finančnih sredstev za življenje. Zato je pravilo, da se preživnina določi v mesečnem znesku vnaprej (131.c člen ZZZDR), za mladoletne otroke pa še, da se plačuje v denarju (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR). Tudi določba 132. člena ZZZDR o usklajevanju z izvršilnim naslovom določene preživnine z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji kaže na to, da mora biti (celotna) preživnina določena v denarju. Vrhovno sodišče je od načelne strogosti določbe prvega odstavka 131.a člena ZZZDR, ki predvideva denarno preživnino za mladoletne otroke, že odstopilo, a le v primerih, ko se preživninska zavezanca tako dogovorita. Bistveni pogoj je, da je s takšnim dogovorom varovana koristi otroka. Glede na podatke v spisu pa se preživninska zavezanca o preživninski obveznosti nista uspela dogovoriti drugače.

Po neizpodbijani odločitvi v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je skupna mladoletna hči B. B. zaupana v varstvo in vzgojo materi, zato z očetom v skladu z določbo tretjega odstavka 78. člena ZZZDr obdrži stike. V5. alineji točke III sodbe sodišča prve stopnje je nepravilno opredeljen čas poletnih počitnic kot čas, v katerem preživlja otrok z materjo stike, saj je zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo in materi, stike pa ima torej le z očetom. Sledilo je njuni izpovedbi glede višine mesečnih zaslužkov in sledilo je njuni izpovedbi glede dejstev o višini njunih lastnih stroškov preživljanja in stroškov bivanja, te stroške je za obe pravdni stranki ugotovilo na enaki dokazni podlagi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje te stroške preverjati in ugotoviti njihovo resničnost na podlagi računov. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo glede dohodkov tožnice opraviti uradne poizvedbe, saj je glede dohodkov obeh pravdnih strank, kot je povedano že zgoraj, pravdnima strankama verjelo.

Predlog se zavrne.

Okoliščine so narekovale prepoved stikov toženca z otrokoma, saj se bo le tako zagotovila njuna največja korist, ki je glavno vodilo sodišča v postopkih glede razmerij med starši in otroki. Dolžnost vsakega pridobitno sposobnega starša je, da otrokom zagotovi sredstva za njihovo preživljanje.

Sodna izvedenka psihiatrične stroke Č. Č., katere naloga je bila opredeliti se do pritožnikovih sposobnosti imeti primerne in neobremenjene stike s hčerko, je sicer res ugotovila, da je toženec sposoben izvajati ustrezne stike s hčerko in to tudi preko noči. A odločitev v sodbi temelji predvsem na kasneje izdelanem izvedeniškem mnenju dr. F. F. in dr. D. D., pri čemer mnenje prvega temelji na uporabi ustreznih diagnostičnih postopkov in osebnem pregledu obeh staršev in deklice, mnenje druge pa na podlagi klinično-psihološkega pregleda tožnice in deklice (pritožnik se na vabila za pregled te izvedenke ni odzval). Mnenje izvedenke Č. Č. torej za razliko od nadaljnjih dveh mnenj ni upoštevalo koristnosti stikov z vidika deklice. Oba kasnejša izvedenca pa sta menila, da so v dekličino korist stiki na način, kot potekajo ob izdaji sodne odločbe na podlagi začasne odredbe, torej brez prenočevanja.

Kadar otrok preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije del dnevnih otrokovih potreb.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da ni dvoma, da imata oba starša potrebne starševske kapacitete (to ugotavlja tudi druga izvedenka in to izhaja tudi iz mnenja CSD), a glede na zaključek obeh izvedenk, da starša še tudi po osmih letih trajanja obravnavane zadeve, nista zmožna konstruktivnega komuniciranja, ki je predpogoj za skupno starševstvo, je sodišče moralo sprejeti oceno, kateri od staršev bo dečkoma nudil boljše pogoje za stabilen razvoj, pri komu se počutita bolj sprejeto, varno in sproščeno.

Določitev preživnine za otroka.

