297. člen ZUP

Tožnik ne more z uspehom zatrjevati, da je svojo obveznost izpolnil, s tem, ko je nadaljeval z gradnjo na istem nelegalnem objektu na način, da je ta objekt obdal z lesenimi obodnimi stenami, v njem napeljal inštalacije, uredil v objektu dva ločena sanitarna bloka in mu (tudi) spremenil namen: iz nadstreška v sanitarije. Očitno namreč je, da lesenega nadstreška ni odstranil in vzpostavil prejšnjega stanja, kot mu je bila z inšpekcijsko odločbo naloženo. In če je temu tako, potem je odločitev organa, da so pogoji za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe izpolnjeni, pravilna. Če bi sodišče sledilo razlagi tožnika, bi to po arg. ad absurdum pomenilo, da bi se lahko vsak inšpekcijski zavezanec na ta način izognil izvršitvi obveznosti, naloženi z izvršljivo inšpekcijsko odločbo.

Ker je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen (s sodbo št. III U 281/2019 z dne 15. 10. 2021), je glede na ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje treba posledično odpraviti tudi izpodbijani sklep o stroških izvršbe po drugi osebi, saj je ta s tem ostal brez podlage (prvi odstavek 291. člena ZUP). Okoliščina, da je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen, zadeva pa vrnjena tožnici v ponovni postopek, na drugačno presojo sodišča ne more vplivati. Morebitna izdaja novega sklepa o izvršbi bo namreč terjala izdajo novega sklepa o stroških izvršbe po drugi osebi. Vse to pa so razlogi, da je sodišče v okoliščinah konkretne zadeve in na podlagi prej opisanih zaključkov presodilo, da spremenjeno (drugačno) dejansko stanje zahteva tudi drugačno uporabo ZUP o odmeri stroškov izvršbe po drugi osebi ter je zato na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in sklep o stroških izvršbe po drugi osebi (le) odpravilo, ni pa zadeve vrnilo v ponovni postopek, saj bi bila v opisanih okoliščinah in iz opisanih razlogov taka odločitev materialno pravno zmotna. Odločitev je sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, torej je v zadevi odločilo v

Za presojo utemeljenosti obsega in višine tožnici naloženih stroškov izvršbe ne zadošča, da je izvajalec zanje izstavil račun. V njem navedeni stroški morajo imeti namreč podlago v pogodbi, sklenjeni s toženko.

Ker organ zavezancu s sklepom o založitvi predujma naloži posebno obveznost (ki ni enaka obveznosti iz izvršilnega naslova), mora obrazložitev med drugim vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP). To pomeni, da mora organ obrazložiti odločitev o izbranem načinu izvršbe in višini predujma ter obrazloženo zavrniti s tem v zvezi podane ugovore zavezanca. Utemeljitev sorazmernosti izbranega načina izvršbe in primernosti ocenjenih stroškov za njeno izvedbo je nujna tudi zato, ker 285. člen ZUP organu nalaga, da če je mogoče opraviti izvršbo na več načinov in z raznimi sredstvi, opravi izvršbo na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, če se z njima vendarle doseže namen izvršbe. V tej fazi postopka je sicer natančna višina bodočih stroškov izvršbe po drugih osebah negotova, tako da je že zakonodajalec določil, da založeni znesek ne ustreza nujno kasneje nastalim, dejanskim stroškom izvršbe. Zato višina zneska, ki ga mora zavezanec založiti kot predujem, ni predmet natančnega ugotovitvenega postopka in organu ni treba n

