111. člen ZASP

Tudi pri odločanju po prostem preudarku sodišče ne sme ravnati samovoljno, temveč se mora višina prisojenega gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj. Sodišče mora svojo odločitev utemeljiti. Prosti preudarek torej ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Sodišče prve stopnje ob določitvi nadomestila za prenos avtorske pravice nikakor ni ravnalo samovoljno in tega pritožniki niti ne trdijo. Njihove pripombe so v večjem delu takšne narave, da silijo v matematični izračun višine, za katerega je jasno, da ni mogoč. Oceno višine zneska, do katerega je upravičen tožnik, je sodišče napravilo skrbno (s pomočjo izvedenskega mnenja), svojo odločitev pa podrobno utemeljilo.

ZIZ in ZASP določbe, ki bi določala zatrjevano eventualno maksimo, nimata. Katero določbo postopka je sodišče z upoštevanjem upnikovega odgovora kršilo, dolžnik niti ne pove. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja, da lahko upnik v odgovoru na ugovor odgovori na dolžnikove ugovorne navedbe, se opredeli do ponujenih dokazov, in če je to zaradi uspeha potrebno, pri tem navede nova dejstva in nove dokaze, s čimer skuša ovreči utemeljenost dolžnikovega ugovora. Upnik v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval morebiti pomanjkljive trditvene in dokazne podlage predloga za zavarovanje. Le dopolnil jo je, glede na vsebino dolžnikovega ugovora. Imetnik materialnopravnih upravičenj je v tem primeru delodajalec, to je upnik. Kot takemu mu gre tudi zahtevek za pravno varstvo njegovih materialnopravnih upravičenj. Računalniški program z opisanimi funkcionalnostmi je kompleksen. S tem je materialnopravni pogoj individualnosti za potrebe tega postopka zadosti izkazan. Upnik računalniški program na svoji spletni strani trži kot svojega. Upnik se navzven deklarira kot avtor, v predlogu za zavarovanje poimensko navede nekatere od 20 občin, katerim prodaja licenco za uporabo programa,

Pritožnikovo vztrajanje, da bi moral upnik navesti in dokazati, kdo od njegovih zaposlenih je ustvaril računalniški program, ker je še vedno nosilec moralnih pravic na računalniškemu programu, zatorej upnik ni aktivno legitimiran za predlagano zavarovanje dokazov, ni utemeljeno. Računalniški program je kompleksen. Že zato višje sodišče meni, da obstaja dejanska domneva zadostne individualnosti pri programiranju. Dejstva in dokazi, ki zadoščajo za dokazni standard iz 171. člena ZASP, izhajajo že iz sfere samega dolžnika, in sicer iz njegove predstavitve na LinkedIn. Predstavitve, ki je vsebovala podatke in funkcionalnosti računalniškega programa, ki so bile upniku prima facie poznani. Namen nižje postavljenega standarda je v prvi vrsti v pridobivanju dokazov, kar pomeni, da kršitev še ne more biti dokazana. Na drugi strani pa tudi upniku ta postopek ne more služiti za povsem arbitrarno poseganje v dolžnikovo sfero. Ali je dolžnik nedovoljeno uporabil upnikov računalniški program, bo predmet pravdnega postopka. Na to sedaj kažejo le drugi dokazi, ki so upniku razumno dosegljivi in so zadoščali za odločitev sodišča prve stopnje. Določbe 171. člena ZASP je sodišče

Določba 148. člena KZ-1 je t.i. tiha blanketna kazenskopravna norma, ki se ne izrecno, ampak le smiselno sklicuje na pojme, podrobneje urejene v ZASP, kjer je določena vsebina materialnih avtorskih pravic. Inkriminirano je tisto dejanje, ki krši navedeni avtorskopravni zakon. Pravilno pritožba poudarja, da je treba navedbe iz opisa brati oziroma razumeti v okviru celotnega opisa dejanja. Iz slednjega je tako mogoče prepoznati očitek neupravičene uporabe računalniškega programa družbe P. d.o.o. v predelani obliki, s tem pa smiselno zatrjevano kršitev izključne pravice avtorja računalniškega programa iz 2. točke prvega odstavka 113. člena ZASP, ki predstavlja posebno podobliko pravice predelave.

