UPRS Sodba I U 610/2020-36

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo, da se odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju UIL) št. 31227-9/2017-68/102 z dne 26. 7. 2019, s katero je Društvu A. izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, ki pripada avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (v nadaljevanju Dovoljenje), izreče za nično.

2V obrazložitvi navaja, da uveljavljani ničnostni razlogi ne obstajajo. Iz izreka izhaja, komu se daje dovoljenje za upravljanje in za kakšno vrsto pravic ter da bo Društvo A. zbrano nadomestilo delilo med tiste kolektivne organizacije, ki imajo dovoljenje za razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic. Skladno s tem je izrek izpodbijane odločbe jasen ter pravno in dejansko izvršljiv. Sploh pa ne gre za odločbo, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti, saj Društvu A. ustanavlja pravico do kolektivnega upravljanja. Glede na navedeno ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni podan. Enako velja za razlog iz 4. točke istega člena ZUP, saj se je postopek za izdajo Dovoljenja začel na podlagi vloge, ki jo je vložilo Društvo A. Prav tako ni izkazan razlog za izrek ničnosti po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki je podan samo takrat, ko je upravna odločba posledica nedovoljenega ravnanja osebe, ki je vplivala na organ, in ne organa, ki je izdal odločbo. Tožnik pa tega z zatrjevanjem, da je šlo pri izdaji Dovoljenja za nedopusten pritisk na njegovega direktorja, ter nestrokovno, očitno pristransko, arbitrarno in netransparentno vodenje postopka, ni izkazal. Podan ni niti ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj bi morala biti v Dovoljenju takšna nepravilnost, ki bi bila po posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Zakon o avtorski pravici (v nadaljevanju ZASP) in Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) ne vsebujeta določbe, po kateri bi bila določena nepravilnost opredeljena kot razlog za ničnost. S tem, ko tožnik pavšalno zatrjuje, da je bilo v postopku izdaje Dovoljenja kršenih več določb predpisov, pa ne utemeljuje razloga za izrek ničnosti po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

3Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba ne vsebuje podpisa in žiga organa, kot tudi ne podpisa osebe, ki je vodila postopek, zaradi česar se šteje za neobstoječo. Kršitev je bistveno vplivala na njeno pravilnost in zakonitost, saj tožnik ne ve, ali je v zadevi res odločala toženka in katera uradna oseba, napake pa ni mogoče naknadno odpraviti. Ker se toženka v izpodbijani odločbi do vseh bistvenih navedb tožnika sploh ni opredelila, je ni mogoče preizkusiti, zaradi vsebinsko prazne obrazložitve pa ni zadoščeno kriterijem pravice do izjave. Posledično je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in so kršeni 22., 23. in 25. člen Ustave ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zaradi zmotne in protiustavne uporabe ZKUASP in ZASP je izkazana tudi kršitev 33., 34., 35., 42., 60. in 74. člena Ustave. Zaradi arbitrarne in samovoljne razlage materialnega prava izpodbijani akt ne vsebuje relevantnih dejanskih ugotovitev, tako da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

4Tožnik vztraja, da je izdano Dovoljenje neizvršljivo. Po ZKUASP lahko pristojni organ za zbiranje, upravljanje in delitev avtorskih honorarjev izda le enotno dovoljenje za obvezno kolektivno upravljanje pravice do nadomestila eni kolektivni organizaciji. Dovoljenje je neizvršljivo in nično že zaradi kršitve 14. člena ZKUASP, ki ne dopušča izdaje dovoljenja, kadar je bilo že izdano drugi kolektivni organizaciji. V 1. točki ničnega Dovoljenja je bilo po poteku vseh rokov za pravna sredstva ponovno odločeno o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Glede na to je UIL kršil številne določbe ZKUASP in posegel v že izdana dovoljenja Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, k.o. (v nadaljevanju AIPA), Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, k.o. (v nadaljevanju IPF), Združenje avtorjev Slovenije, k.o. (v nadaljevanju ZAMP) in Združenja SAZAS k.o. (v nadaljevanju SAZAS), da delijo zbrana nadomestila imetnikom pravic. Pri tem tudi ni jasno, ali je spremenil dosedanje odločitve, da sredstva svojim članom delijo navedene kolektivne organizacije. Trdi, da si vsebina 1. in 2. točke izreka nasprotujeta, saj iz upravljanja ni mogoče izvzeti delitve zbranih sredstev, kot to izhaja iz 2. točke izreka, kolektivne organizacije z že izdanimi dovoljenji pa v tej točki niso taksativno naštete, čeprav bi glede na vsebino dovoljenja morale biti. Druga točka izreka je neizvršljiva, ker ni jasno, katere kolektivne organizacije naj bi bile upravičene in zavezane opravljati delitev. Zato niso dolžne opravljati delitve in se lahko sredstva nezakonito zadržujejo pri Društvu A. ali pri teh, neimenovanih kolektivnih organizacijah. Iz 2. točke izreka tudi ne izhaja, kako naj bi SAZAS, ZAMP, IPF in AIPA izvajali delitev zbranih nadomestil, to pa naspotuje pravemu redu, saj negira ureditev iz ZKUASP.

5Tožnik se je s podpisom sporazuma z dne 8. 5. 2019 zavezal pristopiti v članstvo Društva A. le pod pogojem, da bo temu društvu v roku šestih mesecev podeljeno dokončno in pravnomočno dovoljenje. Kolektivne organizacije so se torej pogodbeno zavezale za opravljanje storitev delitve nadomestil. Ker sta dve zoper Dovoljenje vložili tožbo, je pogoj iz sporazuma ostal neizpolnjen, zato je odpadla pogodbena zaveza tožnika za pristop v članstvo v Društvo A. Tožnika in njegovih članov v članstvo ni mogoče prisiliti, Društvo A. pa ne more zbirati nadomestil v imenu in za račun Združenja SAZAS, kar posledično pomeni, da Društvo A. ne more redno, skrbno in natančno razdeljevati plačanih zneskov upravičencem. To pomeni, da do delitve sredstev v praksi ne more priti, zaradi česar je izdano dovoljenje objektivno neizvršljivo. Glede na statut je Društvo A. šele ob včlanitvi kolektivne organizacije zavezano deliti sredstva imetnikom pravic, kar pomeni, da sredstev ni dolžno nakazati, če se kolektivna organizacija v društvo ne včlani in nezakonito zadržuje zbrani denar. Poleg tega pa članstvo po statutu ni avtomatično, saj ga lahko Društvo A. zavrne.

