VSL Sodba I Cpg 620/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

1) Ugotovi se, da je premoženje:

a) nepremičnina:

- parcela 000/19 (ID 001), ki v naravi predstavlja zemljišče v k.o. X, katere lastnik je prvotožena stranka A. A. v deležu 1/1, v celoti

- parcela 000/22 (ID 002), ki v naravi predstavlja zemljišče v k.o. X, katere lastnik je prvotožena stranka A. A. v deležu 1/1, v celoti

- parcela 000/7 (ID 003), ki v naravi predstavlja zemljišče v k.o. Y na katerem se nahaja stavba št. 633, katere lastnik je prvotožena stranka A. A. v deležu 1/2, v tem deležu

- parcela 000/12 (ID 004), ki v naravi predstavlja zemljišče v k.o. Y, katere lastnica je drugotožena stranka B. B. v deležu 1/1, v celoti

- parcela 000/8 (ID 005), ki v naravi predstavlja zemljišče v k.o. Z, na katerem se nahaja stavba št. 7, katere lastnica je tretjetožena stranka L., d.o.o., v deležu 1/1, v celoti

b) poslovna deleža 3,0347 % (zap. št. deleža 27525) in 96,9653 % (zap. št. deleža ...) v družbi L., d.o.o., matična številka: ..., katerih imetnik je prvotožena stranka A. A.

c) denarna sredstva na bančnem računu:

- št. ..., odprtem pri X. banki, d.d., last prvotožene stranke A. A.

- SI56 ..., odprtem pri X. banki, d.d., last prvotožene stranke A. A.

- SI56 ... odprtem pri X. banki, d.d., last prvotožene stranke A. A.

- št. ... odprtem pri X. banki, d.d., last drugotožene stranke B. B.

- SI56 ..., odprtem pri X. banki, d.d., last tretjetožene stranke L., d.o.o.

d) avtomobil VW Golf 2,0 TDI, št. šasije ..., z registrsko št. ..., last drugotožene stranke B. B.

premoženje nezakonitega izvora.

2) Premoženje, navedeno pod točko 1. tega tožbenega zahtevka, se toženim strankam odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije.

3) Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka in tečejo do plačila.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo v celoti zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v uvodu in izreku izpodbijane sodbe v b) in c) delu zahtevka kot priimek prvega toženca pomotoma navajalo Ai., pravilen priimek pa je A. Vendar gre zgolj za očitno pisno pomoto, ki jo sodišče prve stopnje lahko vsak čas odpravi s popravnim sklepom (328. člen v zvezi s 332. členom ZPP).

6Prvi toženec je bil 23. 10. 2018 pravnomočno obsojen za kataloško kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami (kazniva dejanja so bila storjena v letih 2016 in 2017). Zoper prvega toženca je bila zaradi suma, da je storil kazniva dejanja in da ima v lasti nesorazmerno veliko premoženje, 17. 11. 2017 uvedena finančna preiskava po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora - ZOPNI¹. Zoper drugo toženko, njegovo partnerko B. B., je bila finančna preiskava odrejena zaradi suma, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno nanjo. Finančna preiskava je bila uvedena za čas trajanja 12 mesecev in je določila preiskovalno obdobje od 1. 1. 2011 dalje (po odločbi Ustavnega sodišča se je preiskovalno obdobje skrajšalo na obdobje od 1. 1. 2012 dalje), podaljšana pa je bila še za 6 mesecev (17. 5. 2019). V finančni preiskavi sta bila za obdobje 2012 do 2017 ugotovljena razkoraka med dohodki in spremembo premoženja, in sicer pri prvem tožencu v višini 718.754,01 EUR in pri drugi toženki za 189.236,95 EUR. Tožeča stranka s tožbo posega na posamezne premoženjske predmete (ki jih toženke niso porabile ali skrile) v skupni vrednosti 328.573,01 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo o zahtevku razsodilo tako, kot je bil postavljen v tožbi.

7Pritožba je zelo obširna. Višje sodišče ugotavlja, da posameznih dejstev, ki sestavljajo dejanski sklop izpodbijane sodbe, ne izpodbija s konkretnimi razlogi. Zato se do pavšalnih očitkov, ki letijo na spodnjo premiso izpodbijane sodbe, višje sodišče ne bo opredeljevalo, temveč jih bo v obrazložitvi le označilo kot take. Pritožba nasprotuje tudi temeljnim izhodiščem, na katerih je postopek gradila tožnica. Očitke je mogoče strniti v naslednje sklope: (1.) tožnica je vodila finančno preiskavo zoper drugo toženko v enakem obsegu kot zoper prvega toženca, čeprav druga toženka ni bila nikoli osumljena ukvarjanja s kriminalno dejavnostjo, (2.) tožnica ni ugotavljala, ali je kakšno premoženje prvega toženca (ne)odplačno prešlo na drugo toženko in koliko, temveč je zgolj ugotavljala razkorak v premoženju druge toženke in ji želela odvzeti razliko, (3.) drugo toženko je doletelo obrnjeno dokazno breme glede celotnega svojega premoženja, ne le premoženja nezakonitega izvora, ki naj bi prešlo nanjo, (4.) tožnica se ni ukvarjala z vprašanjem, ali sta prvi toženec in druga toženka sploh v zunajzakonski zvezi (dokazi o tem pa so nezakoniti). Sodišču prve stopnje pritožba tudi očita, (5.) da izsledkov finančne preiskave ni bilo dopustno izpodbijati s pomočjo neodvisnega izvedenca ter (6.) da tretja toženka ni pasivno legitimirana. Višje sodišče se je osredotočilo na bistvene očitke, ki bi, če bi se izkazali za utemeljene, vodili k ugoditvi pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

