159. člen KZ-1

Kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 stori kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Tisto, da storilec o nekom trdi ali raznaša, mora biti neresnično. Če neresničnost ni dokazana, storilec lahko odgovarja za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ali razžalitve.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo izpovedbi zaslišanih prič D. D. in E. E., ker je izpovedbi prič pravilno povzelo in dokazno ocenilo.

Vložen predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni trditev v smislu izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, temveč zgolj nakazuje možnost storitve kaznivega dejanja, zato dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje.

Meje sprejemljive kritike so za politika, ki deluje v svoji javni vlogi, širše. Politik se neizogibno in zavestno izpostavlja natančnemu nadzoru vsake svoje besede in vsakega dejanja, zato mora pokazat večjo mero tolerance. Vsekakor ima pravico do zaščite svojega ugleda, vendar je treba zahtevo po zaščiti ugleda presojati glede na interes odprte razprave o političnih vprašanjih. Izjeme od svobode izražanja se po praksi ESČP razlagajo ozko. Ob upoštevanju vseh okoliščin, ki izhajajo iz opisa, zlasti da naj bi obdolženec besede izrekel v funkciji župana Občine X na seji, na kateri so bili navzoči občinski svétniki, ter upoštevaje, da bioplinarna v X nedvomno zadeva javni interes, ni mogoče zaključiti, da so očitane izjave objektivno sposobne škoditi časti ali dobremu imenu zasebnega tožilca. Obdolženec je s svojim govorom prispeval k politični razpravi o polemični temi, ki je bila še posebej zanimiva, ne samo za sodelujoče na seji, temveč tudi za preostale občane. Izjava se je nanašala na (morebitna) ravnanja zasebnega tožilca, ki jih je storil kot politična oseba, prav tako pa je bil politična oseba v kritičnem času.

Tožnica je imela pravico do pisnega zagovora in v njem podati svoj odgovor na očitane ji kršitve, vendar pa je z javno objavo zagovora presegla meje dopustnega. V zagovoru je toženo stranko in njene predstavnike žalila oziroma o njih širila objektivno negativne in ponižujoče vrednostne sodbe in je bil namen te objave predvsem okrniti dobro ime in ugled tožene stranke, članov republiškega odbora in predsednika tožene stranke v javnosti (tožničin Facebook profil je bil javen in vsem dostopen). Tožnica je dejansko z objavo svojega pisnega zagovora presegla mejo normalne, družbeno sprejemljive oziroma dostojanstvene komunikacije v javnosti. Čeprav tožnica zatrjuje, da je pravica do zagovora njena ustavna pravica, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta pravica ni neomejena oziroma absolutna, temveč je omejena s pravico delodajalca do ugleda in dobrega imena.

Navedene posledice ne dosegajo zgoraj opredeljenega standarda hude posledice iz tretjega odstavka 159. člena KZ-1. Poseg v čast in dobro ime oškodovancev, močna prizadetost, hudo diskreditiranje, osmešenje, zaničevanje, zasmehovanje, prezir in opravljanje s strani sodelavcev so vse posledice, ki življenjsko izkustveno nastanejo že s storitvijo temeljnega kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 in jih kot take, čeprav utegnejo oškodovancu povzročiti nemalo nelagodja, še ni moč opredeliti kot hude posledice v smislu tretjega odstavka navedenega člena. Tega pragu ne dosegata niti očitka o omajanem odnosu B. B. z njegovo zunajzakonsko partnerko ter da oškodovanca veliko težje opravljata svoje delo. Kot pojasnjeno zgoraj, bi za obstoj zakonskega znaka hude posledice moralo iti za intenzivnejši poseg v družinsko oziroma delovno življenje oškodovancev, česar pa zasebna tožilca v opisu dejanja v zasebni tožbi ne zatrjujeta.

Pooblaščenka zasebnega tožilca je naslovila in pravočasno vložila zasebno tožbo pri krajevno nepristojnem sodišču, a je ta na krajevno pristojno sodišče prispela prepozno, kot odvetnica pa se ne more sklicevati na očitno pomoto.

V skladu s sodno prakso zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu, ni potrebno z drugimi besedami ponavljati še v opisu konkretnega dejanskega stanu. Navedeno velja predvsem za subjektivne znake kaznivega dejanja, kot so "z namenom," "vedoma," ali "zavestno". Bistvena je presoja, ali je očitana neresnična izjava o dejstvih v objektivnem smislu sposobna škodovati časti ali dobremu imenu oškodovanca.

Sodišče prve stopnje je navkljub ugotovitvi, da je obdolženec, ki je sicer urejena oseba, očitana kazniva dejanja storil, utemeljeno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivih dejanj in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, kar je narekovalo izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP. Pri tem je upoštevalo kot objektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (na pasji razstavi pred štirimi leti, ki sta jo obdolženec in oškodovanec zelo angažirano in resno doživljala) in kot subjektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (obdolženčeve osebne okoliščine, predvsem njegovo zelo slabo zdravstveno stanje). Že sodišče prve stopnje je prepričljivo in utemeljeno ugotovilo, da je obdolženec s svojimi izjavami presegel normalno mejo spoštljive komunikacije, zato je tudi ugotovilo, da je storil protipravno, kaznivo dejanje, vendar pa zaradi že pojasnjenih okoliščin ni primeren izrek obsodilne sodbe.

Po ustaljeni sodni praksi celo naznanitev kaznivega dejanja po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (obrekovanja). V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Pri obdolženki pa je šlo 30. 12. 2016 za potrjevanje nečesa, do česar sta policista na intervenciji prišla na podlagi lastnih zaznav.