6V tožbi uveljavlja še, da je izpodbijani akt ničen tudi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj bi moral biti tožnik stranka in s tem predlagatelj postopka izdaje Dovoljenja. Ker tudi ni član tega društva, ni pravne podlage, po kateri bi bil zavezan k delitvi nadomestil, kot to izhaja iz 2. točke izreka Dovoljenja.

7Trdi, da iz novejše sodne prakse izhaja, da so primeri nedovoljenih ravnanj v 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP našteti primeroma, kar pomeni, da jih ni mogoče zamejiti na ravnanja tretjih oseb, kot je to zmotno štela toženka. S tako razlago so kršene številne ustavne določbe, saj za neenakopravno obravnavanje nedovoljenega ravnanja tretjih oseb in uradnih oseb ni razumnega razloga. Ker je stališče arbitrano in se z njim zanika sodno varstvo, pa so kršene še druge določbe ustave. Stališče toženke bi v praksi pomenilo, da v primeru dokazane storitve kaznivega dejanja uradni osebi pri izdaji nične odločbe te ne bi bilo mogoče ex tunc odpraviti, če ne bi bilo dokazano tudi nedovoljeno ravnanje nekoga drugega na uradno osebo, kar je absurdno.

8Nadalje trdi, da so uradne osebe UIL ves čas postopka sodelovale z zakonitimi zastopniki in odvetnico tega društva v vzporednem, neformalnem postopku ter mimo pravil 63. in 67. člena ZUP vsebinsko pomagale in dopolnjevale vloge društva. UIL je vodenje upravnega postopka prepustil odvetnici F. F., ki pravno svetuje AIPA, oziroma sta z njeno podporo postopek vodili G. G. in H. H., ki za to nista bili pooblaščeni. Iz elektronskih sporočil izhaja, da je G. G. pošiljala "navodila za nadaljnje delo" in kar sama popravljala statut. UIL pri tem ne bi smel voditi postopka, saj postopek odločanja v zadevi izdaje dovoljenja I. še ni bil pravnomočno zaključen. Na tožnikovega direktorja se je vršil pritisk, naj sodeluje pri projektu izdaje dovoljenja Društvu A. v izogib "morebitnim problemom" pri njegovem poslovanju. Prav zaradi pritiskov nanj je tožnik dosegel, da je bila tožba I. v upravnem sporu I U 1947/2018 umaknjena, saj je direktor UIL izrecno naročil direktorju tožnika, naj tako ravna, češ da dovoljenje I. ne bo nikoli izdano. Pritisk nanj sta vršili tudi državna sekretarka H. H. in dolgoletna državna sekretarka ga. G. G. Tožnik je bil s strani uradnih oseb UIL namenoma zaveden in prevaran, da naj bi se Dovoljenje izdalo v zakonitem in poštenem postopku.

9Za presojo ničnostnih razlogov je bistveno še, da sta ustanovna člana Društva A., AIPA in IPF. To pomeni, da bi moral UIL skrbeti, da ne bi uveljavljala svojih interesov na škodo SAZAS in ZAMP in tudi ne v nasprotju z javno koristjo. Neresnična je ugotovitev UIL v Dovoljenju, da se je tožnik odločil, da bo urejanje vseh vprašanj glede delovanja Društva A. prepustil obstoječima članicama AIPA in IPF in da se je strinjal z vsebino vseh pravnih aktov. Tožnik je svoje članstvo v Društvu A. ves čas pogojeval z dogovorom, ki bi zagotavljal pošten delilni ključ. UIL je vedel za zvijačno ravnanje Društva A., ki je po sklenitvi sporazuma brez vedenja tožnika in ZAMP enostransko spremenil temeljne akte in odstotke delitve ter članstvo v nadzornem odboru v njuno škodo. Novi statut so namreč sprejele štiri fizične osebe ter IPF in AIPA. UIL je tudi nezakonito opustil izvedbo ustne obravnave, v seznanitvi z dejstvi in okoliščinami z dne 5. 2. 2018 pa je navedeno povsem drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v času odločanja o spornem dovoljenju. Vse to so grobe procesne kršitve, ki dokazujejo resničnost očitka o zlorabi pooblastil uradnih oseb v postopku izdaje dovoljenja.

10Nadalje trdi, da je toženka zmotno razlagala 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP, ko je štela, da mora obstajati izrecna zakonska določba v materialnem predpisu, katere kršitev bi pomenila ničnost odločbe. Vsaka odločba je nična, če je upravni organ z njeno izdajo kršil temeljne določbe materialnega predpisa, Ustave ali prava EU. V obravnavanem primeru so take kršitve podane. Ker zakon in niti Direktiva 2014/26/EU z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (v nadaljevanju Direktiva 2014/26/EU) ne poznata določb o "krovni organizaciji" in "delitve" kolektivnega upravljanja na različni fazi "zbiranja" in "delitve", pa so kršene številne temeljne določbe ZKUASP, ZPOmK-1, Ustave in Direktive 2014/26/EU. Kršen je 14. člen ZKUSAP, po katerem UIL ne sme izdati dovoljenja, če predloženi dokumenti niso v skladu z zakonom, saj statut vsebuje nične določbe, za vse spremembe pa je potrebna tričetrtinska večina, ki je ni mogoče doseči, ker dve članici delujeta usklajeno. Poleg tega mora predlagatelj s temi listinami izkazati, da je dosegel sporazum vseh upravičencev glede delitve nadomestila, ki je nujen, saj 31. člen ZKUASP določa delitev zbranih nadomestil le na osnovni ravni. Sporazum ni bil dosežen, saj je Društvo A. enostransko spreminjalo akte in določilo delilni ključ brez soglasja tožnika in ZAMP. Brez doseženega sporazuma, katerega pravilnost je prav tako predmet presoje, pa dovoljenja tudi po ustaljeni sodni praksi ni dovoljeno izdati.