(1.) Glede položaja druge toženke v finančni preiskavi:

8Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI je ukrep, ki se lahko izreče tudi brez obsodilne kazenske sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema.² Sprožilna okoliščina in pogoj za začetek postopka po ZOPNI je (poleg utemeljenih razlogov za sum storitve kataloškega kaznivega dejanja, v tej zadevi prvega toženca) obstoj razlogov za sum³, da posamezna oseba (ne le osumljenec kaznivega dejanja, prim. 3. člen ZOPNI), razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano s premoženjem teh oseb (v tej zadevi druge toženke). Osebo, zoper katero se preiskava opravi, in obdobje, za katero se opravi, določi državni tožilec v odredbi o finančni preiskavi.⁴ Namen finančne preiskave je, da se zberejo dokazi in podatki, ali in zoper katere osebe naj se začne postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora (prim. prvi odstavek 11. člena ZOPNI), v njej pa se zberejo podatki o obsegu premoženja osumljenca,⁵ in sicer tudi tistega premoženja, s katerim je razpolagal, ter podatki o obsegu premoženja, ki je bilo preneseno na povezane osebe (drugi odstavek 11. člena ZOPNI).

9V tej zadevi ni sporno, da je bila finančna preiskava zoper prvega toženca odrejena zaradi suma, da je storil (kataloška) kazniva dejanja in da ima v lasti nesorazmerno veliko premoženje, zoper drugo toženko pa zaradi suma, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno nanjo. Oba sta bila torej preiskovanca v finančni preiskavi in oba kot taka tudi obravnavana. Nobeden od preiskovancev na naroku po 17.a členu ZOPNI v tem smislu ni podal pripomb na poročilo FURS. V tožbi⁶ tožnica trdi, da celotno presežno premoženje druge toženke, celo njeni osebni dohodki, ki so bili v finančni preiskavi v celoti upoštevani kot zakoniti dohodki,⁷ izvira iz premoženja prvega toženca. Glede na to je nerelevantna pritožbena trditev, da bi bila druga toženka lahko del postopka le v zvezi s premoženjem prvega toženca, ki naj bi neodplačno prešlo nanjo. V finančni preiskavi se zberejo vsi podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek oziroma je glede na okoliščine primera smotrno, da se pridobijo za ugotovitev izvora, obsega in prenosa premoženja (3. alineja drugega odstavka 11. člena ZOPNI). Pisno poročilo finančne preiskovalne skupine obsega (poleg natančnih podatkov in zbranih dokazov o premoženju, za katero obstaja sum nezakonitega izvora, in o prenosih takega premoženja na povezane osebe) tudi podatke o premoženju povezanih oseb (prim. drugi odstavek 14. člena ZOPNI). Predmet finančne preiskave je torej celotno premoženje povezane osebe, ne glede na to, ali je bila osumljena storitve kaznivega dejanja. Namen oblastnega ukrepa odvzema premoženja nezakonitega izvora je namreč v tem, da noben posameznik (ne le osumljenec kataloškega kaznivega dejanja), ne obdrži premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način, če ne more izkazati zakonitosti izvora premoženja.

10Zakonska domneva, kdaj gre za premoženje nezakonitega izvora, se nanaša na premoženje, nezakonitega izvora pa je bodisi premoženje obsojenca (prvega toženca) bodisi premoženje, ki ga je ta prenesel na povezane osebe oziroma je bilo pomešano z drugim premoženjem. Da bi bila druga toženka osumljenka kaznivega dejanja, torej ni pogoj za uvedbo finančne preiskave zoper njo, še več, iz ZOPNI tudi ne izhaja, da bi bilo tožbo dopustno vložiti le zoper osebe, ki so bile določene kot preiskovanci v odredbi o finančni preiskavi.⁸ Glede na pojasnjeno je zmotno tudi pritožbeno stališče, da se domneva iz 5. člena ZOPNI že po sami naravi stvari ne more nanašati na osebo, ki ni bila nikdar osumljena ukvarjanja s kriminalno dejavnostjo, ter da naj se domneva ne bi nanašala na celotno premoženje druge toženke. Pritožnica s trditvami, da postopek poteka zoper premoženje določene osebe, ki je bila osumljena storitve točno določenega kataloškega kaznivega dejanja, s čimer je začrtan obseg domneve o nezakonitem izvoru premoženja, ne more uspeti.

11Ker se je druga toženka v postopku po ZOPNI znašla pod zakonsko predpisanimi pogoji, ni mogoče pritrditi pritožnici, da naj bi se domneva iz 5. člena ZOPNI razlagala preširoko, s čimer bi država kot oblastveni organ lahko poljubno sprožala postopke za odvzem premoženja zoper vsako fizično osebo, za katero bi se ji zdelo, da ima v primerjavi s prijavljenimi dohodki preveč premoženja. Očitanega odstopa od izhodišč ZOPNI ni, zato ga sodišče niti ni bilo dolžno obrazlagati, kar očita pritožnica. Ker torej zakon ne določa, da se postopek finančne preiskave izvede zgolj zoper osumljenca, obdolženca oziroma obsojenca kataloškega kaznivega dejanja, so ob zgoraj pojasnjenem neutemeljene tudi pritožbene trditve, da se sodišču prve stopnje ni zdelo vredno ukvarjati s tem, ali so v primeru druge toženke tovrstni pogoji izpolnjeni. Vse premoženje druge toženke, za katero druga toženka ne more pojasniti njegovega izvora, je lahko predmet odvzema (prim. prvi odstavek 5. člena ZOPNI).

12Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sta tako sodišče kot tožnica v nasprotju s 5. členom ZOPNI šteli, da obrnjeno dokazno breme o nezakonitosti izvora premoženja velja za celotno premoženje druge toženke, in to še preden bi bilo izkazano, ali in koliko premoženja je nanjo prešlo s strani prvega toženca, tožnica pa bi lahko zahtevala le odvzem tistega premoženja, ki je bilo neodplačno preneseno s strani prvega toženca. V postopkih po ZOPNI je glede povezanih oseb bistveno, ali uspejo dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora (prim. tretji odstavek 27. člena ZOPNI), pri presoji pa je treba izhajati iz domneve po 5. členu ZOPNI, po kateri se šteje, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način (pri čemer se domneva, da ni tako pridobljeno, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz tega obdobja).⁹

(2.) Glede očitka, da tožnica ni ugotavljala, ali je kakšno premoženje prvega toženca (ne)odplačno prešlo na drugo toženko in koliko, temveč je zgolj ugotavljala razkorak v premoženju druge toženke in ji želela odvzeti razliko in (3.) da je drugo toženko doletelo obrnjeno dokazno breme glede celotnega svojega premoženja, ne le premoženja nezakonitega izvora, ki naj bi prešlo nanjo:

13Tretji odstavek 5. člena ZOPNI določa, da se pri ugotavljanju nesorazmernosti upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba, zoper katero teče postopek po ZOPNI, v lasti.¹⁰ Postopek po ZOPNI teče tudi zoper drugo toženko. Pritožnica zato neutemeljeno trdi, da naj bi tožnica morala zatrjevati, da je prvi toženec na drugo toženko prenesel določen del svojega premoženja nezakonitega izvora in da je bil ta prenos premoženja brezplačen. Premoženje je nezakonitega izvora že, če je v upoštevnem obdobju podano očitno nesorazmerje in če njegov lastnik ni uspel dokazati, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način.¹¹ Pritožbene trditve o neizpolnjenem trditvenem in dokaznem bremenu tožnice o obstoju in obsegu premoženja, ki naj bi s prvega toženca prešlo na drugo toženko, so zato neutemeljene, prav tako, da naj ne bi bilo nobene zakonske podlage, da bi morala tudi druga toženka dokazovati zakonitost svojega celotnega premoženja.

14Ne drži torej, da je bila druga toženka brez zakonske podlage prisiljena dokazovati zakonitost svojega celotnega premoženja, čeprav bi morala tožnica dokazati, koliko in katero premoženje je bilo neodplačano preneseno nanjo. Tožnica je zatrjevala in dokazovala domnevo o brezplačno prenesenem premoženju tako, da je tudi za drugo toženko dokazovala razkorak med obsegom njenega premoženja in zakonitimi prihodki. Pritožbeno neizpodbito je, da nepojasnjen vir oziroma razkorak med dohodki in spremembo premoženja v preiskovanem obdobju (po popravkih tekom pravdnega postopka) za drugo toženko znaša 167.806,88 EUR. Če bi druga toženka pojasnila zakonitost svojih dohodkov, očitanega ji razkoraka ne bi bilo. Pritožbena trditev, da z izpodbijano sodbo drugi toženki ni bilo odvzeto premoženje, ki bi bilo preneseno nanjo s strani prvega toženca, ampak njeno celotno premoženje, za katerega je sodišče ocenilo, da ni ustrezno pojasnila njenega izvora, drži, hkrati pa potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

(4.) Tožnica se ni ukvarjala z vprašanjem, ali sta prvi toženec in druga toženka sploh v zunajzakonski zvezi (dokazi o tem pa so bili pridobljeni nezakonito):

15Tožnica je v tožbi trdila, da je druga toženka ožje povezana oseba (za katero velja domneva iz 6. člena ZOPNI), že v prvi pripravljalni vlogi pa, da je bila zunajzakonska partnerka prvega toženca v celotnem obdobju finančne preiskave, kar je konkretizirala tudi z dejstvi, ugotovljenimi v finančni preiskavi. Zato ne držijo pritožbene trditve, da naj bi tožnica šele proti koncu postopka večinoma prepozno podala nekaj skromnih navedb in ugibanj o obstoju zunajzakonske zveze. V prvi pripravljalni vlogi je tožnica navedla, da imata oba toženca stalno bivališče prijavljeno na naslovu ..., da je druga toženka od 1. 12. 2014 dalje zaposlena pri prvem tožencu, da je v posojilni pogodbi z dne 31. 1.2017, ki jo je za 87.000,00 EUR sklenila druga toženka, porok in zastavitelj prvi toženec in je hipoteka vknjižena na parceli v njegovi lasti, da je prvi toženec na transakcijski račun druge toženke 7. 7. in 11. 8. 2016 nakazal skupaj 33.500,00 EUR, poleg nakazanih plač 15. 7. 2016 tudi 22.000,00 EUR in to v času, ko je nepremičnino kupovala druga toženka.

16Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zunajzakonska skupnost obstajala tekom celotnega preiskovanega obdobja. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitve, da je v predkazenskem postopku prvi toženec sam opredelil drugo toženko kot zunajzakonsko partnerko. Tudi višje sodišče se strinja, da je splošno znano, da posamezniki v formalnih postopkih uradnih oseb ne seznanjajo s svojimi mimobežnimi razmerji, ki nimajo trajne narave in prvi toženec druge toženke ne bi navajal kot partnerke, če bi bil z njo le v bežnem razmerju. Pritožnica nadalje ne izpodbija dejanskih ugotovitev, da sta imela prvi toženec in druga toženka (v času prisluhov pogovorov od 3. 12. 2016 do 31. 5. 2017) skupno prebivališče in utečen način življenja (pripravljanje hrane, skupno preživljanje prostega časa, skupno dojemanje prebivališča prvega toženca kot doma) in da nič ni kazalo na to, da bi se druga toženka preselila šele nedavno ali da bi se šele tedaj toženca bolj povezala. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da prvi toženec in druga toženka nista zanikala preživljanja skupnih dopustov, skupnih udeležb na družinskih slavjih in medsebojnega posojanja večjih vsot denarja v obdobju med 1. 1. 2012 in 31. 12. 2017, česar pritožba prav tako ne izpodbija.

17Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima v družinskem pravu svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Bistvo postopka po ZOPNI pa ni v ugotavljanju obstoja zunajzakonske zveze za zaščito položaja enega od partnerjev. Kot že povedano, je v primeru povezanih oseb bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlagi navedb tožnice izhaja, da je „povezana,“ dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora. Višje sodišče se zato do obširnih pritožbenih trditev o sodni praksi in pravni teoriji, kakšni so pogoji, da je mogoče govoriti o zunajzakonski skupnosti, ne bo opredeljevalo. Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da druga toženka ni ovrgla domneve o brezplačnem prenosu premoženja in ni uspela z dokazovanjem svojih lastnih virov premoženja, s tem pa tudi ni dokazala zakonitega izvora svojega posebnega premoženja. To potrjuje tožničine trditve, da je bilo nezakonito pridobljeno premoženje na drugo toženko brezplačno preneseno od prvega toženca. Tudi brezplačen prenos sam po sebi dokazuje obstoj zunajzakonske skupnosti prvega toženca in druge toženke v času preiskovanega obdobja. Zunajzakonska skupnost namreč ne pomeni samo življenjske in čustvene, ampak tudi ekonomsko skupnost.

18Pritožnica sodišču prve stopnje očita stališče, da je dopustno, da tožnica svoj zahtevek nasproti drugi toženki utemeljuje z dokazi, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku zoper prvega toženca. Sodišče naj bi kot dokaz v postopku upoštevalo podatke, pridobljene z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov proti prvemu tožencu. Vendar pritožnica zmotno meni, da na ta način pridobljenih dokazov ni dopustno uporabiti v zvezi z nekataloškimi kaznivimi dejanji ali zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil izvajan. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZPP ni takšnih pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje Zakon o kazenskem postopku. V pravdnem postopku je temeljno načelo o prosti presoji dokazov, stranke pa lahko vsa pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi (prim. 8. člen ZPP). Če se uporaba določenega dokaza ne dopusti, pride do posega v ustavno pravico nasprotne stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku. Poseben problem bi lahko predstavljali dokazi, pridobljeni s kršitvijo pravic osebnosti, česar pritožnica ne zatrjuje, zato se višje sodišče ne strinja, da bi sporni prisluhi predstavljali očitno zlorabo oblasti. Pritožnica tudi ne trdi, da bi bili prisluhi v kazenskem postopku izločeni kot nedovoljeni. Zato so pritožbene trditve, da bi morali zadostiti strogemu testu sorazmernosti, neutemeljene. Tudi dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo pravice do zasebnosti, namreč v pravdnem postopku niso povsem izključeni – le v tem primeru bi izvedba takšnega dokaza morala imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje ustava, pri tem pa bi moralo sodišče upoštevati načelo sorazmernosti, na katerega se sklicuje pritožnica.

19Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje toženkam zagotovilo, da jim bo prepise prisluhov posredovalo, a je dokaze tožnice sprejelo in izdalo sodbo, nato pa jih vročilo toženkam kar skupaj s sodbo, da se slednje v postopku o prejetih dokazih naj ne bi mogle izjaviti, kar da predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je pritožnica očitno spregledala pojasnilo v 61. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da so bile toženke s prisluhi seznanjene že tekom kazenskega postopka zoper prvega toženca, v pravdnem postopku pa v zvezi s tem dokaznim predlogom niso navajale ničesar. Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica že v tožbi predlagala pribavo kazenskega spisa, v katerem so se prisluhi nahajali (bili so sicer na disketah), zato tega pritožbenega očitka pritožnica ne more več uspešno uveljaviti (prim. prvi odstavek 286.b člena ZPP).

20Pritožnica se sklicuje na 56. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri naj bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni bila tožnica tista, ki bi morala obstoj zunajzakonske zveze z gotovostjo zatrjevati in dokazati (po stališču pritožnice že to samo po sebi predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka), ampak naj bi morale toženke izpodbiti s strani tožnice zatrjevan obstoj zunajzakonske zveze, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi morale toženke za uspeh v postopku obstoj zunajzakonske skupnosti izpodbiti z nasprotnim dokazom, ki bi moral dosegati standard izključitve razumnega dvoma¹², ob tem pa tudi poudarilo, da pravnih domnev ne gre enačiti s pravili o obrnjenem dokaznem bremenu, saj pravne domneve dokazno breme olajšujejo, pravila o obrnjenem dokaznem bremenu pa dokazno breme prestavljajo. Takšna (dejanska) domneva se (ko so dokazane predpostavke domneve, tako imenovana domnevna baza) vzame za podlago sodne odločbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Domneva je namreč izpodbojna. Zato je mogoče izpodbijati dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva, in dokazovati stanje, ki ustreza objektivno drugačnemu dejanskemu stanju. Ker ZOPNI uzakonja domnevo o nezakonitem premoženju in domnevo o brezplačnosti prenosa, katere podlaga je status ožjega družinskega člana, bi zato toženki morali izpodbiti bodisi obstoj zunajzakonske skupnosti (kot domnevno bazo) ali pa, da premoženje nanje ni bilo preneseno brezplačno. Pritožnica niti ne trdi, da bi nasprotne dokaze (s katerimi bi torej izpodbijala tožničine dokaze o dejstvih, ki predstavljajo domnevno bazo) sploh zatrjevala, in torej trditev, ki bi obstoj zunajzakonske zveze omajale, v postopku toženke niso podale. Pritožba torej zmotno meni, da je sodišče napačno odločilo o razporeditvi dokaznega bremena, kar naj bi vplivalo na izid dokaznega postopka in ugotovitev obstoja zunajzakonske zveze.

