239. člen ZPP

Sodišče zahtevnost izvida in mnenja ugotavlja glede na (1) obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, (2) čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da mnenje pripravi, (3) kompleksnost in (4) vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja ter (5) druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Med druge dejavnike pa je mogoče uvrstiti tudi vrednotenje zbranih rezultatov po opravljenih psihodiagnostičnih preizkusih.

Skladno z ZPP mora pravdna stranka predložiti predujem za izvedbo dokaza, sicer se dokaz ne izvede, in sodišče je tisto, ki izvaja dokaze (op. tudi dokaz z izvedencem). Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženko seznanjati o možnostih, ki jih ima pri izvajanju dokaza z izvedencem. Gradbena pogodba je v OZ obravnavana kot posebna vrsta podjemne pogodbe, zato so bistvene značilnosti obeh pogodb identične. Upoštevaje konkretne okoliščine primera tudi pritožbeno sodišče ni našlo nobene relevantne povezave med omenjeno zmotno uporabo materialnega prava in zakonitostjo ter pravilnostjo končne odločitve. Zaradi ocene vrednosti izjave priče in njene zanesljivosti se pričo vedno vpraša, od kod ve to, o čemer priča (drugi odstavek 239. člen ZPP). Pravilna dokazna ocena pričanja se mora osredotočiti predvsem na dele izpovedbe, v katerih priča izpoveduje o dejstvih, ki jih je zaznala na podlagi svojega neposrednega zaznavanja. Pričanje o dejstvih, o katerih so pričo seznanile druge osebe, ki so bile prav tako zaslišane pred sodiščem, preprosto nima zadostne dokazne teže oziroma v konkretnem primeru ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prv

Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo. Zgolj dejstvo, da je tožnica v času čakanja na delo prejela 100 % nadomestilo plače, ne more biti odločilno za presojo, ali ji pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj to dejstvo ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosila, niti, da bi jo vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta.

Ker je tožnik dokazni predlog v ponovljenem sojenju podal, bi sodišče prve stopnje moralo o njem odločiti, torej mu ugoditi ali ga zavrniti in neizvedbo tudi ustrezno obrazložiti. Ker ni tako ravnalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženec je vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa. Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti.

Po presoji pritožbenega senata sodišče prve stopnje ni bilo ustrezno tolerantno, saj iz prepisa ne izhaja, prav tako pa ne izhaja iz dodatnega pojasnila prvostopenjskega sodišča, danega na zahtevo pritožbenega sodišča, da bi bil tožnik razburjen, nesramen, žaljiv ali da bi delo sodišča resneje oviral. Ker je tožnika med zaslišanjem zato neutemeljeno odstranilo iz razpravne dvorane, mu je odvzelo pravico do poštenega kontradiktornega postopka.

Pritožnik ni izkazal položaja družbenika. Kot upnik in nekdanji zakoniti zastopnik, ki ima denarno terjatev do tretjetoženca, ne more preprečiti prvotoženki, z verjetnostjo izkazani edini družbenici tretjetoženca, uresničevanje korporacijskih pravic, ki iz deleža izhajajo (prvi odstavek 416. člena ZGD-1 v zvezi s 132. členom ZD). S trditvami, da je imel tožnik določena pričakovanja do pokojnega edinega družbenika, da bo vstopil v družbo, pa ni izkazana verjetnost njegove terjatve, ker več razlogov govori proti tem dejstvom kot za ta dejstva. Sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen nobeden izmed kumulativno podanih pogojev, za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Le kot dodatne razloge je sodišče prve stopnje v 14. točki poudarilo, da predlog ni utemeljen tudi zato, ker tožnik ni izkazal, da začasna odredba lahko doseže namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi tem razlogom, na posplošeno stališče v pritožbi v zvezi z nestrinjanjem pritožnika z razlogi v 14. točki izpodbijanega sklepa pa niti ni dolžno odgovarjati.

Podana zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice ni nedovoljena, saj vsebuje dovolj jasne navedbe o razlogih, na katerih predlagatelj utemeljuje predlog za izločitev. Napačno je zato ravnanje sodnice, da je zahtevo za svojo izločitev zavrgla. Odstopiti bi jo morala v odločitev predsedniku sodišča. Ravnanje sodnice po podani zahtevi za njeno izločitev sicer ni bilo pravilno, vendar pa nepravilnosti niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem ni pomembno, kdaj je bila zakonska zveza formalno razvezana, pač pa dejansko skupno pridobivanje in razpolaganje s premoženjem. Toženec je sam, brez soglasja ali odobritve tožnice razpolagal s prejetim denarjem (skupnim premoženjem), kar je razlog za delitev skupnega premoženja že v postopku ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem.

Razlogi sodbe o tem ali so po pogodbi opravljena dela tožene stranke tudi vzrok (razlog) za zamakanje so nejasni, kontradiktorni in pomanjkljivi do te mere, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so bile zatrjevane nezakonitosti, zaradi katerih naj bi bila po mnenju pritožbe tožnica prikrajšana v plači za dva plačna razreda, že predmet pravnomočne sodne odločitve. Med strankama je bilo pravnomočno končanih več sodnih sporov v zvezi s pravilnostjo plače, kot bistvenega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008, ter za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III z osnovnim 19. plačnim razredom, z vsemi napredovanji pa s 24. plačnim razredom.

Pravotvorno dejstvo, ki so ga bili dolžni zatrjevati in dokazovati toženci, je bila izpolnitev lastne obveznosti po posojilnih pogodbah in v skladu s temi pogodbami. Temu so zadostili s trditvijo, da je bil pogodbeno dogovorjeni (in v pogodbah kot glavnica zapisani) znesek dejansko izročen posojilojemalcu, tj. tožniku. Ker je bila izročitev dela zneska po sklenitvi pogodb nesporna, so trditve kvalificirali še z navedbo, da je bil preostanek (z navedbo, kolikšen) tožniku izročen že pred sklenitvijo pogodb, in sicer v gotovini. Po oceni revizijskega sodišča je taka trditvena podlaga, pa tudi dokazna ponudba (zaslišanje prvega in drugega toženca ter vpogled v posojilne pogodbe, ki imajo zaradi svoje oblike moč javne listine in v katerih je tožnik prejem denarja sam potrdil), zadostna in skladna z razrahljano teorijo substanciranja, ki je uveljavljena v našem pravnem prostoru. Še zlasti, kadar sporno dejstvo za nasprotno stranko pomeni negativno dejstvo, ji je v odvisnosti od uspeha dokazovanja prve stranke treba omogočiti predlaganje nasprotnih dokazov, s katerimi lahko ovrže prvotni dokaz - gre za prevalitev procesnega dokaznega bremena. Pravilo o pravočasnosti predlaganja d

Tožnica je bila zaslišana na naroku 15. 9. 2021. Pooblaščenec toženke je, kot je razvidno z zapisnika z naroka, sodišče opozoril, da tožnica ne izpoveduje prosto, ampak bere vnaprej pripravljeno izpoved, oziroma je zahteval, da se to vnese v zapisnik. S tem je med izpovedjo ni motil, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Prav tako neutemeljeno navaja, da lahko med izpovedjo uporablja vse dokaze, ki so v spisu, saj ni šlo za listine, ki so v spisu, ampak, kot je razvidno iz zapisnika z naroka, za listino, ki jo je pripravila za zaslišanje. Iz zapisnika ne izhaja, kot navaja tožnica v pritožbi, da bi ji sodišče prve stopnje med zaslišanjem prepovedalo komunikacijo s svojim pooblaščencem, je pa takšen pritožbeni ugovor tudi sicer neutemeljen. Stranka ne more izpovedovati v sodelovanju s svojim pooblaščencem.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta tako sodišče kot tožnica šteli, da obrnjeno dokazno breme o nezakonitosti izvora premoženja velja za celotno premoženje druge toženke, in to še preden bi bilo izkazano, ali in koliko premoženja je nanjo prešlo s strani prvega toženca, tožnica pa bi lahko zahtevala le odvzem tistega premoženja, ki je bilo neodplačno preneseno s strani prvega toženca. V postopkih po ZOPNI je glede povezanih oseb bistveno, ali uspejo dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora, pri presoji pa je treba izhajati iz domneve, po kateri se šteje, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima v družinskem pravu svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Bistvo postopka po ZOPNI pa ni v ugotavljanju obstoja zunajzakonske zveze za zaščito položaja enega od partnerjev. Kot že povedano, je v primeru povezanih oseb bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlag

Tožnik, ki v pritožbi zasleduje enako odločitev oziroma dokazno oceno, kot je bila sprejeta v prvotnem postopku, zmotno vztraja, da je za sprejem odločitve ključna že zgolj vsebina same pogodbe ter nakazila. Ni res, da se sodišče do teh dokazov ni opredelilo in da glede navedenega ni možen preizkus sodbe. Pri oblikovanju dokazne ocene je sodišče izhajalo ravno iz pogodbe in nakazil, vendar pa je glede na ostale izvedene dokaze in ugotovljena dejstva pravilno zaključilo, da toženke pogodbeno določilo o vračanju štipendije ne zavezuje.

Glede večkrat ponovljenih očitkov o protispisnosti zaključkov sodišča prve stopnje in kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da gre pri protispisnosti za napako povsem tehnične narave, in sicer za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, pač pa samo napačno prenese tisto, kar je zapisano na listini ali zapisniku v obrazložitev sodbe. Ali gre za po prvem odstavku 239. člena ZPP prepovedano sugestivno vprašanje, je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera (torej in concreto). Za to pa je bistven kontekst, v katerem so bila vprašanja postavljena. Za presojo glede konkretiziranosti trditev je treba med drugim upoštevati, da je dolžnost stranke po konkretizaciji trditev soodvisna od konkretiziranosti trditev nasprotne stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ob podpisu sporazuma ni bila sposobna izraziti pravno poslovne volje in razumeti pomen pravno poslovnih ravnanj. Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma v zvezi s pravnim poslom sposobnost razumeti pomen svoje izjave, poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Nujen pogoj za sposobnost razsojanja so dejanske psihofizične lastnosti subjekta. Sposobnost razsojanja je dodatna predpostavka za veljavnost sklenitve pogodbe in če ta predpostavka ni podana, je pogodba nična.

Ne drži, da že sámo dejstvo toženčevega neprihoda na zaslišanje dokazuje, da je zahtevek utemeljen. Zaradi nedokazanega protipravnega ravnanja tožencev (kot nujne predpostavke za odškodninsko odgovornost) se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z višino vtoževanega zahtevka.

V sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali mora biti za veljavnost ustne oporoke poslednja izjava volje oporočnima pričama izjavljena sočasno. Medtem ko del sodne prakse vztraja pri zahtevi po sočasni prisotnosti oporočnih prič, drugi del dopušča odstop od takšne zahteve, ko sočasno prisotnost onemogočajo ali otežujejo prav tiste posebne okoliščine, ki tudi sicer opravičujejo podajo poslednje volje v ustni obliki. V tem primeru za veljavnost ustne oporoke zadošča, če je poslednja volja izjavljena pred dvema pričama ločeno (torej dvakrat). Navedena dilema za ta postopek ni odločilna, saj okoliščine, ki jih je pritožinica opredelila kot izredne (zapustničino slabo zdravstveno stanje in tresavica), zapustnici niso onemogočale ali oteževale, da poslednjo voljo izjavi ob sočasni navzočnosti dveh oporočnih prič.