11Vsebina dovoljenja po stališču tožnika krši temeljna materialnopravna izhodišča, saj zakon ne dopušča, da se Društvo A. sklicuje na repertoar tožnika in ZAMP. UIL je kršil 13. in 14. člen ZKUASP, ko je pogoj članstva ugotavljal le s seznamom pooblastil, danih AIPA in IPF. Enako velja za neizkazan pogoj predložitve pisem o nameri ali sklenjenih sporazumov o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami. Vlagatelj tudi ni mogel izkazati, da razpolaga s sredstvi, s katerimi bo kolektivno upravljal avtorske pravice. Očitno je, da Društvo A. ne more zagotavljati učinkovitega upravljanja, ker sta AIPA in IPF v boljšem položaju kot člani tožnika in ZAMP. Usklajeno delovanje in zloraba prevladujočega položaja sta prepovedana po 101. in 102. členu PDEU, ki neposredno zavezujeta vse upravne organe in sodišča ter sta relevantna, saj se izdano Dovoljenje uporablja tudi za delitev nadomestil tujim imetnikom pravic, s čimer je izkazan učinek na trgovanje med državami članicami. UIL je z izdajo Dovoljenja Društvu A. zagotovil privilegiran položaj na trgu kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic, kar je prepovedano, pri čemer ni upošteval dejstva, da statutarna ureditev IPF in AIPA. omogoča izvajanje kontrole nad društvom, ne glede na kasnejšo včlanitev tožnika in ZAMP. Za vse bistvene spremembe temeljnih aktov je namreč potrebna tričetrtinska večina, tožnik in ZAMP pa sta lahko preglasovana v vseh primerih, ko IPF in AIPA delujeta usklajeno, pri čemer sta interesno povezana preko osebnih, pogodbenih, komercialnih in strukturnih vezi. Prevladujoč položaj sta že zlorabila za določitev delilnega ključa. Vsi sporazumi in usklajena delovanja, ki jih prepoveduje 101. člen PDEU, so po izrecni določbi tudi nični.

12Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevi tožnika za ugotovitev ničnosti odločbe ugodi ter podrejeno, da izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo organu, ki ga je izdal v ponoven postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

13Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je izpodbijana odločba podpisana z varnim elektronskim podpisom ministra, overjenim s kvalificiranim potrdilom, kar po tretjem odstavku 210. člena ZUP lahko nadomesti fizični podpis in žig. Čeprav ne vsebuje podpisa uradne osebe, ki je postopek vodila, iz nje jasno izhaja, da je bila to višja svetovalka J. J. Po sodni praksi je opustitev podpisa te osebe relativna kršitev določb postopka, ki na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Poudarja, da je odločbo mogoče izreči za nično le zaradi najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava, ne pa zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa in kršitev pravil postopka, ki jih zatrjuje tožnik. Te kršitve bo presojalo sodišče v postopku po tožbi zoper Dovoljenje, če jih je tožnik uveljavljal. Toženka se zato do očitkov, ki se nanašajo na te kršitve, ni izrekala, ker za izpodbijano odločbo niso relevantne. Preverila in preučila je le obstoj ničnostih razlogov po 3., 4., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ter se opredelila le do tistih navedb, ki bi lahko izkazovale obstoj teh razlogov, ni pa se spuščala v presojo veljavnosti sporazuma o delitvi nadomestil, obstoja repertoarja, članstva, pisem o nameri ali sklenjenih sporazumov preko tujih organizacij, zagotavljanju finančnih sredstev za delovanje kolektivne organizacije, zagotavljanju privilegiranega položaja na trgu Društvu A., itd.

14Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2020 navaja, da je odločbo prejel v fizični in ne v elektronski obliki. Odločba izdana v elektronski obliki, podpisana z elektronskim podpisom, pa se lahko po ZUP kot izvirnik vroča v fizični obliki samo v primeru, če ima faksimile podpisa in žig. Tega izpodbijana odločba nima in posledično je neobstoječa. Poleg tega je višja svetovalka J. J. ni podpisala niti z varnim elektronskim podpisom, minister pa postopka ni vodil, zato se ne ve, kdo je vodil postopek in pripravil osnutek. Tožnik glede na vsebino izpodbijane odločbe utemeljeno sklepa, da jo je sestavljal UIL, ki jo je nato zgolj posredoval v podpis ministru. Iz splošno dostopnih podatkov namreč izhaja, da J. J. ni na seznamu uradnih oseb, ki so pooblaščene za odločanje o pravnih sredstvih, ampak gre za uradno osebo, ki je pri toženki pristojna za posredovanje informacij javnega značaja. S tem je izkazano, da uveljavljani ničnostni razlogi vsebinsko sploh niso bili obravnavani.

15Prilaga tudi nove dokaze o neizvršljivosti Dovoljenja, ki jih ni mogel predlagati v postopku pred izdajo sporne odločbe, in sicer dokazila, da mu Društvo A. ni omogočilo vpogleda v dokumentacijo, ki je bila podlaga za izračune dodeljenih nadomestil, do katerih naj bi bili upravičeni imetniki pravic na glasbenih delih in da UIL šteje, da ni pristojen za nadzor nad tako kršitvijo. Nadalje prilaga letno poročilo Društva A. za leto 2019, iz katerega izhaja, da dovoljenje v praksi ni izvršljivo, saj v njem manjka ključni podatek, tj. podrobna transparentna razčlenitev t. i. zneska stroškov nadomestil, ki je bistven podatek za vse imetnike pravic. Ti morajo namreč vedeti za ključ delitve med posamezne imetnike pravic. Izrek dovoljenja tako evidentno nasprotuje pravnemu redu, saj imetniki pravic ne morejo priti do nadomestil. Glede razloga po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP dodaja, da je v pravnem redu, ki v osnovi ureja civilnopravna razmerja, vedno izkazan razlog za ničnost, če je odločba po svoji vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom, ureditev avtorskopravnega varstva pa izhaja iz ureditve civilnopravnih razmerij. ZKUASP v 13. in 14. členu kogentno določa pogoje za izdajo dovoljenja, kar a contrario pomeni, da je Dovoljenje, ki ne izpolnjuje teh pogojev, nično. V ostalem tožnik v bistvenem ponavlja ostale tožbene navedbe.

16Tudi v drugi pripravljalni vlogi tožnik v bistvenem ponavlja svoje navedbe iz tožbe in prvega pripravljalnega spisa.

17V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo listine v sodnem in upravnem spisu, zavrnilo pa je dokazovanje z vpogledom v notarski zapisnik z dne 24. 8. 2020 o zasedanju skupščine A., dopis Društva A. z dne 25. 8. 2020, dopis Združenja SAZAS z dne 16. 9. 2020, dopis UIL št. 31227-28/2020-5/103 z dne 9. 10. 2020 in Letno poročilo Društva A. 2019, ki so nastale po dnevu izdaje izpodbijane odločbe. Po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta (in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta).

18Tožba ni utemeljena.

19Po tretjem odstavku 210. člena ZUP pisna odločba obsega: uvod, naziv, izrek (dispozitiv), obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, ter če se izda v fizični obliki, podpis uradne osebe in žig organa, oziroma če se izda v elektronski obliki, varna elektronska podpisa uradne osebe in organa, overjena s kvalificiranim potrdilom; če je varen elektronski podpis uradne osebe overjen s kvalificiranim potrdilom, ki vsebuje tudi navedbo organa, varen elektronski podpis organa ni potreben. Po 28. členu ZUP izda odločbo v upravnem postopku predstojnik monokratičnega organa, če ni s predpisi tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače (prvi odstavek).

20Sodišče ugotavlja, da je izpodbijano odločbo izdal predstojnik organa, tj. minister. Odločba res nima podpisa in žiga organa, vendar pa vsebuje varen elektronski podpis uradne osebe. Iz kvalificiranega potrdila izhaja, da je izdajatelj Republika Slovenija, podpisnik minister K. K., datum podpisa 13. 3. 2020; čas podpisa 14:29 in št. certifikata 41 fe 56 a6 00 s potekom veljavnosti 26. 10. 2024. Kvalificiran e-podpis pa nadomesti lastnoročni podpis odločujoče osebe oziroma fizičen žig organa.¹

21Tožnik uveljavlja, da je odločba, čeprav je podpisana z varnim elektronskim podpisom uradne osebe, neobstoječa, češ da varen elektronski podpis lahko nadomešča podpis (uradne osebe in organa) le, kadar je odločba izdana v elektronski obliki in trdi, da izpodbijana odločba ni bila izdana v taki obliki, ker je je ni prejel v elektronski predal. Vendar po presoji sodišča oblika odločbe in način vročanja nista sinonima, tako da zgolj način pošiljanja odločbe oziroma njenega vročanja ne dokazuje, da ni bila izdana v elektronski obliki. V upravnem spisu, ki je bil sodišču poslan v pisni in ne v elektronski verziji, se po naravi stvari lahko nahaja le natisnjena, torej fizična oblika odločbe, tako da sodišče z vpogledom v upravni spis ni moglo neposredno preveriti, ali je bila odločba res izdana v elektronski obliki, o čemer sicer priča elektronski podpis ministra. Pri tem pa je po presoji sodišča pri razlagi tretjega odstavka 210. člena ZUP treba izhajati predvsem iz namena predpisa. Cilj določbe, da mora odločbo podpisati uradna oseba, ki je pooblaščena za odločanje v konkretni zadevi, je izkaz volje organa, kar je izraz načel zakonitosti in varstva javne koristi.² Le podpis odločujočega je za odločbo konstitutiven. To pomeni, da je odločba, ki je ni izdala oseba z ustreznim pooblastilom, najmanj predmet obnove postopka še tri leta po dokončnosti odločbe ali celo neobstoječa, če jo ne izda niti uradna oseba pristojnega organa mimo ali preko svojih pooblastil.³ Podpis pooblaščene uradne osebe je torej namenjen dokazovanju, da je odločba volja organa oziroma da jo je izdal organ, ki je naveden kot njen izdajatelj. Upoštevaje ta ratio legis, pa sodišče sodi, da zgolj zato, ker tožniku elektronska oblika odločbe ni bila vročena v varen elektronski predal, ampak mu je bil natisnjen izvod vročen po pošti, odločba ne more biti neobstoječa. Taka razlaga bi bila nerazumna in v nasprotju z namenom citirane določbe.

22Nesporno je, da oseba, ki je vodila postopek, odločbe ni podpisala. Stališče teorije je, da če se podpiše le odločujoči, ko bi se moral tudi vodeči, to samo po sebi ni bistvena napaka, če manko podpisa hkrati ne izkazuje pristranskosti.⁴ Tudi sodna praksa zastopa stališče, da v tem primeru ne gre za absolutno bistveno, ampak za relativno kršitev postopka.⁵ Tožnik trdi, da je ta opustitev vplivala na zakonitost odločbe zato, ker se ne ve, kdo je vodil postopek in pripravil osnutek, sklepa pa, da je vsebino odločbe pripravljal UIL in jo le posredoval ministru v podpis. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da to, da naj bi odločbo pripravljal kdo drug kot J. J., iz njega ne izhaja, tožnik pa dokazil, iz katerih bi izhajala njegova trditev, ni predložil. Sodišče ugotavlja, da iz predloženih seznamov res izhaja, da J. J. ni na seznamu pooblaščenih uradnih oseb za odločanje na II. stopnji ali v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, dostopnem na spletni strani ministrstva, ampak gre za uradno osebo, pristojno za posredovanje informacij javnega značaja pri toženki. Vendar tega, da neka oseba ni pooblaščena za vodenje postopka, po presoji sodišča ni mogoče izkazovati le s seznamom, objavljenim na spletu. Prvi odstavek 30. člena ZUP določa, da predstojnik organa lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za vodenje posameznih dejanj v postopku pred izdajo odločbe, pri čemer objava takega pooblastila na svetovnem spletu ni določena kot konstitutiven element veljavnosti pooblastila. Ta določba daje predstojniku organa možnost (diskrecijo), da za uvedbo celotnega postopka ali za izvedbo posameznih dejanj v postopku pred izdajo odločbe pooblasti osebo, ki je zaposlena pri tem organu. Pomembno je, da je zaposlena pri organu, ne pa tudi v kateri notranji organizacijski enoti tega organa.⁶ Da je J. J. zaposlena pri toženki, ni sporno, tožnik pa ne trdi, da nima potrebnega strokovnega izpita iz upravnega postopka, ki je po drugem odstavku 31. člena prav tako pogoj za vodenje postopka. Da je bila imenovana pooblaščena za vodenje postopka, nenazadnje potrjuje ministrov podpis, ki odločbe, če postopka ne bi vodila oseba, ki je za to ne bi pooblastil, ne bi podpisal. To, da jo je pooblastil, je torej potrdil že s podpisom, kar hkrati ovrže trditev, da naj bi postopek vodil nekdo drug. Okoliščina, da v upravnem spisu ni podatkov, da bi toženka sploh pribavila in vpogledala v spis UIL, tega ne spremeni, saj glede na njeno odločitev in razloge izpodbijane odločbe, vpogled ni bil potreben.

23UIL je z odločbo št. 31227-972017-68/102 z dne 26. 7. 2019 izdal dovoljenje, s katerim je Društvu A. dovolil kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe in ki pripada avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (1. točka izreka), ter odločil, da se dovoljenje iz 1. točke izreka glede delitve nadomestil nanaša samo na delitev nadomestil kolektivnim organizacijam, ki imajo dovoljenje za njihovo razdeljevanje med upravičene imetnike pravic (2. točka izreka). Gre za nadomestilo iz 37. člena ZASP, po katerem ima avtor pravico do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje (in za fotokopiranje svojega dela), ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena tega zakona, za kar je po 3. točki prvega odstavka 9. člena ZKUASP določeno obvezno kolektivno upravljanje.

24Tožnik trdi, da bi morala toženka to Dovoljenje izreči za nično.

25Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku. Na podlagi tega pravnega sredstva lahko upravni organ izreče za nično odločbo samo iz tistih razlogov, ki so izrecno navedeni v 279. členu ZUP. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu omejeni in natančno določeni ter jih je trebna razlagati restriktivno.

26Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je nična odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. V teoriji je zastopano stališče, da je ta ničnostni razlog smiselno vezan na izvrševanje odločbe, tako da mora biti odločba, na katero se nanaša, po naravi taka, da stranki nalaga določeno obveznost, torej da nekaj stori, opusti ali trpi. Le tako odločbo je namreč sploh mogoče izvršiti.⁷ Ne drži torej trditev tožnika, da je razlaga toženke tako očitno napačna, da je obrazložitev samovoljna in arbitrarna. Toženka je sledila razlagi teorije in prakse, da se po tej določbi pojem "izvršljivost" nanaša le na tiste odločbe, ki se izvršujejo po določbah ZUP o izvršbi, ne pa tudi na tiste, ki imajo drugačen učinek (ugotovitvene in oblikovalne odločbe⁸). Pri tem tudi ne drži trditev, da se sodna praksa s tem v zvezi nanaša le na ničnost gradbenega dovoljenja za hlev oziroma učinkovanje enoletnega gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta. Stališče, da je ta ničnostni razlog vezan na tiste odločbe, ki stranki nalagajo obveznost, da nekaj stori, opusti ali trpi, je sodišče zavzelo tudi v drugih primerih.⁹ Poleg tega pa se toženka v razlogih izpodbijane odločbe ni oprla samo na stališče, da se odločba ne zvršuje, ampak je preizkusila tudi, ali je njeno "učinkovanje" pravno in dejansko mogoče, saj je pojasnila, da iz izreka izhaja, komu se dovoljenje daje, za kakšno vrsto pravice in komu se nadomestila delijo. Ker se nadomestilo deli med upravičene imetnike pravic, tj. avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente, je po njeni presoji jasno, da gre nadomestilo štirim kolektivnim organizacijam, ki upravljajo pravice teh oseb (AIPA, IPF, ZAMP in SAZAS).

27Ker je v sodni praksi zaslediti še drugačno stališče Vrhovnega sodišča,¹⁰ pa je sodišče ne glede na večinsko stališče presojalo, ali je samo izvrševanje, v tem primeru torej učinkovanje Dovoljenja, pravno ali dejansko nemogoče. Nezmožnost izvrševanja oblikovalne odločbe namreč lahko pomeni le, da pravno in dejansko ni zmožno ustvarjati nobenih pravnih učinkov, česar ne gre enačiti z nezakonitostjo, tj. zmotno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem ali kršitvami postopka. Te kršitve lahko stranka uveljavlja le v rednih pravnih sredstvih.

28Po presoji sodišča dispozitiv Dovoljenja učinkuje, saj ne obstajajo pravne in niti dejanske ovire, ki bi onemogočale njegovo učinkovanje oziroma izpolnjevanje. Z Dovoljenjem je Društvo A. pridobilo pravico, da kolektivno upravlja pravico do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, da torej pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za tonsko in vizualno snemanje in pri prvi prodaji ali uvozu novih praznih nosilcev zvoka ali slike zaračuna nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje zavezancem, ki jih določa 38. člen ZASP. Tako zbrana sredstva sme in mora deliti le tistim kolektivnim organizacijam, ki imajo dovoljenje za razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic, torej med avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. Po presoji sodišča ta del izreka ni neizvršljiv, ker bi bil v nasprotju s 1. točko izreka in še manj z dovoljenji, ki so bila izdana AIPA, IPF, ZAMP in tožniku, v katera tudi ne posega. Iz dovoljenj, izdanih tem kolektivnim organizacijam, namreč izhaja, da se upravljanje v zvezi s pravico reproduciranja del za privatno in drugo lastno uporabo nanaša samo na razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic. Navedene štiri kolektivne organizacije imajo torej pravnomočna dovoljenja za upravljanje, ki obsega le delitev sredstev upravičenim imetnikom, ne zajemajo pa upravičenja, da sredstva zberejo od uporabnikov oziroma zavezancev. UIL ravno iz tega razloga Društvu A. ni mogel dati dovoljenja z vsebino, po kateri bi ta kolektivna organizacija zbirala nadomestila in jih hkrati tudi delila neposredno upravičencem. Zato ne drži trditev tožnika, da Dovoljenje posega v dovoljenja, ki so bila že izdana štirim kolektivnim organizacijam. Pri tem pa sodišče še pripominja, da če bi bilo Dovoljenje nično zato, ker ZASP in ZKUASP ne omogočata "razčlenitve zbiranja in delitve nadomestil na dve fazi", bi bila nična tudi navedena dovoljenja štirih kolektivnih organizacij, ki se nanašajo le na delitev. Po presoji sodišča je temu tako, ker UIL ni mogel dati dovoljenja za upravljanje v obsegu zbiranja nadomestil od uporabnikov štirim različnim pravnim osebam, ker je to nadomestilo enkratno, tj. se zaračuna samo enkrat.¹¹Na podlagi 37. člena ZKUASP pa se to, enkratno zaračunano nadomestilo, deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % in proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30 %.

29Sodišče sodi, da učinkovanja Dovoljenja tudi ne ovira dejstvo, da tiste kolektivne organizacije, katerim se sredstva delijo, niso navedene v njegovem izreku. Društvo A. je namreč dolžno deliti sredstva tistim kolektivnim organizacijam, ki se v času vsakokratne delitve izkažejo z ustreznimi dovoljenji za delitev in upoštevaje delilni ključ, ki je določen že v 31. členu ZKUASP, zaradi česar ni treba, da bi bilo kaj od tega navedeno v izreku Dovoljenja. Nadaljnja delitev sredstev med imetnike pravic je predmet internih aktov Društva A., kar sicer velja tudi za delitev sredstev vseh drugih kolektivnih organizacij, v katerih te akte sprejemajo njeni člani. Ali so v skladu s predpisi, ni stvar izvršljivosti oziroma učinkovanja Dovoljenja, ampak gre za vprašanje, ali je bila določba 14. člena ZKUASP pravilno uporabljena, tj. ali so bili izkazani vsi pogoji, po katerih se dovoljenje lahko izda, v primeru kasnejše nezakonite spremembe pa je to stvar nadzora pristojnega organa (69. in naslednji členi ZKUASP). Tožnika res ni mogoče prisiliti, naj se včlani v Društvo A., kar pa na pomeni, da Dovoljenje ne učinkuje. Vsa sredstva, ki bi jih prejel od Društva A. v imenu in za račun avtorjev glasbe iz naslova pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, izvršeno pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, je namreč dolžan razdeliti med avtorje v okviru svoje dejavnosti (7. točka prvega odstavka 16. člena ZKUASP) ne glede na svoje članstvo v Društvu A., saj to izhaja iz zakona in dovoljenja, ki mu ga je izdal UIL. Če mu Društvo A. zbranih nadomestil ne bi nakazalo, pa jih lahko terja po sodni poti. Pri tem tudi za tožnika velja, da je dolžan razdeliti sredstva tako tistim avtorjem, ki so njegovi člani, kot tistim, ki to niso. Članstvo namreč po ZKUASP ni pogoj za upravičenost do sredstev. V primeru, ko je upravljanje pravice obvezno kolektivno, pa se ne zahteva niti imetnikovo pooblastilo za upravljanje (tretji odstavek 18. člena ZKUASP).

30Toženka je tako po presoji sodišča ravnala pravilno in zakonito, ko se pri ugotavljanju, ali obstajajo ničnostni razlogi, ni spuščala v vprašanje veljavnosti statuta, akta o delitvi nadomestil, obstoja repertoarja, pogojev za članstvo v Društvu A., sestavo organov upravljanja, zagotovljenih sredstev in drugih pogojev v zvezi z učinkovitim upravljanjem pravice. Četudi je to opustila, izpodbijana odločba ni neobrazložena, tožniku pa niso kršene pravica do izjave, ustavne pravice, ki jih navaja in pravica iz 6. člena EKČP, saj se organ ni dolžan opredeljevati do navedb, ki za odločitev niso pravno relevantne. Enako pravilo pa velja tudi za sodišče. Sodišče tako ni "prezrlo" vseh listinskih dokazov, "zaradi katerih bi morale goreti rdeče luči". Do vsebine teh listin oziroma njihove (ne)zakonitosti se ne opredeljuje zato, ker se z njimi lahko dokazuje nezakonitost Dovoljenja, ne pa nezmožnost njegove izvršitve oziroma neučinkovanje. To, ali je Dovoljenje oziroma ali so akti Društva A. v skladu z ZKUASP in ZASP, v postopku za izrek njegove ničnosti ni pravno relevantno. Pri tem še dodaja, da mu tudi ni treba odgovarjati na ustavnopravne argumente stranke, ki so le navrženi, in tudi ne na tiste, ki so zatrjevani le splošno oziroma pavšalno.¹² Iz tega razloga na navržene trditve, da naj bi toženka z izpodbijano odločbo (kajti predmet presoje v tem postopku ni zakonitost Dovoljenja) zaradi zmotne in protiustavne uporabe ZKUASP in ZASP kršila 33., 34., 35., 42., 60. in 74. člena Ustave, ne bo odgovarjalo.

31Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je nična odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Po presoji sodišča je toženka pravilno odločila, da odločba iz tega razloga ni nična, saj je postopek tekel na zahtevo stranke - Društva A. Sodišče se namreč ne strinja s tožnikom, da bi moral biti naveden v 2. točki izreka Dovoljenja in s tem stranka oziroma predlagatelj postopka, če naj ga dovoljenje zavezuje k delitvi. Dovoljenje je dano tistemu, ki je vložil zahtevo za njegovo izdajo (in ne tožniku), torej Društvu A. in tožniku ne nalaga nobenih obveznosti. K delitvi (prejetih) nadomestil oziroma sredstev avtorjem glasbe ga zavezuje dovoljenje, ki ga je UIL izdal Združenju SAZAS, upravičenci oziroma prejemniki sredstev pa so določeni z zakonom in tem dovoljenjem.

32Po 5. točki prvega odstavka 297. člena ZUP je nična odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja. V sodni praksi tega in Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da gre po tej določbi za ničnost le, če se je s kakšnim od nedovoljenih dejanj vplivalo oziroma skušalo vplivati na organ, da je sprejel sporno odločitev (npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 318/2006). Pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje mora biti naperjeno zoper uradno osebo tako, da vpliva na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo (npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 1750/2006). Iz zakonskega opisa ničnostnega razloga torej izhaja, da gre za situacijo, ko je zaradi opisanih nedopustnih ravnanj uradna oseba vedoma izdala drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če nedovoljenega vpliva na njeno pravo voljo ne bi bilo. Ravnanje v nasprotju z vednostjo in voljo je element, ki izredno pravno sredstvo ločuje od tiste situacije, ko je upravni organ na podlagi izvedenih dokazov (ker so ta bodisi neresnična ali nepopolna) in opravljenih dejanj v postopku zmotno ugotovil dejansko stanje oziroma napačno uporabil predpis. Tožnik pa ne zatrjuje, da je uradna oseba vedoma proti svoji volji izdala Dovoljenje, ampak trdi, da je izdala takšno odločbo, kot jo je želela izdati, pri tem pa je bil prevaran tožnik in da se je pritisk, naj sodeluje pri izdaji dovoljenja Društvu A. v izogib morebitnim problemom pri njegovem poslovanju, s strani uradnih oseb vršil nanj, torej na tožnika.

33V ostalem delu tožbe oziroma zahteve za izrek ničnosti po obravnavani točki ZUP pa tožnik po presoji sodišča uveljavlja kršitve postopka, tj. določb ZUP pri dopolnjevanju vloge Društva A. in vodenju postopka, oziroma UIL očita opustitev ustne obravnave ter napačno vsebino seznanitve z ugotovljenim dejanskim stanjem. Nenazadnje tožnik sam uporabi izraz, da gre za "grobe procesne kršitve". Zato pri uveljavljanju ničnosti po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP s temi razlogi ne more uspeti. Tega ne bi spremenilo niti, če bi držala tožnikova trditev, da je UIL vedel za ravnanje Društva A., ki da je enostransko in brez tožnikove vednosti v njegovo škodo spremenilo svoje temeljne akte, saj je UIL dolžan presojati akte tiste osebe, ki je vložila vlogo za izdajo dovoljenja. Za presojo, ali so v skladu z ZKUASP, ni relevantno, ali se je tožnik z njimi strinjal. Relevantno pri tem ničnostnem razlogu je zgolj to, ali je bila izpodbijana odločba v nasprotju z dejansko voljo organa, česar tožnik sploh ne zatrjuje. To, da je izdana v nasprotju z zakonom in postopek ni bil voden pravilno (kar zatrjuje), se lahko uveljavlja v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

34Po 6. točki prvega odstavka 297. člena ZUP je nična odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Sodišče se strinja s toženko, da to pomeni, da mora biti v zakonu izrecno predpisano, da je določena nepravilnost v upravnem aktu takšne narave, da je zato akt ničen. Tožnik zmotno meni, da je odločba nična, če je upravni organ z njeno izdajo kršil temeljne določbe materialnega predpisa, Ustave ali prava EU, zaradi katerih odločba predstavlja evidentno protipravno rabo zakona. Takšna razlaga 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP oziroma razloga za izredno pravno sredstvo, s katerim bi se poseglo v pravnomočno odločbo, katere učinkovanje je ustavnopravno varovano (158. člen Ustave), ni mogoča, saj bi lahko privedla do arbitrarne presoje, kaj je "evidentna protipravna raba zakona". Zakon zato takega ničnostnega razloga tudi ne predpisuje, ampak jasno določa, da mora ničnost določiti zakonodajalec. Prav tako tožnik po presoji sodišča ničnosti ne more utemeljevati na normah civilnega prava, češ da ureditev avtorskopravnega varstva izhaja iz civilnopravnih razmerij. Dovoljenje, katerega ničnost uveljavlja, ni obligacijski posel, ampak je upravni akt, izdan v upravnem postopku. Upoštevaje načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP upravni organi v upravnih zadevah odločajo po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Pri navedenem načelu gre za vezanost organa pri odločanju v upravni zadevi tako v vsebinskem (materialno-pravnem) kot v postopkovnem (procesnopravnem) pogledu. Kršitev načela zakonitosti se lahko uveljavlja v pritožbenem postopku z rednimi pravnimi sredstvi in tudi v postopku pri uporabi izrednih pravnih sredstev. Vendar pa ZUP v 6. členu izrecno ne določa, da kršitev načela zakonitosti sama po sebi predstavlja ničnostni razlog. Tožnik tudi v okviru tega ničnostnega razloga dejansko uveljavlja bistvene kršitve materialnih predpisov, kar po zakonu ni razlog za ničnost. Zato se sodišče o njih ni izrekalo. Razlaga toženke, da mora biti v predpisu, ki je kršen, izrecno določeno, da ima kršitev predpisa za posledico ničnost odločbe, je torej pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso.¹³

35Kar se tiče uveljavljane kršitve 101. in 102. člena PDEU sodišče ugotavlja, da 2. točka 101. člena PDEU res določa ničnostno sankcijo, in sicer določa, da so nični vsi sporazumi in sklepi, ki jih ta člen prepoveduje. Podobno določa tudi 6. člen Zakona o o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Če bi bilo Dovoljenje sporazum ali sklep, ki ga ta člen prepoveduje, bi bilo v skladu s 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP torej lahko nično, saj PDEU učinkuje neposredno (3.a člen Ustave). Kot nezdružljivi z notranjim trgom pa so prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti tisti, ki: a) neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja; b) omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo, trge, tehnični razvoj ali naložbe; c) določajo razdelitev trgov in virov nabave; d) uvajajo neenake pogoje za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji in jih tako postavljajo v podrejen konkurenčni položaj;e) pogojujejo sklepanje pogodb s tem, da sopogodbeniki sprejmejo dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s predmetom takšnih pogodb. Nični so torej sporazumi in usklajena ravnanja med podjetji, med katere bi sicer lahko šteli akte Društva A., če sta jih sprejeli dve kolektivni organizaciji (ki imata tudi prevladujoč položaj na trgu) in so izpolnjeni ostali pogoji, ki jih določa PDEU, vendar pa bi bilo to mogoče uveljavljati le kot razlog nezakonitosti v rednem pravnem sredstvu. Dovoljenje je izdal UIL, ki je državni organ in ne podjetje v smislu citirane določbe PDEU, medtem ko njegove odločitve tudi niso sklepi podjetniškega združenja.

36Kar se tiče 102. člena PDEU pa sodišče ugotavlja, da tožnik ne zatrjuje ravnanja, ki je po tej določbi zloraba prevladujočega položaja. Določba bo lahko kršena, če bo Društvo A. zlorabilo prevladujoč položaj in uporabnikom določilo nepošteno ceno. V skladu s sodno prakso SEU je cena nepoštena takrat, kadar obstaja pretirano nesorazmerje med stroški izdelave proizvoda in njegovo ceno, tj. če ne obstaja razumna povezana med ceno in ekonomsko vrednostjo storitve¹⁴ oziroma če tarifa precej odstopa od drugih istovrstnih v drugih državah članicah, pa za to ni objektivno opravičljivih razlogov.¹⁵ Sodišče pri tem še pripominja, da tožnik pozablja, da konkurenčno pravo ne varuje podjetij (v tem primeru kolektivnih organizacij) pred njihovimi učinkovitejšimi konkurenti. Konkurenčno pravo je primarno namenjeno varstvu oziroma izboljševanju potrošnikovih koristi.¹⁶

37Res je, da se toženka do kršitve 101. člena PDEU v izpodbijani odločbi ni opredelila, saj je, kot je pojasnila, po presoji sodišča pravilno štela, da se ta določba nanaša le na tiste primere ničnosti odločb, ko ničnost upravnega akta določa zakon. V primeru 101. člena PDEU in 6. člena ZPOmK-1 gre na ničnost sporazumov in aktov podjetij oziroma podjetniških združenj in ne za upravne akte, ki jih sprejemajo državni organi. Zato opustitev obrazložitve ne predstavlja uveljavljane procesne kršitve.

38Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Po drugem odstavku 56. člena ZKUASP, ki je glede na določbo tretjega odstavka 25. člen ZUS-1 kasnejši ter specialen predpis, v upravnem sporu vsaka stranka plača svoje stroške postopka.

¹ Glej Polonca Kovač v: Polonca Kovač, Erik Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 457.
² Enako kot op.1, stran 423.
³ Enako kot op.1, stran 456.
⁴ Enako kot op.1, stran 457.
⁵ Glej I U 1443/2013, U 1245/2004.
⁶ Glej Jernej Podlipnik v: Polonca Kovač, Erik Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 266.
⁷ Glej Janez Čebulj v: Polonca Kovač, Erik Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 741-742.
⁸ Glede učinkov glej E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 311-312.
⁹ Glej II U 311/2017, IV U 261/2009, I Up 442/2009, U 286/2008.
¹⁰ Glej I Up 843/2001, I Up 782/2003 v delu, ko Vrhovno sodišče navaja, da bi bilo gradbeno dovoljenje nično, če gradnje sploh ne bi bilo mogoče izvršiti.
¹¹ Glej Miha Trampuž, Branko Oman, Andrej Zupančil, Zakon o avtorski in sodordnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, stran 123.
¹² Glej I Up 40/2021, tč. 11.
¹³ Glej I Up 1499/2003, I Up 562/2003, II U 507/2013, IV U 36/2015, II U 34/2014 in druge.
¹⁴ Eneja Drobež, Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 277 in naslednje.
¹⁵ Glej C-395/98, C-351/12, C-52/07.
¹⁶ K. Podobnik v: Peter Grilc (red.), Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 102.