Niti iz izpodbijanega sklepa niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi organ pred izdajo izpodbijanega sklepa tožniku omogočil izjavo v zvezi s stroški, ki jih je priglasila družba A., d. o. o., ki je opravila prisilno izvršbo inšpekcijske odločbe v tej zadevi. Zato sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora kršitve pravice do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sklep o predujmu je upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. S sklepom o predujmu se odloča o obveznosti vnaprejšnjega kritja še nenastalih, a predvidljivih (zaradi opravljanja izvršbe po drugi osebi) in ocenljivih (na podlagi izvršilnemu organu predložene ponudbe druge osebe za opravo izvršilnih dejanj oziroma v tem obsegu potrebne storitve) stroškov izvršilnega postopka. Ne gre torej za odločanje o stroških postopka v smislu ZUP, saj se o njih odloči po tem, ko so znani, to je ob koncu izvršbe (118. člen ZUP), ampak za odločitev, s katero se vzpostavi izjema od pravila, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti (kot je obravnavani primer), stroške predhodno trpi organ (drugi odstavek 115. člena ZUP). Gre za posebno obveznost, katere namen je zagotoviti sredstva izvršilnemu organu za poplačilo osebe, ki bo po nalogu upravnega organa in namesto zavezanca izpolnila obveznost iz izvršilnega naslova, zavezanec pa se temu lahko upre, če sam izpolni izrečeni ukrep. Čeprav je dolžnost plačila predujma vezana na procesni položaj pritožnice v izvršilnem postopku, ki se vodi zoper njo kot zavezanko, določbi drugega odstavka 297. člena ZUP kot pravni podlagi

Terjatev iz naslova stroškov, ki nastanejo v zvezi z odstranjevanjem odpadkov, je strošek stečaja in zato tudi strošek prisilne poravnave, v posledici česar potrjena prisilna poravnava na tako terjatev ni mogla učinkovati. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu.

Zoper tožečo stranko, ki svoje obveznosti po inšpekcijski odločbi ni izvršila, je bil utemeljeno začet postopek izvršbe po drugih osebah. Pri tem so nastali v sklepu navedeni stroški, glede teh pa ima Republika Slovenija glede na določbo 157.c člena ZVO-1 zastavno pravico.

Upravni akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni obveznosti, je izvršilni naslov, tj. odločba, s katero je stranki priznana pravica ali naložena obveznost. Sklepi, izdani v izvršilnem postopku, pa so upravni akt, če se z njimi posega v vsebino tega izvršilnega naslova. Le v tem primeru namreč vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj zavezancu nalagajo, da mora izvršiti nekaj, kar po izvršilnem naslovu ni (več) njegova obveznost ali določajo, da se izvršba opravlja na način, ki za konkreten primer ne pride v poštev. Sodišče sodi, da z obveznostjo založitve zneska za stroške izvršilnega postopka obveznost zavezanca (odstraniti odpadke) še vedno ostaja enaka kot je določena v (inšpekcijski) odločbi, ki je izvršilni naslov. To izhaja že iz samega zakona, ki pravi, da če zavezanec obveznosti delno ali v celoti ne izpolni, se tako dejanje opravi po drugi osebi na njegove stroške. Obveznost se torej izvrši po drugi osebi, ki bo proti plačilu (in ne na podlagi odločbe) izvršila tujo obveznost. Pri tem pa lahko zavezanec po prejemu sklepa o založitvi predujma za stroške še vedno sam izpolni naloženo

Prvostopenjsko sodišče je sklep o predujmu obravnavalo kot vmesni procesni sklep v postopku izdaje sklepa o stroških postopka kot upravnega akta. Na čem temelji to stališče, ni razvidno, saj sodišče navedene povezave ni obrazložilo in ni pojasnilo, zakaj je sklepu o predujmu pripisalo izključne procesne učinke v smislu sklepa, ki ima vpliv samo na vodenje in postopek izdaje upravnega akta (sklepa o stroških postopka). Zaradi neobrazloženosti navedb v izpodbijanem sklepu, na katerih temelji odločitev o zavrženju tožbe, ni razvidna določna opredelitev prvostopenjskega sodišča glede pravne narave sklepa o predujmu. Posledično ni mogoč preizkus stališča, da ne gre za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu.

Sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da se v obravnavani zadevi z začetkom postopka prisilne poravnave postopek izvršbe ne prekine (kot to sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke.

Sklep o dovolitvi izvršbe je bil izdan skladno z 297. členom ZUP. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške in je zavezanca treba na to poprej opozoriti. Ker zavezanci tudi na podlagi tega sklepa naložene obveznosti niso izpolnili, je bil izdan sedaj izpodbijani sklep.

V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje. Postopek izvršbe se z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine (kot sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg stečajne mase. V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka

Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni izpolnila obveznosti iz izvršilnega naslova, je bilo rušenje, ki ga je opravil pooblaščeni izvajalec, potrebno, posledično pa tudi stroški, nastali s tem dejanjem. Tožnica bi se jim lahko izognila le, če bi do datuma opravljanja izvršbe odstranila obravnavani objekt.