21Pritožnica kritizira stališče sodišča prve stopnje, da toženke niso zatrjevale, da premoženje prvega toženca ni povezano s premoženjem druge toženke na način, da ga ne bi bilo mogoče ločiti. Pritožnica se sprašuje, v čem bi bila ta okoliščina relevantna, in izhaja iz tega, da toženki v relevantnem obdobju nista bili v zunajzakonski zvezi. Ker slednje pritožbeno ni bilo izpodbito, višje sodišče pritožnico napotuje na 67. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je za dosego cilja preprečiti reinvestiranje in širitev protipravnih dejavnosti nujno odvzeti celoten premoženjski predmet tudi v primeru, ko tožena stranka premoženju nezakonitega izvira namenoma primeša kaj premoženja zakonitega izvora tako, da ustvari pomešan premoženjski predmet prav z namenom izvrševanja protipravne dejavnosti oziroma z namenom prikriti premoženje nezakonitega izvora. To pomeni, da z nezakonito dejavnostjo enega zakonca pridobljeno premoženje tudi za drugega zakonca in torej tudi zunajzakonskega partnerja pomeni protipravno pridobitev premoženja.

22Pritožnica zmotno vztraja, da druga toženka izvora svojega celotnega premoženja sploh ni bila dolžna pojasnjevati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s premoženjem nezakonitega izvora druge toženke je izčrpna, prepričljiva in logična, zato je ne morejo izpodbiti zgolj pavšalne pritožbene trditve, da je druga toženka iz previdnosti pojasnila pomoč svojih staršev, da je kot natakarica del plače dobivala na črno ter da je vsa leta prejemala tudi zneske napitnin. S tako pavšalnimi pritožbenimi trditvami izpodbijane dejanske podlage sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Dejstvo, da je druga toženka prejemala plače na črno in prejemala napitnine, drugo toženko omejuje pri dokazovanju izvora svojega premoženja, breme nemožnosti dokaza teh trditev tudi z verodostojnimi listinskimi dokazi gre zato v njeno škodo.

23Le dodati gre, da pri tem ne gre za pojasnjevanje svojega celotnega življenja, za katerega bi morala druga toženka polagati račune, pač pa za obrambo v pravdnem postopku. Zakon ne zahteva, da bi bilo premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem, zadošča (kakršnakoli) nezakonitost,¹³ zato tudi v tem smislu ni utemeljen pritožbeni očitek, da sta se tako finančna preiskava kot pravdni postopek vodila zoper celotno premoženje druge toženke, ne le zoper tisto, ki je na drugo toženko prešlo s strani prvega toženca. S tem višje sodišče odgovarja tudi na pritožbeni očitek, da sta tožnica in sodišče prve stopnje obrnili uzakonjeno logiko in vrstni red ZOPNI in ugotavljali premoženje druge toženke ter ga v celoti in nekritično označili kot premoženje, ki je nanjo prešlo s prvega toženca, ter da drugi toženki ni bilo odvzeto premoženje, ki bi bilo preneseno nanjo s strani prvega toženca, temveč njeno celotno premoženje, za katerega je sodišče ocenilo, da ni ustrezno pojasnila njegovega izvora.

(5.) Izsledkov finančne preiskave ni bilo dopustno izpodbijati s pomočjo neodvisnega izvedenca:

24Poročilo o finančni preiskavi po mnenju pritožnice ne predstavlja neodvisnega izvedenskega mnenja, ampak dokument, izdelan za potrebe te pravde, zato naj bi v zvezi s presojo njegove dokazne vrednosti (in z uporabo pravil pravdnega postopka) štelo le kot del trditvene podlage tožnice. Vendar pisno poročilo o finančni preiskavi kot zaključni del finančne preiskave ureja drug zakon, ne ZPP in je (obvezna) priloga tožbe. Listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti (javna listina) dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP).¹⁴ Dokazno vrednost javne listine je mogoče izpodbijati z dokazovanjem, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina neresnično sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Tožeči stranki je torej naloženo breme navedb in dokazov, iz katerih izhaja domnevana nezakonitost izvora premoženja, ki je v tem poročilu popisano, tožena stranka pa mora domnevo, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, izpodbiti, in sicer bodisi tako, da dokaže da premoženje ni nezakonitega izvora, bodisi tako, da dokaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost (prvi do tretji odstavek 27. člena ZOPNI). Ne drži torej, da bi morala tožnica dokazovati obstoj nesorazmerja, ki iz finančnega poročila izhaja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni sklepa oz. pojasnila, ali in na kakšen način je tožnica svoje trditve o obstoječem razkoraku v premoženju toženih strank sploh dokazala.

25Tudi v primeru pomešanja premoženja zakonitega izvora in premoženja (za katerega glede na domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI velja, da je nezakonito), druga toženka ni dokazala, da premoženje ni nezakonitega izvora (tretji odstavek 27. člena ZOPNI). Dejanskih ugotovitev v zvezi s tem, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 66. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, namreč pritožbeno ne izpodbija. V odločbi U-I-91/15 je Ustavno sodišče RS odločilo, da se v primeru, ko je premoženjski predmet celota pomešanega premoženja nezakonitega in zakonitega izvora, tak predmet v celoti odvzame, če je tožena stranka premoženje pomešala z namenom ponovnega izvrševanja protipravnih ravnanj ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja, ob tem pa delež premoženja nezakonitega izvora v pomešanem predmetu ni neznaten. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se pri tem domneva, da je do pomešanja premoženja prišlo z namenom ponovnega izvrševanja protipravnih ravnanj ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja, tožena stranka pa domnevo ovrže, če izkaže za verjetno, da ob pomešanju ni imela takega namena.

26Sodišče prve stopnje je v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj sprejema metodo, po kateri je tožnica ugotavljala dohodke. Ne drži, da bi domneva nezakonitosti lahko izhajala le iz nesorazmerja v premoženju prvega toženca, saj je, kot že pojasnjeno, po prvem odstavku 5. člena ZOPNI nezakonitega izvora vsako premoženje, za katero ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Metoda neto vrednosti, uporabljena za izračun očitnega nesorazmerja po ZOPNI, je ustrezna.¹⁵ Z jezikovno in namensko razlago drugega odstavka istega člena je mogoče ugotoviti, kako se določi višina nezakonito pridobljenega premoženja (razkorak med dohodki in premoženjem tožencev, s katerim so razpolagali v določenem časovnem obdobju, t. j. v obdobju izvedbe finančne preiskave). Nesorazmerje služi zakonski domnevi, kajti njegov obstoj vodi v zaključek o nezakonito pridobljenem premoženju. Toženke so torej tiste, ki bi morale dokazati, da je bilo premoženje, ki je stvar ugotovljenega razkoraka, zakonito pridobljeno. Pritožbena trditev, da so toženke v zvezi s finančno preiskavo izpostavile številne napake in nedoslednosti, na katere tožeča stranka ni ponudila ustreznega dogovora, so neutemeljene tudi zato, ker so prepavšalne.

27Ker ne gre za izvedensko mnenje, tudi niso utemeljene pritožbene trditve, da naj bi tožnica opustila vse tehnike in pravila ocenjevanja podjetij. Metode vrednotenja so odvisne od samega namena oziroma razloga za vrednotenje, v tem postopku pa ne gre za ugotavljanje vrednosti podjetja. Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je računovodja izpovedal, da ni mogoče realno oceniti vrednosti podjetja samo na podlagi sredstev, ki so navedena v javno objavljeni bilanci podjetja. Smisel poročila je namreč v primerjavi premoženja na začetku in na koncu preiskovanega obdobja. Odraz resničnega dejanskega stanja, na katerega se sklicuje pritožnica, je v trditveni in dokazni sferi toženk. Pritožnica ne konkretizira, katerih svojih stališč v zvezi s poročilom o izvedeni finančni preiskavi ni smela dokazovati s predlaganim izvedencem finančne stroke. Neutemeljeno se sklicuje tudi na to, da naj bi sodišče prve stopnje sledilo enostransko pripravljenem sporočilu tožeče stranke. Na naroku, na katerem ji je bil omogočen vpogled v zbrane podatke iz finančne preiskave (17.a člen ZOPNI), namreč ni podala nobenih pripomb na ugotovitve poročila, katera od konkretno zatrjevanih dejstev v pravdnem postopku ne bi bila upoštevana, pa ni navedla.

28Ker ZOPNI ne zahteva, da bi finančno preiskavo opravljal neodvisni finančni strokovnjak, in ker gre za pravdni, ne pa kazenski postopek, so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da oseba v ustroju tožnice sledi navodilom tožilstva in se ne ukvarja z zakonitostmi finančne preiskave ter točnostjo njenih izsledkov. Pritožbeno stališče, da je v pravdnem postopku treba strokovna vprašanja razrešiti s pomočjo neodvisnega in nepristranskega izvedenca, je v tej zadevi neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj dokaza z izvedencem finančne stroke ni izvedlo. Pritožbene trditve, da relevantno dejansko stanje sploh ni bilo ugotavljano, so glede na obrazložitev izpodbijane sodbe prepavšalne, kajti pritožnica ni pojasnila, kaj bi v ugotovitvah sodišča prve stopnje v 38. do 54. točki obrazložitve manjkalo, prav tako ne konkretizira trditev, da so toženke celoten postopek pojasnjevale, da je razkorak, ki ga je ugotovila tožnica, mnogo previsok. Za toženke so bili v postopku sporni zlasti vhodni podatki, za preverjanje katerih ni potrebno posebno strokovno znanje. Dokazni predlog je bil tudi po presoji višjega sodišča nesubstanciran, zato je njegova zavrnitev s strani sodišča prve stopnje pravilna in so pritožbeni očitki neutemeljeni.

