13. člen ZKUASP

Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih. Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih. ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu. Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizac

Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ. ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.

Samo po sebi ni odločilno tožnikovo pravno stališče, da gre v njegovem primeru za spor v civilnopravnem razmerju pravdnih strank, temveč so odločilne dejanske okoliščine spora, ki jih je zatrjeval v tožbi, in tožbeni zahtevki, ki jih je v njej postavil, ter ali se v tem dvojem kaže civilnopravna narava spora.

Postopanje tožnice, ki je bila stranska udeleženka v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja, vprašanja razdelitve dejavnosti kolektivnega upravljanja pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in ki pripada avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom, ni izpostavila kot problematičnega oziroma da gre po njenem mnenju za nezakonito odločanje, čeprav je imela možnost izjave v zadevi (in je tudi neformalno sodelovala z ostalimi udeleženkami v postopku z namenom, da se Društvu A. dovoljenje izda in je sklenila z njimi Sporazum o članstvu v Društvo A., kar vse ni sporno), in ki ga šele v tožbi uveljavlja v okviru kršitev nedoločnosti in neizvršljivosti izreka odločbe, predstavlja nepošteno uporabo procesnih pravic po ZUP (11. člen). Če je ravnanje stranke v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic, pa v takem primeru stranki ni mogoče nuditi pravnega varstva. Zato sodišče izven navedenega ne odgovarja na nadaljnje ugovore, ki jih tožnica v zvezi z istim prej izpostavljenim vprašanjem nekritično in neodmerjeno kopiči ter navezuje na ugovor o nedoločnosti in neizv

Toženka je v skladu s citiranim šestim odstavkom 81. člena ZKUASP glede na nesporno dejstvo, da o predmetni tožnikovi zahtevi za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na dan uveljavitve ZKUASP še ni bila izdana dokončna odločba, tožnikovo vlogo pravilno obravnavala po določbah ZKUASP, in ne (več) po neveljavnih določbah ZASP, saj jo je k temu zavezovalo načelo zakonitosti.