Stroški so po obsegu in potrebnosti izkazani s tudi tožniku posredovanimi listinami. V tem primeru gre za za obžetev sadik (in ne npr. za sadnjo), zato je že na prvi pogled jasno, da je normativ določen po površini in ne glede na število sadik. Tožnik je poskus obžetve sadik dne 15. 7. 2016 onemogočil, zato je organ pravilno postopal, ko je za ponovni poskus obžetve zaprosil za asistenco policije. Razred policistov (V., VI. ali VII.), prisotnih pri obžetvi, pa je stvar notranje organizacije same policijske postaje, zato obrazlaga za utemeljitev stroškov na tej podlagi po oceni sodišča ni potrebna.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni v zadostni meri pojasnila razlogov, ki utemeljujejo zahtevo, da tožnica odstrani latnik. Za tako zahtevo v postopku upravne izvršbe ima sicer formalno podlago v inšpekcijski odločbi, ki je tožnici nalagala, da pripravi površino za nadaljnjo kmetijsko rabo, vendar pa bi jo morala ustrezno pojasniti in utemeljiti. Pojem "kmetijska raba" je namreč splošen in tako obširen pojem, da bi morala zato tožena stranka v postopku realizacije (izvršbe) zahteve iz inšpekcijske odločbe po pripravi zemljišč za nadaljnjo kmetijsko rabo, glede na okoliščine konkretnega primera, utemeljiti tudi njegovo sorazmernost.

Tožnik ne oporeka, da so bile obveznosti, ki bi jih moral izpolniti, izpolnjene po tretji osebi, prav tako ne oporeka višini izstavljenih računov za to opravilo, pač pa meni, da izvršba ni bila upravičena in da je šlo za neutemeljen odvzem njegovih predmetov. Oporeka torej izvršilnemu naslovu, kar pa ni predmet tega postopka, v katerem se presoja le odločitev o stroških izvršilnega postopka, ki so mu naloženi v plačilo.

Ročni zapis naslovnika - tj. prvostopnega organa -, ki ga je opravil sam dobavitelj, ne pušča dvoma, da je prejemnik tega spričevala prvostopni organ in da se to nanaša na opravo te izvršbe. Dejstvo, da tožniku pred izdajo sodbe, to spričevalo ni bilo posredovano, da bi se ta s tem seznanil, tega dvoma po oceni sodišča ne potrjuje, kot to navaja tožnik, saj do odprave v prejšnjem postopku izdanega sklepa ni prišlo ''zgolj' zaradi ne-seznanitve tožnika s to listino, temveč - kot že navedeno zgoraj - z vsemi listinami v zvezi z višino stroškov in obsegom nastanka. Dejstvo posaditve doba namesto gradena (pri obeh podvrstah gre za vrsto hrasta) ne predstavlja kršitve izvršilnega naslova, temveč gre za strokovno odločitev, ki jo je organ smel sprejeti, še zlasti, ker gre za isto oziroma podobno ceno obeh podvrst, kot navaja tudi sam tožnik, ki pri tem tudi ne podaja nobenih ugovorov v smeri morebitne drugačne kvalitete nabavljene podvrste, ki bi lahko vplivala na sadnjo in s tem na izvedbo izvršbe. Zaradi navedenega pa dejstvo, da s tem tožnik ni bil seznanjen, ne predstavlja takšnega posega v tožnikove pravice, ki bi terjala odpravo izpodbijanega akta.

Sklep, s katerim se zaradi neizpolnjene obveznosti po sklepu o izvršbi naloži založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi, in obenem določi, da bo po opravljeni izvršbi izdan poseben sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov, ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Po oceni sodišča izpodbijani sklep ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Res je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini, vendar pa ne samo, da gre za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej le do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov), temveč tega zneska v primeru, če ga zavezanec (tožnik) ne založi, organ ne more od njega izterjati, temveč ga mora založiti sam organ, glede na to, da se je postopek uvedel po uradni dolžnosti. Prav tako izpodbijani sklep ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan.