VSRS Sodba I Ips 28688/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je denarno kazen v višini tridesetih dnevnih zneskov po 21,00 EUR, skupaj 630,00 EUR, ki jo je obsojenka dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je odločilo tudi o načinu izvršitve denarne kazni, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, in o plačilu stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenkini pritožbi delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojenki izreklo pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo v višini tridesetih dnevnih zneskov po 21,00 EUR, skupaj 630,00 EUR, ter s preizkusno dobo enega leta. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče „uporabi določbi 426. in 427. člena ZKP“ in prosi za odložitev izvršitve stroškovnega dela pravnomočne sodbe na podlagi tretjega odstavka 422. člena ZKP ali četrtega odstavka 423. člena ZKP.

3Pooblaščenec zasebnega tožilca B. B., Luka Divjak, odvetnik v Ljubljani, na zahtevo ni odgovoril. Je pa na zahtevo odgovoril vrhovni državni tožilec svétnik Hinko Jenull. Meni, da Vrhovno državno tožilstvo RS v tej zadevi, ki je tekla na podlagi zasebne tožbe, ni nasprotna stranka, ki ima po drugem odstavku 423. člena ZKP pravico do odgovora za zahtevo. Sicer ocenjuje, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane. Meni, da vložnica s prikazovanjem prepletanja kršitev materialnega in procesnega prava uveljavlja nedopustni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), da je na vse očitke glede obrazložitve prvostopenjske sodbe pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče in da ekskulpacijskega razloga iz četrtega oziroma šestega odstavka 160. člena KZ-1, obsojenka ni zmogla zaradi nezadostne dokazne podlage. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4O odgovoru na zahtevo se je izjavila obsojenka. Meni, da bi Vrhovno sodišče, če bi se oprlo na odgovor vrhovnega državnega tožilca, ki pravice do tega nima, prekršilo pravila postopka.

B-1.

5Drugi odstavek 423. člena ZKP določa, da Vrhovno sodišče izvod dovoljene zahteve za varstvo zakonitosti pošlje nasprotni stranki, ki lahko nanjo v določenem roku odgovori, in da se Vrhovnemu državnemu tožilstvu zahteva pošlje s spisi. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec kot edini tožilec, ki sme vložiti to izredno pravno sredstvo, vselej stranka ali nasprotna stranka, tudi če gre za kazenski postopek, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe ali obtožnega akta oškodovanca kot tožilca¹. To izhaja iz posebnega položaja vrhovnega državnega tožilca kot državnega organa, ki mora poleg nalog, ki jih ima v kazenskem postopku kot stranka, še posebej skrbeti za zakonitost v postopku². Ta vloga vrhovnega državnega tožilca v skladu s koncepcijo postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ostaja enaka, kljub spremembam v zakonodaji in sodni praksi, ki sledijo pravnemu razvoju položaja oškodovanca³, kar v obravnavani zadevi ni problematizirano.

B-2.

6Glede na vsebino zahteve je treba pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in posledično ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP). Po ugotovitvah izpodbijane pravnomočne sodbe je obsojenka na zboru etažnih lastnikov trdila, da je zasebni tožilec kot član nadzornega odbora etažnih lastnikov ponarejal ali sodeloval pri ponarejanju podpisov v zvezi s sklenitvijo svetovalne pogodbe za menjavo upravnika, tako da so bili podpisi etažnih lastnikov na podpisne liste računalniško dodani.

