VSL Sklep V Cpg 91/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške in mora upniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 1.119,96 EUR v roku osmih dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi z dne 10. 11. 2020 odločilo o predlogu upnika za zavarovanje z začasno odredbo tako, da je:

(1) Dolžniku prepovedalo:

- dostopati do programske vsebine A. ... (v nadaljevanju: A.), do kode programske opreme A. in do baze podatkov o upnikih naročnikih programa A.,

- kopirati oziroma uvažati programske sklope programske opreme upnikovega programa A. ali kopirati oziroma uvažati podatkovne baze, kode ali podatke iz programa A.,

- na družabnem omrežju LinkedIn ali kakršnemkoli drugem družabnem omrežju ali drugem oglasnem prostoru objavljati promocijske video posnetke ali kakršnekoli druge oglaševalske vsebine na temo programske opreme digitalne javne razsvetljave, temelječe na osnovi podatkov upnikovega programa A. ali temelječe na osnovi baz podatkov v lasti upnika; oziroma na trgu ponujati ali dajati v najem drugim uporabnikom vsebine, temelječe na osnovi podatkov upnikovega programa A. ali temelječe na osnovi baz podatkov v lasti upnika;

(2) v kolikor bi dolžnik ravnal v nasprotju z izdano začasno odredbo, je dolžan plačati kazen 25.000,00 EUR;

(3) ta začasna odredba velja še 30 dni od pravnomočne rešitve pravdne zadeve, ki se (bo) med pravdnima strankama vodi(la) pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani;

(4) ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve;

(5) dolžniku je določilo rok od prejema tega sklepa o izdaji začasne odredbe, v katerem mora vložiti tožbo zaradi kršitve pravic.

II. Zavrnilo je upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "(2) dolžniku se zaseže, izključi iz prometa in shrani dolžnikova sporna programska oprema digitalne javne razsvetljave in sporne podatkovne baze."

III. Dolžniku je naložilo plačilo stroškov postopka zavarovanja v znesku 274,50 EUR s pripadki.

2Dolžnik je zoper sklep vložil ugovor. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I) ugovor zavrnilo in (II) mu naložilo plačilo nadaljnjih upnikovih stroškov v znesku 559,98 EUR s pripadki.

3Zoper sklep se je pritožil dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj dopolni dokazni postopek. V vsakem primeru naj upnik krije stroške postopka.

4Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da je že v predlogu za izdajo začasne odredbe predložil jasne dokaze o utemeljenosti predloga. To je potrdilo tudi izvedensko mnenje, pridobljeno v postopku zavarovanja dokazov. Sodna praksa, na katero se sklicuje dolžnik v pritožbi, se nanaša na drugačno dejansko stanje (notranja razmerja v družbi). Glede v tej zadevi podanega dejanskega stanja pa se je o vprašanju predpostavke avtorskega dela in verjetnosti kršitve avtorske pravice višje sodišče že opredelilo v postopku zavarovanja dokazov (sklep V Cpg 554/2020 z dne 26. 11. 2020). Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo mnenje izvedenca, ki je bilo pridobljeno v postopku zavarovanja dokazov, in se hkrati opredelilo do mnenja dr. B. B., ki ga je predložil dolžnik. Upnik je podrobno odgovoril na pritožbo v zvezi s svetilko št. lokacije ST-1026 ter opozoril, da je že v odgovoru na ugovor opozoril, da se dr. B. B. opira le na javno dostopne podatke, vendar vseh podatkov na način uporabe primitivne metode kopiranja html kode sploh ni mogoče dobiti, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, pridobljenega v postopku zavarovanja dokazov. Tudi vseh podatkov občine C., ki jih prikazuje dolžnikov videoposnetek, sploh ni mogoče uvoziti preko uporabniškega dostopa, ki naj bi ga sicer dolžniku omogočila občina C. Opozori na napako pri "kablih", saj ta občina ne vsebuje podatkov o kablih in je verjetno imel vmesnik, ki ga je moral dolžnik uporabiti za kopiranje podatkov, logično programsko napako, zaradi katere so se atributi opreme drogov prenesli na opremo kabli. Tam pa so podatki nelogični. Do tega se dolžnikov izvedenec ni opredelil. Iz sedaj dobljenih podatkov, ki jih je upnik dobil na dan oddanega odgovora na ugovor, izhaja, da očitno dolžnik razpolaga tudi s podatki občine D., za katero je upnik izdelal kataster javne razsvetljave. Zavrnil je tudi pritožbene navedbe, da ni podan pogoj za zavarovanje z začasno odredbo iz drugega in četrtega odstavka 170. člena ZASP.

5Pritožba ni utemeljena.

6Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da se je do nekaterih pravnih stališč obeh strank že opredelilo v postopku zavarovanja dokazov (sklep VSL V Cpg 554/2020 z dne 26. 11. 2020, s katerim je višje sodišče potrdilo sklep o ugovoru istega prvostopenjskega sodišča v zadevi Zg 4/2020). Sklep sodišča prve stopnje je pravilen in utemeljen z jasno, prepričljivo in izredno izčrpno obrazložitvijo. Višje sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja, zato jih povzema le toliko, kolikor je potrebno zaradi odgovora na bistvene pritožbene navedbe.

O kršitvi pravil postopka

7Dolžnik navaja, da upnik v predlogu za začasno odredbo ni dokazal vseh predpostavk za zavarovanje z začasno odredbo. Celo več, tega je naknadno z odgovorom na navedbe dolžnika dopolnjeval, čeprav bi moral dokaze, s katerimi bi utemeljeval predlog, predložiti že k samemu predlogu za zavarovanje. Sodišče arbitrarno sledi prazni trditveni podlagi upnika in se do vsebine odgovora (pravilno: ugovora) dolžnika ne opredeli, zato sklepa ni mogoče preizkusiti (podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, pa tudi evidenten poseg v načelo kontradiktornosti – 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodna odločba ni sintetična, ne vsebuje niti dejanske obrazložitve niti konkretne dokazne ocene (kršitev 8. člena ZPP). Popolnoma arbitrarno postopanje sodišča prve stopnje se kaže tudi v 6. točki obrazložitve na strani 13, ko sodišče zgolj zaključi, da je "po oceni sodišča" pogoj zadosti izkazan, ocena sodišča pa tako: "ne temelji na nikakršnih objektivnih predpostavkah oziroma objektivni obrazložitvi."

8Ne drži, da bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na 15. straneh ožje obrazložitve (od 5. točke obrazložitve dalje) in navedlo popolne razloge o odločilnih dejstvih. To navsezadnje potrjuje že dolžina dolžnikove pritožbe. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na pravno odločilne trditve, se opredelilo do izvedenih dokazov in obrazložilo, katerih dokazov ni izvedlo in zakaj. Zato tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Katera dejstva se štejejo za dokazana do standarda verjetnosti (prim. prvi in drugi odstavek 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP), odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje odločalo arbitrarno, ko je odločalo po lastni oceni, namesto, kot pravi pritožba, da bi ocena temeljila na objektivnih predpostavkah oziroma objektivni obrazložitvi. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje zgolj samovoljno in arbitrarno zaključilo, da je pogoj po oceni sodišča dokazan. V tem delu je pritožbena graja povsem iztrgana iz konteksta. Zato zadošča odgovor, da je sodišče prve stopnje v izpostavljeni točki obrazložilo obstoj predpostavke iz prvega odstavka 170. člena ZASP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna in razumno argumentirana v 5. in 6. točki obrazložitve (strani 10 do 13). To velja tudi za preostali del obrazložitve.

9V nadaljevanju višje sodišče odgovarja dolžniku, da je upnik že v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Kolikor pa dolžnik meni, da je bil upnik s trditvami in dokazi takrat prekludiran, se moti. Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (sedmi odstavek 170. člena ZASP, 57. člen, tretji odstavek 58. člena in 239. člen ZIZ) določbe, ki bi določala takšno eventualno maksimo, nima. Katero določbo postopka je sodišče z upoštevanjem upnikovega odgovora kršilo, dolžnik niti ne pove. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja, da lahko upnik v odgovoru na ugovor odgovori na dolžnikove ugovorne navedbe, se opredeli do ponujenih dokazov, in če je to zaradi uspeha potrebno, pri tem navede nova dejstva in nove dokaze, s čimer skuša ovreči utemeljenost dolžnikovega ugovora. Višje sodišče pa ponovno poudarja, da upnik v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval morebiti pomanjkljive trditvene in dokazne podlage predloga za zavarovanje. Le dopolnil jo je, glede na vsebino dolžnikovega ugovora.

10Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po ZASP, če upravičenec izkaže za verjetno: 1. da je imetnik pravice iz tega zakona in 2. da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena. Upravičenec mora za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: 1. nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena; 2. da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali 3. da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upravičencu (prvi in drugi odstavek 170. člena ZASP).

Verjeten izkaz imetništva avtorske pravice

11Pritožnik vztraja, da upnik ni izkazal, da je imetnik avtorske pravice na računalniškem programu in bazi podatkov. Vztraja, da gredo avtorske pravice zaposlenemu, ki naj bi računalniški program ustvaril, česar pa upnik v tem postopku ni razkril.

12Že sodišče prve stopnje je pravilno razložilo, da je pravno stališče dolžnika v tem delu zmotno. Odločitev je pravilno oprlo na 112. člen ZASP, ki določa, da se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem programu izključno in neomejeno prenesene na delodajalca ali naročnika, če ni s pogodbo drugače določeno. Glede baz podatkov se je pravilno oprlo na 141.e člen ZASP. Ta določa, da kadar podatkovno bazo izdela delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca, ali jo izdela prevzemnik po podjetniški pogodbi, se šteje, da so izključne pravice na tej podatkovni bazi izključno in neomejeno prenesene na delodajalca ali naročnika, če ni s pogodbo drugače določeno (glej 12. stran obrazložitve). Upnik je torej imetnik izključnih materialnopravnih upravičenj iz 113. člena ZASP (izključna pravica do reproduciranja sestavnih delov ali celotnega računalniškega programa, izključna pravica do predelave računalniškega programa ter reproduciranja rezultatov teh predelav, izključna pravica do distribuiranja izvirnika računalniškega programa ali njegovih primerkov v katerikoli obliki, vključno z njegovim dajanjem v najem). Enako velja za izključne pravice na podatkovnih bazah (141.e člen ZASP). Pritožbeno vztrajanje, da upnik kot pravna oseba ne more biti avtor računalniškega programa, torej ni utemeljeno. Imetnik materialnopravnih upravičenj je v tem primeru delodajalec, to je upnik. Kot takemu pa gre tudi zahtevek za pravno varstvo njegovih materialnopravnih upravičenj (prim. prvi odstavek 164. člena in drugi oddelek sedmega poglavja ZASP). Dolžnikovo zavzemanje za restriktivno razlago pojma avtorja v smeri njegove razlage je zmotno. Ko se sklicuje na razloge, ki so jih zavzela sodišča v odločbah II Ips 196/2017, II Cp 1923/2017 in II Cp 16/2017, ne gre za primerljivo dejansko stanje, ker v tej zadevi ne gre za vprašanje uveljavljanja t. i. malih avtorskih pravic.

13Tudi ne drži, da upnik ni uspel zadosti izkazati, da gre za avtorsko delo. Kot je sodišče prve stopnje povzelo obrazložitev višjega sodišča v zadevi V Cpg 554/2020, je že iz upnikovih trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe in k njemu priloženih internetnih strani razvidno, da je računalniški program kompleksen. Upnik je že v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo navedel, da računalniški program A. omogoča upravljanje in vzdrževanje javne razsvetljave ne glede na velikost občine. Omogoča upravljanje katastra javne razsvetljave, pregled nad opremo, upravljanje vzdrževalnih procesov, vodenje elektronskega knjigovodstva. Nadalje upravljalcem javnih razsvetljav omogoča nadzor nad delovanjem javne razsvetljave, uporabnikom avtomatizirano javljanje napak. Omogoča vpogled nad vso opremo javne razsvetljave (katalogi proizvajalcev, sijalke, svetilke, drogovi ...), beleženje sprememb na posamezni lokaciji, saj je vsaka posamezna lokacija umeščena na prižigališče/stroškovno mesto, preko katerega se opravlja nadzor obratovanja. Ažurnost katastra infrastrukture javne razsvetljave omogoča redno poročanje o stanju razsvetljave ter lokacijah pristojnim ministrstvom ter posodobitev prostorske baze podatkov ZKGJI (zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture RS). Program omogoča pregled nad vzdrževalnimi procesi. Vsa komunikacija med uporabniki, upravljalcem in vzdrževalcem je avtomatizirana.

14Računalniški program z opisanimi funkcionalnostmi je kompleksen. S tem je materialnopravni pogoj individualnosti (prim. tretji odstavek 111. člena ZASP) za potrebe tega postopka zadosti izkazan. Pri tem ne gre za napor (stopnjo napora), ki ga nekdo vloži v nastanek avtorskega dela, kot to neutemeljeno poudarja dolžnik, sklicujoč se na sodne odločbe v 4. opombi, temveč za izkazanost lastne intelektualne stvaritve.

15Upnik računalniški program A. na svoji spletni strani trži kot svojega (kar ni sporno). Za avtorja velja tisti, katerega ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na delu ali pri objavi dela, dokler se ne dokaže nasprotno (prim. prvi odstavek 11. člena ZASP). Na drugi strani pritožnik česa nasprotnega ne navaja. Zgolj z vztrajanjem, da predloženi dokazi, kot so posnetek zaslona in vpogled v spletno stran, niso zadosti, ne more uspeti. Upnik se navzven deklarira kot avtor, v predlogu za zavarovanje poimensko navede nekatere od 20 občin, katerim prodaja licenco za uporabo programa (str. 2/9). Tudi ni sporno, da je občina C. licenco za uporabo A. dobila prav od upnika.

