160. člen KZ-1

Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.

Rok za vložitev zasebne tožbe je materialni rok, čeprav je določen v procesnem zakonu (ZKP). Začetek teka roka zasebne tožbe je vezan na dan, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Ker je bila izredna odpoved podana po preteku objektivnega šestmesečnega roka, ki ga za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 določa prvi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnica z izjavama izpolnila znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi bila izredna odpoved pravočasna ves čas, ko je možen kazenski pregon, kot to določa drugi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Toženki ni uspelo dokazati ne natančne vsebine govoric niti tega, da bi govorice sproducirala tožnica ter da bi jih posredovala širšemu krogu oseb. Očitek o širjenju žaljivih informacij glede nakupa stanovanj je nedokazan. Tožnica z izjavo ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (160. člen KZ-1), niti znakov katerega drugega kaznivega dejanja. Zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve tožnica ni izpolnila že zato, ker je imela upravičene razloge verjeti v resničnost povedanega. Četrti odstavek 160. člena KZ-1 namreč določa, da se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdi

Neutemeljena je pritožbena ocena, da predmetni sklep ne more predstavljati vira dejanskih podatkov, uporabljivih pri utemeljitvi tožbenega zahtevka; logično je, da vsaka sodniška odločitev, v konkretnem primeru podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi, predpostavlja, poleg pravnega vrednotenja, določeno dejansko podlago, ki je nedvomno lahko, čeprav ni izkazana z gotovostjo, predmet navedb strank v civilnem postopku in s tem, v kolikor so te zajete v zasebni tožbi, tudi potreben dokazni vir pri njenem materialnem preizkusu.

Pritožbeno sodišče pritruje, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku ter med obravnavanima kaznivima dejanjema grožnje in razžalitve (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 158. člena KZ-1), saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. Prvo sodišče je v tem delu pravilno in zakonito izreklo zavrnilno sodbo. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. točki 358. člena ZKP. Če ima obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. V točkah 32-33 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolžencu uspel dokaz resnice in da je dokazal vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev.

V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost. Glede na opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu.

Predmetno izvedensko mnenje je bilo v času prvega naroka glavne obravnave staro že več kot dve leti. Takšno obdobje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predolgo, da bi izdelano izvedensko mnenje zanesljivo izkazovalo aktualno zdravstveno stanje obdolženke in bi sodišče prve stopnje moralo še pred njenim zaslišanjem brez dvoma ugotoviti njeno procesno sposobnost na način, da bi odredilo psihiatrični pregled po določbi 265. člena ZKP. Predloženo zdravniško opravičilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Če sodnik podvomi v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obdolženčevega zdravstvenega stanja, saj za to nima ustreznega znanja. Pravica obdolženca je, da se izjavi o izvedenskem mnenju in da z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom izpodbija pravilnost mnenja postavljenega izvedenca. Sodišče bi tako moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov strokovnjakov izpodbijala mnenja sodnih

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo. Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.</p

Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča. Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto. Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

Izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.

Glede na dikcijo določb ZJZ in okoliščine konkretnega primera, se sodišče druge stopnje pridružuje pritožbenemu stališču, da predmetni shod ni bil javni shod, omejen je bil le na ozek, interesno povezan krog ljudi, torej na lastnika hiše, kot tak tudi ni bil prijavljen. Sodišče prve stopnje je srečanje (zbor) lastnikov in stanovalcev večstanovanjske hiše na danem naslovu, pravno zmotno štelo za javni shod in temu posledično, ker je ocenilo, da naj bi šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, zmotno odločilo o stvarni nepristojnosti okrajnega sodišča.

Tudi sicer pa v primeru, ko je Facebook profil uporabnika javen, kot v obravnavanem primeru, gre za javno dostopne podatke in v zvezi z njimi ni mogoče utemeljeno pričakovati zasebnosti oziroma se zanašati na to, da podatki ne bodo posredovani naprej ali kako drugače obdelani s strani drugih uporabnikov.

Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju zasebne tožbe ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi oziroma celo z navedbami in vsebinskimi pojasnili v predmetni pritožbi, saj so lahko predmet presoje in ocene sodišča samo tista odločilna dejstva in okoliščine, ki so jasno in popolnoma označena v opisu dejanja.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvi stavek "Tamkajšnji organi sodelujejo v mednarodni preiskavi mreže na domnevno pranje denarja, v kateri naj bi imel B. B. po ugotovitvah kriminalistov osrednjo vlogo," ne izraža afirmativne brezpogojne trditve, ki škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, v drugem stavku "Konec leta 2020 so mu oblasti v BIH prepovedale vstop v državo," pa niso zapisana dejstva, zaradi katerih je objektivno mogoče pričakovati negativne odzive oškodovančeve okolice ali širše javnosti.

Meje sprejemljive kritike so za politika, ki deluje v svoji javni vlogi, širše. Politik se neizogibno in zavestno izpostavlja natančnemu nadzoru vsake svoje besede in vsakega dejanja, zato mora pokazat večjo mero tolerance. Vsekakor ima pravico do zaščite svojega ugleda, vendar je treba zahtevo po zaščiti ugleda presojati glede na interes odprte razprave o političnih vprašanjih. Izjeme od svobode izražanja se po praksi ESČP razlagajo ozko. Ob upoštevanju vseh okoliščin, ki izhajajo iz opisa, zlasti da naj bi obdolženec besede izrekel v funkciji župana Občine X na seji, na kateri so bili navzoči občinski svétniki, ter upoštevaje, da bioplinarna v X nedvomno zadeva javni interes, ni mogoče zaključiti, da so očitane izjave objektivno sposobne škoditi časti ali dobremu imenu zasebnega tožilca. Obdolženec je s svojim govorom prispeval k politični razpravi o polemični temi, ki je bila še posebej zanimiva, ne samo za sodelujoče na seji, temveč tudi za preostale občane. Izjava se je nanašala na (morebitna) ravnanja zasebnega tožilca, ki jih je storil kot politična oseba, prav tako pa je bil politična oseba v kritičnem času.

Za pravilno uporabo materialnega prava pri presoji popolnosti opisa predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno, ali se zasebni tožilec subjektivno čuti razžaljenega, niti kakšne posledice naj bi mu na podlagi inkriminiranih besed domnevno nastale, bistven je le objektivni kriterij žaljivosti.

Sodnik je v skrajšanem postopku namreč dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Šele v kolikor obtožni akt prestane tako formalni kot materialni preizkus, sledi naslednja faza, in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu in nato razpis glavne obravnave. V fazi preizkusa obtožnega akta tako sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj je ta pridržan za glavno obravnavo.