112. člen ZASP

Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo domnevo prenosa materialnih avtorskih pravic v skladu s 112. členom ZASP, ko je štelo, da sta stranki domnevo izključili s tem, da pogodba prenosa izvorne kode ne ureja. Takšna razlaga je v nasprotju s samim bistvom domneve. Vendar na končno odločitev to ne vpliva, ker je tožnik sam ponudil predajo izvorne kode toženki, ki pa iz nepojasnjenih razlogov ni želela sodelovati pri tem in ne podpisati pogodbe o predaji izvorne kode. Zato v tej pravdi toženka ne more odklanjati tožniku plačila za razvoj aplikacije zaradi neizročitve izvorne kode, saj je s svojimi ravnanji takšno izročitev preprečila.

ZIZ in ZASP določbe, ki bi določala zatrjevano eventualno maksimo, nimata. Katero določbo postopka je sodišče z upoštevanjem upnikovega odgovora kršilo, dolžnik niti ne pove. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja, da lahko upnik v odgovoru na ugovor odgovori na dolžnikove ugovorne navedbe, se opredeli do ponujenih dokazov, in če je to zaradi uspeha potrebno, pri tem navede nova dejstva in nove dokaze, s čimer skuša ovreči utemeljenost dolžnikovega ugovora. Upnik v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval morebiti pomanjkljive trditvene in dokazne podlage predloga za zavarovanje. Le dopolnil jo je, glede na vsebino dolžnikovega ugovora. Imetnik materialnopravnih upravičenj je v tem primeru delodajalec, to je upnik. Kot takemu mu gre tudi zahtevek za pravno varstvo njegovih materialnopravnih upravičenj. Računalniški program z opisanimi funkcionalnostmi je kompleksen. S tem je materialnopravni pogoj individualnosti za potrebe tega postopka zadosti izkazan. Upnik računalniški program na svoji spletni strani trži kot svojega. Upnik se navzven deklarira kot avtor, v predlogu za zavarovanje poimensko navede nekatere od 20 občin, katerim prodaja licenco za uporabo programa,

Sodišče prve stopnje bi moralo glede na že razsojeno prepoved uporabe računalniškega programa odločati le o tem, ali toženka prepoved krši ali ne. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi navedenega izhodišča presojati le, ali je toženka tudi po 5. 10. 2014 sporno programsko opremo še uporabljala ali vanjo posegala. Ker je bilo toženi stranki v izreku pravnomočne sodbe prepovedano, da posega v avtorsko delo tožnice, to samo po sebi pojmovno pomeni, da, če ne bi bila tožničina avtorska pravica kršena (kar je en korak prej pri presoji), ne bi bilo v izreku navedeno in konkretizirano avtorsko delo tožnice (drug korak pri presoji) in prepovedni zahtevek ne bi imel nobenega smisla.

Toženčevega udejstvovanja v okviru podiplomskega študija v centru, ki je v lasti tožeče stranke, ni mogoče obravnavati kot razmerje med delodajalcem in delojemalcem. Dejstvo, da je toženec, ki je bil štipendist Slovenske znanstvene fundacije, sporni računalniški program (tožeča stranka zahteva izročitev izvorne kode programa) izdelal v času podiplomskega študija delno tudi na opremi in v prostorih tožeče stranke, pri čemer pa sporni računalniški program ni bil del magistrske naloge, ne nudi podlage za zaključek, da je tožeča stranka na njem pridobila materialne avtorske pravice.

Procesne ugovore zoper zapisnik mora obramba podati sproti oziroma najpozneje ob nadaljevanju končanega zapisnika, sicer velja domneva, da zapis v celoti odraža dogajanje na glavni obravnavi. Kaznivo dejanje vdora v računalniški sistem lahko stori kdorkoli in ne samo oseba, ki od zunaj vdre v računalnik, torej tudi oseba, ki program upravlja v okviru svojih delovnih dolžnosti.

Pri avtorski pogodbi o naročilu računalniškega programa ZASP v 112. členu določa domnevo o prenosu materialnih avtorskih pravic avtorja na naročnika, vendar s pomembnim dostavkom: če ni v pogodbi drugače določeno. Tak drugačen dogovor je v domeni pogodbene svobode avtorja in naročnika računalniškega programa. Zato sta se pravdni stranki lahko dogovorili, da si tožnik kot avtor pridrži pravico predelave.

Pojem računalniškega programa v smislu 111. člena ZASP, zajema programe v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdelavo, kakor sodi tudi tožnikovo projektno gradivo. Ob prenosu oziroma preslikavi poslovnega procesa v informacijski proces, je bilo treba najprej pripraviti pripravljalno projektno gradivo, torej analizo poslovnega procesa. Brez tega gradiva prenos v informacijski proces sploh ne bi bil mogoč in je bilo zato že po naravi stvari same nujno potrebno. Ker so materialne avtorske parvice prešle na toženko, tožnik zaradi zatrjevane nepooblaščene uporabe avtorskega dela ne more zahtevati odškodnine. Če so bile te pravice v primeru nepooblaščene uporabe tretjih oseb res kršene, je škoda nastala tistemu, kateremu so materialne avtorske pravice pripadale, torej toženki in ne tožniku.

Avtorska pravica na računalniškem programu sicer nastane pri avtorju, ki ga je ustvaril, vendar pa je v zakonu določena domneva prenosa avtorskih pravic na delodajalca.