Kršitev pravice tožeče stranke oziroma dejanska nevarnost kršitve

16Višje sodišče kot pravilno sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da več dejstev kaže na to, da je do kršitve pravice upnika prišlo kot obratno. Bistvo dolžnikove obrambe je, da je pri predstavitvi na LinkedIn uporabil le podatke, ki mu jih je posredovala občina C. (ki mu je posredovala uporabniško ime in geslo za vpogled v podatke, ki so last občine) preko USB ključa (gl. zadnjo alinejo na strani 7/11 odgovora na predlog za začasno odredbo). Te trditve je nato v ugovoru dopolnil, da je vse podatke v podatkovni bazi dolžnika možno zajeti z zajemom html kode pregleda občine C. (gl. drugo in tretjo alinejo na strani 3/7 in 4/7 ugovora zoper sklep o začasni odredbi). Te podatke, torej podatke občine C., je navedel dolžnik, da je anonimiziral, to je spremenil identifikacijske atribute (ime, koordinate lokacije) in jih uporabil za promocijski video. V videu so prikazane svetilke na izmišljeni lokaciji (V.) in na podlagi prikazanih atributov svetilke ni možno povezati, da gre za svetilko v občini C. Na predstavitvi ni podatkov občine E. Z občino E. dolžnik ni nikoli kontaktiral. Nadalje še navaja, da atributa "NAZIV STROŠKOVNEGA MESTA" in "Datum začetka" opisujeta le podatke v lasti občine C., tudi nista zaščitena kot blagovni znamki, kot generična zapisa tudi ne izpolnjujeta zahteve iz 5. člena ZASP. Pri tem je ob zavarovanju dokazov izvedenec pridobil le dolžnikovo bazo podatkov za javno razsvetljavo, kjer so bili zgolj in le podatki občine C. Ugotovljeno je bilo, da se v aplikaciji F. (dolžnikovi aplikaciji) podatki ne generirajo, temveč le izpisujejo iz uvoza podatkov – teh podatkov, ki jih je dobil dolžnik od občine same. Nadalje navaja, da je podatkovna baza upnika bistveno večja od dolžnikove, zato je pričakovano, da se bo interni identifikator katere od svetilk v dolžnikovi aplikaciji pojavil kot atribut, del drugega atributa v upnikovi aplikaciji (primer ST-1026). Na dolžnikovih računalnikih ni upnikove programske kode, dolžnikova aplikacija temelji na drugačnem programskem jeziku (PHP) kot upnikova (Java). Zaradi razlike v programskem jeziku programska koda ne more biti enaka. Dolžnikova aplikacija uporablja bazo MariaDB in ne Postgras, imena tabel, stolpcev in struktur navezovanja podatkov se popolnoma razlikujejo.

17Vendar pa je v tej fazi postopka upnikova utemeljitev začasne odredbe, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, verjetnejša. Četudi je dolžnik dobil od občine C. podatke o javni razsvetljavi in se trudi prepričati višje sodišče, da je podatke občine C. pridobival iz html kode (dolžnik je zajemanje podatkov na takšen način tudi pojasnil), višje sodišče za bolj verjetno sprejema upnikovo trditev, da je dolžnik do teh podatkov prišel z dostopom do podatkovne kode in baze podatkov, za kar pa nesporno dolžnik od upnika ni dobil dovoljenja. Obstoja upnikovega dovoljenja dolžnik niti ne zatrjuje.

18Dolžnik do obsega podatkov, do katerega je prišel, namreč preko občine C. ni mogel priti, saj upnikova aplikacija uporabniku takšnega zajema podatkov ne omogoča. Povsem razumljiv je sklep sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju, ki je bilo pridobljeno v postopku zavarovanja dokazov, da bi bilo potrebno za takšen prenos podatkov opraviti več tisoč klikov. Vsak izkušen in nepristranski programer bi rekel, da teoretično skoraj ni mogoče, da bi bili tako pridobljeni podatki uporabni za nadaljnjo rabo, časovni vidik tega početja pa je tudi nepredstavljiv. Četudi bi bil teoretično možen takšen način prepisovanja podatkov, je sodišče prve stopnje sledilo upniku, da dolžnik ni mogel iz html kode s klikanjem dobiti podatkov, ki niso vidni (html koda namreč zajema le posnetek ekrana). Upnik je opozarjal na podatke iz tabel, ki predstavljajo primer struktur in povezave podatkov o uporabi električne energije. Ti podatki so vidni le, če so kopirani iz java kode programske opreme in pripadajočih baz podatkov. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedencu, da je prenos podatkov zelo verjetno potekal iz baze podatkov upnika preko vmesnika v bazo dolžnika. Izvedenec je pojasnil, da ni mogoče, da bi uporabnik-user izvozil na takšen način podatke in jih povezal s stojišči in ostalimi lastnostmi infrastrukture javne razsvetljave. Takšen zapis je razviden samo v bazi upnikovega programa in uporabniku (beri: občini C.) ni viden. Izvedenec je še ugotovil, da je celotna baza dolžnika zelo verjetno sestavljena iz identičnih oznak, kot jih kreira upnikov program, kopiranje podatkov pa je v bazo podatkov dolžnika preneslo tudi pravopisno napako "obračunaska moč" in zamenjalo "drog" v naziv "kabel" ‒ lastnosti, ki so prikazane v strukturi drog, so identične lastnostim drogov v upnikovi aplikaciji, medtem ko so lastnosti, ki so navedene pod kabli v dolžnikovi aplikaciji, nesmiselne (kar pritožbeno izrecno niti ni izpodbijano). Nadalje je sodišče prve stopnje sledilo izvedencu, ki je pri primerjavi strukture in povezav podatkov in programske kode ugotovil, da se zaradi razpršenosti programske kode nekateri uparitveni ključi (uparitvene besede prim. REKLAM_TAB, ZASTAVA …) nahajajo v več datotekah izvorne programske kode. Če bi nekdo želel zbrati vse podatke opreme v eno tabelo, bi moral poznati poslovno logiko samega programa, da bi lahko dobil seznam vseh lastnosti opreme. Da pa bi lahko pridobil vsebino, ki je vezana na lastnost opreme, bi moral poznati poslovno logiko podatkovne baze, saj se tudi podatki (vsebina vezana na lastnost opreme) nahajajo v več tabelah. Zgoraj primeroma citirana uparitvena ključa se ne nahajata v podatkovnih bazah in jih preko kakršnegakoli uvoza ni mogoče upariti z vsebino generiranih podatkov (naziv in referenčna številka proizvajalca), ki so javno dostopni. Izvedenec je ugotovil, da so identične oznake, ki so specifične v java kodi, identificirane v bazi dolžnika. Prenos podatkov je tako potekal predvidoma od upnikove baze preko vmesnika v dolžnikovo bazo. Ni mogoče, da bi uporabnik-user na takšen način izvozil podatke in jih povezal s stojišči in ostalimi lastnostmi infrastrukture javne razsvetljave. Takšen zapis je prisoten samo v upnikovi bazi in je viden uporabniku programske opreme pod referenčno številko, ki je ni mogoče izvoziti. Nazivi, ki so vidni v upnikovi bazi, niso javno dostopni.

19Višje sodišče tudi ne sprejema pritožbene navedbe, da se tooltip ene od lokacij (1026) nahaja prav v občini C. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je upnik prepričljivo pojasnil, da je treba ta podatek gledati skupaj s tipom svetilke, ki je SELENIUM SGP340. Takšna zveza pa se pri upniku pojavlja v Občini E. (v občini C. je tip svetilke LVS 136). Do teh podatkov torej dolžnik preko zaposlene na občini C. ni mogel priti. Nadalje je tudi atribut "Datum začetka" s 1. 1. 2016 za dolžnika povsem nelogičen. Datum tega atributa se namreč navezuje na uporabo upnikovega programa pri občini C., medtem ko dolžnik takšnega podatka nima – zanj je nelogičen, ker sploh še nima strank. Vse to, skupaj z v postopku zavarovanja dokazov dobljenim izvedenskim mnenjem, daje zadosti podlage za sklep, da je dolžnik nedovoljeno dostopal do A. in baz podatkov, ki jih je oblikoval upnik in jih nedovoljeno uporabil pri oblikovanju svojega programa F. in kreiranju svojih baz podatkov.

20Sodišče prve stopnje je vse te ugotovitve pretreslo skozi trditve, ki jih je dolžnik zatrjeval s pridobljenim mnenjem s strani dolžnika angažiranega dr. B. B. Zato ne drži, da se do teh trditev sodišče ni opredelilo. Opredelilo se je, torej zatrjevana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Le sprejelo jih ni, ker je bolj za verjetno sprejelo dejansko stanje, kot ga zatrjuje in dokazuje upnik npr. s posnetkom dolžnikove predstavitve na LinkedIn in z dokazom, pridobljenim v postopku zavarovanja dokazov. Več kot to pa presega standard verjetnosti, ki zadošča za zavarovanje z začasno odredbo. Odločanje o začasni odredbi namreč ni namenjeno razsojanju. O upnikovi terjatvi bo sodišče do standarda prepričanja odločalo v postopku, ki se vodi po že vloženi tožbi. Ker že zgoraj povedano zadošča za zavrnitev pritožbe, se višjemu sodišču do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pogoj kršitve upnikove pravice, posebej ni treba opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O obstoju drugega pogoja za zavarovanje z začasno odredbo

21Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu začasno odredbo utemeljilo na pogoju iz 2. in 3. alineje drugega odstavka in na pogoju iz četrtega odstavka 170. člena ZASP. Višje sodišče se bo za potrebe odločanja o pritožbi omejilo le na pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 170. člena, saj že to zadošča za odločitev o pritožbi.

22Sodišče prve stopnje je v tem delu v izpodbijanem sklepu razložilo, da je s sklepom o zavarovanju z začasno odredbo zavrnilo upnikov predlog, da se dolžniku zaseže, izključi iz prometa in shrani dolžnikova sporna programska oprema digitalne javne razsvetljave in sporne podatkovne baze. Navedlo je, da začasna odredba ne bo imela za posledico prenehanja dejavnosti dolžnika in s tem zatrjevane škode 230.000 EUR, ki bi mu nastala, če bi se zasegla, izključila iz prometa in shranila dolžnikova sporna programska oprema digitalne javne razsvetljave in sporne podatkovne baze. Zato delovanje dolžnikove programske opreme F. ne bi smelo biti ogroženo.

23Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik obstoju pogojev iz 3. alineje drugega odstavka 170. člena ZASP (da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upravičencu) niti izrecno ne nasprotuje. Dolžnik se v pritožbi le ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je izpolnjen pogoj za zavarovanje z začasno odredbo iz četrtega odstavka 170. člena ZASP. V tem delu očita sodišču prve stopnje tudi prekoračitev trditvene podlage upnika, ker upnik pogoja iz četrtega odstavka 170. člena ZASP (neznatna škoda) ni dokazoval (kot navaja). Hkrati pa sodišču prve stopnje očita, da sklepa o začasni odredbi ni utemeljilo na četrtem odstavku 170. člena ZASP. Ko je sedaj s tem utemeljilo sklep o ugovoru, ga je utemeljilo na drugi pravni podlagi. Navaja, da upnik v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo le pavšalno zatrjuje nastanek težko nadomestljive škode.

24Drži in v pritožbi ni v ničemer izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovanje dolžnikove programske opreme F. ne bi smelo biti ogroženo. Dolžniku je prepovedano le tisto, kar je navedeno v 1. točki te obrazložitve. In to je ključno. Ker dolžnik hkrati ni nikoli zatrjeval, da bi bil on avtor računalniškega programa A. in imetnik pravic na podatkovnih bazah v lasti upnika, hkrati pa sodišče ni poseglo v dolžnikov računalniški program F. oziroma ni prepovedalo njegove samostojne, kar pomeni od upnikovega programa povsem neodvisne uporabe, kar zajema tudi samostojno kreirane baze podatkov, je že zato izpolnjen pogoj iz citirane 3. alineje drugega odstavka 170. člena ZASP.

25Dolžnik odločitev o stroških izpodbija iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni razložilo, zakaj so bili stroški upnikovega odgovora na ugovor potrebni. Višje sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje o ugovoru odločilo ob upoštevanju upnikovega odgovora na ugovor, zato utemeljitev stroškovne odločitve na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP zadošča.

26Dolžnik krije sam stroške neuspešne pritožbe in mora upniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP) v znesku 1.144,85 EUR. Odmerjeni stroški zajemajo stroške odgovora na pritožbo (1500 točk; tar. št. 27/6 Odvetniške tarife – OT), povečane za materialne stroške (2 %) in davek na dodano vrednost. Priglašeni stroški posveta s stranko so zajeti v priznanih stroških za sestavo odgovora na pritožbo.