Po ustaljeni sodni praksi se denarnih socialnih transferjev – v konkretnem primeru denarne socialne pomoči – ne upošteva kot sestavnega dela dohodka preživninskega zavezanca. Pritožba neutemeljeno izpostavlja neenakovrednost položaja, v katerega naj bi starša postavilo sodišče prve stopnje. Od njega (toženca) se pričakuje prispevek k preživljanju tožnikov po vseh njegovih pridobitnih zmožnostih, ni pa izraženo enako pričakovanje v razmerju do zakonite zastopnice tožnikov. Takšna ocena je zmotna in posplošena. Toženec prezre, da je celotna skrb za vzgojo mladoletnih sinov na zakoniti zastopnici, saj on stikov z otrokoma niti nima. Tožnika sta izkazala, da njuna zakonita zastopnica s kreditom rešuje njihov stanovanjski problem, zato se je upošteval pri oceni njenih (nižjih) preživninskih zmožnosti. Toženec pa ni dokazal, da bi z najemom kredita reševal svoj stanovanjski problem in ni predložil nikakršnih dokazov v zvezi s porabo kredita, zato ga sodišče prve stopnje pri oceni njegovih preživninskih zmožnosti utemeljeno ni upoštevalo. Zakonita zastopnica tožnikov je razpolagala z nižjimi dohodki, na njej je bilo tudi celotno breme vzgoje in varstva mladoletnih sin

Določitev začetka teka zvišane preživninske obveznosti temelji na določbi 131.c člena ZZZDR, ki določa, da lahko preživninski upravičenec zahteva preživnino od trenutka, ko je bila vložena tožba, kar je bilo 21.9.2016, zato je sodišče glede pričetka teka zvišane toženčeve preživninske obveznosti pravilno uporabilo materialno pravo, kot tudi glede odločitev o ostalih tožbenih zahtevkih (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Bistven je sklep prvega sodišča, da zaradi toženčevega prestajanja zaporne kazni in trenutne nezmožnosti pridobivanja dohodka tožbenega zahtevka zoper njega ni mogoče zavrniti. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbi prvega sodišča, da je razlog za odpravo preživnine oziroma za prenehanje preživninske obveznosti praviloma na strani upravičenca – če ne izpolnjuje več pogojev za preživljanje. Do tega pride najpogosteje takrat, ko se polnoletni upravičenec ne šola redno (do 26. leta starosti) ali sklene zakonsko zvezo oz. živi v zunajzakonski zvezi. Ni ga mogoče izključiti niti na strani zavezanca, a ta mora biti trajen in dokončen. Ta pa, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, pri tožencu ni podan, saj je prestajanje zaporne kazni trenutno, plačevanje simbolične preživnine pa motivacija za čimprejšnji zaključek. Tem standardom pa po presoji pritožbenega sodišča zadosti prisojena preživnina v višini treh evrov za vsakega otroka. Preživnina predstavlja simbolični znesek in nikakor ne ustreza potrebam mladoletnih otrok. Drugega toženca opominja, da ima kot oče do otrok preživninsko obveznost, in ga vzpodbuja, da si po prestani zaporni kazni čimprej poišče delo, poplača zaostale obveznost

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo potrebe otrok in ugotovilo preživninske zmožnosti staršev. Zavrnitev zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilna le za obdobje od vložitve tožbe do konca maja 2019, ko je bila končana glavna obravnava, saj se na ta dan odloča o določitvi preživnine, in ne ob izdaji sodbe, ki je bila kasneje. Toženec je dajal tožnici 300 EUR preživnine in plačeval polovico položnic/stroškov vse od vložitve tožbe, kar je mesečno znašalo preko 500 EUR. Glede na takšne okoliščine, ki kažejo, da je toženec izpolnil v tem obdobju svojo preživninsko obveznost do otrok, je materialnopravno pravilna zavrnitev zahtevka za plačilo obveznosti za to obdobje.

Sodišče ne ocenjuje otrokovih potreb kot matematično preverljivo računsko operacijo. Sodišče se mora na v številkah izražene potrebe opirati zgolj okvirno, upoštevaje pri tem splošno znana dejstva in pa okoliščine, ki zadevajo konkretnega otroka.

Tudi pri določitvi začasne preživnine je treba upoštevati toženčeve boljše materialne in pridobitne zmožnosti ter tožničino večjo obremenjenost z varstvom in vzgojo otrok.

Preživninski zahtevek se pridobi z vložitvijo tožbe (131.c člen ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je ob izdaji izpodbijane sodbe temelj preživninske obveznosti tožnika pravilno prepoznalo v 123. členu ZZZDR, ki je veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007. Toda 1. 1. 2019 je pričel veljati Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI), ki se v predhodni določbi 27. člena glasi: "Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati preživninska obveznost staršev, kot jo je urejal drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih". Ni dvoma, da povzeto zakonsko besedilo ne vpliva na preživninsko obveznost do 31. 12. 2018, vprašljiv pa je njegov vpliv od 1. 1. 2019 dalje. Najprej, ali vpliva le na "odprte" sodne postopke, kot je obravnavani, ali tudi na že zaključene in potem, kako vpliva (ali je ZSVI posegel v pravnomočne izvršilne naslove ali pa je treba za ukinitev pravnomočnih izvršilnih naslovov vložiti tožbo na ukinitev preživnine). Ker se pravdni stranki do te materialne podlage nista imeli možnosti opredeliti, bosta to lahko storili ob novem sojenju (drugi odstavek 351. člena ZPP). Od njunih navedb, morebitnih novih zahtevkov in pravnih naziranj bo odvisna tudi odločitev sodišč

V obravnavanem primeru je sporna le še preživnina za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. To, kar sta pravdni stranki v razmerju do skupnih otrok v tem času izvrševali, ni bilo nič drugega kot izvrševanje skupne vzgoje in varstva. Ali in kako sta se pravdni stranki v tem obdobju razumeli in kako sta komunicirali, ni bistveno. Obstoj skupnega izvrševanja vzgoje in varstva tudi namreč ni pogojen z zahtevo, da otroci povsem enako časovno obdobje preživijo pri enem ali pri drugem. Starša se o drugačni razporeditvi časa, ki ga otrok preživlja pri vsakem od njiju, lahko dogovorijo oziroma do takega izvajanja pride po naravi stvari. Dejanske okoliščine primera jasno kažejo, da sta (čeprav časovno ne povsem izenačeno) oba starša polno izvrševala svojo roditeljsko pravico. To je pomembno izhodišče za pravilen materialno pravni pristop k plačevanju preživnine. Kadar so zmožnosti staršev primerljive ter kadar starša zmoreta in hočeta samostojno pokriti otrokove potrebe, ni prav, da eden od drugega terja preživnino oziroma mu določa/vsiljuje način, kako naj svojo preživninsko obveznost izpolnjuje, npr. s plačilom celotne preživnine njemu, nakar je on tisti, ki z njo razpolaga. Tisti

S polnoletnostjo sina toženka ni (več) aktivno legitimirana, da zahteva od tožnika plačilo preživnine za sina. Okoliščina, da sin ni odgovoril na poziv sodišča, ali vstopa v pravdo, zanj nima nobenih pravnih posledic, ker je s polnoletnostjo pridobil vsa procesna upravičenja, kar pomeni, da le on lahko tožbo umakne, ali pa vztraja pri tožbenem zahtevku, ki ga lahko tudi spremeni. Premoženjski spor med staršema glede (uporabe) skupnega premoženja je relevantna okoliščina le glede ugotavljanja materialnih zmožnosti (posameznega) starša, ni pa pravna podlaga za izključitev preživninske obveznosti starša, ki zatrjuje, da skupnega premoženja ne more uporabljati. Pravila 27. poglavja ZPP, ki se uporabljajo v sporih med starši in otroki, ne izključujejo litispendence kot procesnega instituta. Ker je tožnik v tožbenem zahtevku predlagal, da se mu določi preživninska obveznost od pravnomočnosti sodbe, je pravica toženke terjati preživnino za otroka pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje vezana na datum vložitve nasprotne tožbe.