ZASP, ki v 5. členu primeroma našteva varovana avtorska dela, v 2. točki drugega odstavka tega člena izrecno omenja tudi računalniške programe. Med te sodijo programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdajo (prvi odstavek 111. člena ZASP). Ideje in načela, ki so osnova nekemu elementu računalniškega programa, varstva po tej podlagi ne uživajo (drugi odstavek 111. člena), lahko pa so predmet posebnega avtorskega varstva. Da je delo avtorsko pravno varovano, mora predstavljati individualno stvaritev, torej lastno intelektualno stvaritev avtorja. Pri programiranju gre za zapis programske kode, ta pa je prepuščena programerju, ki izbira programski jezik in strukturo ukazov. Ker je enak učinek programa mogoče doseči na vrsto različnih načinov, na avtorju pa je, da pri tem izrazi svojo ustvarjalnost, je o avtorsko varovanem delu mogoče govoriti tudi, če je rezultat programa enak, kot že obstaja na tržišču, in se v tej smeri visoka stopnja individualnosti ne zahteva. Po določilu drugega odstavka 21. člena ZASP je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel materialno

Tožbeni ugovor, da je tožnica računalniške programe pridobila skupaj z računalniki, katere je kupila od druge osebe, je neutemeljen, ker so licence za uporabo računalniških programov avtorsko posebej varovane v skladu z ZASP in le zakonit način pridobitve licence omogoča tudi zakonito uporabo računalniških programov.

Če je dolžnik preko svojih spletnih strani brez soglasja imetnika znamke uporabljal zaščiteni znak, je v takšnih trditvah upnikov vsebovana izrecna oblika kršitvenega ravnanja, kot ga ZIL-1 določa v točki b) 2. odst. 47. čl. Odsotnosti protipravnosti ravnanja ni mogoče utemeljevati z ugotovitvijo, da je dolžnik ob uporabi zaščitenega znaka nakazal na nosilca zaščitene pravice. Predpostavka za nastanek avtorske pravice je avtorsko delo, ki je predmet varovanja. Upnika sta se v predlogu sklicevala v tem smislu na telefonski imenik kot bazo podatkov in računalniški program TIS za obe kategoriji. ZASP opredeljuje, da imata značaj avtorskega dela samo pod predpostavko, da je v njih izražen element lastne intelektualne stvaritve avtorja (1. odst. 8. čl. in 3. odst. 111. čl. ZASP). To pomeni, da baze podatkov in računalniški programi, ki tega elementa ne vsebujejo, ne morejo biti predmet avtorskopravne zaščite.

Pojem računalniškega programa v smislu 111. člena ZASP, zajema programe v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdelavo, kakor sodi tudi tožnikovo projektno gradivo. Ob prenosu oziroma preslikavi poslovnega procesa v informacijski proces, je bilo treba najprej pripraviti pripravljalno projektno gradivo, torej analizo poslovnega procesa. Brez tega gradiva prenos v informacijski proces sploh ne bi bil mogoč in je bilo zato že po naravi stvari same nujno potrebno. Ker so materialne avtorske parvice prešle na toženko, tožnik zaradi zatrjevane nepooblaščene uporabe avtorskega dela ne more zahtevati odškodnine. Če so bile te pravice v primeru nepooblaščene uporabe tretjih oseb res kršene, je škoda nastala tistemu, kateremu so materialne avtorske pravice pripadale, torej toženki in ne tožniku.

Avtorska pravica na računalniškem programu sicer nastane pri avtorju, ki ga je ustvaril, vendar pa je v zakonu določena domneva prenosa avtorskih pravic na delodajalca.