7Vložnica zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, z navedbami, da so podane okoliščine, ki izključujejo njeno krivdo ali kaznivost. Navaja, da sodišči nista uporabili oziroma sta napačno uporabili določbi 158. in 160. člena KZ-1 o tem, kdaj žaljiva obdolžitev ni kazniva. Te navedbe niso utemeljene. Storilec se ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, lahko se pa kaznuje za razžalitev ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (četrti odstavek 160. člena KZ-1). Gre za ekskulpacijske razloge, katerih obstoj sta presojali tudi nižji sodišči in zaključili, da obsojenka s t.i. dokazom resnice ni bila uspešna, ker ni podala nobenega dokaza, da je bil kateri od podpisov ponarejen, prav tako ni uspela niti s t.i. dokazom dobre vere, saj ni izkazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, da je pri ponarejanju podpisov sodeloval zasebni tožilec. Glede na vsebino zahteve temelji očitek te kršitve na trditvah o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pomembnem pri presoji, ali je obsojenka imela utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev.

8Vložnica zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da sodišči nista ugotovili obstoja odločilnega dejstva, in sicer ali je imela obsojenka utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Kršitev ni podana, saj sta sodišči navedli razloge za presojo, da tak dokaz obsojenki ni uspel. Ugotovili sta, da je obsojenka sumila na ponarejenost podpisov oziroma da je oblikovala subjektivno prepričanje o tem, saj gradivo v zvezi s svetovalno pogodbo ni bilo posredovano vsem etažnim lastnikom, zato ga je obsojenka pred zborom etažnih lastnikov pridobila sama ter ocenila, da je pridobljena podpisna tabela drugačna od tiste, ki so jo dejansko podpisovali. Sodišči sta presodili, da to ne zadošča za t.i. dokaz dobre vere, da so bili podpisi ponarejeni, ker obsojenka pri podpisnikih (drugih etažnih lastnikih) svojega suma ni preverila oziroma ni tega zatrjeval nobeden od njih (tč. 16 prvostopenjske in tč. 16 in 17 drugostopenjske sodbe). Bolj kot to pa je odločilno, da obsojenka v zagovoru ni ponudila nobenega dokaza oziroma ni navedla utemeljenega razloga, na podlagi česa je svoje prepričanje o ponarejanju podpisov pripisala prav zasebnemu tožilcu. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenka utemeljevala le svoje sume o ponarejanju podpisov z računalniškim dodajanjem, ničesar pa ni navedla o tem, zakaj je sklepala, da so podpise ponaredili člani nadzornega odbora in s tem tudi zasebni tožilec. Tudi zahteva tako (še naprej) navaja, da je obsojenka utemeljene razloge verjeti v resničnost zatrjevanega dokazala s svojo oceno, da je podpisna lista drugačna od tiste, ki naj bi jo predhodno podpisovali. S tem tudi ne utemeljuje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zaradi nasprotja v razlogih pravnomočne sodbe, temveč izpodbija dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe o subjektivnem odnosu obsojenke do inkriminirane trditve (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Sodišči nista ugotavljali, ali je res, kar je v zagovoru trdila obsojenka, da je bila podpisna lista drugačna od tiste, ki naj bi jo predhodno podpisovali, in v čem je bila drugačna. Vendar pri tem ne gre za odločilno dejstvo, kot to zmotno navaja zahteva in uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje sami s seboj v nasprotju). Sodišči sta za odločilno šteli dejstvo, da obsojenka pri podpisnikih (drugih etažnih lastnikih) ni preverila svojih sumov o ponarejanju podpisov, s čimer bi jih lahko (objektivno) utemeljila, predvsem pa ni z ničemer podprla svojega prepričanja, da za domnevnim ponarejanjem podpisov stoji zasebni tožilec. Zato preverjanje resničnosti o razlikovanju med podpisnimi listinami ne bi moglo vplivati na presojo, ali je obsojenka imela utemeljen razloga verjeti v resničnost zatrjevanega, kar neutemeljeno zatrjuje zahteva. Vložničino drugačno pričakovanje nakazuje le na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Vložnica zatrjuje, da tako v prvostopenjski kot drugostopenjski sodbi obstaja nasprotje v razlogih glede odločilnih dejstev (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Nasprotje naj bi bilo v tem, da je prvostopenjsko sodišče najprej presodilo, da ni dokazano, da se je obsojenka zavedala neresničnosti svojih trditev, nato pa je ugotovilo, da ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost zatrjevanega, in obstoj direktnega naklepa glede žaljive obdolžitve. Vrhovno sodišče očitka ne sprejema. Zasebna tožba je obsojenki očitala kaznivo dejanje obrekovanja po 159. členu KZ-1, katerega zakonski znak je tudi zavedanje storilca, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Odsotnost zavesti o neresničnosti torej izključuje obrekovanje, ne pa tudi žaljive obdolžitve, kot je na enake pritožbene navedbe pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče (tč. 16 sodbe). To kaznivo dejanje je namreč podano tudi v primeru očitka žaljivega dejstva, katerega resničnosti storilec ne more dokazati. S tem, ko je sodišče ugotovilo obstoj direktnega naklepa žaljive obdolžitve, ni ugotovilo zavesti o neresničnosti zatrjevanega, kot je mogoče razumeti navedbe zahteve, pač pa zavest in hotenje zatrjevanja objektivno žaljivih dejstev, ki jih (lahko) zazna tretja oseba.

11Zahteva pritožbenemu sodišču očita več kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navedbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po vsebini gre za očitek nezadostnega odgovora na navedbe pritožbe, kar predstavlja očitek kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP. Po tej določbi mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z ustaljeno (ustavno)sodno prakso je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in do njih zavzeti stališče, kar pomeni, da je dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Vendar je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene⁴. Kot bo razvidno iz obrazložitve te sodbe v nadaljevanju, je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru zadostilo temu standardu.

12Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe o (ne)dokazanosti direktnega naklepa, saj je sprejelo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o obstoju direktnega naklepa (tč. 15 sodbe), za katero je slednje navedlo vsebinske in razumne razloge v tč. 18 sodbe. Zahteva sicer ponuja svoje videnje, zakaj naj bi bila presoja zgrešena (ker je obsojenka inkriminirane trditve podala javno in vpričo ostalih stanovalcev bloka, ki bi jo lahko takoj postavili na laž, in ne „po vogalih“), toda s tem po vsebini meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je razlog, ki ga z zahtevo ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). V obrazložitvi te kršitve vložnica ponavlja tudi zagovor, da so bili njeni sumi utemeljeni, na kar pa je pritožbeno sodišče odgovorilo ob presoji, ali je obsojenki uspelo dokazati ekskulpacijski razlog iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1.

13Vložnica navaja, da je drugostopenjsko sodišče pavšalno zavrnilo vse pritožbene ugovore, ki so se nanašali na dokazno oceno izpovedb prič, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje dokazne zaključke, predvsem glede tega, kaj je na sestanku etažnih lastnikov rekla obsojenka. Zahteva po večini ne obrazloži, na katere odločilne pritožbene navedbe in glede katerih prič pritožbeno sodišče ni odgovorilo, temveč se sklicuje na „točko A.1 v pritožbi“, oziroma na „točke A.1.a-g pritožbe“, v kateri je podana obsojenkina ocena izpovedb prič, ki jih je dokazno ovrednotilo sodišče prve stopnje. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti. Tega pa vložnica ni storila, tako Vrhovno sodišče tako posplošenih navedb ni moglo vsebinsko preizkusiti. Konkretnejša je zahteva pri navedbi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na očitek pritožbe, da je bilo prvostopenjsko sodišče pristransko pri dokazni oceni zasebnega tožilca, kar pa ne drži. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj ne sprejema drugačne pritožbene ocene izpovedbe zasebnega tožilca, pa tudi na podlagi česa ocenjuje, da sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni ni ravnalo pristransko. Iz razlogov pritožbenega sodišča v tč. 7 sodbe izhaja, da je razumno odgovorilo na odločilni pomislek pritožbe, da je prvostopenjsko sodišče na prepričljivost izpovedbe zasebnega tožilca sklepalo, še preden jo je soočilo z izpovedbami drugih prič.

14Zahteva konkretizira še dve od pritožbenih navedb, na kateri bi naj drugostopenjsko sodišče ne odgovorilo, z obema je pritožba izpodbijala sodbeno ugotovitev o tem, kaj je obsojenka izrekla o zasebnem tožilcu. Prva se nanaša na izpovedbo zasebnega tožilca, druga pa na izpovedbo priče C. C., v obeh primerih pa gre za obrobna dela izpovedb, ki za dokazno presojo o tem, kaj je obsojenka izrekla o zasebnem tožilcu, nista odločilna⁵. Pritožbeno sodišče je sicer do obeh izpovedb zavzelo stališče v tč. 7 oziroma v tč. 12 sodbe, kjer je zavrnilo tezo pritožnice, da bi priči povedali kaj takega, kar bi nasprotovalo siceršnji dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, in za to navedlo razumne razloge. Pritožbeno sodišče je v tč. 7 do 13 sodbe obrazložilo, iz katerih razlogov zavrača pritožničino oceno izvedenih dokazov oziroma iz katerih razlogov sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tem, kaj je obsojenka izrekla o zasebnem tožilcu. Pri tem ni izhajalo zgolj iz izpovedbe zasebnega tožilca, kot je mogoče razumeti očitek zahteve, pač pa se je opredelilo do vseh na glavni obravnavi izvedenih dokazov, tudi do medsebojno nasprotujočih, vključno s tistimi, na katere se je opirala pritožba.

15Zahteva pritožbenemu sodišču očita tudi kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki predpisuje vsebino obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče te določbe ni moglo prekršiti, ker gre za metodološki napotek prvostopenjskemu sodišču. Pritožbeno sodišče ne izvaja samostojne dokazne ocene, temveč presoja pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer ravna po prvem odstavku 395. člena ZKP, o čemer se je Vrhovno sodišče izjavilo v zgornjih točkah te sodbe.

16Ob takšnih razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je vložničine očitke v zahtevi mogoče razumeti kot uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je predpisano pooblastilo Vrhovnemu sodišču, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je dopustno vložiti, pojavi tak dvom. Ker takega dvoma v obravnavani zadevi ni ugotovilo, odsotnosti tega Vrhovno sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati.

C.

17Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je uveljavljala tudi nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

18Vrhovno sodišče je obsojenko po 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP ter v zvezi s šestim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in drugim odstavkom 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) oprostilo plačila sodne takse. Obsojenka namreč na podlagi dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe o njenih premoženjskih razmerah izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po ZBPP, kar narekuje oprostitev plačila sodne takse.

19Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Horvat, Š. (2004). Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. Ljubljana: GV Založba.
² Fišer, Z. (2020). Temelji kazenskega procesnega prava. Ljubljana: GV Založba. Ta položaj se primeroma odraža tudi v tem, da v nasprotju z obrambo vrhovni državni tožilec ni omejen glede kršitev zakona, ki jih lahko uveljavlja z zahtevo (tretji odstavek 420. člena ZKP), niti z rokom za njeno vložitev in lahko zahtevo vloži tako v korist kot v škodo obdolženca (prvi in drugi odstavek 421. člena ZKP).
³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-1084/16-19 z dne 5. 6. 2019.
⁴ Prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-206/96 in Up-33/98 ter sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 176/2009, I Ips 30515/2014 in I Ips 56417/2012.
⁵ Zasebni tožilec naj bi povedal, da obsojenka „v bistvu ni vprašala, začela je groziti, da ima dokaze v smeri ponarejanja listin.“ Priča C. C. pa naj se ne bi spomnila točno izrečenih besed obsojenke, povedala pa naj bi tudi, da „ni imela občutka, da so očitki leteli na točno določeno osebo in da bi obsojenka imela namen kogarkoli razžaliti, ter da je bilo prav, da so se zadeve razčistile“.