113. člen ZASP

ZIZ in ZASP določbe, ki bi določala zatrjevano eventualno maksimo, nimata. Katero določbo postopka je sodišče z upoštevanjem upnikovega odgovora kršilo, dolžnik niti ne pove. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja, da lahko upnik v odgovoru na ugovor odgovori na dolžnikove ugovorne navedbe, se opredeli do ponujenih dokazov, in če je to zaradi uspeha potrebno, pri tem navede nova dejstva in nove dokaze, s čimer skuša ovreči utemeljenost dolžnikovega ugovora. Upnik v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval morebiti pomanjkljive trditvene in dokazne podlage predloga za zavarovanje. Le dopolnil jo je, glede na vsebino dolžnikovega ugovora. Imetnik materialnopravnih upravičenj je v tem primeru delodajalec, to je upnik. Kot takemu mu gre tudi zahtevek za pravno varstvo njegovih materialnopravnih upravičenj. Računalniški program z opisanimi funkcionalnostmi je kompleksen. S tem je materialnopravni pogoj individualnosti za potrebe tega postopka zadosti izkazan. Upnik računalniški program na svoji spletni strani trži kot svojega. Upnik se navzven deklarira kot avtor, v predlogu za zavarovanje poimensko navede nekatere od 20 občin, katerim prodaja licenco za uporabo programa,

Določba 148. člena KZ-1 je t.i. tiha blanketna kazenskopravna norma, ki se ne izrecno, ampak le smiselno sklicuje na pojme, podrobneje urejene v ZASP, kjer je določena vsebina materialnih avtorskih pravic. Inkriminirano je tisto dejanje, ki krši navedeni avtorskopravni zakon. Pravilno pritožba poudarja, da je treba navedbe iz opisa brati oziroma razumeti v okviru celotnega opisa dejanja. Iz slednjega je tako mogoče prepoznati očitek neupravičene uporabe računalniškega programa družbe P. d.o.o. v predelani obliki, s tem pa smiselno zatrjevano kršitev izključne pravice avtorja računalniškega programa iz 2. točke prvega odstavka 113. člena ZASP, ki predstavlja posebno podobliko pravice predelave.

Upnica ni nikoli pridobila materialne avtorske pravice na konfiguratorju A.. Konfigurator A. pomeni implementacijo Y konfiguratorja na konfiguratorju A., ta pa je v imetništvu dolžnika. Implementacija Y konfiguratorja na konfiguratorju A. je videti podobna implementaciji konfiguratorja X. To pa v smislu kode programa in avtorskih pravic ne pomeni nič oziroma ne more biti podlaga za materialnopravno sklepanje, da je upnica pridobila tudi na spornem konfiguratorju materialnopravno upravičenje po 170. členu ZASP. A. je sistem, ki ga dolžnik trži kot splošno in univerzalno spletno aplikacijo.

Pritožnik ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sporni posegi spadajo v okvir upravičenj iz 114. člena ZASP. Prav tako za pritožnika ni sporno, da je bila tožena stranka zakonita oziroma upravičena uporabnica računalniškega programa ADP. To pa (v odsotnosti drugačnega pogodbena dogovora) pomeni, da je imela tožena stranka neposredno na podlagi zakona upravičenja, ki jih določa 114. člen ZASP.

Dikcija o prenosu »posamičnih materialnih avtorskih pravic« ne pomeni, da se ne morejo (naenkrat) prenesti vse take pravice. Načelo vestnosti in poštenja, ki ga morajo udeleženci obligacijskih razmerij spoštovati pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (5. člen OZ), je vodilo, s pomočjo katerega je mogoče presojati modalitete ohlapno opredeljenega izpolnitvenega ravnanja. Toženec ni imel razloga, da bi tožnico že vnaprej še posebej opozarjal na lokacijo izvorne kode in postopek dostopa do nje. Tožnica je bila sama zavezana takoj preveriti najmanj to, ali ji izročeno dejansko omogoča tako uporabo Programa, kot tudi dostop do izvorne kode in njen prenos.

Tožbeni ugovor, da je tožnica računalniške programe pridobila skupaj z računalniki, katere je kupila od druge osebe, je neutemeljen, ker so licence za uporabo računalniških programov avtorsko posebej varovane v skladu z ZASP in le zakonit način pridobitve licence omogoča tudi zakonito uporabo računalniških programov.

Pravica reproduciranja se pri računalniških programih pridobi z ustrezno licenčno pogodbo. Ker tožnica te pogodbe nima, ni pridobila ustreznih materialnih avtorskih pravic za predmetne računalniške programe in tako ni upravičena uporabnica le-teh.

Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila pravica predelave prenešena nanjo, zaradi kršitve te pravice ne more biti aktivno legimirana.