ZKP pri materialnem preizkusu zasebne tožbe v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem napotuje na uporabo razlogov, na podlagi katerih je treba v rednem postopku pred okrožnim sodiščem kazenski postopek ustaviti. To ne pomeni, da je (oz. da mora biti) tudi v procesni situaciji z zasebno tožbo vložen ugovor.

Pri tehtanju med pravico tožnikov do časti in dobrega imena ter pravico tožencev do svobode izražanja je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je šlo za izjavo med strankami v pravdnem postopku, v katerem so toženci zgolj varovali svoje pravice in je bila namenjena predstavitvi pravnih in dejanskih okoliščin, s katerimi so toženci želeli doseči zavrnitev tožbenega zahtevka, pri čemer so imeli toženci v opisanih dejstvih zadostno podlago za podajo vrednostne sodbe, in sicer da so talci tožnikov in da je poskus vzpostavitve solastnine šikanozen. Ker pravica do svobode izražanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, zajema tudi pravico do podaje osebnih občutkov in stališč v zvezi z vloženo tožbo, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženci v navedenih okoliščinah niso imeli namena razžaliti tožnikov, niti ni izkazan njihov zaničevalni namen, saj so pripravljalno vlogo na sodišče vložili z namenom zaščite svojih pravic, poleg tega so opisane konkretne okoliščine z grožnjo po naselitvi v gospodinjstvo lahko sprožile čustveni odziv tožencev, ki se je izrazil z zapisanim v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2018.

Ker pa je za obstoj insinuacije ključni kriterij javno mnenje oz. pomen take izjave v času in prostoru, v katerem je taka izjava podana, ne pa subjektivno zaznavanje zasebnega tožilca, ki naj bi se po trditvah pritožbe v takih navedbah v odgovoru na tožbo prepoznal kot tisti, ki naj bi glede na navedbe obdolženca v odgovoru na tožbo ponaredil podpis na zapisniku, pa se je strinjati s prvim sodiščem, da zapisa v navedbah odgovora na tožbo z dne 3. 3. 2017 ni mogoče označiti kot namigovanje, da je prav zasebni tožilec tisti, ki je ponaredil podpis zapisnika. Kaznivo dejanje obrekovanja je namreč mogoče izvršiti le z afirmativnimi, brezpogojnimi trditvami, ne pa le z izražanjem domnev, možnosti in sumov, torej ne s posplošenimi, nerazumljivimi oziroma pomensko odprtimi trditvami. Zato so tako, kot je pravilno zaključilo že prvo sodišče, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča navedbe obdolženca v odgovoru na tožbo preveč ohlapne in pomensko odprte in ne omogočajo sklepanja na obstoj trditve, ki se obdolžencu očita z zasebno tožbo, to je, da je zasebni tožilec ponaredil podpis na zapisniku 11. 11. 2015, ne glede na pritožbeno izpostavljeno okoliščino, da sta bila ob predaji prikoli

Glede na izrečene besede in same okoliščine, v katerih so bile te izrečene, ko je obdolženec po telefonu klical T.B., ki ga sicer sploh ne pozna, ter mu rekel, da ima njegova žena N.B. razmerje z M.K. in da je slednji razdrl že ogromno zvez, je evidentno, da je obdolženec vsaj namigoval na njuno ljubezensko razmerje. Kaznivo dejanje obrekovanja pa je lahko storjeno tudi z namigovanjem na določeno dejstvo, ko iz same izjave sicer ne izhaja neposredna obrekovalna izjava, temveč ta izhaja logično iz vsebine izjave glede na okoliščine, v katerih je podana. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki pogrešajo opis, kako bi naj obdolženec škodil časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, je dodati, da za obstoj kaznivega dejanja ni treba, da bi do teh posledic dejansko prišlo, temveč zadošča, da je obrekovanje objektivno takšno, da je te posledice sposobno povzročiti, pri čemer konkretni razlogi o tem sodijo v obrazložitev sodne odločbe.

Četudi v abstraktnem opisu dejanja ni izrecno navedeno, da je bilo obravnavano dejanje storjeno proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe, so glede na to, da iz opisa jasno izhaja, da je obdolženi s tem, ko je komandirju, torej oškodovančevemu nadrejenemu, trdil inkriminirane besede glede oškodovanca kot policista v zvezi z njegovimi postopanjem v službi, dejansko izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je obdolženi inkriminirane trditve glede oškodovanca izrekel v posledici oškodovančevega domnevnega nekorektnega postopanja v službi oziroma vsesplošnega nezadovoljstva z delom policistov, le dejanja ni pravilno pravno opredelilo.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1; "izjava, dejstva, žaljivost, (ne)resničnost".

Kolikor ne gre za krivo ovadbo, ki je kaznivo dejanje po 283. členu KZ-1, naznanitev kaznivega dejanja že po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve oziroma obrekovanja.

Izhajajoč iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 je v obravnavani zadevi odločilno le, ali je zasebni tožilec sploh ravnal (objektivni test) in ali je bilo mogoče njegovo ravnanje kot zaznavno spremembo v zunanjem svetu dojeti/oceniti na način, kot izhaja iz objavljenega pisanja, ki ga obdolženi vsaj posredno ni zanikal oziroma nasprotno, ali je pri tem ravnanju šlo za nekaj povsem drugega od zapisanega ter je potem samo pisanje neresnično (vrednostni test).