29Sodišče prve stopnje naj bi zavzelo stališče, da bi morale toženke (ki po pritožbenih trditvah niso finančne strokovnjakinje) same pripraviti alternativni izračun razkoraka premoženja, zaradi česar sodišče prve stopnje naj ne bi ugodilo predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke. Tega stališča višje sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo, se pa strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila kritika toženk o metodi, ki jo je tožnica uporabila za ugotavljanje razkoraka v premoženju, presplošna. Tudi v pritožbi pritožnica ne pojasni, na katera konkretna strokovna vprašanja bi predlagani izvedenec odgovoril oziroma kaj bi pravzaprav ugotavljal. Sodišče prve stopnje zato zaradi pavšalnosti ugovorov toženk dokaza pravilno ni izvedlo. Če so ocenile, da je to potrebno, bi toženke v postopku lahko tudi same angažirale finančnega strokovnjaka, da opozori na metodološke napake, ki sicer v pritožbi niso konkretizirane. Poročilo o finančni preiskavi pa tudi sicer ne predstavlja izračuna (razkoraka premoženja), temveč gre le za zbir podatkov o premoženju toženk. Pritožnica prav tako ni pojasnila, v zvezi s katerimi viri prihodkov očita tožnici, da jih naj ne bi upoštevala in se do tega višje sodišče ne more opredeliti. Ni mogoče pritrditi niti stališču, da bi morala biti finančna preiskava usmerjena v ugotavljanje dejanskega premoženja in ugotavljanje dejanskega razkoraka, kar naj se v konkretnem primeru ne bi zgodilo. Iz drugega odstavka 14. člena ZOPNI izhaja, da ob zaključku finančne preiskave vodja skupine izdela pisno poročilo, v katerem navede natančne podatke in zbrane dokaze o premoženju, za katero obstaja sum nezakonitega izvora, o prenosih takega premoženja na povezane osebe ter o njihovem premoženju in o razlogih za morebitno začasno zavarovanje odvzema oziroma začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora. Na toženkah je, da v postopku te sume ovržejo.

30Pritožbeni očitek, da tožnica v postopku ni ugotavljala dejanske vrednosti poslovnega premoženja prvega toženca, temveč je vrednost premoženja enačila z računovodsko postavko »sredstva«, ni obrazložen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za podatke iz bilanc stanja, ki jih je oddal sam podjetnik, torej prvi toženec, ki je s tem sam določil obseg premoženja. Upoštevaje drugi odstavek 5. člena ZOPNI¹⁶ gre za dohodke, od katerih je bil plačan davek (kar je pravilno pojasnjeno v 38. točki na strani 25 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prvi toženec ima računovodjo, vodenje poslovnih knjig je dolžnost (31. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP), vrste in način vodenja poslovnih knjig in evidenc, ki jih morajo voditi fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, določa pravilnik, prav tako, kako se ta evidenca vodi (5. člen Pravilnika o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost). Pri sestavljanju bilance stanja veljajo načela popolnosti (ki zahteva, da so v bilanci stanja zajeta vsa sredstva in vse obveznosti do virov sredstev), resničnosti ali realnosti (ki zahteva, da v bilanci stanja prikažemo dejansko stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev), načelo preglednosti (ki zahteva pravilno razporeditev bilančnih postavk), načelo jasnosti (ki pomeni, da so postavke v bilanci stanja prikazane razumljivo in nedvoumno) in načelo povezanosti (ki zahteva, da bilanco stanja vsako leto sestavljamo po enaki metodi). Zato ni videti razlogov za neskladje z dejanskim stanjem. Pritožba niti ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da prihodkov, ki naj bi jih (poleg tistih, oddanih v bilancah) ustvaril kot samostojni podjetnik, prvi toženec ni napovedal davčni upravi (in torej ne gre za dohodke, zmanjšane za davke in prispevke), prav tako ne ugotovitve, da toženca nista predložila verodostojnih knjigovodskih listin in evidenc, na podlagi katerih bi izpodbila domnevo o nezakonito pridobljenem premoženju.

31Pritožnica pavšalno trdi, da je podala zelo konkretne trditve, da je vse sporne prihodke prvi toženec ustvaril s popravilom vozil in lastno delavnico ter tudi pojasnil, na kakšen način je posloval. Da bi za to predlagala dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, niti ne trdi (prim. 212. člen ZPP). Trditev, na katere se pritožnica sklicuje, višje sodišče v procesnem gradivu ni dolžno iskati samo, zato se do tega ni opredelilo. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na to, da je druga toženka natančno opisala poslovanje lokala P. Ob tem gre le dodati, da pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da: 1.) v obdobju od 1. 1. 2012 do 19. 11. 2014 prvi toženec sploh ni bil zaposlen in zato v tem času opravljeni gotovinski pologi na transakcijski račun ne morejo predstavljati zakonitega vira dohodkov, 2.) prvi toženec nima in nikoli ni imel svoje avtomehanične delavnice, za trditve, da bi avtomobile popravljal pri svojih prijateljih ali zunanjih izvajalcih pa ni predlagal nobenih dokazov, 3.) ni predložil nobenih dokazov ne o plačilu davkov, ne o uvozu, popravilu in prodaji avtomobilov.

32Posledično je zmotno tudi stališče, da je z vidika enakopravnosti pravdnih strank nedopustno, da bi tožnica izdelala finančno poročilo s pomočjo lastnih strokovnjakov, nato pa toženkam ne bi bilo dovoljeno teh ugotovitev izpodbijati s pomočjo neodvisnega in nepristranskega strokovnjaka. Pritožnica ne trdi, da ni mogla poznati dejstev, v zvezi s katerimi je nosila trditveno in dokazno breme, kar bi morebiti utemeljevalo postavitev izvedenca, da bi se z njegovo pomočjo izvedelo, kakšne trditve naj toženca postavita. Dokaz z izvedencem je namreč namenjen ugotavljanju dejanskega stanja. V zvezi s tem vprašanjem pritožnica prihaja tudi v lastno nasprotje, saj je predhodne očitke o nestrokovnosti tožeče stranke spremenila v očitek, da so finančno poročilo izdelali strokovnjaki. Načeloma drži, da je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom, kar trdi pritožnica, a dokaz z izvedencem za ugotavljanje zakonitosti izvora premoženja ni primeren. Pritožbene trditve o kršitvi pravice do izjave v postopku, ki jo varuje 22. člen Ustave RS, oziroma kršitvi načela kontradiktornosti, zato niso utemeljene.

