28. člen ZUP

Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP. Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.

Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.

V tem upravnem sporu predloženo pooblastilo je po svoji naravi splošno pooblastilo. Z njim je minister pooblastil uradno osebo za vodenje in izdajo odločb v upravnem postopku. Hkrati je to osebo pooblastil tudi za zastopanje v upravnem sporu, vendar le pred Upravnim sodiščem, torej sodiščem prve stopnje. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča omejil obseg pooblastila. Čeprav mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju in je upravni spor enovit postopek, kar pomeni, da pri vložitvi pritožbe ni treba vnovič predložiti pooblastila, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavni zadevi odločilna volja pooblastitelja, ki je omejil obseg pooblastila na postopek pred sodiščem prve stopnje. Na tako omejitev pooblastila je sodišče vezano. Tako ne more šteti, da je bila pritožba dana brez pooblastila in s kasnejšo predložitvijo pooblastila, v smislu odobritve dejanja pooblaščenca, sanirati pomanjkljivost. Tudi ne more šteti, da kasnejša predložitev drugačnega pooblastila pomeni spremembo že predloženega pooblastila, saj je sprememba pooblastila možna le v naprej, ne pa za nazaj. Že zaradi pravne varnosti, kasnejša sprememba pooblastila ne more učinkovati na že o

Za prekoračitev dvoletnega roka za izdajo odločbe ZPOmK-1 sicer ne predvideva nobene posebne sankcije, urad (oziroma sedaj agencija) pa ne izgubi pravice izdati odločbe niti po poteku predpisanega roka in potek roka na zakonitost odločbe v ničemer ne vpliva. Posledice je moč razbrati iz določb ZUP, ki v primeru neizdaje in vročitve odločbe v predpisanem roku omogoča, da stranka oziroma v tem primeru prizadeto podjetje sproži postopek sodnega varstva. Razlogi za izdajo odločbe, ki jih je navedla toženka nedvomno izkazujejo legitimni interes za njeno izdajo, tudi glede na okoliščine primera - ugotovljeno izkoriščevalsko zlorabo, s katero je tožnik omejeval tehnični napredek in ob upoštevanju, da je tožnik še danes upravljalec ključne omrežne infrastrukture za zagotavljanje telekomunikacijskih storitev, kar mu omogoča ponovno kršitev pravil konkurence, zato ga je treba opozoriti na pretekla protipravna ravnanja. Toženka s tem, ko ni sledila dokaznemu predlogu tožnika za postavitev izvedenca telekomunikacijske, ekonomske ali druge ustrezne stroke, ni kršila pravila postopka. Upoštevni trg je opredelila z vseh vidikov pravil konkurence, saj je pri tem upoštevala zam

Tožeča stranka je bila o neodobritvi dodelitve sredstev obveščena z dopisom, ki sta ga podpisali predsednica in članica komisije za vodenje postopka Javnega razpisa. Isti osebi sta z dopisom odgovorili tudi na njeno pritožbo. V spisu ni pooblastila, s katerim bi ju minister pooblastil za izdajo odločbe, tudi ne obvestila, da tožeča stranka ni bila izbrana na Javnem razpisu po 227. členu Pravilnika, niti takšno pooblastilo ne izhaja iz Odločbe o imenovanju komisije za vodenje postopka Javnega razpisa. Izpodbijani dopis zato ne glede na vsebino (še) ne predstavlja obvestila iz 227. člena Pravilnika in z njim ni dokončno odločeno o vlogi tožeče stranke, zato tudi ne posega v njene pravice oziroma pravne koristi. Tožena stranka bo morala sprejeti in izdati odločitev o vlogi tožeče stranke in pri tem upoštevati določbe Javnega razpisa, ZUP, ZJF in Pravilnika. Izpodbijani dopis ni akt po 2. členu ZUS-1 in ga tudi ni mogoče šteti za katerega od sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1.

Kolektiva organizacija lahko obremeni sklad za male glasbene pravice z zneskom, ki ni namenjen avtorskim honorarjem članov in pokrivanju stroškov njenega poslovanja le z izrecnim soglasjem avtorja.

Aktivni družbenik je oseba, ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka. Tožnik je imel v družbi 100% poslovni delež, kar pomeni, da je v izbrisani družbi pred njenim izbrisom imel možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje. Ker je imel tožnik položaj aktivnega družbenika, je odgovoren za neporavnane obveznosti izbrisane družbe.

Iz določb ZSRT, po katerih je turistična taksa namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona izhaja, da gre za izvirno pristojnost lokalne skupnosti na tem področju. Gre za občinsko dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave RS občina uvede ob pogojih, ki jih določa ZSRT. Ob upoštevanju navedenega je v obravnavani zadevi odločanje o pritožbi na podlagi 67. člena ZLS v pristojnosti župana. Neutemeljen je tožbeni ugovor glede vodenja postopka in odločanja oseb na prvi in na drugi stopnji. V obravnavanem primeru je imela višja svetovalka za družbene dejavnosti in gospodarstvo veljavno pooblastilo, ki ga je na podlagi 2. odstavka 28. člena ZUP izdal župan.

V skladu z navedeno sodno prakso pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata. Kadar je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, sklicevanje carinskega zavezanca na določbe ZUP o obnovi postopka ni relevantno.

Načeloma je v revizijskem postopku mogoče odpraviti tudi bistveno kršitev, ki ima v pritožbenem postopku naravo absolutne bistvene kršitve.

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede na to, da se z obravnavanimi revizijami (ki vsebujejo enake revizijske razloge) izpodbijajo sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, gre torej za več postopkov o istem predmetu, ter glede na to, da sta stranki spora v vseh primerih isti, je Vrhovno sodišče te postopke združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

Presoja, ali je tožnica v skladu s 116. členom ZUP povrnitev stroškov postopka zahtevala pravočasno, torej do izdaje odločbe, ali pa je to pravico zaradi zamude roka, ki je prekluziven, izgubila, je odvisna od odgovora na vprašanje, kdaj se šteje, da je odločba v upravnem postopku izdana. Izdajo odločbe, torej določitev njene vsebine v predpisani obliki, je treba ločiti od vročitve odločbe, to je od začetka njenih učinkov. Tudi 116. člen ZUP pojem izdaje odločbe loči od pojma njene vročitve.

Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka kot carinski deklarant polja 36 oziroma 39 carinske deklaracije ni izpolnila, ugodnosti ni uveljavljala. Glede na navedeno ni podlage za odpust carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi, saj ob upoštevanju 50. člena CZ sprememba enotne carinske listine, potem, ko je blago sproščeno v promet, ni več mogoča. Pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, saj prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra.

Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo. Pri tem pa 319. člen ZUP določa, da morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblasti na primeren način objaviti, katere uradne osebe so pooblaščene za odločanje o upravnih stvareh, iz česar sledi, da pooblastila osebe, ki je odločala na drugi stopnji, ni potrebno dokazovati v izdani odločbi, pač pa na primeren način objaviti.

Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo, ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja oziroma funkcije ministra. Takšno pooblastilo preneha z odvzemom ali preklicem. S sklicevanjem na drugo določilo sicer nespremenjenega zakona ni mogoče doseči nove vsebinske obravnave zahtevka. 6.e člen CZ po vsebini predstavlja določilo, ki potrjuje pravico do pritožbe zoper odločbe carinskega organa, ki je v razmerju do 229. člena ZUP vsebinsko drugače opredeljeno, ne pomeni pa osnove za stališče, da lahko stranka kadarkoli zahteva spremembo s strani carinskega organa potrjene carinske deklaracije in izdajo nove odločbe. Ker sta od časa odločanja o prejšnji zahtevi ostala nespremenjena tako materialnopravna podlaga kot tudi dejansko stanje, na kateri temeljita tako prva kot tudi ponovna zahteva, je prvostopni organ pravilno zavrgel novo zahtevo tožeče stranke, saj je o isti upravni stvari že pravnomočno (formalno) odločeno.

Pooblastilo, s katerim predstojnik individualno vodenega organa prenese del svojih pristojnosti na drugo osebo, ni upravni akt.

Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ.

Organ prve stopnje je pod točko 1 svoje odločbe izrekel, da se začasno prepove dejanje nelojalne konkurence tožniku, pod točko 2 pa, da mora tožnik izpolniti obveznost naslednji dan po izvršljivosti odločbe. Organ prve stopnje pa za svojo odločitev v točki 2 izreka ni imel opore niti v določilih ZVK niti ZUP. Na podlagi 5. odstavka 213. člena ZUP mora biti navedeno v izreku, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, kadar je to predpisano. V 2. odstavku 282. člena ZUP pa je določeno, kdaj postane odločba prve stopnje izvršljiva. Po presoji sodišča je pravilno opozorilo tožnika v tožbi, da organ prve stopnje ni imel podlage za odločitev, ki jo je sprejel v 2. točki izreka, to je, da mora izpolniti obveznost odločbe naslednji dan po izvršljivosti odločbe. Takšen izrek je v nasprotju z 2. odstavkom 282. in 213. člena ZUP. V materialnem predpisu, to je v določilih ZVK namreč ni podlage, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ker je v 28. členu ZVK določeno le, da se le začasno prepove dejanje, za katerega je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.