33Glede na to, da so vsi podatki o premoženju toženk v njihovi spoznavni sferi, pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na načelo enakosti orožij, ki da je poleg pravice do izjavljanja temeljno jamstvo poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena Evropske konfekcije o človekovih pravicah.

34V nadaljnjih pritožbenih izvajanjih pritožnica sodišču prve stopnje očita pristranskost. Sodišče naj bi se venomer postavljalo na stran tožnice, ki je že tako priviligirana. Po branju procesnega gradiva višje sodišče ugotavlja, da očitki niso utemeljeni. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje toženke in predlagane priče z njene strani spraševalo podrobno, jim postavilo ogromno podvprašanj in iskalo morebitne napake v njihovih zgodbah ter jih poskušalo zmesti, po stališču višjega sodišča bolj kažejo na to, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je s podvprašanji preverjalo vse mogoče okoliščine na strani toženk, dodatno pomagalo toženkam pri dokazovanju dejstev, ki so v njihovi dokazni sferi (še posebej upoštevaje dejstvo, da so bile njihovo glavno dokazno sredstvo prav izpovedbe prič, saj toženke z verodostojnimi listinskimi dokumenti niti niso razpolagale). Višje sodišče je zapisnike oziroma prepise izpovedb prebralo. Ne strinja se, da bi bili komentarji sodišča med zaslišanjem neprimerni ali da bi toženke želelo sodišče dodatno zmesti. Sodišče lahko z dodatnimi vprašanji tudi preizkuša tako navedbe prič kot drugih zaslišanih (prim. prvi odstavek 239. člena ZPP), v zapisnikih pa s tem v zvezi ni nobenih procesnih graj (prvi odstavek 239.b člena ZPP). To, da sodišče zavzame neko pravno stališče ali odločitev o dejstvih, pa samo po sebi ne more pomeniti pristranskega sojenja; pritožnica tudi ne navaja okoliščin, ki bi pri razumnem človeku ob upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarile upravičen dvom v nepristranskost sodnika (prim. 6. točko 70. člena ZPP).

(6.) Tretja toženka ni pasivno legitimirana:

35Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi zaradi pridobitve poslovnega deleža v tretji toženki tožnica lahko tožila le prvega toženca, ne pa tudi tretje toženke. V zvezi s pasivno legitimacijo tretje toženke se pritožnica sklicuje na to, da ne sodišče ne tožnica ne trdita, da bi tretja toženka premoženje pridobila na nezakonit način. Vendar pritožnica niti ne izpodbija dejstva, da je prvi toženec 100 % družbenik tretje toženke, in gre torej za njegovo finančno premoženje nezakonitega izvora (2. točka 4. člena ZOPNI v zvezi s 5. členom ZOPNI).

36V skladu s prvim odstavkom 26. člena ZOPNI se pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora začne s tožbo zoper lastnika. Lastnik v smislu 9. točke 4. člena ZOPNI je oseba, ki ima premoženjsko pravico ali se v pravnem prometu izkazuje kot imetnik premoženjske pravice. Nesporno je lastnica parcele 000/8 v k.o. Z. do celote, na kateri se nahaja stavba št. 7, ki je premoženje nezakonitega izvora, tretja toženka. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi zaradi pridobitve poslovnega deleža v tretji toženki tožeča stranka lahko tožila le prvega toženca, ne pa tudi tretje toženke ter da ni zakonske podlage, da bi tožnica tožbo vložila tudi proti tretji toženki.

37Ker torej pritožba ne uveljavlja utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

38Toženke s pritožbo niso uspele, zato same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila.

¹ Uradni list RS 91-3911/2011 z dne 14. 11. 2011 s spremembami in dopolnitvami.
² Prim. VSL sklep II Cp 1785/2015 z dne 8. 3. 2017 in VSL Sodbo I Cp 2124/2017 z dne 25. 10. 2017.
³ Ti se izkažejo v predkazenskem ali kazenskem postopku, prim. 2. točko prvega odstavka 10. člena ZOPNI.
⁴ Tudi če se šele med finančno preiskavo pokažejo razlogi za sum, da je bilo premoženje preneseno ali je prešlo na povezane osebe, državni tožilec odredi, da se finančna preiskava razširi tudi zoper te osebe (prim. šesti odstavek 10. člena ZOPNI).
⁵ Oziroma obdolženca, obsojenca ali zapustnika.
⁶ Prim. tožbo na list. št. 10 spisa.
⁷ Ni sporno, da je bila druga toženka od 1. 12. 2014 zaposlena pri prvem tožencu.
⁸ Prim. sodbo in sklep I Cpg 573/2016 z dne 12. 6. 2018.
⁹ Tako tudi VSL sklep I Cp 3337/2016 z dne 3. 1. 2017.
¹⁰ Oziroma v posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike.
¹¹ Odločba US o ustavnosti prvega odstavka 57. člena ZOPNI z dne 5. 7. 2018.
¹² Prim. tudi VSL Sklep I Cp 1326/2021 z dne 30. 8. 2021 v 14. točki obrazložitve.
¹³ Prim. VSRS Sklep II Ips 76/2018 z dne 19. 11. 2018 v 8. točki obrazložitve.
¹⁴ Prim. VSL sklep I Cpg 851/2016 z dne 20. 7. 2016.
¹⁵ Tako tudi VSL sklep I Cp 1941/2020 z dne 3. 3. 2021.
¹⁶ Ta določa: domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno.