VSC Sklep in sodba Cp 181/2021

I. Pritožbam tožečih strank zoper izpodbijano sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijani stroškovni odločitvi v točki V. izreka spremeni tako, da se sedaj v celoti pravilno glasi:

″V. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati prvo tožeči stranki 594,24 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati skupnosti dedičev pok. druge tožeče stranke 586,38 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati skupnosti dedičev pok. tretje tožeče stranke 381,09 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati četrto tožeči stranki 925,44 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 14.187,30 EUR stroškov pravdnega postopka s tem, da plača vsaka tožeča stranka oziroma skupnost dedičev 3.546,83 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje.″

II. Pritožbi H. H. (vložena v imenu tretje tožeče stranke dedičev v skupnosti dedičev po pok. D. D.) in C. C. (vložena v imenu drugo tožeče stranke dedičev v skupnosti dedičev po pok. B. B. in v imenu četrto tožeče stranke) se zavržeta v delu, ki se nanaša na točko III. izreka izpodbijane sodbe.

III. Nadaljnje pritožbe vseh tožečih strank in v celoti pritožba tožene stranke se zavrnejo in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi v vseh preostalih izpodbijanih, a nespremenjenih, točkah izreka, t.j. v točkah I., II., III. in IV. izreka.

IV. Tožeče stranke in tožena stranka same trpijo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 27.836,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 411,81 EUR od 31. 3. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.234,23 EUR od 11. 3. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.233,04 EUR od 11. 4. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.231,85 EUR od 11. 5. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.230,66 EUR od 11. 6. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.229,48 EUR od 11. 7. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.228,29 EUR od 11. 8. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.227,10 EUR od 11. 9. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.225,91 EUR od 11. 10. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.224,72 EUR od 11. 11. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.223,54 EUR od 11. 12. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.222,35 EUR od 11. 1. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.221,16 EUR od 11. 2. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.219,97 EUR od 11. 3. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.218,79 EUR od 11. 4. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.217,60 EUR od 11. 5. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.216,41 EUR od 11. 6. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.215,22 EUR od 11. 7. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.214,03 EUR od 11. 8. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.212,85 EUR od 11. 9. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.211,66 EUR od 11. 10. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.210,47 EUR od 11. 11. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.209,28 EUR od 11. 12. 2012 dalje do plačila in od zneska 545,58 EUR od 11. 1. 2013 dalje do plačila, s tem, da je navedene zneske in zamudne obresti dolžna plačati vsakemu tožniku (1. A. A., 2. skupnost dedičev po pok. B. B., 3. skupnost dedičev po pok. D. D. in 4. C. C.) v deležu po 1/4 celotne prisojene terjatve, plačilna obveznost do dedičev v vsaki skupnosti pa je solidarna. Pod točko II. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek glede še zahtevanih 17.083,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 662,51 EUR od 11. 1. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.206,91 EUR od 11. 2. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.205,72 EUR od 11. 3. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.204,53 EUR od 11. 4. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.203,34 EUR od 11. 5. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.202,15 EUR od 11. 6. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.200,97 EUR od 11. 7. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.199,78 EUR od 11. 8. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.198,60 EUR od 11. 9. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.197,40 EUR od 11. 10. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.196,22 EUR od 11. 11. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.195,03 EUR od 11. 12. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.193,84 EUR od 11. 1. 2014 dalje do plačila, od zneska 1.192,65 EUR od 11. 2. 2014 dalje do plačila in od zneska 794,31 EUR od 11. 3. 2014 dalje do plačila. Pod točko III. je nadalje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke za plačilo zneska 22.897,04 EUR z zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila, zneska 316,44 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2011 dalje do plačila, zneska 308,22 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2011 dalje do plačila, zneska 442,03 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2011 dalje do plačila, zneska 442,33 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2011 dalje do plačila, zneska 442,63 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2011 dalje do plačila, zneska 442,92 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2011 dalje do plačila, zneska 443,22 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2011 dalje do plačila, zneska 443,52 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 dalje do plačila, zneska 443,82 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2011 dalje do plačila, zneska 444,11 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2011 dalje do plačila, zneska 444,41 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2012 dalje do plačila, zneska 444,71 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2012 dalje do plačila, zneska 445,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2012 dalje do plačila, zneska 445,30 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila, zneska 445,60 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 dalje do plačila, zneska 445,89 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2012 dalje do plačila, zneska 446,19 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje do plačila, zneska 446,49 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2012 dalje do plačila, zneska 446,78 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 dalje do plačila, zneska 447,08 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2012 dalje do plačila, zneska 447,38 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2012 dalje do plačila, zneska 447,68 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 dalje do plačila, zneska 447,97 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013 dalje do plačila, zneska 448,27 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2013 dalje do plačila, zneska 448,57 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2013 dalje do plačila, zneska 448,86 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 dalje do plačila, zneska 449,16 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2013 dalje do plačila, zneska 449,46 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2013 dalje do plačila, zneska 449,75 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2013 dalje do plačila, zneska 450,05 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2013 dalje do plačila, zneska 450,35 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2013 dalje do plačila, zneska 450,65 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila, zneska 450,94 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2013 dalje do plačila, zneska 451,24 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2013 dalje do plačila, zneska 451,54 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2014 dalje do plačila, zneska 451,83 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2014 dalje do plačila, zneska 551,42 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2014 dalje do plačila, zneska 750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2014 dalje do plačila, zneska 750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2014 dalje do plačila, zneska 750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2014 dalje do plačila, zneska 750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2014 dalje do plačila, zneska 750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2014 dalje do plačila, zneska 750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2014 dalje do plačila, zneska 750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2014 dalje do plačila, zneska 750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2014 dalje do plačila. Pod točko IV. izreka je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim so zahtevale, da jim tožena stranka plača poleg že zahtevanih zneskov v tem postopku, še dodaten znesek 186.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 3.000,00 EUR za čas od 1. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 2. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 3. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 4. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 6. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 7. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 8. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 9. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 10. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 11. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 2. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 4. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 5. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 6. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 7. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 8. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 9. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 10. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 11. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 1. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 2. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 3. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 4. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 5. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 6. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 7. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 8. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 9. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 10. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 11. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 12. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 1. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 2. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 3. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 5. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 6. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 7. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 8. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 9. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 10. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 11. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 12. 2018 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 1. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 2. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 3. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 4. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 5. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 6. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 7. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 8. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 9. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 10. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 11. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 12. 2019 dalje do plačila in od zneska 3.000,00 EUR za čas od 11. 1. 2020 dalje do plačila, s tem, da je navedene zneske in zamudne obresti dolžna plačati vsakemu tožniku v deležu do 1/4 celotne prisojene terjatve, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Pod točko V. izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača prvo tožeči stranki 481,05 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, da v roku 15 dni plača skupnosti dedičev pok. druge tožeče stranke 624,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, da v roku 15 dni plača skupnosti dedičev pok. tretje tožeče stranke 418,65 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, da v roku 15 dni plača četrto tožeči stranki 963,15 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, tožečim strankam pa je naložilo, da v roku 15 dni plačajo toženi stranki 15.712,45 EUR stroškov pravdnega postopka s tem, da plača vsaka tožeča stranka oziroma skupnost dedičev 3.928,06 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje.

2Zoper to sodbo so se pritožile vse tožeče stranke (A. A. v lastnem imenu prvo tožeče stranke, C. C. v lastnem imenu četrto tožeče stranke in v imenu drugo tožeče stranke dedičev v skupnosti dedičev po pok. B. B., H. H. v imenu tretje tožeče stranke dedičev v skupnosti dedičev po pok. D. D., E. E. pa v svojem imenu glede njegovega deleža znotraj stroškovne odločitve za drugo tožečo stranko).

3Pritožbi prvo tožeče stranke A. A. in tretje tožeče stranke, ki jo je v njenem imenu vložil dedič H. H., sta glede glavne stvari vsebinsko enaki, malenkost se razlikujeta le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, zato bo pritožbeno sodišče obe pritožbi povzelo skupaj. Prvo tožeča in tretje tožeča stranka izpodbijano sodbo izpodbijata v zavrnilnem (točke II., III. in IV. izreka) ter v stroškovnem delu (točka V. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi vsaki od obeh tožečih strank celotni vtoževani znesek ter pripadajoče stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišču prve stopnje očitata, da jima je v zavrnilnem delu kršilo ustavno in konvencijsko varovane pravice, zlasti po 22., 23., 25. in 33. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) ter 6. členu Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP), kršilo pa je tudi temeljna načela pravdnega postopka, zlasti tudi načelo nepristranskosti, pravičnosti, poštenosti, enakopravnosti strank v postopku, razpravno načelo, načelo dispozitivnosti in načelo materialne resnice. Menita, da izpodbijana sodba v zavrnilnem delu ne vsebuje odločitve o celotnem zavrnjenem delu njunih tožbenih zahtevkov (v delu, ki se nanaša na tretje tožečo stranki, glede zahtevka v višini 96.041,00 EUR s pp), zato sodišču prve stopnje očitata, da je kršilo obveznost, da odloči o tožbenem zahtevku, za katerega je pristojno (2. člen ZPP) in načelo dispozitivnosti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišču prve stopnje še očitata, da so obrazložitev in razlogi v zavrnilnem delu sodbe neutemeljeni, neuravnoteženi in enostranski, da so kršena pravila logičnega in razumnega sklepanja, da so obrazložitev in razlogi v neskladju z življenjskimi izkušnjami ter arbitrarni, neprepričljivi in nerazumljivi, mestoma pa tudi protispisni, ter skoraj izključno temeljijo na trditvah in stališčih tožene stranke, čeprav je tožeča stranka te trditve tožene stranke v celoti prerekala in izpodbila s svojimi navedbami in zlasti dokaznimi predlogi. Izpostavljata še, da bi lahko sodba sodišča prve stopnje temeljila zgolj na nespornih zatrjevanih dejstvih, če pa so ta dejstva sporna, pa na dokazni oceni na podlagi 8. člena ZPP, pri čemer morajo biti dejstva ugotovljena zanesljivo (215. člen ZPP). Nič od tega pa ni v izpodbijani prvostopni sodbi, ki je tako neprepričljiva, neutemeljena in arbitrarna ter pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja. Sodba je brez razlogov o odločilnih dejstvih in je objektivno ni moč preizkusiti. Prvo in tretje tožeča stranka menita, da temelji dejansko stanje, ki ga je prvostopna sodba „ugotovila“ in uporabila, na trditvah same tožene stranke, ne opredeli pa se do nasprotnih trditev tožeče stranke in jih ne upošteva, kar je kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS, pravice do poštenega, enakopravnega in nepristranskega sodnega varstva po 23. členu URS in 6. členu EKČP in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče z nezakonitim postopanjem odvzelo tožeči stranki možnost učinkovitega obravnavanja pred sodiščem. Dejanski zaključki so po mnenju prvo in tretje tožeče stranke mestoma celo zunaj trditev strank v tem postopku, kar pomeni kršitev razpravnega načela po 7. in 212. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišču prve stopnje nadalje očitata tudi kršitev načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP in menita, da dejanski zaključki izpodbijane sodbe ne temeljijo na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, pač pa sledijo neresničnim, neverodostojnim in prerekanim spornim navedbam tožene stranke, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno glede vseh dejstev, na katera se opira izpodbijana sodba, materialno pravo pa je tudi zmotno uporabljeno. Izpodbijana prvostopna sodba prikazuje dejansko stanje kot škodljivo za tožečo stranko in vse bolj ugodno za toženo stranko, pa čeprav v nasprotju z gradivom spisa in v nasprotju z jasnimi navedbami tožeče stranke o vtoževani uporabi njenega objekta in zemljišča, podprtega z dokazi (ki so ostali neizvedeni ali neupoštevani in neocenjeni po svoji dokazni vrednosti v tem 9-letnem postopku) o uporabi zemljišča ob dvorcu. Gre za kršitev ustavne pravice do izjave in do poštenega postopka. Izpostavljata še, da lahko sodišče prve stopnje opre svojo odločitev samo na tista sporna dejstva, ki jih v dokaznem postopku zanesljivo ugotovi (primerjaj 215. člen ZPP). Gre za hudo kršitev načela materialne resnice, načela o trditvenem in dokaznem bremenu, načela kontradiktornosti ter pravice do izjave in enakega varstva pravic po 22. členu URS. Gre za kršitve ustave in pravdnega postopka, ko z nezakonitim postopanjem ni bila tožeči stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšnih razlogov sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj ni razumnih razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke istega člena ZPP).

Izpodbijani sodbi očitata, da ne upošteva bistvenega dejstva, da ima tožena stranka vseskozi, celotno vtoževano obdobje od 1. aprila 2007 do 31. januarja 2020 (in še danes, kar ni pokrito z vtoževanim tožbenim zahtevkom) v izključni posesti in pod ključem 1.096,76 m2 nepremičnine dvorec R. (in ne le 496,76 m2). Menita, da so o tem v spisu jasne navedbe in dokazi tožeče stranke, ki so dejanska podlaga tožbe, a se prvostopenjska sodba do njih ne opredeli in pri razlogih ne upošteva. Nadalje izpodbijani sodbi še očitata, da ne upošteva dejstva, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine dvorec R. in to vse od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje ter, da ji gredo od tega datuma naprej vsa lastninska upravičenja, ki jih daje lastninska pravica, kot je to določeno v 33. členu URS in v 37. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji je zgolj tožeča stranka tista, ki odloča o nepremičnini dvorec R. in od takrat ji gredo vsa lastninska upravičenja. Od tega datuma naprej je povsem pravno irelevanten pravni naslov, na podlagi katerega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico nad to nepremičnino (39. in 42. člen SPZ) in so vsa razlogovanja izpodbijane sodbe o denacionalizaciji, ter o ravnanju zavezanca za vrnitev nepremičnine neutemeljeni in zunaj predmeta spora. Zavezanec za vrnitev nepremičnine dvorec R. je bila tovarna T. - v stečaju in ne tožena stranka. Tožena stranka pa je tista zavezana oseba, ki je imela ob prehodu lastninske pravice na tožečo stranko (na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji) v izključni posesti in pod ključem prostore dvorca R. in v uporabi zemljišča ob dvorcu, kot je tožeča stranka to navedla in izkazala v tem postopku celo z listinami same tožene stranke in iz njene spletne e-strani. Izpodbijani sodbi očitata, da se do teh dokazov ne opredeli, ali pa na njihovi podlagi naredi neutemeljene, nelogične in protispisne zaključke v škodo tožeče stranke. Menita, da so pravno irelevantne v tem postopku težave, ki so jih imeli tožniki z zavezancem za denacionalizacijo tovarno T. - v stečaju in stečajnim upraviteljem, ki se je izogibal svojim obveznostim, povezanim s spremembo lastništva in pošteno izpolnitvijo njegovih obveznosti glede nepremičnine dvorca R. Tožena stranka s tem ni imela nič in pri tem ni sodelovala in ni imela pravne podlage za sodelovanje, saj ni bila zavezanka za vrnitev ter to nima nič skupnega s predmetom spora. To izhaja tudi iz odločbe o denacionalizaciji. Po njunem mnenju je očitek izpodbijane sodbe, da tožniki niso izpolnili „sodelovalne dolžnosti“, povsem odveč in neutemeljen in tudi ni relevanten v tem postopku, saj tožena stranka ni tovarna T. - v stečaju kot zavezanka za denacionalizacijo in ne gre za spor iz denacionalizacije, pač pa je tožena stranka občina R., ki uporablja in ima pod ključem nepremičnino, ki je v lasti tožnikov. Kaj je določeno v odločbi o denacionalizaciji glede obveznosti zavezanca za denacionalizacijo, nima nobene zveze s tem postopkom, kot to pravno zmotno očita izpodbijana sodba v točki 18. obrazložitve, saj predmet spora ni izpolnitev obveznosti s strani zavezanca za denacionalizacijo in tožba ni uperjena zoper zavezanca za denacionalizacijo, zato gre po njuni oceni v tem delu za neutemeljene, nesklepčne razloge izpodbijane sodbe, ki so napačni v dejanskem in pravnem pogledu. Menita, da ni dvoma, da je tožena stranka ob prenosu lastništva na tožnike imela ključe prostorov v dvorcu R., ki jih je imela ob prehodu lastništva in jih ima še danes v posesti, uporabi in pod ključem. Kot je povedal ob zaslišanju E. E., sta skupaj z A. A. samo enkrat imela možnost si ogledati te prostore, ko jima je uradnica tožene stranke, na njuno prošnjo po vložitvi tožbe odklenila in razkazala te prostore v uporabi občine R. Prvo in tretje tožeča stranka sodišču prve stopnje očitata, da so razlogi v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožbeni zahtevek ni utemeljen za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011, tako pomanjkljivi in tudi nejasni in že na prvi pogled brez relevantne dejanske podlage in brez prave pravne presoje za takšno odločitev, da preizkus izpodbijane sodbe sploh ni mogoč.

Izpostavljata še, da v konkretnem primeru 96. člen SPZ predstavlja eno od pravnih podlag za odločitev, saj je predmet tega spora tudi stvarnopravni zahtevek. Tega pa izpodbijana sodba sploh ne upošteva in zato ne odloča v okviru postavljenega zahtevka, kar predstavlja kršitev 2. člena ZPP. Ker stvarnopravne podlage ne upošteva, pa je odločitev obremenjena tudi z zmotno uporabo materialnega prava. Menita, da je v tej zadevi jasno dejansko stanje, da je tožena stranka nedobroverni posestnik, a izpodbijana sodba o tem nima nobenih razlogov in je ni moč preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z uporabo 96. člena SPZ se prvo tožeča in tretje tožeča stranka sklicujeta tudi na razloge prvega razveljavitvenega sklepa, ki je bil izdan v tem postopku, t.j. razloge Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 5. 2016, opr. št. III Cp 2377/2015 (točka 9. prvega razveljavitvenega sklepa). Izpostavljata, da tožena stranka ni imela veljavne podlage za uporabo prostorov graščine. Za obravnavani primer je po njunem mnenju treba upoštevati določbe 198. člena OZ v povezavi s 96. členom SPZ (in ob 95. členu SPZ, ki le za dobrovernega posestnika določa, da ni dolžan plačati za uporabo tuje stvari), iz katerih izhaja, da je nedobroverni posestnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo stvari. Tožena stranka je bila obogatena s tem, ker je uporabljala nepremičnino tožnikov brez pravnega naslova, tožniki pa so bili zato prikrajšani, saj tožena stranka za uporabo njihove stvari ni plačevala nobene odmene. Če tožniki pred 21. 2. 2011 niso pisno zahtevali plačila uporabnine, to še ne pomeni, da so privolili v svoje prikrajšanje oziroma, da so se odpovedali svoji terjatvi iz naslova uporabnine za obdobje pred 21. 2. 2011. Pri obogatitveni obveznosti se kot plačilo za uporabo ″priznava znesek, ki ustreza najemnini in zakupnini″, med civilne plodove (civilni donos) pa spadajo uporabnine-najemnine, zato bi po mnenju prvo tožeče in tretje tožeče stranke izpodbijana sodba morala ugoditi tožbenemu zahtevku tudi za čas pred 21. 2. 2011, kar pa ne stori in gre za zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijana sodba pri tem, ko zavrne tožbeni zahtevek za uporabnino v času pred 21. 2. 2011, po njunem mnenju ne upošteva in se ne opredeli do navedb tožeče stranke, da so tožniki že leta 2007, ob prvih pogovorih s toženko, zahtevali plačilo uporabnine za prostore v dvorcu R. in za zemljišče ob njem in to z jasno zahtevo, naj plačujejo uporabnino-najemnino, ali pa naj prostore dvorca proste stvari in oseb izročijo tožeči stranki. Ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, mu očitata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki z opisanim nezakonitim postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po vrnitvi nepremičnine dvorec R. v denacionalizaciji leta 2007 je imela tožena stranka lahko pravno podlago za uporabo, posest in koriščenje te nepremičnine zgolj v dogovoru s tožniki. Tožena stranka, ki uporablja in ima pod ključem prostore tuje nepremičnine, je bila zavezana poiskati stik z lastniki in razmerje pravno urediti ter plačevati zahtevano uporabnino-najemnino, ali pa se izseliti ter prostore dvorca in zemljišče ob njem prepustiti tožeči stranki. Vsa drugačna izvajanja izpodbijane sodbe so po mnenju prvo tožeče in tretje tožeče stranke pravno zgrešena. Izpostavljata še, da izpodbijana sodba zaključi, da so tožniki lastniki v tožbi navedenih nepremičnin, ter, da je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji 22. 3. 2007 odpadla podlaga za brezplačno uporabo teh nepremičnin. Tožeča stranka zahteva uporabnino od 1. 4. 2007 dalje, tožena stranka pa je bila, tudi po ugotovitvi izpodbijane sodbe, vseskozi seznanjena s tem, da mora plačevati uporabnino ali pa izročiti prostore in ključe teh prostorov tožeči stranki. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, bi izpodbijana sodba ob pravilni uporabi materialnega prava morala ugoditi tožbenemu zahtevku za celotno vtoževano obdobje, saj niti tožena stranka ne zatrjuje, da bi kdaj izročila prostore dvorca tožeči stranki in je to nesporno dejstvo.

V razmerju med pravdnima strankama gre za zahtevek lastnika zoper nelastnika, v katerem zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage, saj bi drugačno stališče pomenilo pretiran poseg v ustavno zavarovano lastninsko pravico po 33. členu URS (sodba vrhovnega sodišča II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018, točka 12. in 13. obrazložitve). Izpostavljata tudi, da se na stvarnopravne določbe 95. in 96. člena SPZ nazorno sklicuje tudi sodba in sklep vrhovnega sodišča II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018 (točke 7. do 11. obrazložitve), ki celo v razmerju med solastnikoma pritrdi utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine in pojasni pojem nedobrovernega posestnika tuje nepremičnine ter pove, da je predpostavka vsake obogatitve, tudi verzije, uporaba tuje stvari. Nepripravljenost plačati uporabnino pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja ter predstavlja neustaven poseg v lastninsko pravico. Tožeča stranka svojo pravico do uporabnine izpeljuje (tudi) iz svoje lastninske pravice na nepremičnini, ki jo kot nedobroverni posestnik uporablja tožena stranka. OZ v 198. členu res govori, da je mogoče od uporabnika zahtevati, naj nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe, vendar je treba to zakonsko določbo razlagati po njenem namenu, ta pa je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil (sodba vrhovnega sodišča II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016, točka 14. in ostale). Ob tem ponovno izpostavljata, da tožena stranka po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, niti po vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo, prostorov dvorca R., ki jih ima v posesti in pod ključem, ni predala v posest tožeči stranki in tožečo stranko ves čas od vrnitve lastništva nad to nepremičnino izključuje iz uporabe te njihove nepremičnine. Poudarjata, da obveznost plačevanja uporabnine in višina uporabnine nista odvisna od tega, kako tožena stranka izkorišča sporne prostore. Kot nedobrovernega posestnika jo namreč zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustila obrati (sodba vrhovnega sodišča II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010, točki 8. in 9. obrazložitve, enako ustaljena praksa višjih sodišč, na primer sodba VSL I Cp 1544/2018 z dne 13. 11. 2018). Prvo in tretje tožeča stranka sta prepričani, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da tožena stranka nikoli ni izročila tožeči stranki in ji prepustila prostorov dvorca R. v posest, to pa kot nesporno izhaja tudi iz navedb pravdnih strank. Pri tem ne gre za obveznost zavezanca za denacionalizacijo za vrnitev nepremičnine v denacionalizaciji, pač pa za zavezo tožene stranke, ki uporablja, ima v posesti in pod ključem tujo lastnino in tako posega v lastninska upravičenja tožeče stranke iz 37. člena SPZ. Tožeča stranka je dejstvo, da tožena stranka nepremičnine vseskozi v celotnem vtoževanem obdobju uporablja, ima v posesti in pod ključem, ter tako izključuje tožnike kot lastnike, dokazovala tudi z ravnanjem tožene stranke, ki ga izpodbijana sodba obravnava v točki 22. obrazložitve. Po stališču izpodbijane sodbe dejstvo, da je „toženka odpeljala iz zgornjih prostorov dve omari bivše tovarne R.“, ne izkazuje njene posesti zgornjih prostorov dvorca..., pač pa le to, da „sta se omari tam nahajali“. Po mnenju prvo in tretje tožeče stranke gre pri tem zaključku sodišča prve stopnje za povsem nelogično in neživljenjsko sklepanje, saj ne gre za omari ″bivše tovarne T. ″, ker tovarna T. - v stečaju po letu 2007 ni več imela vstopa v dvorec R. in tam ni imela več svojih stvari, poleg tega pa dejstvo, da je tožena stranka odpeljala dve omari iz zgornjih prostorov graščine pove to, da je v tistem času imela najmanj ključ teh prostorov in je v te prostore lahko prihajala, kar ovrže vse njene nasprotne trditve, da je opustila posest nad temi prostori ter, da jih ne uporablja več. Menita, da ni dvoma, da je po tem dejanju tožena stranka ponovno zaklenila vse prostore v objektu, skozi katerega številna vrata je odpeljala stvari, torej jih je imela še naprej v posesti in uporabi. Razlogi izpodbijane sodbe so zato po njunem mnenju zmotni in nepravilni, ter onemogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Izpodbijani sodbi očitata tudi, da ne upošteva, da tožena stranka v tem postopku nikoli ni zatrjevala, da je je prostore dvorca R. in zemljišče izročila tožnikom kot lastnikom te nepremičnine in gre za kršitev razpravnega načela. Izpostavljata tudi, da je v svojih navedbah tožena stranka trditve o opustitvi posesti (kar seveda ni enako izročitvi in nima enakih posledic) stalno spreminjala, tudi z datumi, ki jih so jih celo sodbe, že izdane v tem postopku, ocenile kot očitno netočne. Še bolj pa je po njunem mnenju blestel sam župan tožene stranke, ki je, zaslišan kot stranka, povedal nič manj kot to, da ″občina R. ni imela v posesti in uporabi tako nobenih prostorov nikoli″ (listovna številka 106, tretja vrstica od zgoraj navzdol, zapisnik o zaslišanju župana tožene stranke). Gre za neresnično in krivo pričanje, izpodbijana sodba pa po njuni oceni takšne izpovedi kritično ne presodi glede verodostojnosti tožene stranke ob uporabi 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izpodbijani sodbi nadalje očitata, da ne oceni in se ne opredeli do dejstva, da se je tožena stranka v tem postopku dejansko ves čas izmikala povedati resnico o uporabi dvorca R., da je tozadevne svoje skope in dvoumne izjave stalno spreminjala in zanikala svoje prejšnje izjave in listine ter, da je njen župan celo trdil, zaslišan kot stranka in opozorjen na dolžnost govoriti resnico, da nepremičnine dvorca R. ni občina R. nikoli uporabljala (pa jo ima celo v svojem občinskem grbu!). Takšni razlogi izpodbijane sodbe so zato nejasni, ni jih moč preizkusiti in ne temeljijo na dejstvih, ugotovljenih v zakonitem postopku. Gre za pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, ki onemogoča njen preizkus, z nezakonitim postopanjem pa tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev po 14. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). V zvezi z navedbami o ″prenehanju uporabe″, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, pa prvo in tretje tožeča stranka izpostavljata, da jih je tožena stranka podala šele po prvem razveljavitvenem sklepu in torej prepozno, zaradi česar jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Po prvem razveljavitvenemu sklepu pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2016 in 17. 10. 2016, vse navedbe in vsi dokazni predlogi v teh pripravljalnih vlogah tožene stranke pa so po njuni oceni prepozni in jih sodišče ne bi smelo upoštevati in to ne glede na sklep naslovnega sodišča z dne 30. 6. 2016, P 390/2016 in razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 5. 2016, III Cp 2377/2016. Gre za bistveno kršitev postopka po 286., 337. in 362. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, saj je tudi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kot irelevantna za ta postopek ocenjujeta dejstva o tem, kdaj je odprla vrata nova občinska knjižnica, od kdaj deluje TIC v D. vasi, od kdaj deluje muzejska zbirka R. skozi čas v D. vasi. Vseeno in pravno irelevantno je po njunem mnenju, če in kdaj je tožena stranka morda selila iz prostorov dvorca R. svoje dejavnosti, kot to, na podlagi prepozno podanih in stalno spreminjajočih navedb tožene stranke, zaključi izpodbijana sodba v točki 24. obrazložitve. Ta dejanja, tudi, če bi bila zanesljivo dokazana (215. člen ZPP), ne pomenijo izročitve teh prostorov tožnikom, niti ne pomenijo opustitve posesti nad temi prostori in njihove uporabe. Pomembno je le, kdaj je toženka prostore v dvorcu, po zakoniti odpovedi razmerja, izpraznjene izročila tožeči stranki s primopredajnim zapisnikom. Nič od tega se do danes nesporno ni zgodilo. Sploh pa ima toženka v graščini ... vseskozi še druge muzeje in dejavnosti in nobenega prostora graščine še ni vrnila in izročila tožnikom. Po njunem mnenju tudi ni relevantno, če je katera od zbirk, ki se nahajajo v dvorcu R., v zasebni lasti, če je zbirka tam po odločitvi in voglji občine R., ki je dala prostor za to zbirko na voljo. Časopisni članki in knjige, na kar se opira izpodbijana sodba, tudi niso dovolj zanesljiva informacija, da bi bilo na takšne medijske informacije in nepreverjene vsebine moč opreti sodno odločbo, ki zahteva za meritorno odločanje, da so dejstva zanesljivo ugotovljena. Vztrajata, da ima tožena stranka še sedaj pod ključem, v svoji izključni in izključujoči posesti, uporabi in ekonomskemu izkoriščanju nepremičnino tožnikov, kot so to tožniki navedli v tem postopku. Tožena stranka nepremičnino tožnikov uporablja kot je to že navedeno v tožbi in v ostalih vlogah tožnikov, uporablja in ima jo v posesti ter pod ključem v enakem obsegu kot leta 2007, kot ob vložitvi tožbe, ob koncu glavne obravnave septembra 2020. Pravno gledano je prav vseeno, če in kako tožena stranka uporablja v najem in v izključno posest vzeto nepremičnino. Lahko bi je tudi ne uporabljala in jo imela prazno, saj je to odločitev uporabnika - najemnika oziroma posestnika kako, v kakšnem obsegu in kdaj jo bo dejansko uporabljal. Tožniki ji tega ne preprečujejo in je pri tem ne ovirajo.

Vztrajata tudi pri svojih dosedanjih navedbah, da bo pogodbeno in dejansko razmerje med pravdnima strankama glede nepremičnine ... končano in bo prenehalo (šele) takrat, če in kadar bo tožena stranka pravilno, na zakonit način in jasno odpovedala to obstoječe razmerje (upoštevaje odpovedni rok po ZPSPP) tožnikom kot lastniku in najemodajalcu, nato bo morala (ob izteku odpovednega roka) izprazniti prostore te nepremičnine vseh oseb in stvari ter nepremičnino v tem delu vrniti in izročiti tožnikom, skupaj s pripadajočimi ključi prostorov graščine. Ob izročitvi izpraznjenih prostorov pa bo sestavljen o tem zapisnik, vključno s posebnim zapisnikom o stanju izročene, izpraznjene nepremičnine. Izpodbijani sodbi očitata, da se o vsem navedenem ne opredeli in to ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ter niti nič od tega ne upošteva (kršitev 22. člena URS). Takšno ignoriranje navedb in pravnih naziranj tožeče stranke je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki z opisanim nezakonitim postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodbe, ki nima razlogov o odločilnih zatrjevanih dejstvih, pa tudi ni mogoče preizkusiti, vsebinska pritožba ni mogoča, ker je sodba pač brez razlogov za odločitev v izpodbijanem delu, zato gre tudi za kršitev 25. člena URS in 14. točke 339/2 člena ZPP. Izpodbijani sodbi ponovno očitata, da se pri ugotavljanju dejstva uporabe nepremičnine tožnikov (dvorca oz. graščine in zemljišča) enostransko sklicuje zgolj na navedbe tožene stranke in dela dejanske zaključke o ″prenehanju uporabe″ zgolj na tej podlagi, ne upošteva pa tozadevnih navedb in dokazov tožeče stranke, jih ignorira in se do njih v ničemer ne opredeli. Takšno ″sojenje″ krši temeljna načela poštenega postopka, krši pravico tožnikov do izjave po 22. členu URS, krši kontradiktornost postopka in z nezakonitim postopanjem odvzema tožeči stranki možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), tožniki pa so zgolj objekt v postopku, kar je nedopustno (due process of law). Posledica je popolnoma napačna ugotovitev dejanskega stanja glede uporabe sporne nepremičnine. Kot povsem napačne, pravno zmotne in izkustveno-logično nesprejemljive označita tudi razloge izpodbijane sodbe za zavrnitev zahtevka za čas po 14. 1. 2013, očitata ji tudi, da je v celoti izostala pravna presoja z obrazložitvijo v pravnem pogledu, pa tudi presoja tozadevnih navedb tožeče stranke. Menita, da tako ni zadoščeno zahtevam iz 22. in 23. člena URS in 6. člena EKČP, saj je tožeča stranka prikrajšana za pravico do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja. Ni spoštovana zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč. Razlogi izpodbijane sodbe tudi v tem zavrnilnem delu so enostranski, neobjektivni in takšne sodbe ni moč preizkusiti. Ponovita svoje stališče, da tožena stranka doslej ni odpovedala uporabniškega - najemnega razmerja, niti prostorov dvorca R. ni izročila tožnikom, da doslej tudi nikoli ni v tej smeri sporočila tožnikom kot skrbnikom in lastnikom nobene namere, da bi tako ravnala. Ko bo tožena stranka izročila tožnikom prostore te nepremičnine in bo s primopredajnim zapisnikom ugotovljeno stanje izpraznjenih in izročenih prostorov dvorca R., šele takrat bo moč govoriti o koncu dejanskega in pravnega razmerja med pravdnima strankama glede nepremičnine dvorca R. . Kot napačno označita tudi zgodbo z I. I. in zatrjevanim ″potrdilom o prevzemu ključev dvorca R.″ z dne 15. 7. 2013, ki je po njuni oceni neuporaben dokaz, kar naj bi izhajalo že iz zapisa v tem ″potrdilu″, da naj bi stečajni upravitelj tovarne T. (!?) 15. 7. 2013 izročil osebi z imenom I. I. (!?) ključe, ki so bili v hrambi od 17. 4. 2000. Ključi, ki naj bi bili v hrambi od leta 2000, pač niso ključi prostorov dvorca, ki jih zaseda tožena stranka v času, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, torej od leta 2007 do začetka leta 2020. Ti ključi nedvomno niso bili nikjer v hrambi od leta 2000, saj jih tožena stranka ves čas uporablja. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je I. I. gotovo stopila v stik z V. V. na predlog enega od tožnikov, saj ji sicer ne bi bilo nič znanega o zadevi, pa prvo tožeča stranka in tretje tožeča stranka sodišču prve stopnje očitata kršitev razpravnega načela, saj takšne navedbe ni podala nobena od strank v postopku, obenem pa mu tudi očitata, da ni upoštevalo in se ni opredelilo do opozorila tožeče stranke, da ima I. I. res hude težave z duševnim zdravjem ter da pomeni njeno vpletanje v zgodbo tožene stranke zavržno ravnanje. Menita še, da potrdilo tudi nima nobene zveze s predmetom spora, pa tudi, da njegova vsebina glede na dopis tožene stranke z dne 9. 2. 2012 in nadaljnjo korespondenco med toženo stranko in tožniki, pa tudi med tovarno T. - v stečaju oziroma njenim stečajnim upraviteljem V. V., ki jo v pritožbi kronološko povzameta, tudi ni točna. Ob tem poudarjata, da če in ko bo tožena stranka hotela kaj sporočiti ali izročiti tožnikom kot lastnikom dvorca R., bo morala to storiti tako, da se bo neposredno obrnila nanje, ki so edini skrbniki te nepremičnine po pravnomočni upravni odločbi (kar je občini R.,njenemu županu in V. V. dobro znano) in njeni lastniki, saj stečajni upravitelj V. V. (ki je očitno zgolj delal uslugo toženi stranki oziroma njenemu županu, pa bi tako ne smel ravnati) in I. I. s to nepremičnino nimata nič. S to pravdo pa nimajo nič skupnega niti ključi, najdeni kar na mizici, namenjeni javnim razgrnitvam v preddverju občine R., saj ne gre za ključe prostorov dvorca R., ki jih ima v posesti in pod ključem tožena stranka. Kot neresničen prvo in tretje tožeča stranka označita tudi dopis tožene stranke z dne 14. 1. 2013, s katerim je prvi tožnici sporočila, da ne uporablja več nobenih prostorov v graščini in da se ključi teh prostorov nahajajo pri njej. Da je sporočilo neresnično, po njuni oceni pove že sama vsebina tega dopisa tožene stranke, ki ne zmore povedati niti datuma, od kdaj naj bi več ne uporabljala prostorov v graščini. Ob tem pa gre pri njem zgolj za izjavo same tožene stranke, za njeno trditev in ne za objektiven dokaz. Opozarjata še, da je bil ta dopis tudi sicer napisan že po vložitvi tožbe v tem postopku, nedvomno tudi s ciljem, da bi si tožena stranka olajšala položaj v tem odprtem pravdnem postopku z visoko vrednostjo spora. Sodišču prve stopnje očitata, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobene dokazne ocene tega dokaza, očitno prilagojenega potrebam tega postopka, ga ne primerja z drugimi pisanji tožene stranke, na primer s pismom tožene stranke z dne 9. 2. 2012, v katerem sporoča tožnikom nič manj kot to, da občina R. ″vaše graščine ni in ne bo uporabljala brez posebnega dovoljenja lastnikov″. Še dlje pa je šel sam župan občine R., ki je, zaslišan kot stranka v tem postopku, povedal kar, da „občina R. ni imela v posesti in uporabi tako nobenih prostorov nikoli“. Tudi tega dokaza izpodbijana sodba ne oceni in ne primerja z dopisom tožene stranke z dne 14. 1. 2013, pa kljub temu ta dopis uporabi za nosilni argument, na podlagi katerega odloči o terjatvi tožnikov v vrednosti skoraj 300.000,00 evrov za celotno obdobje zahtevane uporabnine - najemnine od 14. 1. 2013 do 31. 1. 2020. Menita, da nepristransko sodišče ne bi izdalo izpodbijane sodbe s takšnim nosilnim razlogom, tako enostransko pa v pravni državi ni mogoče odločati. V zvezi s tem dopisom nadalje še izpostavljata, da ne omenja in ne ponudi izročitve teh prostorov v dvorcu R. tožnikom in ne predlaga prevzema teh prostorov s strani tožnikov, pisanje, da bi tožena stranka morala ključe teh prostorov predati tovarni T., od katere jih je tudi prejela, pa po njuni oceni kaže na neresnost in neverodostojnost tega pisanja. Prvo tožeča in tretje tožeča stranka na podlagi obrazloženega sklepata, da tožena stranka ni hotela izročiti tožnikom niti ključev, kaj šele, da bi jim izročila prostore v dvorcu R., izpodbijana sodba pa kljub temu na tej podlagi zaključi, da so tožniki privolili v svoje prikrajšanje, ker ključev niso prevzeli, česar pa ni mogoče v ničemer pripisati toženi stranki, ter nadalje še, da da so tožniki upravičeni do nadomestila koristi, ki bi jo imeli glede prostorov graščine, ki jo je uporabljala tožena stranka le za čas od 21. 2. 2011 do 14. 1. 2013, ne pa tudi za ostalo kasnejše obdobje do 31. 1. 2020. Izpodbijani sodbi očitata, da pri tem ne omeni in ne oceni dokaza same tožene stranke in sicer njenega pisma prvi tožnici z dne 17. 4. 2013, v katerem „bi tožnike še enkrat radi opozorili, da je Občina R. ključe prejela od tovarne T., tako, da jih je dolžna vrniti njim“ ter navajata, da bi tožena stranka ključe lahko izročila oz. predala tožnikom s hrambo pri notarju, sli sodišču, pa tega ni naredila. Ne strinjata se z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je za tožnike ″nastopil položaj upniške zamude″. Dejansko zmotna je že ugotovitev izpodbijane sodbe, da se tožniki niso odzvali ″na poziv za prevzem ključev″, prav tako pa tudi ni šlo za poziv za prevzem prostorov, kar je po njunem mnenju prav tako zmoten zaključek sodišča prve stopnje. Menita, da ni podan dejanski stan iz 300. in 301. člena OZ, da bi lahko šlo za upniško zamudo. Četudi bi bil takšen dejanski stan v resnici podan, pa bi po njuni oceni tožena stranka imela na voljo sodni depozit s položitvijo dolgovane stvari na sodišču po 302. členu OZ in 203. členu ZNP-1. Poudarjata pa, da je obveznost tožene stranke v izročitvi prostorov dvorca R. in opustitvi uporabe zemljišča ob dvorcu, ne pa v izročitvi ključev, ki so se naključno znašli v prostorih tožene stranke oziroma ključev, ki so bili ″pri občini R. v hrambi od 17. 4. 2000″, kot je zapisano v potrdilu stečajnega upravitelja tovarna T. z dne 15. 7. 2013 v zadevi: Ključi dvorca R. . Ob tem še izpostavljata, da stečajni upravitelj nad tovarno T. po letu 2007, ko je bila nepremičnina dvorec R. vrnjena lastnikom v denacionalizaciji, ni imel nobenih pristojnosti in nobene pravice karkoli sprejemati ali o čemer koli odločati ali ukrepati v zvezi z dvorcem R., tudi ni imel pravice do prevzema ključev, jih prejeti ali komerkoli izročiti, še manj pa je občina R. smela stečajnemu upravitelju izročati 18. 4. 2013 (kot je zapisano v potrdilu V. V., kakšne ključe dvorca R., saj so župan in ostali na občini R. dobro vedeli, kdo je lastnik dvorca R. od leta 2007 dalje.

Prvo in tretje tožeča stranka v pritožbah vztrajata tudi pri svojih trditvah, da ima tožena stranka še danes v izključni posesti in pod ključem 1.096,76 m2 nepremičnine dvorec R. in ne le 496,76 m2. Sklicujeta se na to, da gradivo spisa pove, da tožena stranka nikoli ni izročila tožeči stranki nobenega od prostorov dvorca ali zemljišča v posest. S tem, ko ima v posesti in pod ključi prostore dvorca in zemljišče ob dvorcu, pa tožena stranka tudi onemogoča uporabo tožeči stranki (za lastno uporabo ali za oddajanje v uporabo tretji osebi), kar predstavlja prikrajšanje na strani tožnikov kot lastnikov te nepremičnine. Prvo in tretje tožeča stranka nasprotujeta tudi zaključku sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da ″ni podlage za ugotavljanje in presojanje njihovega zahtevka iz naslova uporabe zemljišč″ in mu očitata, da je s tem kršilo 2. člen ZPP, po katerem sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 338. člena ZPP, saj je ta kršitev kavzalna za pravilno in zakonito odločitev v sporu. Nasprotujeta stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo treba dopolniti trditve in dokaze glede uporabe in souporabe zemljišča od dvorcu R. in pri tem izpostavljata, da je to, za katera zemljišča gre, skupaj z njihovo površino, navedeno že v točkah I in II tožbe, med postopkom pa so tožniki te trditve še konkretizirali in to praktično v vsaki pripravljalni vlogi, tako na primer pod točko IV pripravljalne vloge z dne 5. 7. 2011, kjer je pojasnjeno, da tožena stranka ta zemljišča uporablja za dovoz, zadrževanje obiskovalcev muzejev, raznih zbirk, turističnega informacijskega centra, parkiranje avtomobilov, za razne stalne in občasne prireditve, razstave, oglede, aktivnosti in dejavnosti, v pripravljalni vlogi, poslani sodišču 14. 7. 2014, pa so tožniki opozorili in v dokaz priložili članek iz časopisa Slovenske novice in iz časopisne spletne strani z dne 1. 3. 2014, da ″zdaj v poletnem času na dvorišču graščine potekajo kulturne prireditve″. Priznavata sicer, da so tožniki le težko sledili stalnemu in s časom vse večjemu sprenevedanju tožene stranke v cilju njenega distanciranja od nepremičnine dvorca R., vse seveda za potrebe tega postopka. Izpodbijana sodba o stopnjevanju tovrstnih navedb in spreminjanju stališč tožene stranke in to v izjavah volje in izjavah vednosti nima nobenega stališča in nobene dokazne ocene, zato sodišču prve stopnje na tem mestu očitata še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, ker nima razlogov. Menita, da so tožniki zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu tudi glede zemljišč ob graščini in njihove uporabe s strani tožene stranke in da bi zato, ob upoštevanju teh trditev in dokazov ter popolne ugotovitve dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava morala izpodbijana sodba ugoditi tožbenem zahtevku tudi v tem delu. Po njunem mnenju tudi ne more biti dvoma, da tožena stranka s tem, ko uporablja zemljišče ob dvorcu, tudi onemogoča uporabo tožeči stranki (za lastno uporabo ali za oddajanje v uporabo tretji osebi) in to je prikrajšanje lastnika zemljišča. Sodišču prve stopnje očitata t.i. rezultatsko sojenje, da je vsebina izpodbijane sodbe podvržena cilju tako obsežne zavrnitve tožbenega zahtevka. Poudarjata, da tožeča stranka nikoli ni privolila v svoje prikrajšanje in je ves čas zahtevala plačilo uporabnine - najemnine ali pa izpraznitev in izročitev prostorov dvorca R., ki jih uporablja tožena stranka ter opustitev uporabe in vsakih posegov v prostore in zemljišče. Z uporabnino-najemnino tožeča stranka tudi vzdržuje dvorec R., kar zahteva ogromna denarna sredstva in prav zato tožeča stranka tudi trpi toženo stranko na svoji nepremičnini še danes. Prav nobene navedbe pa ni v postopku, da bi tožniki hoteli kaj podariti toženi stranki. Glede na obrazloženo menita, da so razlogi izpodbijane sodbe za zavrnitev zahtevka za čas po 14. 1. 2013 napačni, pravno zmotni in izkustveno - logično nesprejemljivi, v celoti je izostala tudi pravna presoja z obrazložitvijo v pravnem pogledu, izostala v celoti je tudi presoja tozadevnih navedb tožeče stranke, zaradi česar po njuni oceni ni zadoščeno zahtevam iz 22. člena URS in 6. člena EKČP, saj je tožeča stranka prikrajšana za pravico do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja. Ni spoštovana zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč, na katerih temelji odločitev izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu. Razlogi so enostranski, neobjektivni, takšne sodbe pa ni moč preizkusiti. Po njunem mnenju je temelj tožbenega zahtevka v celoti podan in to za vtoževano obdobje v celoti. Temu nasprotna izpodbijana odločitev temelji na neupoštevanju pravno relevantnih navedb tožeče stranke, na odsotnosti vsakršne dokazne ocene, na zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, na zmotni uporabi materialnega prava ter na bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka ter ustavno in konvencijsko varovanih človekovih pravic. Izpostavljata še, da v drugič ponovljenem postopku obravnavanja dejansko niti ni bilo, le tožnik E. E. je bil zaslišan, pa še njegovo zaslišanje je sodišče pomanjkljivo zapisalo v zapisnik, kljub predlogu, da se njegova izpoved zvočno snema, kot je to sodišče ravnalo pri zaslišanju zakonitega zastopnika toženke in priče V. V. . V nadaljevanju svojih pritožb izpostavljata še zapisnik o zaslišanju priče V. V. dne 8. 9. 2017 v delu, v katerem je le-ta povedala, da je občina R. uporabljala graščino ″ko se je odprlo 2010, pa do 2011 ali 2012 muzej, pa T.. .″ in na podlagi tega dela izpovedi te priče zaključujeta, da je priča V. V. otvoritev muzeja v dvorcu R. umeščal še v leto 2012, ter da to postavlja na laž vse drugačne navedbe tožene stranke. Sodišču prve stopnje očitata, da te njegove izjave in te vsebine zapisnika glavne obravnave z dne 8. 9. 2017 izpodbijana sodba ne vsebuje in ne oceni. Nadalje izpostavljata tudi tisti del izpovedi te priče, ko je povedala, da ni takrat (za otvoritev muzeja), dala občini R. ključev graščine R. ter je potrdila, da so takrat na občini R. ″že imeli te ključe″. To po njuni oceni potrdi navedbe tožeče stranke, da je občina R. tista, ki ima ves čas in tudi še danes ključe dvorca - graščine R. v posesti, saj slednja ne trdi, da jih je kdaj izročila ali ponudila v vrnitev tožeči stranki kot lastnikom. Prvo in tretje tožeča stranka izpodbijata tudi dokazno oceno dopisa občine R., to je tožene stranke, poslanemu FURS, Finančnemu uradu ... z dne 1. 12. 2017, vsebovano v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem občina R. priznava uporabo občine R. na 1.034 m2 površin za poslovne namene v Dvorcu R. Izpostavljata, da je sodišče prve stopnje kljub izrecnemu takšnemu zapisu same tožene stranke v njenem dopisu, iskalo in nekritično našlo neprepričljive razloge, da površino zmanjša na 496,76 m2. Povsem drugače pa izpodbijana sodba v točki 27. obrazložitve oceni izpoved E. E., da tožena stranka nikoli ni pozvala tožnikov za prevzem prostorov v graščini ter brez navedbe razloga zapiše, da tej izpovedi ni sledilo. Takšno neenakopravno obravnavanje po njunem mnenju pove, kako krhka in nezaupanja vredna je dokazna ocena v izpodbijani sodbi. Nenazadnje, niti tožena stranka ne zatrjuje, da je kdaj pozvala tožnike na prevzem prostorov graščine, tudi ne trdi, da bi kdaj te prostore izročila tožnikom kot lastnikom, ali da bi jim kdaj izročila ključe teh prostorov.

V nadaljevanju pritožbe prvo tožeča in tretje tožeča stranka še izpostavljata, da terjatev iz tožbenega zahtevka tožeča stranka uveljavlja na različnih dejanskih podlagah: na pogodbenem dogovoru o najemu, na stvarnopravni podlagi iz naslova lastninske pravice tožeče stranke in slaboverne posesti toženke ter na obligacijsko pravni podlagi iz naslova neupravičene pridobitve (povračilnega zahtevka) in poudarjata, da mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, nič od tega pa po njuni oceni ni storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato mu očitata zmotno uporabo materialnega prava. Vztrajata, da tožeča stranka nikoli ni privolila v svoje prikrajšanje, kot izpodbijana sodba po njuni oceni pravno zmotno in brez dejanske podlage zapiše v točki 27. obrazložitve. Tožeča stranka je ves čas zahtevala plačilo uporabnine - najemnine ali pa izpraznitev in izročitev prostorov dvorca, ki jih uporablja toženka ter opustitev uporabe in vsakih posegov v prostore in zemljišče. Prav nobenega motiva ali razloga tožeča stranka tudi ni nikoli imela, da bi toženi stranki kaj podarjala, kvečjemu nasprotno. Sklicujeta se na stališče v prvem razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča, za katerega menita, da izrecno pove in utemelji, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da gre tožeči stranki uporabnina zgolj od 21. 2. 2011 dalje, saj je bila tožena stranka obogatena tudi pred tem datumom, ker je uporabljala (in še uporablja) graščino tožnikov brez pravnega naslova, tožniki pa so zato prikrajšani, saj toženka za uporabo njihove stvari ni plačevala in ne plačuje nobene odmene. Menita tudi, da je z enakimi napakami in kršitvami ta izpodbijana sodba obremenjena tudi v odločitvi o višini tožbenega zahtevka, saj se ne ozira na razloge in napotila prvega in drugega razveljavitvenega sklepa višjega sodišča, niti ne izvede dokaza z izvedencem, kot sodišču prve stopnje to naloži razveljavitveni sklep. Izpodbijani sodbi očitata, da spregleda in ne upošteva, da tožeča stranka denarnega zneska (uporabnine - najemnine) ne zahteva za nazaj, za preteklo obdobje pred njenim jasno sporočenim zahtevkom za plačevanje 3000 EUR mesečno, pač pa za vnaprej. To velja najmanj za čas od februarja 2011, upoštevaje takraten dopis poslan toženki z jasno pisno zahtevo za plačilo 3000 EUR mesečno. Pri tem tako od vsaj februarja 2011 ne gre za obogatitveni zahtevek za nazaj, kjer lastnik zahteva uporabnino za preteklo obdobje, pač pa gre za zahtevek za plačilo v bodoče dospelih zneskov uporabnine - najemnine, torej za vnaprej. Vztrajata pri svojem stališču, da zahtevek tožeče stranke v tem postopku primarno ni obogatitvene podlage, saj zahteva plačilo takrat (najkasneje v februarju 2011) zahtevanega in (s konkludentnimi ravnanji dogovorjenega) zneska 3000 EUR mesečno za uporabo prostorov dvorca R. in zemljišča, kot jih toženka ves čas uporablja in ima pod ključem. Ker toženka iste prostore dvorca R. in okolice enako uporablja tudi po dani zahtevi lastnikov za plačilo 3000 EUR mesečno, je na podlagi tako sklenjenega in realiziranega dogovora (to je njene nadaljnje uporabe in posesti prostorov dvorca R. in zemljišča) po njunem mnenju zavezana plačevati zahtevano uporabnino - najemnino. Če bi se z višino ne strinjala, bi morala toženka opustiti uživanje, posest te tuje nepremičnine, jo izprazniti in izročiti tožnikom. Ker tako toženka doslej ni ravnala, je s tem po njuni oceni izrazila jasno voljo za plačilo 3000 EUR mesečne uporabnine - najemnine. Ker sta stranki s konkludentnimi ravnanji dogovorili višino plačila za uporabo tožničine nepremičnine, tako sklenjen dogovor pa je realiziran in se izvršuje še danes (tožena stranka prostore v dvorcu R. in zemljišče še vedno uporablja in izključuje tožnike od izvajanja njihovih lastninskih upravičenj), ni v pristojnosti sodišča ugotavljati, določati ali preverjati višine plačila, ker sta to storili že sami stranki razmerja. Ker izpodbijana sodba tudi o teh dejstvih in zaključkih nima nobenih na pravo oprtih razlogov, je po njunem mnenju ni moč preizkusiti, kar pa predstavlja kršitev postopka in ustavnih pravic. Ne soglašata z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, da ″med strankama ni bilo uskladitve volj, toženka tudi ni plačevala najemnine″ in njegovim zaključkom, da stališče tožnikov o pogodbi, sklenjeni s konkludentnimi dejanji, ″ni pravilno″ naziranje, saj menita, da sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj bi to naziranje tožnikov ne bilo pravilno. Odločitev je po njuni oceni tako brez vsakršne pravne obrazložitve in ne pojasni na kakšni dejanski in pravni podlagi je tožena stranka v dvorcu R. in na zemljišču okoli dvorca. Izpodbijane sodbe v tem delu zato po njuni oceni ni moč preizkusiti, saj nima dejanskih in pravnih razlogov (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Menita pa še, da je takšen zaključek tudi nerazumljiv, v nasprotju z gradivom spisa, ter zmoten v dejanskem in pravnem pogledu, saj gradivo spisa izkazuje na zunaj izraženo ravnanje naslovnika v smislu pozitivnega reagiranja na ponudbo za sklenitev najemne pogodbe. Tožena stranka je z nadaljnjo izključno uporabo in posestjo dvorca R. (tudi po 21. 2. 2011 in po 14. 1. 2013) po njuni oceni jasno in na zunaj izrazila svoje ravnanje in voljo ″v smislu pozitivnega reagiranja na ponudb″. Izpostavljata še, da je zahtevana uporabnina - najemnina 3000 EUR mesečno cena, ki jo tožeča stranka zahteva za uporabo njene lastnine, saj je tožeča stranka kot lastnica tista, ki določa ceno za uporabo njene nepremičnine. Tožeča stranka kot lastnica ima pravico zahtevati uporabnino-najemnino; tožena stranka kot uporabnik - najemnik pa se odloča, če je pod ponujenimi pogoji in za postavljeno ceno pripravljen uporabljati in imeti v uporabi tujo nepremičnino, v danem primeru opisani del nepremičnine tožeče stranke. Ker tožena stranka ob jasno postavljeni zahtevi lastnikov, kakšna je cena takšne uporabe - najema, to nepremičnino v nezmanjšanem polnem obsegu ves čas in še naprej uporablja, jo ima v posesti in polno ekonomsko izkorišča, po njunem mnenju to predstavlja potrditev in soglasje s postavljeno ceno, sicer bi tožena stranka ne zasedala in ne uporabljala te nepremičnine tožnikov. Zaradi obrazloženega po mnenju prvo tožeče in tretje tožeče stranke odločanje o višini zahtevane uporabnine oziroma najemnine ni v pristojnosti sodišča, da bi smelo znižati ali presojati primernost zahtevane najemnine, saj sta to presojo in oceno naredili že sami pravdni stranki s svobodno oblikovano voljo. Vsi drugačni zaključki izpodbijane sodbe so tako po njunem prepričanju pravno zmotni in kršijo ustavno pravico tožnikov do lastninske pravice, prav tako sta prepričani, da so vsi ugovori tožene stranke o višini tožbenega zahtevka nesklepčni in dani zgolj za potrebe tega postopka ter odstopajo in so v neskladju z ravnanjem tožene stranke zunaj tega pravdnega postopka, zato so vsi ti ugovori neupoštevni in v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem ter v nasprotju z jasno izraženo voljo tožene stranke, ki se kaže v dejanski neprekinjeni, polni uporabi, posesti in ekonomskem izkoriščanju dvorca R. in zemljišč. S konkludentnimi ravnanji sklenjen dogovor o znesku uporabnine - najemnine je po njuni oceni tudi v celoti realiziran, razen plačila tako dogovorjenega zneska s strani tožene stranke. Ker o vseh teh trditvah tožeče stranke izpodbijana sodba nima nobenih razlogov in je ni moč preizkusiti, prvo tožeča in tretje tožeča stranka sodišču prve stopnje tudi na tem mestu očitata kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Meni, da je takšno razlogovanje sodišča prve stopnje tudi nevarno, saj toženi stranki pove, da lahko z blagoslovom sodišča še naprej uživa tujo nepremičnino za ceno, po kateri tožniki kot lastniki niso pripravljeni prostorov dvorca R. prepustiti drugemu v uporabo. Takšna sodba pomeni razlastitev tožnikov, saj jim ostane gola lastnina (za plačevanje davkov) brez pravice koristiti in uživati upravičenja, ki jih daje lastninska pravica. Izpodbijana sodba s takšnimi razlogi po njunem mnenju krši tudi pravico tožnikov do zasebne lastnine po 33. členu URS, pa tudi 37. člen SPZ, ki določa upravičenja tožeče stranke kot lastnice te nepremičnine. Omejitev uporabe in uživanja lastninske pravice lahko določa samo zakon. Sodba, ki se na takšne razloge opira in to kot nosilni argument za zavrnitev denarnega tožbenega zahtevka, je zato po njuni oceni samovoljna in arbitrarna, zato tudi ne preseneča, da za takšne razloge v izpodbijani sodbi ni navedena nobena pravna podlaga. Takšno stališče izpodbijane sodbe je brez dejanske in pravne podlage ter nasprotuje pravilom logičnega sklepanja, pravilni uporabi prava in nepristranskemu sojenju. Po njunem mnenju je pravno zmotno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso tudi stališče izpodbijane sodbe, da je pri ugotavljanju višine tržne najemnine potrebno znanje strokovnjaka za nepremičnine ter, da sodišče ne more priti do pravilnega rezultata s pomočjo oglasov na nepremičninskem trgu, zato je že v izhodišču prišlo do zmotne pravne presoje zahtevka po višini iz naslova obogatitve oziroma prikrajšanja, ker sodišče ni upoštevalo dokaza tožnikov - nepremičninskih oglasov, ki izkazujejo višino tržne najemnine za najem poslovnih prostorov. Sodba takšnega odnosa do dokazov tožnikov ne obrazloži, čeprav bi to moral biti nosilni argument. Menita, da tudi izvedenec pri svojem mnenju ni naredil nič drugače, le manj transparentno je v tem pogledu njegovo mnenje, saj nepremičninskih oglasov ni predložil. Cena 4, 5 oziroma 6 evrov za m2 je po njuni oceni prej nizka kot visoka, kar izhaja tudi iz predloženih nepremičninskih oglasov, pa še te cene ni sodišče priznalo v celoti. Se pa tožniki strinjajo, da je cena odvisna tudi od drugih dejavnikov, ki pa jih sodba enako prav nič ne upošteva, čeprav so tožniki nanje vseskozi opozarjali in se nanje sklicevali: kot so na primer prestižna lokacija v centru kraja, odličen dostop, impozantnost zgradbe, visoki stroški vzdrževanja, arhitekturni spomenik državnega pomena, zagotovljena parkirišča in podobno. Zmotno je po njunem mnenju stališče izpodbijane sodbe, ki zavrnitev zahtevka za višjo uporabnino povezuje z izvajanjem kulturnih dejavnosti. Tožnikom gre toliko, kot bi dobili z oddajanjem nepremičnine za katerikoli namen. Prostori dvorca niso omejeni, da bi omogočali le uporabo za namen kulture, pač pa tudi za vsako drugo poslovno dejavnost. Namen, za katerega toženka uporablja dvorec in okolico, je okoliščina na njeni strani in ni pravno relevantna. Zato je najemnina 2,3913 evrov za m2, zapisana v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, po njunem mnenju v dejanskem in pravnem razlogu povsem zgrešena in napačna. Tožniki niso dolžni subvencionirati nobene kulturne dejavnosti. Kriteriji ministrstva za kulturo glede najemnin za muzeje pač nimajo nič zveze z nepremičnino tožnikov, ki je v zasebni lasti in na trgu in niso uporabni za dano razmerje. Sklicevanje na kriterije ministrstva za kulturo v izpodbijani sodbi pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Ne gre za pravni predpis, niti v uradnem listu niso objavljeni. Po njunem prepričanju tudi uporabi korekcijskega faktorja 0,10% ni mesta, niti ni jasno kako in za katera obdobja izpodbijana sodba ta ″vsakomesečni korekcijski faktor″ uporabi. Razlogov glede višine prisojenega dela tožbenega zahtevka zato po mnenju prvo in tretje tožeče stranke ni moč preizkusiti, saj je tozadevno besedilo izpodbijane sodbe nerazumljivo. Prav tako ni pojasnjeno kakšen del tožbenega zahtevka je pri tem odločanju izpodbijana sodba zavrnila. O tozadevni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne v obrazložitvi in ne v izreku, ni napisanega ničesar. Višino uporabnine - najemnine bi ob uporabi meril neupravičene pridobitve sodba lahko po njunem mnenju upoštevala kvečjemu za čas do 21. 2 .2011, če bi po oceni izvedenih dokazov zaključilo takšno dejansko stanje, vendar bi tudi v tem primeru morala sodba izhajati iz dogovorjene cene uporabe - najema po 21. 2. 2011, saj je izvedenec ob zaslišanju povedal, da bi morala biti uporabnina - najemnina za obdobje 2007 do 2011 višja od 3000 EUR, saj so bile tržne najemnine v tistem času višje, kot pa v obdobju od leta 2011 naprej. Ker tožniki za to preteklo obdobje zahtevajo manj kot 3000 EUR mesečno, bi sodba morala tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti tudi v tem delu. Prvostopno sodišče izvedencu ni naročilo prave naloge in tožniki so se na to okoliščino takoj odzvali, po prejemu izvida in mnenja pa so podali obširne pripombe, vendar je vse ostalo brez odmeva v izpodbijani sodbi, tudi to pa po mnenju prvo tožeče in tretje tožeče stranke krši pravico tožnikov do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja po 22. in 23. členu URS ter izpodbijane sodbe tako ni moč preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izvedenec je po njuni oceni storil temeljno napako pri izdelavi izvida in mnenja, ko je izhajal iz odškodninskega zahtevka iz naslova nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen, kar pa nima nič skupnega z dejansko in pravno podlago tožbe v tej pravdi. Namesto, da bi se izpodbijana sodba kritično odzvala do te napake izvedenca, pa ravna nasprotno ter dejansko in pravno zmotno upošteva kup odbitkov, ki bi jih ne smela upoštevati. Izpodbijana sodba v točki 31 obrazložitve pravi, da sodišče ni našlo razlogov za dvom v pisno mnenje in njegovo ustno dopolnitev, čeprav je tožeča stranka podala obširne in argumentirane pripombe na podano mnenje, kar že samo po sebi pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po njunem mnenju je napačno tudi stališče izpodbijane sodbe v točki 29. obrazložitve, ki se sklicuje na ″simulacijo fiktivnega gospodarjenja z nepremičnino″, saj v danem primeru ne gre za nobeno fiktivnost, pač pa za resnično dejstvo, da toženka ves vtoževani čas uporablja, ima v posesti in pod ključem prostore dvorca in zemljišča ob njem. Tako izpodbijana sodba tudi napačno upošteva 15% iz naslova tveganja izpada najemnine (npr. zaradi nemožnosti oddajanja najemnine za določen čas med posameznimi najemi), pri tem pa se sklicuje na, po njuni oceni, protispisno stališče, da ni mogoče upoštevati tožene stranke kot zagotovljenega pogodbenega partnerja ves čas spornega obdobja in bi bili tako tožniki postavljeni v začetni položaj iskanja najemnika. Po njunem mnenju v danem primeru ni nobene podlage za takšna (neuporabna) hipotetična sklepanja (ki bi lahko bila upoštevna le po členu 72/2 ZDen), saj ni spora in ni dvoma, da je prav tožena stranka tista, ki je ves čas vtoževanega obdobja od leta 2007 do danes, edini in stalni, neprekinjeni uporabnik - najemnik prostorov dvorca R. in zemljišča. Izpodbijani sodbi zato ni bilo treba delati prav nobenih umetnih konstruktov za drugačne zaključke. Tudi v tem delu je zato po mnenju prvo in tretje tožeče stranke sodba nerazumljiva, neutemeljena in arbitrarna ter ne upošteva dejanske in pravne podlage tožbe. Pri uporabi izvida in mnenja izvedenca bi morala izpodbijana sodba izvesti korekcijo cene z zvišanjem mesečnih zneskov za 15%, ne pa znižati, saj opisanega tveganja v danem primeru ni in ni bilo. Temeljna napaka izvida in mnenja izvedenca, enako pa tudi sodbe, je po njunem mnenju v tem, da pri ugotavljanju višine uporabnine - najema ne upošteva sicer potrjeno nadpovprečno visoke stroške vzdrževanja dvorca R. Argument, da bi se v takšnem primeru ″potencialni najemnik″ raje odločil za najem druge nepremičnine oziroma, da noben najemnik ni pripravljen plačevati nadpovprečne najemnine zaradi nadpovprečnih stroškov vzdrževanja (točka 31. obrazložitve izpodbijane sodbe), namreč po njuni oceni ne zdrži, saj v danem primeru ne gre za ″potencialnega″ najemnika, pač pa za dejanskega, aktualnega najemnika, ki vse časovno obdobje uporablja tujo nepremičnino in se ni odločil za najem druge nepremičnine. Tožniki tudi niso pripravljeni oddajati svoje lastnine v uporabo in najem, če s koristjo (plodovi) ne morejo kriti niti stroškov vzdrževanja. Razlogi izpodbijane sodbe so po njuni oceni tako nelogični, protislovni in neskladni z veljavnim pravnim redom in kršijo pravico tožnikov do varstva njihove zasebne lastnine. Pravila logičnega sklepanja povedo, da je vpliv stroškov vzdrževanja objekta bistveni element pri oblikovanju cene na trgu za uporabo tuje nepremičnine, izvedenec pa je takšno mnenje podal, ker je zmotno izhajal in 72. člena ZDen, kar pa nima nič skupnega s tožbeno podlago v tem postopku. Izpodbijana sodba to nekritično povzema in se ne opredeli do tozadevnih navedb tožnikov. Sodišče bi izvid in mnenje izvedenca moralo ocenjevati kot vsak drug dokaz, kar pa izpodbijana sodba ne naredi, niti ugovorov tožnikov glede izvedenca ne oceni in ne upošteva, prav tako pa je nerazumljivo ter iz prvostopne sodbe tudi ni jasno, kolikšno uporabnino -najemnino izpodbijana sodba sploh priznava za m2. Sodba govori o izhodiščni najemnini v višini 3,04 EUR/m2, vendar očitno to kasneje znižuje, spreminja, pri čemer uporabljena, prisojena višina EUR/m2 ni navedena in je ni moč razbrati. Vse to dela sodbo pomanjkljivo, nerazumljivo, da je ni moč preizkusiti. Gre za vse procesne in ostale kršitve in nepravilnosti, ki so že zgoraj navedene. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno niti to, če je sploh odločilo o celotnem postavljenem tožbenem zahtevku.

Sodišču prve stopnje končno še očitata, da, da v ponovljenem postopku ni sledilo napotkom v razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 5. 2016, III Cp 2377/2015, ki vsebuje jasne razloge, v čem so pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja za pravilno odločitev v sporu in zakaj vplivajo na pravilno in zakonito odločitev, zato mu očitata kršitev določila 362. člena ZPP. Očitata mu, da kljub navodilom višjega sodišča ni upoštevalo, da tožena stranka od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni bila več upravičena brezplačno uporabljati prostorov v graščini, da je bila od tedaj dalje nedobroverni posestnik teh prostorov ter, da je dolžna plačevati uporabnino za prostore dvorca in zemljišča ob njem za ves čas njihove uporabe od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje. Ob tem izpostavljata, da ta (prvi) razveljavitveni sklep višjega sodišča v Ljubljani izrecno pove in utemelji, da je napačno stališče, da gre tožeči stranki uporabnina zgolj od 21. 2. 2011 dalje, da je bila tožena stranka obogatena tudi pred tem datumom, ker je uporabljala (in še uporablja) graščino tožnikov brez pravnega naslova, tožniki pa so zato prikrajšani, saj toženka za uporabo njihove stvari ni plačevala in ne plačuje nobene odmene (primerjaj 9. točko obrazložitve razveljavitvenega sklepa z dne 12. 5. 2016). Menita, da je tudi glede uporabe zemljišča okoli graščine prvi razveljavitveni sklep višjega sodišča jasen: ni bistveno ali je tožnikom onemogočena njegova uporaba ali ne, ampak to, ali ga je toženka souporabljala.

Ob zaključku pritožb pa prvo in tretje tožeča stranka nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje, vsebovani v izpodbijani sodbi. Izpostavljata, da po 163. členu ZPP odloči sodišče o povrnitvi stroškov na zahtevo stranke, stranka pa mora opredeljeno navesti, za katere stroške zahteva povračilo. Izpodbijana sodba te zakonske določbe v njihovi procesni in materialnopravni vsebini zmotno in napačno uporabi, posledica pa je nezakonita odločitev o stroških postopka pod točko V. izreka v celoti. Obe sodišču prve stopnje očitata, da razlogov za odločitev, koliko stroškov za ″zastopanje po pooblaščenki″, za katera procesna dejanja in v kakšni višini je prisojeno toženi stranki iz izpodbijane sodbe ni moč razbrati in te odločitve ni moč preizkusiti, zato menita, da je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijanega sklepa o stroških v sodbi prve stopnje v tem delu, to je v izreku o stroških postopka v petem odstavku pod točko V. izreka ni moč preizkusiti, ker je obrazložitev v točki 39. brez razlogov o odločilnih dejstvih, pa tudi o uporabi prava. Ni navedena niti pravna podlaga, ki jo izpodbijana sodba morda upošteva pri odločanju o temelju in višini stroškov. Zapis izpodbijane prvostopne sodbe, da so ″stroški priglašeni pravilno″ ne pove še nič glede dejanskega stanja in nič glede uporabe prava. Izpostavljata še, da se je ta pravdni postopek začel leta 2011, torej pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (Ur. I. RS št. 2-24/2015) in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, kar po 20. členu Odvetniške tarife pomeni, da se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po Zakonu o odvetniški tarifi. Iz izpodbijane sodbe ni razbrati in o tem ni v njej nobenih razlogov, če so toženi stranki odvetniški stroški določeni po Zakonu o odvetniški tarifi, višina teh stroškov pa daje slutiti, da temu ni tako. Toženi stranki gredo odvetniški stroški samo v primeru zastopanja po odvetniku, če procesna dejanja opravlja odvetnik. Izpodbijana sodba ima v tem delu tako takšne pomanjkljivosti, da je ni moč preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev ji očitata tudi glede ugotavljanja uspeha v pravdi v točki 40. obrazložitve izpodbijane sodbe in izpostavljata, da pri odločanju po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP) izpodbijana sodba ne upošteva, da je tožena stranka v pravdi popolnoma propadla s svojim procesnim ugovorom pobota, niti ne upošteva, da je bila v prvih dveh postopkih na prvi stopnji v tem postopku glavnina obravnavanja namenjena prav ugovoru pobota. S tem nastali stroški postopka bi morali biti v celoti prisojeni v breme tožene stranke, kar bi bilo skladno z uspehom v pravdi. V točki 40. obrazložitve izpodbijane sodbe pri navedbi odstotkov uspeha pravdnih strank v tem postopku, ni niti pojasnila, od katerega vtoževanega zneska je odstotek uspeha izračunan (zgolj približno določen?). Upoštevano pa tudi ni, da je tožeča stranka v celoti uspela z obema pritožbama zoper prvi dve sodbi, izdani v tem postopku.

4Poleg teh vsebinsko enakih pritožbenih navedb prvo in tretje tožeče stranke, je prvo tožeča stranka dodatno še navajala, da je sodišče prve stopnje za plačilo predujma in stroškov postopka na strani tožeče stranke vedno pozvalo prvo tožnico in prva tožnica je vse te zahtevane zneske tudi plačala in organizirala ter zagotovila njihovo plačilo. Tako nastale stroške postopka je tudi opredelila in zahtevala v povračilo v vloženih treh stroškovnikih (po vsakem koncu glavne obravnave ter v postopku s pravnimi sredstvi (pritožbami), vse od vložitve tožbe. Prav vseeno je, če je kot plačnik formalno navedena skupnost dedičev (ki med prvotnimi tožniki niti ne obstaja), gre za plačila prve tožnice in prva tožnica te stroške tudi zahteva v povrnitev. Takso za postopek o pritožbi zoper drugo sodbo, izdano v tem postopku na prvi stopnji, pa bi že pojmovno izpodbijana sodba lahko prisodila kot strošek zgolj prvi tožnici, saj je pritožbo vložila zgolj prva tožnica. Glede na uspeh v postopku, ki je nedvomno najvišji pri prvi tožnici, pa to pomeni tudi večjo plačilno obveznost tožene stranke iz naslova povračila stroškov postopka. Glede na obrazloženo bi morala po mnenju prvo tožeče stranke zneske za sodne takse in za izvedenca izpodbijana sodba upoštevati pri prvi tožnici in njej priznati te stroške v celoti: če je točno ugotovljen ta znesek v izpodbijani sodbi, v znesku 10.531,42 EUR, bi bilo treba prvi tožnici priznati stroške iz tega naslova v tem znesku. Stroški, ki bi jih izpodbijana sodba morala upoštevati pri tožnici, ob 574,97 evrov potnih stroškov, torej znašajo najmanj 11.106,39 EUR. Prvo tožeča stranka še izpostavlja, da gredo odvetniški stroški samo v primeru zastopanja po odvetniku, če procesna dejanja opravlja odvetnik. Vse pisne vloge, vložene za toženo stranko v tem postopku, so brez navedbe, da je vlogo sestavil odvetnik, brez imena in priimka ali drugega identifikacijskega znaka, sama štampiljka odvetniške družbe in nečitljiv podpis (sestavljalca ali sestavljalke te vloge?), pa po njeni oceni ne zadostujeta za zaključek, da je vlogo sestavil odvetnik. Odvetnik M. M. je bil 31. 3. 2016 tudi izbrisan iz imenika odvetnikov OZS, nečitljivi podpisi ob štampiljki odvetniške družbe pa so na pisnih vlogah tožene stranke v tem dolgotrajnem postopku od leta 2011 praktično enaki v času pred izbrisom in po izbrisu iz imenika odvetnikov. Izpodbijana sodba ne pojasni in o tem nima nobenih razlogov, če gre v tem primeru sploh za zastopanje po odvetniku, zato toženi stranki odvetniški stroški v določeni višini, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ne gredo. Sodišče sme stranki priznati samo za pravdo potrebne stroške (155. člen ZPP), kar izpodbijana sodba pri določitvi stroškov toženi stranki tudi ne upošteva, zaradi česar je materialno pravo zmotno uporabljeno. Po njenem mnenju ima izpodbijana sodba v tem delu takšne pomanjkljivosti, da je ni moč preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

5Pritožbo zoper izpodbijano sodbo je vložil tudi C. C. in sicer tako v imenu četrto tožeče stranke kot tudi v imenu drugo tožeče stranke kot eden izmed potencialnih dedičev po pokojni prvotni drugi tožnici B. B. Pritožbo vlaga zoper zavrnilni del (točke II. III. in IV. izreka izpodbijane sodbe) in stroškovni del (točka V. izreka) izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu nezakonita. Najprej izpostavlja, da je višje sodišče v sklepu Cp 283/2018 z dne 29. 11. 2018 dalo prvostopnemu sodišču napotila v zvezi s pritožbenimi razlogi prvo tožeče stranke (točka 40. utemeljitve), sodišču prve stopnje pa očita, da temu napotilu ni sledilo, saj ni angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil tržno vrednost najemnine glede dvorane, česar izvedenec prvotnem mnenju ni cenil (cenil je 496,76 m2, ne pa razlike do 1.034,30 m2). Zaradi navedenega sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil postopka iz 362. člena ZPP. Sodišču prve stopnje nadalje očita tudi kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov: dopolnitve izvedenskega mnenja oz. cenitve in ogleda na kraju samem, saj mu je s tem odvzelo pravico do izjave in pravico, da pred sodiščem dokaže svoje trditve, ki se nanašajo tako na uporabo prostorov, kakor tudi na uporabo zemljišča. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniki svojih trditev glede zemljišča niso konkretizirali kljub izrecnemu pozivu sodišča, niti souporabe tega zemljišča in da tega ni pojasnil niti tožnik E. E., ko je bil zaslišan kot stranka. Tožeča stranka je v zvezi s sklepčno tožbo (318. člen ZPP) dolžna postaviti trditve in za svoje trditve predložiti dokazila. Četrto tožeča stranka in dedič iz dediščinske skupnosti po drugo tožeči stranki izpostavlja, da je sodišče prve stopnje glede parcel številka 318/4 in 313/1, obe k.o. R. (točka 7. obrazložitve sodbe) zaključilo, da v delni odločbi o denacionalizaciji z dne 22. 3. 2007, številka: 490-47/2007 niso navedene, da sta bili parceli vrnjeni na podlagi odločbe in sicer odločbe UE Žalec z dne 10. 1. 2008, vendar iz nje ni jasno, kdo je bil zavezanec za vrnitev. V zvezi s temi zaključki mu očita zmotno oceno izvedenih dokazov. V odločbi izrecno ni navedeno, da je zavezanec za vrnitev Občina R., vendar pa je že iz odredbe o vročiti odločbe razvidno, da se je vročala tudi Občini R. kot stranki postopka. Iz zgodovinskih podatkov za parceli 313/1 in 318/4 obe k.o. R. pa je razvidno, da sta bili do spremembe vpisa lastninske pravice v korist denac. upravičena pokojnega D. D. ti dve zemljišči v lasti Občine R. in je prišlo do spremembe lastnika prav na podlagi odločbe z dne 10. 1. 2008. Po materialnih določbah ZDen je zavezanec za vrnitev nepremičnin lastnik, torej tisti, ki je bil na dan uveljavitve ZDen vpisan kot lastnik podržavljenega premoženja. Glede na določila Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, glede na določila Zakona o javnih skladih, pa je to bila Občina R., ki je bila na dan vračanja premoženja vpisana kot lastnik teh dveh zemljišč, kar dokazuje izpisek iz zemljiške knjige. Meni še, da bi, če bi opravilo ogled na kraju samem, sodišče prve stopnje lahko ugotovilo (kar je razvidno že iz izvedenskega poročila izvedenca), da sta ti dve nepremičnini funkcionalni zemljišči k stavbi-graščini. Že pojem funkc. zemljišča pa pove, da gre za zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe. Tožniki so trdili, da tožena stranka na tem zemljišču sprejema obiskovalce, da parkirajo avtobusi, ki prihajajo na oglede, ki jih tožena stranka trži. Iz orto foto posnetka je razvidno, da predstavljata zemljišči, zlasti 313/1 in *l/2, obe k.o. R. zemljišči z dostopnimi potmi in obračališčem in kar daje logičen zaključek, da graščine ni mogoče uporabljati brez uporabe funkc. zemljišča. Zato je po mnenju četrto tožeče stranke in drugo tožeče stranke stališče sodišča, da tožeča stranka glede tega ni bila dovolj konkretizirana, neutemeljeno. Sodišče bi se o stanju zemljišč in njihovi potrebi po uporabi prepričalo tudi ob ogledu na kraju samem. Zagotovljen dostop po tujem zemljišču, zagotovljeno parkiranje osebnih vozil, avtobusov, sprotni ogled zunanjosti graščine, imajo zagotovo pomembno težo, če ne pri samostojni določitvi vrednosti uporabe, pa zagotovo v okviru vrednosti uporabnine. Če ima nepremičnina neposredni dostop z motornimi vozili, če je dostopna različni populaciji ljudi, potem cena ne more biti primerljiva ceni za najem v stavbi, ki tega nima, zato na tem mestu četrto tožeča in drugo tožeča stranka nasprotujeta tudi sami višini primerljive uporabe najemnine stavbam, ki so namenjene za kulturno umetniške dejavnosti. Prepričani sta, da bi se morala uporabiti primerna tržna najemnina za poslovne stavbe oz. poslovne prostore in da ni primerljiv podatek, ki ga je posredovalo Ministrstvo za kulturo, saj je potrebno izhajati iz specifičnosti objekta, njegove namenske uporabe oziroma namena, za katerega je tožena stranka objekt uporabljala. Sodišču prve stopnje očitata tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka nastala leta 1989 in je pravna naslednica KS R. in drugih krajevnih skupnosti. Čeprav to dejstvo ni bistveno za obravnavano zadevo, izpostavljata, da je Občina R. nastala z delitvijo enovite Občine N. na nove občine: Občina N., Občina R., Občina O., Občina P-, Občina S., Občina Š. Te novonastale občine pa so nastale konec leta 1998, točneje 21. 12. 1998. Res pa je, da je imela prejšnja enovita Občina N. v 8. členu Statuta (Ur. listi RS 34/95) zapisano, da je krajevna skupnost samostojna pravna oseba in med njimi je bila našteta tudi KS R. in še druge KS, ki danes teritorialno spadajo pod Občino R., zato izjava župana tožene stranke, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo navedeni podatek o nastanku tožene stranke, ni povsem točna. Pojasnjujeta še, da so bila v zemljiški knjigi zemljišča običajno vpisana kot lastnina Občine N oz. kot družbena lastnina, imetnika pravice uporabe Občine N. Ta je vedno nastopala kot zavezanec za vrnitev premoženja. V kolikor premoženje ni bilo vrnjeno do leta 1999, pa so vstopile kot zavezane stranke novo nastale občine. V nadaljevanju pritožbe poudarjata še, da Pismo o nameri z dne 4. 9. 1997 ni pogodba, zato z njim tožena stranka ni dobila nobenih upravičenj. Ima pa dokazno vrednost glede same uporabe in površine uporabe dela graščine in interesa KS R., kasneje seveda Občine R., za uporabo prostorov. Občina je nastala, kot je že omenjeno 21. 12. 1998, med tem, ko se je bivša Krajevna skupnost R., ki je bila ustanovljena 30. 9. 1976, izbrisala šele 23. 10. 2001. Preko krajevne skupnosti krajani zadovoljujejo svoje interese, vendar razmerje: tovarna T. v stečaju - Krajevna skupnost R., nima nobenega pravnega učinka na pravice lastnikov vrnjenega premoženja oz. pravice pravnih naslednikov-dediče iz vrnjenega premoženja. Sodišču prve stopnje nadalje očitata tudi zmotnost ugotovitve oziroma zaključka, da je tožena stranka še julija 2012 uporabljala prostore v graščini, medtem ko od 1. 8. 2012 ne več. To stališče sodišča, ki ima vpliv na višino zahtevka iz naslova uporabe, kakor tudi na odločitev glede predlaganih dokazov, vezanih na stanje graščine po 1. 8. 2012, je po njuni oceni zmotno zaradi napačne ocene izvedenih dokazov, saj se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožena stranka po 1. 8. 2012 ni bila več uporabnica prostorov, pri tem pa ni sledilo izpovedbi tožnika E. E., da tožena stranka nikoli ni pozvala tožnikov na prevzem prostorov. Izpostavljata, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odgovor tožene stranke z dne 11. 2. 2013 in dopis z dne 17. 4. 2013, ter na izjavo stečajnega V. V., da je ključe, ki jih je prejel od tožene stranke, izročil I. I., vendar le-ta ni lastnica oz. solastnica graščine in tudi ni imela nobenih pravnih upravičenj, da bi od stečajnega upravitelja prevzela ključe kot pooblaščenka pravnih naslednikov, ne v njihovem imenu, ne za njihov račun. Sodišču prve stopnje ob tem očitat, da ne utemelji, kako vidi I. I., kakšen naj bi bil njen status oz. upravičenost do prevzema ključev. Nadalje sodišču prve stopnje očitata, da ni dalo enakovredno težo dokazom, ki jih je v spis predložila tožeča stranka glede uporabe objekta graščina, niti izpovedbo E. E. Zakaj sodiščem tem listinam ni dalo dokazne vrednosti, in ni sledilo izpovedni E. E., pa iz obrazložitve sodbe po njunem mnenju ni razvidno, zato mu očitata, da je v tem delu izpodbijana sodba pomanjkljiva in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi neenakega obravnavanja strank pa mu očitata tudi kršitev 8. člena ZPP. Glede na sporno stališče sodišča, vezanega na datum uporabe nepremičnine in upniško zamudo, izpostavljata kot pomembno tudi vprašanje, na kakšen način je denac. zavezanec dolžan izročiti premoženje denac. upravičencu; ali gre zgolj za prevzem ključev, ali pa so zahteve tožnikov utemeljene. Do tega vprašanja se po oceni četrto tožeče in drugo tožeče stranke sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, navedlo je zgolj to, da šteje, da tožena stranka po 1. 8. 2012 ni več uporabljala prostorov objekta graščine. Zapisalo je sicer tisti del izpovedbe tožnika E. E., da je bil z mamo A. A. v graščini (opisal je tudi časovno) in da je odpirala prostore S. S., vendar tega v nadaljevanju ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Ne more pa biti sporno, da tožena stranka razpolaga s ključi graščine oz. prostorov, ki so predmet zahtevka, in kaj drugega tudi ne trdi. Trdi, da tožniki ključev ne prevzamejo. Za sodišče prve stopnje je ta trditev tožene stranke očitno ključnega pomena, prav tako tudi njena trditev, da od avgusta 2012 graščine ne uporablja, kar je pisno napovedala že 9. 2. 2012, pa tudi okoliščina, da tožniki fizičnega prevzema graščine niso izvedli kljub pozivu stečajnega upravitelja in tožene stranke, saj zaradi vseh teh okoliščin šteje, da so tožniki kot upniki v upniški zamudi. To stališče sodišča prve stopnje pa je po oceni četrto in drugo tožeče stranke napačno, saj je dokaze, ki jih je izvedlo, napačno ocenilo. Menita še, da bi se sodišče z ogledom na kraju samem lahko prepričalo, ali trditve tožene stranke držijo. Do zapisa izvedenca gradbene stroke se je pritožbeno sodišče že opredelilo, zato je bila dolžnost sodišča, da dejansko stanje časovne uporabe preveri na podlagi drugih dokazov. Eden izmed teh dokazov pa bi bil tudi ogled na kraju samem. Končno še menita, da je pri tem bistveno pravno vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za iskovino ali za prinosnino. Pri tem izpostavljata, da pravdni stranki nista v pogodbenem odnosu in terjatev ne temelji na pravno poslovnem razmerju. Glede na to, da je sodišče datum uporabe vezalo na 1. 8. 2012, se jima zdi nelogično, da je zavrnilo zahtevek za obdobje od 2007 do marca 2011, saj takšna odločitev ni skladna z obrazložitvijo in zlasti utemeljitev pod točko 24. izpodbijane sodbe nasprotuje odločitvi, zato gre tudi v tem delu za bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklicujoč se na določbo 1. odstavka 51. člena ZDen četrto tožeča in drugo tožeča stranka zaključujeta, da gre v tem primeru za prinosnino in ne iskovino, saj je zavezanec za vračilo premoženja dolžan poskrbeti, da se premoženje vrne upravičencu in ne obratno, zato denac. upravičenec oz. v konkretnem primeru tožniki niso mogli priti v upniško zamudo. Sodišču prve stopnje zato očitata zmotno uporabo materialnega prava. Četudi se pravila ZDen med pravdnima strankama ne uporabljajo, je njuno stališče, da tudi med njima velja pravilo prinosnine in ne iskovine, kar se je v tem pravdnem postopku tudi ves čas dokazovalo. Iz tega razloga pa po njunem mnenju tudi ni pomembno, ali tožena stranka uporablja prostore v graščini ali ne. Dejstvo je, da sama doslej ni izročila graščine oz. posameznih njenih delov v posest tožeči stranki, zato odgovarja lastnikom za nemožnost uporabe njihove lastnine. Glede na to, da citira pomen 1. odstavka 99. člena SPZ, se po njuni oceni sodišče prve stopnje postavlja na pravilno stališče, da gre v konkretnem primeru za uporabo določbe 190. člena OZ, pri čemer pa korist na strani Občine R. ni niti pomembna. Nastalo je prikrajšanje za pravne naslednike denac. upravičenca, ker jim graščina po pravnomočni odločbi o vrnitvi premoženja v upravnem postopku, ni bila do danes vrnjena, tožena stranka pa ima posest te graščine brez pravne podlage in pride v poštev določilo 190. člena OZ tudi v primeru, če tožena stranka prostorov graščine ne bi uporabljala za namen svoje širše dejavnosti. Pritožbo pa vlagata tudi glede same višine nadomestila za uporabo nepremičnine, saj menita, da je sodišče prve stopnje glede višine napačno sledilo izvedencu Z. Z. glede korekcije najemnine 15% (dolgoročni najem zaradi izpada najemnin). Po njunem mnenju ta korekcija v konkretnem primeru ne bi smela biti uporabljena, saj je bila naloga izvedenca oz. cenilca, da izračuna primerno tržno najemnino, pri čemer je moral izvedenec upoštevati konkretni objekt in dejstvo, da gre za presojo sodišča o uporabnini, ki se ugotavlja s pomočjo višine tržnih najemnin. Tožena stranka ima graščino v uporabi ali še vedno zagotovo v posesti, pri čemer faktor tveganja objektivno gledano ni pravičen, niti utemeljen z vidika uporabe načina določanja višine najemnine, to je z uporabo tržne vrednosti primerljivih najemnin. V objektu se ni odvijala samo ena dejavnost, ampak več; pretežno poslovne dejavnosti, saj k tej opredelitvi sodijo tudi razstave s plačljivim ogledom. Četrto in drugo tožeča stranka izpodbijata tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Menita, da je sodišče prve stopnje napačno ocenjevalo uspeh v pravdi. Glede na očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pri sami odločitvi o glavni stvari, pa je tudi odločitev o stroških s procesnega vidika napačna.

6. Zoper sklep o stroških postopka, vsebovan v izpodbijani sodbi, se je s samostojno pritožbo pritožil tudi E. E. kot eden izmed potencialnih dedičev skupnosti dedičev po pok. drugo tožnici B. B. Pritožbo vlaga zoper peti odstavek točke V. izreka v delu, ki se nanaša nanj, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da celotne stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je odločitev o pravdnih stroških zmotna v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišču prve stopnje očita, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za odločitev, koliko stroškov za „zastopanje po pooblaščenki“, za katera procesna dejanja in v kakšni višini je prisojeno toženi stranki, zaradi česar te odločitve ni moč preizkusiti, izpodbijana sodba pa je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Očita mu tudi, da ni navedlo niti pravne podlage, ki jo izpodbijana sodba morda upošteva pri odločanju o temelju in višini stroškov. Zapis izpodbijane sodbe, da so ″stroški priglašeni pravilno″, pa ne pove nič glede dejanskega stanja in nič glede uporabe prava. Nadalje še izpostavlja, da se je ta pravdni postopek začel leta 2011, torej pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (Ur. I. RS št. 2-24/2015) in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, kar po 20. členu Odvetniške tarife pomeni, da se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po Zakonu o odvetniški tarifi. Iz izpodbijane sodbe pa ni razbrati in o tem ni v njej nobenih razlogov, če so toženki odvetniški stroški določeni po Zakonu o odvetniški tarifi, višina teh stroškov pa daje slutiti, da temu ni tako. Poudarja še, da gredo toženi stranki odvetniški stroški samo v primeru zastopanja po odvetniku, če procesna dejanja opravlja odvetnik. Vse pisne vloge, vložene za toženo stranko v tem postopku, pa so brez navedbe, da je vlogo sestavil odvetnik, brez imena in priimka ali drugega identifikacijskega znaka, sama štampiljka odvetniške družbe in nečitljiv podpis pa po njegovem mnenju ne zadostujeta za zaključek, da je vlogo sestavil odvetnik. Odvetnik M. M. je bil 31. 3. 2016 izbrisan iz imenika odvetnikov OZS, nečitljivi podpisi ob štampiljki odvetniške družbe pa so na pisnih vlogah tožene stranke v tem dolgotrajnem postopku od leta 2011 praktično enaki v času pred izbrisom in po izbrisu iz imenika odvetnikov. Sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijani sodbi ne pojasni in o tem nima nobenih razlogov, če gre v tem primeru sploh za zastopanje po odvetniku, zato toženi stranki odvetniški stroški v določeni višini, kot izhaja iz izpodbijane stroškovne odločitve, ne gredo. Opozarja še, da sme sodišče stranki priznati samo za pravdo potrebne stroške (155. člen ZPP), kar izpodbijani sklep o stroških v sodbi prve stopnje pri določitvi stroškov toženki ne upošteva. Materialno pravo je zmotno uporabljeno. Izpodbijana sodba ima v tem delu tako takšne pomanjkljivosti, da je ni moč preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Z enakimi kršitvami je po njegovi oceni obremenjena tudi odločitev z obrazložitvijo v točki 40. obrazložitve sodbe prve stopnje. Pri odločanju po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP) izpodbijani sklep o stroških ne upošteva, da je toženka v pravdi popolnoma propadla s svojim procesnim ugovorom pobota, niti ne upošteva, da je bila v prvih dveh postopkih na prvi stopnji v tem postopku glavnina obravnavanja namenjena prav ugovoru pobota. S tem nastali stroški postopka bi morali biti po njegovem mnenju v celoti prisojeni v breme tožene stranke, kar bi bilo skladno z uspehom v pravdi. Glede v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe navedenih odstotkov uspeha pravdnih strank v tem postopku, pa ni navedeno niti to, od katerega vtoževanega zneska je odstotek uspeha izračunan (zgolj približno določen?). Upoštevano tudi ni, da je tožeča stranka v celoti uspela z obema pritožbama zoper prvi dve sodbi, izdani v tem postopku.

7. Tožena stranka pa sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v ugodilnem delu (točka I. izreka) in deloma v stroškovnem delu (točka V. izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne v celoti oziroma podredno, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa sodišču prve stopnje očita, da je v postopku zagrešilo številne bistvene kršitve postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ponovno poudarja, da je bil že prvotni tožbeni zahtevek nesklepčen, neupravičen in neutemeljen ter je tako bila tudi vsaka njegova nadaljnja sprememba v obliki povečanja obstoječega zahtevka neutemeljena. S tem, ko je sodišče prve stopnje dovolilo spremembe, je zato po njenem mnenju kršilo tako postopkovno kot materialno pravo. Nadalje sodišču prve stopnje očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je ugotovilo, da naj bi tožena stranka nastala v letu 1989, saj to ne drži in je tožena stranka nastala v letu 1998. Izpostavlja dejstvo, da je tovarna T bila tista, ki je bila imetnica pravice uporabe obravnavane nepremičnine in je tožena stranka v prostorih graščine bila prisotna na podlagi dogovora z le-to. Ker tega njenega ugovora sodišče prve stopnje ni dokazno ocenjevalo, sodbe zaradi teh pomanjkljivosti po njeni oceni v tem delu ni možno preizkusiti. Meni, da njene vloge z dne 5. 6. 2013 sodišče prve stopnje nepravilno ne upošteva. Čeprav gre za vlogo, ki je bila predložena po prvem naroku, pa izpostavlja, da je omenjeni prvi narok z dne 4. 3. 2013 bil speljan povsem napačno in s kršitvami procesnih pravil. Na njem je bil dan predlog za izločitev sodnice, ki pa ga slednja ni upoštevala in je z narokom nadaljevala, celo kljub temu, da je tožena stranka ta narok zapustila predčasno, saj se ni strinjala z nadaljnjim izvajanjem dokazov s strani sodnice, za katero je bila iz razlogov pristranega vodenja postopka in sugestivnega vedenja v razmerju do tožeče stranke zahtevana izločitev. Ker sodnica kljub vsemu ni želela prekiniti omenjenega naroka in je z delom nadaljevala tudi po zapustitvi naroka s strani tožene stranke, česar slednja ni mogla pričakovati in je tako svoje navedbe, ki bi jih sicer podala na naroku, če bi ta bil pravilno izveden, podala v dodatni vlogi, zato po njeni oceni ni moč govoriti o prekluziji trditev. Tudi sicer pa so bile navedbe, da je tožena stranka uporabo predmetnih prostorov opustila, ko so jo tožniki seznanili s svojo zahtevo po plačilu uporabnine in ko so uvideli, da z njimi ne bo možen noben dogovor, podane tudi že v pripravljalnih vlogah pred prvim narokom, zato je po njenem mnenju napačno in procesno pomanjkljivo ravnanje prvostopnega sodišča, ko takšnih navedb tožene stranke ne upošteva. Tožena stranka soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so tožniki tisti, ki niso izpolnili svoje obveznosti, ki izhaja iz njihovega obveznostnega razmerja iz denacionalizacijskega postopka. Tovarna T. kot zavezanka za vračilo predmetne graščine v naravi je vseskozi želela, tudi ob sodelovanju tožene stranke, graščino predati tožnikom, pa le-ti izvedbe prevzema nikakor niso omogočili, saj pri izročitvi nepremičnine niso želeli sodelovati. Pri tem ne gre prezreti, da je bila podlaga za takšno početje zavezanke za vračilo v delni odločbi o denacionalizaciji z dne 22. 3. 2007. Tožena stranka priznava, da je prva tožnica z dopisom z dne 21. 2. 2011 toženo stranko prvič pozvala na sklenitev najemne pogodbe in plačilo najemnine, vendar to po njenem mnenju nikakor ne more biti mejnik, s katerim bi naj tožniki bili upravičeni karkoli terjati od tožene stranke, saj se niso ne prej ne po tem svojem dopisu odzivali na pozive niti stečajnega upravitelja zavezanke za vračilo niti tožene stranke po prevzemu graščine, zato ne more vzdržati domneva sodišča prve stopnje, da so pa vendarle s svojim dopisom, ki se je nanašal na njihov predlog zgolj za ureditev najemnega razmerja, upravičili svojo pravico terjati plačilo za uporabnino predmetne graščine. Sodišču prve stopnje očita, da je s takšnim pojmovanjem in dokazno oceno tega dopisa ravnalo povsem samo s seboj v nasprotju, glede na to, da je prvotno povsem pravilno ugotovilo t.i. upniško zamudo tožnikov, potem pa kljub temu pripoznalo veljavo omenjenemu dopisu v smislu utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka na njegovi podlagi. Tožena stranka ob tem poudarja, da tožniki ključev in prostorov niso želeli prevzeti niti pred niti po svojem dopisu in sicer vse do 14. 1. 2013, ko je ključe vendarle v skladu z dogovorom s stečajnim upraviteljem prevzela I. I. Po prepričanju tožene stranke pa to pomeni, da so tožniki vseskozi bili v upniški zamudi in jim tako nikakor ne gre priznati upravičenja ali kakršnekoli terjatve do tožene stranke iz naslova predmetne nepremičnine. Kot je bilo izkazano tudi skozi dokazni postopek, so tožniki tisti, ki nikakor niso želeli prevzeti ključev in s tem graščine, tako, da so se ključi zgolj iz tega razloga nahajali pri toženi stranki oziroma pri stečajnem upravitelju, pa še to zgolj v hrambi na podlagi dogovora s tovarno T. kot to izhaja tudi iz dopisa z dne 14. 1. 2013, kar ponovno potrdi navedbe tožene stranke glede neuporabe prostorov. Z drugačnim zaključkom je po oceni tožene stranke sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni pravilno dokazno ocenilo dopisa (zgolj ene izmed) tožnikov z dne 21. 2. 2011. Po njeni oceni namreč ta dopis ne izpolnjuje pogoja za uporabo instituta neupravičene pridobitve, saj v njem ni navedena zahteva po dopustitvi uporabe prostorov, kot to očitno zmotno interpretira sodišče prve stopnje. Pri tem dopisu gre zgolj za poziv k plačilu uporabnine za nazaj, pa še to s strani le ene izmed tožnic, ki je istočasno podoben dopis posredovala tudi stečajnemu upravitelju tovarne T. kot nekdanje imetnice pravice uporabe graščine. Sodišču prve stopnje v zvezi z dopisom z dne 21. 2. 2011 očita nepravilno dokazno oceno z utemeljitvijo, da ni bil vrednoten enakovredno glede na to, da so bili tako pred kot tudi po času sestave tega dopisa tožniki velikokrat pozvani k prevzemu obravnavane nepremičnine, pa so se temu venomer izogibali ter so za neuporabo graščine odgovorni sami oziroma so se sami odločili, da prostorov ne bodo prevzeli in ne uporabljali. Tožniki so imeli po mnenju tožene stranke od same izdaje denacionalizacijske odločitve o vračilu možnost in pravico prevzeti graščino, pa tega neupravičeno, iz razlogov na svoji strani, niso storili. Tožena stranka je velikokrat poskušala urediti vsa razmerja do tožnikov, v katerih je vpletena kot občina, kjer ležijo denacionalizirane nepremičnine, pa do izvensodne ureditve zadeve nikoli ni prišlo. Tako tudi ni nikoli bilo sklenjeno najemno razmerje, kot to pravilno ugotovi sodišče prve stopnje. Tožena stranka ob tem še opozarja, da že po samem zakonu obstaja obveznost na novo urediti vsa razmerja, vezana na denacionalizirane prostore, na strani tožnikov, ki pa tega nikoli niso storili, ne v razmerju do tožene stranke, ne v razmerju do drugih uporabnikov graščinskih prostorov (npr. stanujočih v predmetni graščini), kar potrjuje navedbe tožene stranke v konkretni pravdi. Meni, da ne gre naprtiti odgovornosti za neuskladitev glede najema zgolj toženi stranki, ko pa sodišče samo ugotovi, da je tožena stranka tista, ki je vseskozi iskala možnosti sodelovanja s tožniki, nenazadnje tudi v smislu morebitnega javno-zasebnega partnerstva. Odločitev sodišča v tej smeri zato po prepričanju tožene stranke nima nobene podlage v ugotovljenem dejanskem stanju in je posledično tudi povezana z bistvenimi kršitvami postopka. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da si je kontradiktorno tudi v delu, ko prvotno ugotovi, da je bilo skozi dokazni postopek (predvsem tudi vpogled v račun študentskega servisa za študentsko delo selitve) ugotovljeno, da je tožena stranka prostore uporabljala še v juliju 2012, od 1. 8. 2012 pa ne več, v nadaljevanju pa potem zaključi, da je predmetni tožbeni zahtevek vendarle utemeljen za obdobje vse do 14. 1. 2013. Takšna odločitev sodišča se toženi stranki ne zdi niti logična niti jasna. Če je bilo ugotovljeno, da tožena stranka od 1. 8. 2012 ni več uporabljala prostorov, upoštevaje dejstvo, da tožniki nikakor niso želeli opraviti prevzema graščine, potem nikakor ne more biti pravilna odločitev sodišča, da bi naj tožniki bili upravičeni do svojega zahtevka za obdobje od 21. 2. 2011, ki predstavlja prvi pisni poziv tožnikov na plačilo nekakšnih neizkazanih in povsem pavšalnih zneskov domnevne najemnine za predmetno graščino, pa do 14. 1. 2013, ko so bili ključi graščine predani I. I. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala obdobje uporabe prostorov najdlje do julija 2012 in opozarja, da je sicer tožeča stranka tista, na kateri je dokazno breme uporabe prostorov s strani tožene stranke v morebiti daljšem časovnem obdobju in da tega nikakor ni uspela dokazati, tako, da je dokazna ocena sodišča v tem delu po mnenju tožene stranke tudi nepopolna. Tožena stranka še opozarja, da je bilo v tem postopku izkazano, da tožnikom ni bila onemogočena uporaba prostorov, tega pa tožniki tudi sicer niso nikoli trdili. Dejstvo je, da je tožena stranka tožečo stranko večkrat opozorila, da prostorov ne uporablja več, in jo tudi pozvala k prevzemu, kot to izhaja iz listin v spisu in opravljenih zaslišanj, pa tožniki tega neupravičeno, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, niso želeli storiti. Sodišču prve stopnje tožena stranka glede na vse obrazloženo očita tako zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma ga sploh ni ugotovilo, kot tudi obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba sploh nima razlogov, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, obenem pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenih dokazov in med samimi temi dokazi. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka povzame besedilo 198. člena OZ in poudarja, da iz sodne prakse izhaja, da je treba to določbo razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 190. členu OZ, ta pa določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje pa ima lahko različne izraze (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno), vendar mora biti vselej konkretno in realno. Sledeč sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 508/2006, II Ips 206/2014) zgolj dejstvo, da tožniki stvari niso oziroma ne uporabljajo, pri tem da od tožene stranke niso zahtevali dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Tožena stranka vztraja pri svojih dosedanjih trditvah, da tožniki ves čas postopka niso zatrjevali konkretnega in realnega prikrajšanja kot enega temeljnih elementov neupravičene pridobitve, saj niso navajali, da bi morebiti sami uporabljali prostore obravnavane graščine oziroma da bi jih kako drugače izkoriščali (npr. z oddajo), zato so po njenem mnenju nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi naj tožniki kot lastniki bili prikrajšani, ker niso dobili najemnine za uporabo njihove nepremičnine. Poleg tega tožniki niso niti zatrjevali, da bi jim tožena stranka preprečevala uporabo obravnavane nepremičnine, kar je še toliko bolj pomembno glede na ugotovitve dokaznega postopka, da je dostop do graščine prost in da je tožena stranka ves čas poskušala tožnikom predati ključe nepremičnine. Tožniki poleg obdobja uporabe s strani tožene stranke, tudi svojega morebitnega prikrajšanja niso utemeljeno izkazali. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da je ob zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja zagrešilo tudi napačno subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo in s tem napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je prišlo do nepravilne ter celo nezakonite odločitve. Skladno s sodno prakso (npr. VSS II Ips 183/2001) je čas trajanja prikrajšanja zaradi nemožnosti uporabe stvari eden od elementov, ki ga mora sodišče ugotoviti, da lahko materialnopravno pravilno odloči o verzijskem zahtevku. Odgovor, ki ga sodišče prve stopnje daje glede tega vprašanja, je po mnenju tožene stranke materialnopravno zmoten in deloma v nasprotju z obrazložitvijo same izpodbijane sodbe, saj je bilo določilo 198. člena OZ v izpodbijani odločitvi povsem napačno uporabljeno, ker pri tožnikih ne more biti več prikrajšanja vse odkar so bili prvič pozvani na prevzem obravnavane nepremičnine, to pa je vsaj s pozivom stečajnega upravitelja k primopredaji objekta z dne 3. 7. 2007 oziroma najkasneje z dnem 19. 7. 2007, iz katerega je razvidno, da so tožniki seznanjeni s pozivom k prevzemu obravnavane graščine. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je po mnenju tožene stranke ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj so tožniki tisti, zaradi katerih ni prišlo do predaje graščine njim kot skrbnikom za poseben primer, določenim v denacionalizacijskem postopku. Odgovornost za njihovo domnevno prikrajšanje tako gre pripisati zgolj njim samim, obenem pa tožena stranka še izpostavlja, da domnevnega prikrajšanja ni bilo vsaj od trenutka, ko jih je tožena stranka prvič pozvala na prevzem, ki ga nikakor niso želeli izpeljati. Izpostavlja tudi stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki prav tako sledi veljavni sodni praksi, da zgolj dejstvo, da lastnik (kar sicer tožniki še niso) stvari ne uporablja, pri tem pa od uporabnika ni zahteval prepustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Zaradi navedenega tožena stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki očitno nasprotuje takšnim razlogovanjem same sodbe, materialnopravno nepravilna in tudi postopkovno pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je po njeni oceni sicer pravilno odločilo, da v predmetni zadevi ni bilo sklenjene najemne pogodbe in tako ni obstajalo najemno razmerje, pravilno je tudi opredeli podlago za odločanje v predmetni zadevi v institutu neupravičene obogatitve, pri čemer je prav tako ugotovilo pravilno kvadraturo uporabljanih prostorov. Pravilno je po njenem mnenju tudi izpostavilo, da tožniki svojih trditev in dokazov glede prikrajšanja v smislu večjega obsega zemljišč in namena uporabe oziroma souporabe niso ustrezno izkazali, ter da zato tovrstnega prikrajšanja ni mogoče ugotavljati, še zlasti upoštevaje navedbe tožeče stranke same (npr. v vlogi z dne 22. 7. 2014), da njen zahtevek v tem postopku ni obogatitvene ali odškodninske podlage, kar po njenem mnenju potrjuje, da tožeča stranka ni izkazala vseh potrebnih elementov za utemeljeno uporabo instituta neupravičene pridobitve, saj tega sploh ni niti želela niti nameravala. Zaradi vsega obrazloženega zato tožena stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ne le povsem nepravilna, pač pa tudi izven okvirja navajanj pravdnih strank, saj so navedene samovoljne domneve sodišča o obstoju neupravičene pridobitve zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne subsumpcije dejanskega stanja pod pravno normo povsem neutemeljene. Tožeča stranka bi po njeni oceni lahko nemoteno prevzela želeno posest objekta in po želji morebiti namestila tudi nove ključavnice, kar izhaja iz predloženih dopisov in drugih dokazov, pa tega ni storila. Iz tega razloga je za svoje morebitno prikrajšanje (čeprav ga sploh ni konkretno in realno opredelila) odgovorna prav tožeča stranka, ki je s tem, ko se ni odzivala na pozive po prevzemu prostorov, očitno privolila v morebitno prikrajšanje. Poleg temeljnih predpostavk neupravičene pridobitve (obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravne podlage) pri neupravičeni pridobitvi velja tudi pravilo - nobena krivica se ne godi tistemu, ki jo hoče (volenti non fitiniuria) kot je evidentno primer v predmetni pravdi. Tako določa tudi sodna praksa (npr. I Cp 1613/2011, II Cp 1982/2013, idr.), ki med drugim veleva, da se pravica do uporabnine ne priznava, če lastnik v svoje prikrajšanje privoli ter da je uporabnina šele posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu in ne alternativa, ki bi jo tožniki lahko izbrali po tem, ko kljub denacionalizacijski odločbi o vračilu graščine v naravi ter številnim pozivom prostorov niso prevzeli. Poleg pomanjkanja prikrajšanja, kot enega izmed elementov neupravičene pridobitve, po mnenju tožene stranke tožniki niso uspeli izkazati niti vzročne zveze med obogatitvijo na strani tožene stranke in prikrajšanjem na strani tožnikov, kar po njeni oceni še dodatno potrdi nepravilnost izpodbijane sodbe iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Namreč, predmetnih prostorov tožniki niso želeli prevzeti niti, ko jih toženka že zdavnaj ni več uporabljala ter se celo še danes sprenevedajo, da naj ne bi mogli dostopati do prostorov, četudi ne more biti sporno, da je ključe prevzela I. I., ki je bila po eni izmed odločb o skrbništvu nad denacionaliziranim premoženjem celo določena za skrbnika predmetne graščine. Tožena stranka še poudarja, da tožeča stranka nikoli ni postavila trditve, da bi predmetne prostore morebiti sploh oddajala v najem oziroma sploh ni konkretizirala, če in kako bi razpolagala s predmetnimi prostori, če bi jih prevzela (takrat, ko sta jo tako toženka kot stečajni upravitelj pozivala), zato gre v tem delu po njenem mnenju celo za odločanje izven zatrjevanj pravdnih strank, zato sodišču prve stopnje tudi v tem delu očita bistveno kršitev postopkovnih pravil, s katero je bila toženi stranki kršena tudi pravica do kontradiktornosti, obenem pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka vztraja pri svojih trditvah, da tožniki niso upravičeni do nikakršne uporabnine, vendar iz previdnosti prereka tudi prisojeni znesku po višini, pri tem pa se sklicuje na vse svoje doslej že podane ugovore glede zneska koristi po višini, sodišču prve stopnje pa očita, da vseh teh njenih navedb in ugovorov pri svoji odločitvi ni upoštevalo in s tem zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, saj se sodba zaradi svojih pomanjkljivosti ne da preizkusiti, ker so njeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma si nasprotujejo. Ob tem poudarja, da gre za prostore izrednega lokalnega in kulturnega pomena, ki se jih kot take ne da uporabljati v poslovne namene oziroma kot poslovne prostore, prav tako pa tudi ni pravilna primerjava predmetne graščine z drugimi objekti po Sloveniji glede na geografsko in ekonomsko povsem različne profile nepremičnin. Dejansko stanje je bilo iz teh razlogov nepopolno ugotovljeno, ravnanje sodišča prve stopnje, ko je sledilo takšnemu izvedenskem mnenju, pa je nepravilno in obremenjeno s kršitvami določb pravdnega postopka ter tudi z napačno uporabo materialnega prava. Tožena stranka še opozarja, da je stanje predmetne graščine zaradi neuporabe in pa predvsem tudi vsled pomanjkanja vzdrževanja s strani tožnikov v izredno slabem stanju in celo propada, tako, da je vrednost za morebiten najem prostorov v takšni slabo vzdrževani stavbi, ki je deloma celo nevarna za uporabo, kot jo je upoštevalo sodišče v predmetni sodbi, po mnenju tožene stranke previsoka. Ob tem pa še poudarja, da tožniki teh prostorov brez tožene stranke sploh ne bi mogli uporabljati kot uporabljeno v izračunu, ki je podlaga predmetni sodbi, saj sta prostore zasedala zbirka „R. skozi čas“ in arhiv Občinske knjižnice, tožniki pa takšnih najemnikov sami niti ne bi mogli najti. Skladno s sodno prakso bi po mnenju tožene stranke moralo vsaj sodišče prve stopnje, če ne že izvedenec sam, pri izračunu upoštevati tudi možnost oziroma veliko verjetnost, da zaradi dejanskega stanja obravnavane nepremičnine in pasivnosti tožeče stranke obravnavane prostorov sploh ne bi bilo mogoče dajati v najem na navedeni način in pod navedenimi pogoji, nikakor pa ne kakšnemu takšnemu pravnemu subjektu, kot so to društva pod okriljem lokalne skupnosti. Ob zaključku svoje pritožbe se tožena stranka pritožuje tudi zoper stroškovno odločite, vsebovano v izpodbijani sodbi. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je uspeh tožnikov 10%, kar pa ne drži, saj so tožniki vseskozi spreminjali svoj tožbeni zahtevek, zaradi česar je potrebno upoštevati zadnji zahtevek, v primerjavi s katerim so tako tožniki uspeli le 10% in je zato potrebno tudi njihove stroške upoštevati zgolj v takšnem deležu. Ker pa je po njeni oceni glede na predhodne pritožbene navedbe tožbeni zahtevek tudi sicer v celoti neutemeljen, pa tožena stranka še meni, da bi moralo sodišče plačilo celotnih stroškov, predvsem pa tudi pritožbenih, prisoditi v breme tožečih strank. Pritožbo tožena stranka konča še z zaključnim sklepom, da zahtevek tožnikov po plačilu uporabnine nikakor ni utemeljen ali izkazan, saj je bilo skozi dokazni postopek izkazano, da tožeče stranke sploh niso uspele izkazati vseh potrebnih temeljnih elementov neupravičene pridobitve, da je vsakršno drugačno stališče sodišča nepravilno in zaradi neizkazanosti tudi povsem neutemeljeno, obenem pa predstavlja kršitve temeljnih ustavnih pravic tožene stranke, med drugim tako do enakega varstva pravic kot izpeljavo načela pravne enakosti pri uresničevanju pravnih predpisov v konkretnem primeru ter v zvezi s tem tudi kršitev pravice do sodnega varstva in enakosti pred zakonom.

8Na pritožbo tožene stranke so odgovorili prvo tožeča stranka A. A., E. E. kot eden od potencialnih dedičev skupnosti dedičev po pok. drugo tožeči stranki B. B., četrto tožeča stranka C. C., F. F. kot eden izmed potencialnih dedičev skupnosti dedičev po pok. B. B. ter G. G. kot ena izmed potencialnih dedičev skupnosti dedičev po pok. tretje tožeči stranki D. D. in pok. drugo tožeči stranki B. B. Četrto tožeča stranka C. C. je odgovoril tudi na pritožbe prvo tožeče stranke, E. E. in H. H., tožena stranka pa je odgovorila na vse pritožbe tožečih strank. V svojih odgovorih se vsi zavzemajo za zavrnitve pritožb druge pravdne stranke, priglašajo pa tudi stroške odgovorov na pritožbe.

9Pritožba tožene stranke je v celoti neutemeljena, pritožbi H H. (vložena v imenu tretje tožeče stranke dedičev v skupnosti dedičev po pok. D. D.) in C. C. (vložena v imenu drugo tožeče stranke dedičev v skupnosti dedičev po pok. B. B. in v imenu četrto tožeče stranke) sta v delu, ki se nanaša na točko III. izreka izpodbijane sodbe, nedovoljeni, v preostalem delu pa sta, enako kot tudi pritožba prvo tožeče stranke, delno utemeljeni.

10Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

11V tej pravdni zadevi so tožniki kot pravni nasledniki (dediči) po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu D. D. od tožene stranke zahtevali plačilo uporabnine oziroma najemnine za uporabo prostorov v graščini R. in za uporabo dvorišča ter zemljišč ob graščini, kar vse po trditvah tožnikov tožena stranka uporablja in ima pod ključem brez pravne podlage vse od delne odločbe o denacionalizaciji z dne 22. 3. 2007 dalje. Za uporabo prostorov graščine ter za souporabo ostalega dela nepremičnine, tudi zemljišča ob dvorcu za dostop, parkiranje, zahtevajo tožniki od tožene stranke za čas od 1. 4. 2007 do 28. 2. 2011 po 2.000,00 EUR mesečno, od 1. 3. 2011 do 30. 4. 2011 po 2.500,00 EUR, od 1. 5. 2011 dalje pa po 3.000,00 EUR mesečno.

12Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo že dvakrat in sicer s sodbo opr. št. P 322/2011 z dne 18. 11. 2014, ki pa je bila po pritožbah obeh pravdnih strank s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 2377/2015 z dne 12. 5. 2016 v celoti razveljavljena, ter s sodbo opr. št. P 390/2016 z dne 18. 10. 2017, ki je bila s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 283/2018 z dne 29. 11. 2018 v celoti potrjena v točki III. izreka, razveljavljena pa v celoti v točki I. izreka in v točki IV. izreka, v točki II. izreka pa v delu, ki se nanaša na prvo tožečo stranko (t.j. glede 1/4 denarne terjatve, vsebovane v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe).

13Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v tretjem sojenju zaključilo, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju uporabljala le prostore v dvorcu R. v skupni izmeri 496,76 m2, ne pa v površini 1.096,76 m2, saj tožniki niso dokazali, da tožena stranka tudi v vtoževanem obdobju še uporablja tudi glavno dvorano v dvorcu R. Nadalje je zaključilo, da so tožniki upravičeni do plačila uporabnine šele od 21. 2. 2011 dalje, ko so na toženo stranko naslovili ustrezno zahtevo za njeno plačilo, pa do 14. 1. 2013, ko je tožena stranka tožnikom sporočila, da ne uporablja več nobenih prostorov v graščini in da se ključi teh prostorov nahajajo pri njej. Višino uporabnine, do katere so upravičeni tožniki, pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca

Glede odločitve o zavrženju pritožb H. H. (vložena v imenu tretje tožeče stranke dedičev v skupnosti dedičev po pok. D. D.) in C. C. (vložena v imenu drugo tožeče stranke dedičev v skupnosti dedičev po pok. B. B. in v imenu četrto tožeče stranke) v delu, ki se nanaša na točko III. izreka izpodbijane sodbe:

14Najprej je pojasniti, da sta se zoper sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v prejšnjem (drugem) sojenju, pritožili le tožena stranka in prvo tožeča stranka, zato je bila sodba v zavrnilnem delu (točka II. izreka) razveljavljena le v delu, ki se je nanašal na prvo tožečo stranko (t.j. glede 1/4 denarne terjatve, vsebovane v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe), v preostalem delu, ki pritožbeno ni bil izpodbijan (t.j. v zavrnilnem delu, ki se je nanašal na drugo tožečo, tretje tožečo in četrto tožečo stranko (t.j. glede 1/4 denarne terjatve, vsebovane v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe, za vsako od teh treh tožečih strank), pa je postala sodba P 390/2016 z dne 18. 10. 2017 pravnomočna.

15O tožbenem zahtevku prvo tožeče stranke, glede katerega je bila v zavrnilnem delu v prejšnjem sojenju sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odločilo v točki III. izreka.

16Ker je bilo v točki III. izreka izpodbijane sodbe odločeno le o tožbenemu zahtevku prvo tožeče stranke, preostale tožeče stranke niso osebe, ki bi imele pravico vložiti pritožbo zoper ta del izpodbijane sodbe, zato sta pritožbi teh tožečih strank nedovoljeni in ju je bilo potrebno v tem delu iz tega razloga v skladu s 4. odstavkom 343. člena ZPP zavreči.

K pritožbam pravdnih strank zoper izpodbijano sodbo glede glavne stvari:

17Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri ni sledilo trditvam tožnikov, da je med pravdnima strankama obstajalo najemno razmerje oziroma da je bila najemna pogodba sklenjena na podlagi konkludentnih dejanj. Pravilno je pojasnilo, da mora biti pogodba o najemu poslovnih prostorov sklenjena v pisni obliki (12. člen ZPSPP) in da je po teoriji realizacije veljavna tudi pogodba, ki ji manjka predpisana oblika. Nadalje je tudi pravilno obrazložilo, da bi za najemno pogodbo to pomenilo, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za velikost prostora najema in višino najemnine ter dogovor tudi uresničili in pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru to ni bilo izpolnjeno, saj med strankama ni bilo uskladitve volj, toženka pa tudi ni plačevala najemnine. Vztrajanje tožečih strank pri lastnih navedbah, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba, ki jih v pritožbi ponovno in zelo obširno povzamejo, je povsem neutemeljeno, saj te njene trditve nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku, njihovo stališče pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravno zmotno. Ker sklenitev najemne pogodbe ni bila dokazana, so za odločitev v tej pritožbeni zadevi pravno povsem nepomembne vse obširne tozadevne pritožbene navedbe tožeče stranke, tudi tiste, ki se nanašajo na zatrjevano s konkludentnimi dejanji ″dogovorjeno″ najemnino, zato se do vseh teh njihovih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

18Zaradi neobstoja pogodbene podlage je tako pri odločanju v tej zadevi sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo kot materialno pravno podlago za razsojo določila 198. člena v zvezi s 190. členom OZ. Pritožbeno sodišče se namreč povsem strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da v tem konkretnem primeru tudi 96. člen SPZ ne predstavlja pravne podlage za odločitev, saj predmet tega spora ni stvarnopravni zahtevek, temveč le obligacijska terjatev, t.j. verzijski zahtevek zaradi uporabe tuje stvari. Za tovrstne zahtevke pa se v skladu s sodno prakso uporablja določilo 198. člena OZ v povezavi s 190. členom OZ1.

19Pritrditi je prvo in tretje tožeči stranki, ki pritožbeno, sklicujoč se pri tem na sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018, II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018, II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1544/2018 z dne 13. 11. 2018), izpostavljata, da gre med pravdnima strankama za zahtevek lastnika zoper nelastnika in da v tem razmerju za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže: da je sam lastnik sporne nepremičnine, da jo toženec brezplačno uporablja in da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. Vendar pri tem zamolčita, da je ta ista sodna praksa tudi sprejela stališče, da se lahko (ne)upravičen uporabnik svoje obveznosti plačila uporabnine tudi razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da je bil dobroverni lastniški posestnik ali da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, ali da je lastnik privolil v prikrajšanje. Pravilno je tako tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi instituta neupravičene obogatitve, predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Sodna praksa je tudi že zavzela stališče, da mora biti pri tem prikrajšanje vselej konkretno in realno, da zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve, ter da se šteje, da je lastnik sam privolil v svoje prikrajšanje, če od uporabnika ni zahteval souporabe, izročitve ključev ali plačila uporabnine in zato tedaj ni upravičen do plačila uporabnine. Ne glede na to, pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, presojati, ali je lastnik izkazal svoje prikrajšanje, pa tudi ali je mogoče dejstva, da lastnik predhodno ni zahteval souporabe, izročitve ključev oziroma plačila uporabnine, glede na vse preostale okoliščine primera šteti kot njegovo privolitev v prikrajšanje. Za zahtevek za plačilo uporabnine na podlagi 198. člena OZ v zvezi s 190. členom OZ tako predstavlja odločilno dejstvo dejanska uporaba tuje nepremičnine v svojo korist, zato je tudi za ugotovitev obdobja, za katerega je lastnik nepremičnine upravičen do nadomestila koristi od takšne uporabe, pravno odločilno obdobje dejanske uporabe, ki je zavezancu za plačilo uporabnine prinašalo korist, ki pa ni odvisna niti od akta prevzema nepremičnine s strani lastnika, niti od pravilnosti njene izročitve v posest lastniku (s sestavo primopredajnega zapisnika....), niti od pravilna izročitev ključev nepremičnine, zato so za odločitev o pritožbi v tej zadevi pravno nepomembne vse obširne tozadevne pritožbene navedbe pravdnih strank, tudi tiste, v katerih tožeče stranke izpostavljajo nezakonitost izročitve ključev I. I. dne 15. 7. 2013 in možnost uporabe sodnega depozita za položitev ključev na sodišču. Do vseh teh pritožbenih navedb pa se iz tega razloga pritožbeno sodišče tudi ne bo posebej opredeljevalo.

20Sodna praksa2 je tudi že izoblikovala stališče, da je v določbi 198. člena OZ prikrito vsebovana domnevna o pogojenosti obsega prikrajšanja zaradi neuporabe stvari z obsegom koristi od uporabe stvari-torej o izhodiščni soodvisni skladnosti koristi na eni in prikrajšanja na drugi strani (po principu ″vezne posode″), saj se v določbi 198. člena OZ ″prikrajšanje″ kot pogoj za upravičenje do nadomestitve koristi eksplicitno sploh ne omenja, saj je implicirano v pojmu (sorazmerne) koristi na drugi strani, zato niti v razlogih sodbe niti v trditveni podlagi tožeče stranke izrecno navajanje prikrajšanja, ki se sicer lahko kaže v različnih oblikah (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno), ni nujno potrebno. Zaradi navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožbeni zahtevek tožnikov neutemeljen že iz razloga, ker ves čas postopka niso zatrjevali konkretnega in realnega prikrajšanja kot enega temeljnih elementov neupravičene pridobitve, saj niso navajali, da bi morebiti sami uporabljali prostore obravnavane graščine oziroma da bi jih kako drugače izkoriščali (npr. z oddajo).

21Prvo in tretje tožeča stranka sodišču prve stopnje na začetku pritožb očitata protispisnost, t.j. absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar je ta očitek ostal povsem pavšalen, saj v nadaljevanju pritožbe te kršitve ne konkretizirata, zato se tega njunega očitka pritožbeno ne da preizkusiti in je iz tega razloga tudi neutemeljen.

22Tožeče stranke sodišču prve stopnje na več mestih očitajo, da je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da je posledično kršilo tudi 22. in 25. člen URS ter 6. člen EKČP, ker je tožeča stranka prikrajšana za pravico do obrazložene sodne odločbe kot sestavino pravice do poštenega sojenja, vendar neutemeljeno. Razlogi v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, zakaj je (delno) utemeljen le tožbeni zahtevek za obdobje po 21. 2. 2011, t.j. zato, ker je bil z dopisom z dne 21. 2. 2011 dan prvi poziv tožnikov toženi stranki za plačilo najemnine in sklenitev najemne pogodbe, za obdobje pred tem datumom pa ne, so povsem zadostni, ustrezni, jasni in razumljivi, medsebojno pa si tudi ne nasprotujejo (kot to sicer zatrjujeta v pritožbi drugo in četrto tožeča stranka), tako da se da v tem delu izpodbijana sodba pritožbeno preizkusiti, kar navsezadnje potrjujejo tudi pritožbe tožečih strank, ki s temi razlogi polemizirajo in jim tudi vsebinsko nasprotujejo. Ti razlogi pa vsebujejo tudi odgovor na drugačne trditve tožnikov, da so toženi stranki podali jasno zahtevo, naj plačuje uporabnino-najemnino, ali pa naj prostore v dvorcu R. izroči proste stvari in oseb tožeči stranki, že v pogovorih leta 2007, zato sodišču prve stopnje pritožbe tožnikov neutemeljeno očitajo, da se do teh njihovih navedb sploh ni opredelilo. Enako velja tudi za razloge v točkah 24. in 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na ugotovitev dejstva prenehanja uporabe dvorca R. s strani tožene stranke, na prenehanje obstoja koristi tožene stranke in prikrajšanja tožeče stranke ter posledično neutemeljenost tožbenega zahtevka tožnikov za čas po 14. 1. 2013, ki so tudi povsem ustrezni in zadostni, da se dajo preizkusiti, ti razlogi pa vsebujejo tako odgovore na navedbe tožene stranke kot tudi odgovore na morebitne drugačne tozadevne navedbe tožečih strank. Neutemeljen je očitek drugo in četrto tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi iz razloga, ker ni izvedlo dokazov z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke in z ogledom na kraju samem. To postopkovno kršitev bi namreč lahko sodišče prve stopnje z neizvedbo določenega dokaza zagrešilo le v primeru, če zavrnitve dokaznega predloga ne bi ustrezno obrazložilo, saj se samo v tem primeru do dokaznega predloga ne bi opredelilo, tega pa mu pritožnika v tem konkretnem primeru niti ne očitata, zavrnitev dokaznih predlogov pa je tudi sicer ustrezno obrazložena v točki 5. izpodbijane sodbe. Povsem nekonkretiziran je očitek drugo in četrto tožeče stranke o neobrazloženi dokazni oceni listinskih dokazov, ki jih je v zvezi z dejstvom uporabe graščine R. predlagala tožeča stranka, saj ne pojasnita, katerih listinskih dokazov tožeče stranke sodišče prve stopnje ni obrazloženo dokazno ocenilo. Neutemeljeno pa neobrazloženost dokazne ocene očitata sodišču prve stopnje tudi v zvezi z dokazom z zaslišanjem tožnika E. E., saj je ta dokaz sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v točkah 13., 20. in 27. obrazložitve izpodbijane sodbe. V točkah 20. do 23. obrazložitve izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje obširno ukvarjalo z vprašanjem, katere prostore v graščini R. je tožena stranka sploh uporabljala in kakšna je bila njihova površina. Navedlo je razloge za svojo dejansko ugotovitev, da je tožena stranka uporabljala zgolj prostore v skupni površini 496,76 m2 in ne v skupni površini 1.096,74 m2, kot so zatrjevali tožniki, se ustrezno in zadostno opredelilo do vseh dokazov, ki so bili izvedeni za ugotovitev tega dejstva, vse te dokaze, tudi (po prvo in tretje tožeči stranki) pritožbeno izpostavljene listinske dokaze tožene stranke (priloge B20, B21, B22 in B23) in dokaz spletne e-strani tožene stranke, do katerih se sodišče prve stopnje opredeljuje v tretjem odstavku 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je dokazno ocenilo, pri tem pa svojo dokazno oceno, ki temelji na dosledni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, povsem ustrezno in zadostno obrazložilo, zato so neutemeljeni očitki prvo in tretje tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do navedb tožnikov, da ima tožena stranka ves čas v izključni posesti in pod ključem 1.096,76 m2, da teh navedb pri odločitvi tudi ni upoštevalo, pa tudi da se ni opredelilo do vseh listinskih dokazov same tožene stranke in njene spletne e-strani, ki se nanašajo na njeno posest in uporabo prostorov v graščini R. Če je sodišče prve stopnje sprejelo drugačne dejanske zaključke, kot so jih ponujale tožeče stranke, to še ne pomeni, da njene drugačne navedbe niso bile slišane, da so bile v celoti spregledane, temveč to pomeni le to, da svojih drugačnih trditev tožniki niso uspeli dokazati, zatrjevana nepravilnost takšnega zaključka sodišča prve stopnje pa lahko predstavlja le pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek, da se v zvezi z ugotavljanjem dejstva „prenehanja uporabe“ prostorov v graščini sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dokazov tožeče stranke, pa prvo in tretje tožeča stranka ne konkretizirata, saj ne navedeta točno, na katere dokaze sploh meri ta njun očitek. Ker sodišče prve stopnje pri presoji tožbenega zahtevka tožečih strank ni uporabilo 96. člena SPZ in njihovega zahtevka na stvarnopravni podlagi ni presojalo, za to odločitev pa je tudi navedlo razloge v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe, s tem, ko ni ugotavljalo zatrjevane nedobrovernosti tožene stranke in v zvezi s temi navedbami tožeče stranke v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je le-ta lahko podana samo v primeru, ko se nanaša na pravno odločilna dejstva, zatrjevana nedobrovernost tožene stranke pa glede na neuporabo stvarnopravne podlage (96. člena SPZ) za presojo tožbenih zahtevkov tožeče stranke ne predstavlja pravno odločilnega dejstva. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi zelo obširno ukvarjalo z dejstvom prenehanja uporabe dvorca R. s strani tožene stranke in njenimi tovrstnimi navedbami, za svoje dejanske ugotovitve v tem delu pa je navedlo povsem dovolj in ustrezne razloge, da se da izpodbijana sodba tudi v tem delu preizkusiti. V teh razlogih so vsebovani tudi odgovori na morebitne spreminjajoče se tovrstne navedbe tožene stranke, pa tudi na drugačne navedbe tožeče stranke o (ne)prenehanju uporabe dvorca R. s strani tožene stranke, zato so neutemeljeni očitki prvo in tretje tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka ves čas spreminjala svoje navedbe o prenehanju uporabe dvorca in da o tem izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, pa tudi, da se ni opredelilo do nasprotnih navedb tožeče stranke v zvezi s temi dejstvi, sodišču pa tudi v zvezi s temi navedbami tako ni mogoče očitati, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo v točki 26. izpodbijane sodbe, ni sledilo tožnikom, da je med strankama obstajalo oziroma obstaja najemno razmerje, da je bila najemna pogodba sklenjena na podlagi konkludentnih dejanj. Pogodbenega razmerja med pravdnima strankama tako ni ugotovilo, zato so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne vse tiste navedbe tožečih strank, ki se nanašajo na (pravilno in zakonito) odpoved pogodbenega razmerja in s tem prenehanje pogodbenega razmerja kot pogoja za prenehanje obveznosti plačevanja ″najemnine″ za uporabo dvorca R. s strani tožene stranke, vključno z navedbami o (ob izteku odpovednega roka) izpraznitvi prostorov in izročitvi nepremičnine tožeči stranki, o izročitvi ključev dvorca, pa tudi vse navedbe, ki se nanašajo na tako „dogovorjeno višino najemnine“, svobodno oblikovanje cene najema, nepravilno ugotavljanje višine tržne najemnine s pomočjo sodnega izvedenca in posledično zatrjevano nesklepčnost ugovorov tožene stranke glede višine najemnine. Ker gre za pravno nepomembne navedbe in dejstva, s tem, ko se do vseh teh navedb sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredeljevalo in ko v zvezi s temi navedbami in dejstvi izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov, ni zagrešilo niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot mu to neutemeljeno očitata prvo in tretje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v točkah od 29. do 31. obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno obrazložilo, zakaj je pri ugotavljanju višine nadomestila za uporabo nepremičnine (višina tržne najemnine) sledilo mnenju sodnega izvedenca, odgovorilo je na vse ugovore oziroma pripombe (tudi) tožečih strank v zvezi z oceno izhodiščne najemnine 3,04 EUR/m2, v zvezi njeno nadaljnjo modifikacijo glede na vpliv velikosti objekta, finalizacije in etaže na 2,4779 EUR/m2 oziroma na mesec bruto 1.230,94 EUR, v zvezi z uporabljenim faktorjem tveganja v višini 15%, zaradi katerega znaša končna ocena pričakovane povprečne višine koristi lastnika oziroma neto najemnine pod posebnimi pogoji za obravnavani objekt 2,1062 EUR/m2 oziroma na mesec 1.046,28 EUR (str. 13 mnenja), pa tudi v zvezi z oceno, da so se od začetka obdobja (od aprila 2007) do dne cenitve najemnine v povprečju zniževale po stopnji 0,10 % mesečno (razpredelnica str. 16 in 17 mnenja). Pojasnilo pa je tudi, zakaj je kot končni znesek neto najemnine uporabilo neto najemnino v višini 2,3913 EUR/m2 oziroma 1.187,90 EUR mesečno (stran 15 mnenja), kolikor bi po oceni izvedenca znašala najemnina z oddajanjem prostorov, namenjenih muzejskim in zgodovinskim zbirkam in drugim kulturnim namenom, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki vseh tožečih strank, da se do vseh njihovih tovrstnih navedb in ugovorov ter pripomb zoper izdelano izvedensko mnenje izvedenca sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo in da o tozadevnih njenih navedbah, ugovorih in pripombah izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, zaradi česar se ne da preizkusiti oziroma da so ti razlogi nerazumljivi. Iz izpodbijane sodbe, t.j. iz točke 31. njene obrazložitve, je tudi povsem jasno razvidno, katero izhodiščno višino tržne najemnine je upoštevalo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine koristi, ki jo je tožena stranka imela od uporabe dvorca R., za katero obdobje uporabe, kako je upoštevalo vsakomesečni korekcijski faktor 0,10% in koliko znaša tako ocenjena najemnina v obdobju od 21. 2. 2011 do 14. 1. 2013, za katerega je sodišča prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov utemeljen, posledično pa so v teh razlogih vsebovani tudi razlogi za zavrnitev preostalega dela tožbenega zahtevka za to obdobje po višini, t.j. zato, ker je bil previsoko postavljen, za obdobje po 14. 1. 2013 pa je sodišče prve stopnje v tej točki obrazložitve še izrecno pojasnilo, da ga je zavrnilo v celoti, ker je v celoti (že po temelju) neutemeljen, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki prvo in tretje tožeče stranke, da je izpodbijana sodba tudi tozadevno nerazumljiva in brez ustreznih razlogov.

23Obstoj absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje na več mestih očita tudi tožena stranka, vendar tudi ona neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožena stranka graščino R. uporabljala brezplačno na podlagi dogovora s Tovarna T. (posredno) ugotovilo v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je tudi še zaključilo, da je s tem, ko so bile z delno odločbo z dne 22. 3. 2007 nepremičnine parc. št. 1/2.S, 309, 310, 311 in 644 vrnjene v last in posest pravnemu predniku, zavezanca Tovarna T. in tožena stranka pa sta jih bila dolžna vrniti v last in posest, odpadla podlaga za brezplačno uporabo nepremičnin, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o ugovoru tožene stranke, da je uporabljala prostore v graščini R. brezplačno na podlagi dogovora s tovarno T., ki je bila imetnica pravice uporabe te nepremičnine, in da zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. V razlogih izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje najprej ugotovi t.i. upniško zamudo tožnikov, kljub takšni ugotovitvi pa nato pozivu prvo tožnice z dne 21. 2. 2011 prizna veljavo v smislu utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka na njegovi podlagi, ni nobenega zatrjevanega nasprotja, saj dejstvo, da so tožniki s svojim ravnanjem v letu 2007, ki ga sodišče prve stopnje opredeli kot t.i. upniško zamudo, takrat privolili v svoje prikrajšanje zaradi uporabe prostorov graščine R. s strani tožene stranke, še ne pomeni, da se ta privolitev tožeče stranke v prikrajšanje ne bi mogla nikoli v bodočnosti tudi končati. Nasprotja tudi ni v razlogih sodbe, ko sodišče prve stopnje na eni strani ugotoviti, da je tožena stranka prostore v graščini R. uporabljala še v juliju 2012, od 1. 8. 2012 pa ne več, nato pa v nadaljevanju zaključi, da je predmetni tožbeni zahtevek utemeljen vse do 14. 1. 2013, saj je sodišče prve stopnje v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo povsem dovolj in povsem ustrezne razloge za svoj materialno pravni zaključek, zakaj je obveznost tožene stranke za plačevanje najemnine trajala vse do navedenega datuma. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen od 21. 2. 2011 dalje (do 14. 1. 2013), ker je takrat prvo tožnica prvič zahtevala od tožene stranke plačilo najemnine, pa tudi ni v nasprotju s stališčem sodne prakse, ki ga v razlogih izpodbijane sodbe v točki 10. obrazložitve povzema tudi sodišče prve stopnje, da zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve, da se, če lastnik od uporabnika ni zahteval uporabe, izročitve ključev, ali plačila uporabnine, šteje, da je sam privolil v svoje prikrajšanje in zato ni upravičen do plačila uporabnine. Neutemeljeni pa so tudi očitki tožene stranke, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo njenih ugovorov glede zneska koristi po višini kot izhajajo iz njenih vlog v dosedanjem postopku, v katerih je tozadevno izpostavljala, da gre za prostore izrednega lokalnega in kulturnega pomena, ki se jih kot takih ne da uporabljati v poslovne namene, ter da se zato izpodbijana sodba zaradi svojih pomanjkljivosti ne da preizkusiti, ker so njeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma si nasprotujejo, saj tako zatrjevana kršitev ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka, temveč kvečjemu absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ali pa pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa nista podana, saj je sodišče prve stopnje navedena dejstva upoštevalo pri odmeri višine uporabnine v skladu z mnenjem izvedenca, ki je ta dejstva ustrezno upošteval pri svojem izračunu mesečnih zneskov uporabnine. Do vseh teh pripomb tožene stranke na pisno izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke, se je le-ta ustrezno opredelil tekom svojega zaslišanja na sodišču na naroku dne 18. 11. 2014, sodišče prve stopnje pa v razlogih sodbe v točkah od 29. do 31.

24Povsem nekonkretiziran je očitek prvo in tretje tožeče stranke, da so dejanski zaključki mestoma celo zunaj trditev strank v tem postopku, kar pomeni kršitev razpravnega načela po 7. in 212. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP in da je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj ne pojasnita, katera dejstva naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, ne da bi za to imelo podlago v trditvah pravdnih strank.

25Očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odločalo izven zatrjevanja pravdnih strank, ker tožeča stranka nikoli ni postavila trditve, da bi predmetne prostore morebiti sploh oddajala v najem oziroma ni konkretizirala, če in kako bi razpolagala s predmetnimi prostori, če bi jih prevzela, pa je neutemeljen, saj tega dejstva, da bi predmetne prostore tožeča stranka oddajala v najem, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni ugotovilo. Dejstvo, da se je višina nadomestila koristi od uporabe nepremičnine ugotavljala z vidika višine tržnih najemnin v prostem prometu, namreč še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo oziroma zaključilo, da bi predmetne prostore tožeča stranka tudi dejansko oddajala v najem.

26Neutemeljen je tudi očitek prvo in tretje tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določila 286., 337. in 362. člena ZPP, ker je kot pravočasne upoštevalo navedbe tožene stranke o prenehanju uporabe prostorov v dvorcu R. v pripravljalnih vlogah z dne 18. 8. 2016 in z dne 17. 10. 2016, čeprav so bile te navedbe in predlagani dokazi prepozni. Omenjeni pripravljalni vlogi je namreč tožena stranka vložila in v njih navedla tovrstna dejstva v skladu z navodilom v prvem razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 2377/2016 z dne 12. 5. 2016 in v skladu s pozivnim sklepom sodišča prve stopnje z dne 30. 6. 2016, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo v okviru svoje obveznosti izvajanja materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP, zato je tožena stranka vsa dejstva, ki se nanašajo na prenehanje uporabe prostorov v dvorcu R. in s katerimi je dejansko le konkretizirala in dopolnila svoje že predhodno obstoječe navedbe o prenehanju uporabe teh prostorov, navajala pravočasno in jih je sodišče prve stopnje kot taka pravilno upoštevalo tudi pri svoji odločitvi. Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve določb o prekluzijah tako glede na obrazloženo ni podana.

27Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je s (pravnomočnostjo) delne denacionalizacijske odločbe z dne 22. 3. 2007 odpadla podlaga za brezplačno uporabo nepremičnin, zato so povsem neutemeljeni očitki prvo in tretje tožeča stranka sodišču prve stopnje, da je kršilo določilo 362. člena ZPP tudi iz razloga, ker ni sledilo takšnemu stališču Višjega sodišča v Ljubljani v prvem razveljavitvenem sklepu opr. št. III Cp 2377/2016 z dne 12. 5. 2016.

28Tožeče stranke v pritožbah sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo kršitev 362. člena ZPP in posledično relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni sledilo napotilu pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Cp 283/2018 z dne 29. 11. 2018 glede angažiranja izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil tržno vrednost najemnine glede dvorane v graščini R., česar v prvotnem mnenju ni cenil. Pritožbeno sodišče je namreč sodišču prve stopnje naložilo izvedbo tega dokaza, t.j. dopolnitev dokaza z izvedencem, samo za primer, če bi se to izkazalo za potrebno, t.j. v primeru, če bi ugotovilo, da je tožena stranka uporabljala večjo površino objekta graščina R. in ne zgolj 496,76 m23. Ker pa sodišče prve stopnje uporabe večje površine tega objekta ni ugotovilo, je potreba po dopolnitvi dokazovanja z izvedencem odpadla.

29Neutemeljeni so tudi očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno, s kršitvijo postopkovnih pravil, zaključilo prvi narok za glavno obravnavo dne 4. 3 2013 kljub temu, da je tožena stranka zahtevala izločitev sodnice in zaradi nestrinjanja z nadaljevanjem naroka zapustila ta narok zapustila predčasno in da bi zato moralo sodišče prve stopnje kot pravočasno upoštevati tudi njeno vlogo z dne 5. 6. 2013. Sodnica je namreč kljub zahtevi za izločitev v skladu s 1. odstavkom 74. člena ZPP lahko nadaljevala z narokom, sam predčasen odhod tožene stranke z naroka pa tudi ne preprečuje dokončanja naroka. Iz navedenega razloga tako ni prišlo do kršitve določbe 286. člena ZPP o pravočasnosti vlog, s tem smiselno zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

30Prvo in tretje tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata tudi kršitev 2. člena ZPP, t.i. načela dispozitivnosti. To kršitev utemeljujeta z navedbo, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o vseh njunih tožbenih zahtevkih, da je zaključilo, da ni podlage za ugotavljanje in presojanje zahtevka tožečih strank iz naslova uporabe zemljišč, pa tudi z navedbo, da je to kršitev sodišče prve stopnje zagrešilo, ker tožbenega zahtevka ni presojalo tudi na stvarno pravni podlagi, ker pri svoji odločitvi ni uporabilo tudi 96. člena SPZ. Zatrjevani kršitvi pa ne predstavlja kršitve načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, ki sodišču nalaga obveznost, da v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov in da ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče. V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, namreč ne gre za bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, pač pa za položaj iz 325. člena ZPP. Če sodišče prve stopnje v izreku svoje odločbe izpusti odločitev o delu zahtevka, tako pride v poštev le izdaja dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP), ki je institut (posebej) predviden namesto oziroma poleg pritožbe za odpravo prav takšne (specifične) napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v prej izdani sodbi, do kakršne naj bi prišlo glede na pritožbene navedbe (tudi) v obravnavani zadevi – opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku, ki je (bilo) predmet pravde. Sodbo (lahko) dopolni (zgolj) tisto sodišče, ki je obravnavano napako zagrešilo, pa še to ne po uradni dolžnosti, ampak le na predlog stranke, ki je vezan na (prekluzivni) rok petnajstih dni od prejema sodbe (1. odstavek 325. člena ZPP). Takšnega predloga pa pritožnika nista podala. V primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, pa se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena4. Z zaključkom v točki 23. obrazložitve, da ni bilo podlage za ugotavljanje in presojanje njihovega zahtevka iz naslova uporabe zemljišča, sodišče prve stopnje tožnikom ni odreklo sodnega varstva in ni kršilo načela dispozitivnosti, temveč je le pojasnilo, da je njihov tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen in ga je iz tega razloga moralo zavrniti, saj tudi po pozivu sodišča trditev in dokazov v zvezi z uporabo zemljišča niso ustrezno dopolnili. Nestrinjanje s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je tudi izraženo v pritožbi prve tožeče stranke in tretje tožeče stranke, tako dejansko predstavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zgolj pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in ne kršitve načela dispozitivnosti pa predstavlja tudi zatrjevana neuporaba določene pravne podlage.

31Sodišče prve stopnje je s sklepom na naroku dne 21. 9. 2020 dopustilo spremembo tožbe z dne 15. 2. 2020, ki jo je tožeča stranka v spis vložila dne 18. 3. 2020, sodišče prve stopnje pa prejelo dne 19. 3. 2020, ko je poleg že obstoječih zahtevkov podala še zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od vključno meseca decembra 2014 do vključno meseca januarja 2020. Ker zoper ta sklep ni posebne pritožbe, sta toženi stranki svoje nestrinjanje s sklepom izrazili v predmetni pritožbi, kot je povzeto zgoraj. Pritožbeno sodišče se s toženo stranko ne strinja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dovolilo spremembo tožbe, saj je pravilno štelo, da je dovolitev takšne spremembe tožbe smotrna. Po obrazloženem je torej sodišče prve stopnje odločitev sprejelo skladno z določbo 1. odstavka 185. člena ZPP. Z dovolitvijo spremembe tožbe se je preprečila vložitev nove tožbe in s tem nastanek novih stroškov. Sodišče prve stopnje zato s takšnim postopanjem ni kršilo pravil postopka, kot je očitano v pritožbi in ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

32Neutemeljeni so nadalje tudi očitki sodišču prve stopnje, da ni podalo temeljite dokazne ocene in da ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Vsem navedenim kriterijem izpodbijana sodba nedvomno ustreza. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedi vseh zaslišanih strank kot tudi izpovedi zaslišanih prič, dokaz z izvedencem gradbene stroke Z. Z. ter druge izvedene listinske dokaze, pri čemer je določene dokaze ocenilo že ob samih povzetkih njihove bistvene vsebine, do drugih pa se je opredelilo v sklepni dokazni oceni pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je obravnavalo, ko je opravilo še presojo vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi, ko je natančno pojasnilo, kateri izvedeni dokazi in iz katerih razlogov so pri presoji odločilnih dejstev v tej zadevi pretehtali.

33Pritožbene navedbe, s katerimi tožeče stranke vztrajajo pri svojih predhodnih navedbah v zvezi s trajanjem in obsegom uporabe dvorca R. s strani tožene stranke, v zvezi z lastnim prikrajšanjem in koristjo tožene stranke zaradi njene uporabe nepremičnin tožnikov, pa tudi v zvezi z (ne)privolitvijo v prikrajšanje, s katerimi glede teh dejstev podajajo lastne dejanske zaključke in lastno videnje rezultata dokazovanja, izpostavljajo in povzemajo določene izvedene dokaze oziroma določene dele izvedenih dokazov (npr. na dokaz z zaslišanjem tožnika E. E. v delu, v katerem je izpovedoval, da tožena stranka tožnikov ni nikoli pozvala na prevzem prostorov v graščini, na dokaz o zaslišanju priče V. V. v delu, v katerem je ta priča otvoritev muzeja v dvorcu R. umeščala še v leto 2012), izpodbijajo verodostojnost določenih izvedenih dokazov (npr. dokaza z zaslišanjem župana tožene stranke in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke Z. Z.), podajajo lastno razlago vsebine izvedenih dokazov (prvo in tretje tožeča stranka npr. listinskih dokazov: dopisa prvo tožnice z dne 21. 2. 2011, dopisa tožene stranke z dne 14. 1. 2013, dopisa tožene stranke z dne 1. 12. 2017, poslanega FURS-u in spletne e-strani tožene stranke, drugo in četrto tožeča stranka pa tudi denacionalizacijske določbe z dne 10. 1. 2008) in svojo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, pa dejansko izražajo njihovo nestrinjanje s samo dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovimi dejanskimi zaključki, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan. Očitki o nekritični in neobrazloženi dokazni oceni, ki naj bi dajala predvsem poudarek dokazom tožene stranke, jih interpretirala v njeno korist, zanemarjala pa dokaze tožeče stranke, so neutemeljeni. S tem, ko tožeče stranke opozarjajo zgolj na posamezne dele izpovedi tožnika E. E., na posamezne dele izpovedi župana tožene stranke kot njenega zakonitega zastopnika, na posamezne dele izpovedi priče V. V. ter nekaterih drugih prič in na določene listinske dokaze, ki jih hkrati še interpretirajo po svoje, opozarjajo le na tisto, kar je v korist tožeči stranki, prezrejo pa celoto. Zato s takšno selektivno lastno enostransko dokazno oceno ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost celovite, izkustveno logične in življenjske dokazne ocene sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na razloge katere se v izogib ponavljanju kot pravilne sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

34Prvo in tretje tožeča stranka tako povsem neutemeljeno sodišču prve stopnje očitata zmotno presojo dokaza z zaslišanjem župana tožene stranke, ki mu očitata neresnično oziroma krivo pričanje, saj je sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah 17. in 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, izpovedi župana sledilo le v delu, v katerem je le-ta izpovedoval o tem, da je imela tožena stranka graščino vključeno v razvojne načrte, da je pridobila podatke pri drugih muzejih glede najemnine in dala tožnikom svojo ponudbo, da so si nato s tožniki glede ponudbe dopisovali, da pa do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo, pa tudi v delu, v katerem je izpovedoval o tem, da takratna KS R. in društvo S., v okviru katerega je delovala knjižnica po dogovoru s tovarno T. v graščino preselila knjige iz stare knjižnice, da je prostovoljno gasilsko društvo imelo nad kmetijskim delom gasilski avto, pa tudi, da se je kasneje v graščini postavila zbirka R. skozi čas, da so se vsi ti prostori uporabljali po dogovoru s tovarno T. brezplačno in je bilo prepričanje, da dogovorjeno velja tudi naprej, dokler tožniki ne rečejo drugače, ni pa tej izpovedi sledilo v delu, ki jo kot neresnično izpostavljata pritožnika, da „občina R. ni imela v posesti in uporabi tako nobenih prostorov nikoli“, saj je ugotovilo, da je tožena stranka v določenem obsegu te prostore uporabljala vse do avgusta leta 2012.

35Dokazno nepodprte oziroma celo v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, s tem pa neutemeljene so tudi navedbe prvo in tretje tožeče stranke, da naj bi šlo pri dopisu tožene stranke z dne 14. 1. 2013 za neresničen dokaz, da naj bi bil ta dopis zgolj izjava same tožene stranke, da ne uporablja več nobenih prostorov v graščini in da se ključi teh prostorov nahajajo pri njej, sestavljena po vložitvi tožbe v tem postopku s ciljem, da bi si tožena stranka s tem olajšala svoj položaj v tem postopku, saj je sodišče prve stopnje tudi na podlagi oziroma predvsem na podlagi drugih izvedenih dokazov s potrebno stopnjo zanesljivosti (215. člen ZPP) ugotovilo5, da je tožena stranka prostore v graščini R. uporabljala še julija 2012, od 1. 8. 2012 pa ne več.

36Ker je sodišče prve stopnje tako pravilno, dokazno podprto, ugotovilo, da tožena stranka že v mesecu avgustu 2012 ni več uporabljala prostorov graščine R. in da dogajanje po 14. 1. 2013 ni pomembno za odločitev, tožeče stranke ne morejo uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje dejstvo prenehanja uporabe prostorov graščine R. s strani tožene stranke zmotno ugotovilo iz razloga, ker ni opravilo ogleda na kraju samem. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe, se lahko z ogledom ugotavlja obseg in način uporabe samo v času, ko je uporaba v trajanju, za takšen primer pa v tej zadevi ne gre.

37Neutemeljeni so tudi očitki prvo in tretje tožeče stranke o zmotni presoji dopisa tožene stranke z dne 1. 12. 2017, poslanega FURS-u. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, izraženim v njegovi dokazni oceni tega dokaza, da je (tudi v luči drugih izvedenih dokazov, ki so vsi potrjevali navedbe tožene stranke, da je v dvorcu R. uporabljala le prostore v skupni površini 496,76 m2 in ne v površini 1.096,76 m2) potrebno upoštevati namen tega dopisa tožene stranke, ki pa je bil v tem, da je tožena stranka z njim FURS sporočila podatek glede časa uporabe prostorov v graščini (sporočila je, kdaj je uporabo prostorov v graščini opustila), ni pa z njim dajala podatkov o površini. Upoštevaje ta namen dopisa z dne 1. 12. 2017, pa temu dokazu sodišče prve stopnje povsem pravilno ni podelilo večje vrednosti in prednosti v primerjavi z ostalimi izvedenimi dokazi, s katerimi se je prav tako ugotavljal obseg uporabe prostorov v graščini R. s strani tožene stranke. Ker so vsi ostali izvedeni dokazi, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo in jih dokazno ocenilo v točkah od 20. 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, dokazovali, da je tožena stranka v graščini uporabljala le v prostore v površini 496,76 m2, je sodišče prve stopnje tako s potrebno stopnjo zanesljivosti (215. člen ZPP) in s tem pravilno zaključilo, da je tožena stranka uporabljala zgolj prostore graščine v tem obsegu.

38Drugo in četrto tožeča stranka pa sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata zmotno dokazno oceno dokaza denacionalizacijske odločbe z dne 10. 1. 2008, s katero je bilo odločeno o vrnitvi nepremičnin parc. št. 318/4 in 313/1, obe k. o. R., in s tem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, da iz te odločbe ni jasno, kdo je bil zavezanec za vrnitev, saj je takšna ocena tega izvedenega dokaza s strani sodišča prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilna, saj v njej ni navedena oseba, ki bi morala omenjeni parceli vrniti tožnikom. Pravilnosti tega zaključka sodišča prve stopnje pritožnika ne moreta izpodbiti s sklicevanjem na dejstvo, da se je ta denacionalizacijska odločba vročala tudi toženi stranki, in da naj bi to in tudi dejstvo, da sta bili do spremembe vpisa lastninske pravice na podlagi te odločbe v zemljiški knjigi ti dve parceli v lasti tožene stranke, kazalo na to, da je bila tožena stranka denacionalizacijski zavezanec za njuno vračilo po ZDen. Tudi sicer pa je vprašanje, kdo je bil denacionalizacijski zavezanec za vračilo omenjenih parcel tožnikom, za odločitev v tej zadevi (postalo) pravno nepomembno iz razloga, ker tožniki niso ustrezno dopolnili svoje trditvene podlage glede obsega in namena (so)uporabe teh parcel s strani tožene stranke, s čimer so v tem delu onemogočili ugotavljanje (višine) lastnega prikrajšanja.

39Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je z dopisom z dne 21. 2. 2011 tožeča stranka od tožene stranke zahtevala dopustitev uporabe prostorov v graščini R., saj je ugotovilo le to, da je s tem dopisom tožeča stranka prvič pozvala toženo stranko za plačilo najemnine in sklenitve najemne pogodbe6, zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje dokaz z dopisom prve tožnice z dne 21. 2. 2011 nepravilno dokazno ocenilo, ker je na njegovi podlagi očitno zmotno interpretiralo, da je bila v tem dopisu vsebovana tudi ta zahteva tožeče stranke.

40Sodni izvedenec gradbene stroke Z. Z. je na vse pravno pomembne pripombe pravdnih strank odgovoril in razčistil vse morebitne nejasnosti v svojem pisnem mnenju z dne 15. 6. 2014, ko je bil kot izvedenec zaslišan na naroku dne 18. 11. 2014, na vse te pripombe in ugovore pravdnih strank glede izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa je v izpodbijani sodbi v točkah od 29. do 31. obrazložitve odgovorilo tudi sodišče prve stopnje, zato pravdne stranke s ponavljanjem že predhodno navajanih pripomb zoper to mnenje sodnega izvedenca, ki so bile v dokaznem postopku z izvedencem pred sodiščem prve stopnje že ustrezno rešene, v pritožbi ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke in posledično tudi ne v pravilnost na njegovi podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče tako povsem soglaša s pojasnili in zaključki sodišča prve stopnje v točkah od 29. do 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pri oceni koristi z vidika višine tržne najemnine v prostem prometu v celoti sledilo oceni sodnega izvedenca, ki je izhajal iz primerljivih objektov, tržne najemnine zanje ter uporabil korekcijo glede na lastnosti obravnavanega objekta (lokacija, velikost prostorov, leto gradnje in vzdrževanje, etažo, namembnost, ter tržne pogoje najema), glede na vse to pa ocenil, da znaša ocenjena izhodiščna najemnina 3,04 EUR/m2, ki se nadalje modificira glede na vpliv velikosti objekta, finalizacije in etaže, ter ocenil, da upoštevaje vse to znaša 2,4779 EUR/m2 oziroma na mesec bruto 1.230,94 EUR. Pravilno je sledilo tudi mnenju sodnega izvedenca, da gre pri oceni koristi, ki bi jo imel lastnik, če bi lahko prosto razpolagal z (nezasedenim) objektom, dejansko za simulacijo fiktivnega gospodarjenja z nepremičnino z vidika položaja lastnika v začetku obračunskega obdobja in da je v takem primeru treba predvideti določeno tveganje izpada najemnine, kar je faktor, ki se v stroki upošteva pri dolgotrajnih najemih (npr. nezmožnost oddajanja za določen čas med posameznimi najemi, ker v realnih razmerah prihaja do spremembe najemnikov in posledično do obdobij neizkoriščenosti najema) v izbrani oceni 15% ter da posledično znaša končna ocena pričakovane povprečne višine koristi lastnika oziroma neto najemnine pod posebnimi pogoji za obravnavani objekt 2,1062 EUR/m2 oziroma na mesec 1.046,28 EUR (str. 13 mnenja). Pritožbeno sodišče namreč soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je navedeno 15% korekcijo cene potrebno upoštevati tudi v tem primeru, saj je glede na vsebino te pravde jasno, da tožniki in toženka niso dosegli soglasja v višini najemnine in bi bili tožniki tako postavljeni v začetni položaj iskanja najemnika in bi bili soočeni ravno s tem tveganjem, ki ga je izvedenec predvidel in ocenil na 15%. Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sledilo tudi mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke, ki je pojasnil, da se vse te ocenjene najemnine nanašajo na čas izdelave izvedenskega mnenja v juniju 2014, zaradi česar je izvedenec izračunal tudi posamezne mesečne zneske ocenjene najemnine za prejšnje obdobje in pri tem upošteval, da so se najemnine od začetka obdobja do dne cenitve v povprečju zniževale po stopnji 0,10 % mesečno (razpredelnica str. 16 in 17 mnenja). Prav tako je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je potrebno v tem primeru uporabiti po izvedencu ocenjeno višino najemnine, ki bi jo lahko tožniki iztržili z oddajanjem prostorov, namenjenim muzejskim in zgodovinskim zbirkam in drugim kulturnim namenom in bi znašala neto 2,3913 EUR za kvadratni meter oziroma 1.187,90 EUR mesečno (stran 15 mnenja), pri čemer je za potrebe tega kriterija izvedenec uporabil podatke Ministrstva za kulturo glede najemnin za muzeje in primerljive prostore v drugih krajih Slovenije. Ker so se od leta 2007 najemnine zniževale po stopnji 0,10 % mesečno, je temu ustrezno izvedenec izračunal tudi posamezne zneske ocenjene najemnine za prejšnje obdobje, kar je razvidno iz njegovega mnenja na strani 16 in 17. Pritožbeno sodišče soglaša s pojasnili sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pojasnilih sodnega izvedenca, da je graščina je specifičen objekt in je težko najti primerljive objekte in podatke, ter da je zato izvedenec skušal poiskati tiste, za katere je ocenil, da so najbližje. Ravno zaradi svoje specifičnosti se pri graščini krog potencialnih najemnikov bistveno zmanjša od povprečnih nepremičnin. Zaradi nadpovprečnih stroškov vzdrževanja noben najemnik ni pripravljen plačevati nadpovprečne najemnine, odbitek zaradi tveganja izpada najemnine pa se upošteva pri dolgotrajnih najemih, kar je strokoven standard, saj v realnih razmerah prihaja do sprememb najemnikov in pri tem do obdobja neizkoriščenosti najema, lahko tudi do neplačil najemnine in izgube najema. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi mnenja sodnega izvedenca tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno zaključilo, da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati najemnino za muzejske in podobne prostore, saj je tožena stranka prostore v graščini uporabljala prav za ta namen, ravno specifika graščine, njena starost, lega in velikost pa sta tovrstno uporabo tudi omogočila. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno tudi zaključilo, da je primerna tržna najemnina za februar 2011 1.235,42 EUR, od takrat dalje pa ob vsakomesečnem korekcijskem faktorju 0,10% ustrezno nižje in sicer za marec 1.234,23 EUR, april 1.233,04 EUR..., kot je to ugotovilo na podlagi zadnje kolone 17. strani mnenja.

41Med pravdnima strankama je bilo ves čas postopka nesporno, da je v času izdaje delne denacionalizacijske odločbe iz leta 2007 Občina R. že obstajala in da je (tudi ona) uporabljala nekatere prostore v graščini R., ki je bila predmet vračila po delni denacionalizacijski odločbi z dne 22. 3. 2007, zato za odločitev v tej zadevi dejstvo, kdaj je nastala Občina R., ali leta 1989 ali leta 1998, ni pravno odločilno, morebitna nepravilna ugotovitev tega dejstva v izpodbijani sodbi pa posledično ne izkazuje utemeljenosti pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga sodišču prve stopnje očitata v zvezi s tem dejstvom pritožbi drugo in četrto tožeče stranke ter tožene stranke.

42Ker, kot je bilo že predhodno obrazloženo, temeljijo na pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje, pri kateri je bil dosledno in pravilno upoštevan tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP, so povsem pravilne tudi vse dokazno podprte dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki so jih pravdne stranke pritožbeno sicer izpodbijale, vendar neuspešno.

43Pravdni stranki niti ne izpodbijata dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka v teku denacionalizacijskega postopka predlagala tožnikom sodelovanje pri obnovi in oživitvi graščine, ki jo je vključilo v svoje razvojne projekte, tožniki pa so pobudo kot preuranjeno zavrnili, da je tožena stranka tožnike tudi obvestila, da ima interes za odkup nepremičnine, da je po izdaji delne odločbe o denacionalizaciji stečajni upravitelj v imenu zavezanca za vrnitev pozval tožnike na prevzem graščine 10. 7. 2007 in 24. 10. 2007, kamor je bila vabljena tudi tožena stranka, ki je imela ključe graščine, vendar se tožniki na vabili niso odzvali, pri čemer se prvega prevzema 10. 7. 2007 prva tožnica ni udeležila iz zdravstvenih - torej opravičenih razlogov, drugi tožniki pa opravičenega izostanka niso izkazali, predaje dne 24. 10. 2007 pa se tožniki niso udeležili, prav tako pa niso navedli opravičljivih razlogov. Čeprav je pritrditi tožečim strankam, da tožena stranka ni bila denacionalizacijski zavezanec za vračilo graščine R. in da zato delna denacionalizacijska odločba z dne 22. 3. 2007 glede vračila tega premoženja med pravdnima strankama ni ustvarjala upniško-dolžniškega razmerja ter da posledično zato v njunem medsebojnem razmerju zaradi opustitve sodelovalne dolžnosti tožeče stranke tudi ni moglo priti do t.i. upniške zamude, pa je ravnanje tožnikov v zvezi s prevzemom tega premoženja na podlagi odločbe z dne 22. 3. 2007 pravno pomembna okoliščina tudi v razmerju do tožene stranke. Po pravnomočnosti te delne odločbe je namreč odpadla podlaga za brezplačno uporabo prostorov graščine R. s strani tožene stranke. Ker pa je pri prevzemu graščine na strani denacionalizacijskega zavezanca v skladu z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki pritožbeno niso izpodbijane, sodelovala tudi tožena stranka, ki je bila tudi sama vabljena na prevzem graščine, ker je imela ključe graščine in je določene prostore v graščini tudi uporabljala, je na podlagi takšnega ravnanja tožnikov, ko se brez upravičenega razloga niso odzvali na (drugi) poziv za prevzem graščine, ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 198. člena OZ v zvezi s 190. členom OZ, povsem pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so tožniki z opustitvijo svoje sodelovalne dolžnosti pri prevzemu graščine R. po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe z dne 22. 3. 2007 hkrati izrazili tudi svojo privolitev v prikrajšanje zaradi nadaljnje uporabe te nepremičnine s strani tožene stranke, ter da je le-ta trajala tako dolgo, dokler tožniki od tožene stranke niso zahtevali plačila najemnine-uporabnine in sklenitve najemne pogodbe, kar pa se je po dokazno podprti ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki temelji na dopisu prve tožnice z dne 21. 2. 2011, zgodilo šele s tem dopisom, ki predstavlja prvi pisni poziv tožnikov za plačilo najemnine in sklenitev najemne pogodbe. Dokazno nepodprte, brez opore v izvedenih dokazih, so namreč ostale navedbe tožnikov, da so že pred tem dopisom in vseskozi po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe z dne 22. 3. 2007 toženo stranko pozivali k plačilu najemnine/uporabnine ali pa k izpraznitvi in izročitvi prostorov dvorca, ki jih (je) uporablja(la) tožena stranka ter opustitev uporabe in vsakih posegov v prostore in zemljišče, saj takšnega zaključka ne omogoča niti ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki prav tako ni pritožbeno izpodbijana, da so do 21. 2. 2011 med strankama potekali pogovori glede graščine, da sta stranki predstavljali svoje ponudbe in sicer tožena stranka interes za nakup, možnost upravljanja in najema, tožniki pa glede najema, pa tudi, da je še po vložitvi tožbe tožena stranka z dopisom z dne 9. 2. 2012 posredovala tožnikom svojo ponudbo glede najema.

44Pritožbeno sodišče ob takšnih pravilnih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje, da so tožniki s svojim ravnanjem ob prevzemu graščine R. v letu 2007 privolili v prikrajšanje zaradi uporabe prostorov graščine R. s strani tožene stranke in da je ta privolitev v prikrajšanje prenehala šele 21. 2. 2011, soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožniki ob pravilni uporabi 198. člena v zvezi s 190 členom OZ vse do 21. 2. 2011 niso upravičeni od tožene stranke zahtevati plačila uporabnine za uporabo prostorov graščine R., zaradi česar je povsem pravilno kot neutemeljen v celoti zavrnilo njihov tožbeni zahtevek za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011.

45Ob dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka prostore v graščini R. uporabljala še julija 2012, od 1. 8. 2012 dalje pa ne več in ob njegovih dokazno podprtih ugotovitvah v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka prvi tožnici z dopisom z dne 14. 1. 2013 sporočila, da ne uporablja več nobenih prostorov v graščini in da se ključi teh prostorov nahajajo pri njej, pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je s tem dnem (14. 1. 2013) v skladu s 198. členom OZ prenehala obveznost tožene stranke za plačilo uporabnine za uporabo prostorov v graščini R., saj je takrat tožeča stranka tudi izvedela za možnost, da lahko sama prične z uporabo teh prostorov. Drugačna stališča obeh pravdnih strank o trenutku prenehanja obveznosti plačila uporabnine, izražena v njihovih pritožbah, so po oceni pritožbenega sodišča pravno zmotna. Posledično je pravilen tudi zaključek in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine v celoti neutemeljen tudi za nadaljnje obdobje od 15. 1. 2013 dalje (do vključno 23. 1. 2020).

46Dokazno podprte so tudi vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, vsebovane v točkah od 20. do 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, o obsegu uporabe graščine R. s strani tožene stranke. Pravilne so tako dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uporabljala zgolj prostore v skupni površini 496,76 m2 (t.j. pritličje severnega trakta v velikosti 231,6 m2, kjer se je nahajala zbirka „R. skozi čas“, v nadstropju severnega trakta arhiv občinske knjižnice R. v velikosti 40,16 m2 in pritličje bivših hlevov v velikosti 225 m2, v katerem se nahaja zbirka „R. skozi čas“), ne pa tudi glavne dvorane s pripadajočimi prostori v izmeri cca 600 m2. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožniki svojih trditev, da je tožena stranka uporabljala in souporabljala tudi zemljišča ob graščini R., tudi po pozivu sodišča prve stopnje niso ustrezno konkretizirali in dopolnili, zaradi česar so te navedbe ostale nesklepčne in v tem delu niso omogočale ugotavljanja prikrajšanja tožeče stranke (oziroma koristi tožene stranke). Glede na to, da so tožniki v tožbi zatrjevali tudi uporabo in souporabo zemljišč - večih parcel, toženka pa je te navedbe prerekala in navajala, da ne ve, zakaj tožniki naštevajo vse parcele v neposredni bližini graščine, ki jih tožena stranka ne uporablja, prav tako pa ni jasno, kaj naj bi pomenila (so)uporaba zemljišč, je ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, da je iz seštevka v tožbi navedenih površin parcel razvidno, da območje okoli graščine obsega 11.292 m2, parcela z graščino pa 5.517 m2, da gre za velike površine, za katere tožniki niso določno navedli, v kakšnem obsegu in za kakšen namen jih tožena stranka uporablja oziroma souporablja, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je tožeče stranke na naroku dne 10. 2. 2020 v okviru materialnega procesnega vodstva na podlagi 285. člena ZPP pozvalo, da navedbe in dokazne predloge ustrezno dopolnijo tako, da opredelijo zemljišče določno in da opredelijo obseg in vrsto uporabe posameznega zemljišča ter dopolnijo trditve o souporabi. Stališče tožečih strank, da takšen poziv sodišča prve stopnje ni bil potreben, da so bile že predhodno njihove trditve glede obsega uporabe in souporabe zemljišča ob graščini R. dovolj konkretizirane, je po oceni pritožbenega sodišča pravno zmotno, saj zgolj navedbe tožnikov, na katere se sklicujejo tudi v pritožbi, da tožena stranka ta zemljišča uporablja za dovoz, zadrževanje obiskovalcev muzejev, raznih zbirk, turističnega informacijskega centra, parkiranje avtomobilov, za razne stalne in občasne prireditve, razstave, oglede, aktivnosti in dejavnosti, ter da v poletnem času na dvorišču graščine potekajo tudi kulturne prireditve, ne konkretizirajo dovolj natančno zemljišč, na katerih se vse te dejavnosti vršijo, niti površine zemljišč, ki se uporabljajo oziroma souporabljajo za zatrjevane dejavnosti. Čeprav je, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, uporaba prostorov v stavbi nedvomno povezana z uporabo zemljišča ob njej, pa iz uporabe stavbe oziroma njenega dela ni mogoče avtomatično zaključiti, da se uporablja tudi celotna površina vseh okoli ležečih parcel in za kakšen namen. Ker je na tožnikih bilo trditveno in dokazno breme glede opredelitve obsega zemljišča in namen uporabe oziroma souporabe, saj sicer prikrajšanja ni mogoče ugotavljati, je zaradi neizpolnitve zahteve po konkretizaciji oziroma ustrezni dopolnitvi obstoječih trditev in dokazov tožeče stranke, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v tem konkretnem primeru ni bilo podlage za ugotavljanje in presojanje njihovega zahtevka iz naslova uporabe zemljišč, saj je bil v tem delu njihov tožbeni zahtevek zaradi pomanjkljive trditvene podlage nesklepčen.

47Ker je sodišče prve stopnje tudi višino prikrajšanja tožeče stranke (oziroma nadomestila za doseženo korist tožene stranke zaradi uporabe nepremičnine tožeče stranke) ugotovilo dokazno podprto, t.j. na podlagi izvedenskega mnenja oziroma cenitve izvedenca gradbene stroke Z. Z., so tudi tozadevne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah od 28. do 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, povsem pravilne in popolne, zavzemanje tožečih strank za ugotovitev višjega nadomestila in tožene stranka za ugotovitev nižjega nadomestila pa nima opore v izvedenih dokazih in je iz tega razloga tudi povsem neutemeljeno. Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki jih je v bistvenem povzelo že samo v točki 40. obrazložitve te odločbe, obširneje pa jih je v že prej citiranih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje in na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je primerna tržna najemnina za februar 2011 1.235,42 EUR, od takrat dalje pa ob vsakomesečnem korekcijskem faktorju 0,10% ustrezno nižje in sicer za marec 1.234,23 EUR, april 1.233,04 EUR..., kot je to ugotovilo na podlagi zadnje kolone na 17. strani mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke in da je tako tožena stranka dolžna plačati tožnikom za obdobje od 21. 2. 2011 do 14. 1. 2013 27.836,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in sicer vsakemu 1/4 oziroma po 1/4 vsakega pokojnika tožnika njegovim dedičem (točka I. izreka izpodbijane sodbe), v presežku za zahtevano plačilo nad navedenim zneskom za obdobje od 21. 2. 2011 do 14. 1. 2013 in v celoti za čas po 14. 1. 2013 (do 21. 3. 2014), za katerega je bilo predhodno že ugotovljeno, da tožeča stranka do plačila uporabnine ni upravičena že po samem temelju, pa je tožbeni zahtevek v višini 17.083,96 EUR s pripadki pravilno zavrnilo (točka II. izreka). Glede na predhodne pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da že po temelju ni utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine za čas od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011, pa tudi za čas po 14. 1. 2013, je pravilna tudi celotna zavrnitev tožbenega zahtevka prvo tožnice za vtoževano obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011 in za čas od 14. 1. 2013 do vključno novembra 2014 (točka III. izreka), prav tako pa za vse tožeče stranke tudi celotna zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine v višini 186.000,00 EUR s pripadki za celotno vtoževano obdobje od vključno decembra 2014 do januarja 2020 (točka IV. izreka).

48Prvo in tretje tožeča stranka tudi ne moreta uspeti s pritožbeno navedbo, da bi bilo mogoče višino uporabnine v tem konkretnem primeru ugotoviti samo s pomočjo oglasov, saj je zaradi specifike konkretnega objekta, t.j. graščine, njenega pomena na lokalni ravni, zaradi namena, za katerega je tožena stranka uporabljala poslovne prostore v tem objektu, pa tudi zaradi drugih dejavnikov, od katerih je odvisna višina tržne najemnine, ki se v sodni praksi priznava kot nadomestilo za korist zaradi uporabe stvari, potrebno višino uporabnine oceniti s pomočjo strokovnjaka, t.j. sodnega izvedenca oziroma sodnega cenilca, ki razpolaga s potrebnim znanjem. Njuno vztrajanje pri drugačnem stališču je tako povsem neutemeljeno, sodna praksa, ki naj bi takšno vrednotenje dopuščala in na katero se v pritožbi sklicujeta, pa zaradi konkretnih okoliščin tega primera ni uporabljiva.

K pritožbam pravdnih strank glede stroškovne odločitve, vsebovane v točki V. izreka izpodbijane sodne odločbe:

49Neutemeljen je sicer pritožbeni očitek prvo in tretje tožeče stranke, da odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka ni mogoče preizkusiti, saj ni ustrezno obrazložena, ker se iz razlogov izpodbijane sodbe ne da razbrati, za katera procesna dejanja in v kakšni višini so toženi stranki prisojeni odvetniški stroški in da je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je sicer res skopo obrazložena, vendar pa vseeno skupaj s spisovnim gradivom vsebuje dovolj podatkov, da jo je mogoče preizkusiti. Sodna praksa in pravna teorija sta namreč že večkrat zavzeli stališče, da obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po njihovi višini, ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pregledno in tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo že v samem stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa7. Takšen pa je tudi ta konkreten primer, ko je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi stroškovne odločitve v točki 39. navedlo, da je stroške odmerilo na podlagi zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov (t.j. na podlagi vloženega stroškovnika, ki je sestavni del spisovnega gradiva), da toženi stranki niso nastali stroški za pričnino in izvedenino, za sodno takso pa v znesku 939,00 EUR, da od priglašenih stroškov ni priznalo stroškov za posvet s stranko 2 x po 200 točk v drugem sojenju, ker je to opravilo že zajeto v postavki za pripravljalni spis oziroma pritožbo, ostali stroški pa so bili priglašeni pravilno in za postopek do prve sodbe znašajo 5.239.30 EUR, za nadaljnji postopek pa 15.377 točk, kar znese 9.226,20 EUR, skupaj pa 14.465,50 EUR, ob stroških za DDV in sodno takso pa znašajo toženkini stroški 18.485,70 EUR. Na pravilnost uporabe materialnega prava pa mora pritožbeno sodišče tudi glede stroškovne odločitve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP tako ali tako paziti po uradni dolžnosti.

50Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 40. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so tožniki s prvotnim zahtevkom uspeli v obsegu 28%, po zvišanjih pa znaša uspeh 16%, 15%, 12% in glede na zadnji zahtevek 10%. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje s tem, ko je njihov končni uspeh za potrebe stroškovne odločitve opredelilo oziroma določila na 15%, kolikor znaša srednji uspeh v tej pravdi, po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno uporabilo določilo 2. odstavka 154. člena ZPP. Glede na okoliščine tega primera, ko je do zadnje spremembe tožbe prišlo tik pred zaključkom tega pravdnega postopka v tretjem sojenju, je namreč neutemeljeno zavzemanje tožene stranke, da bi se za potrebe stroškovne odločitve kot končni uspeh v pravdi upošteval le uspeh glede na zadnji zahtevek, t.j. 10%.

51Procesni ugovor pobota je le obrambno sredstvo tožene stranke zoper tožbeni zahtevek tožeče stranke, zato, enako kot tudi na ugotovitev vrednosti spornega predmeta, nima nobenega vpliva na določitev končnega uspeha v pravdi. Zaradi navedenega tožeče stranke ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se moralo pri določitvi končnega uspeha v pravdi upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka z ugovorom pobota v celoti propadla in da so tudi z obravnavanjem le-tega nastali določeni stroški.

52Ker vsi stroški postopka delijo usodo končnega uspeha v pravdi, tožeče stranke tudi ne morejo uspeti s svojo zahtevo, da bi se morala pri določitvi njihovega končnega uspeha v pravdi upoštevati tudi okoliščina, da so tekom tega postopka uspele z dvema svojima pritožbama.

53Pritrditi pa je prvo tožnici, da je zoper sodbo, izdano v drugem sojenju, na strani tožeče stranke vložila pritožbo le ona in to le v svojem imenu, zato predstavlja plačana sodna taksa za navedeno pritožbo strošek, ki je nastal samo njej. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo napačen zaključek, ko je tudi plačilo sodne takse v višini 1.005,00 EUR, ki ga je za vloženo pritožbo plačala prvo tožnica, štelo kot skupni strošek vseh tožečih strank, čeprav bi ga moralo priznati le prvo tožnici.

54Čeprav prvo tožnica trdi, da je bila ona tista, ki je za tožečo stranko plačala tudi vse preostale sodne takse in predujme za sodnega izvedenca in tudi zahtevala njihovo povračilo, pa je ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni izpodbijana, da so bila vsa ta plačila izvršena v imenu in na račun skupnosti dedičev, pravilen tudi njegov zaključek, da gre pri teh stroških (razen že prej omenjenega stroška za sodno takso prvo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v drugem sojenju v višini 1.005,00 EUR), za skupne stroške vseh tožečih strank, ki se jim zato priznajo v enakih deležih.

55Skupni stroški vseh tožečih strank tako znašajo, namesto po sodišču prve stopnje ugotovljenih 9.247,80 EUR, 8.242,80 EUR oziroma 2.381,61 EUR za vsako tožečo stranko. Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah glede višine preostalih stroškov posameznih tožečih strank, pa tako znašajo priznani potrebni pravdni stroški prvo tožeče stranke skupaj, namesto po sodišču prve stopnje priznanih 3.207,82 EUR, 3.961,58 EUR, priznani potrebni pravdni stroški drugo tožeče stranke skupaj, namesto po sodišču prve stopnje priznanih 4.160,45 EUR, 3.909,21 EUR, priznani potrebni pravdni stroški tretje tožeče stranke skupaj, namesto po sodišču prve stopnje priznanih 2.791,80 EUR, 2,540,56 EUR, priznani potrebni pravdni stroški četrto tožeče stranke pa skupaj, namesto po sodišču prve stopnje priznanih 6.421,02 EUR, 6.169,61 EUR. Glede na uspeh v pravdi (15%) je tako tožena stranka dolžna plačati prvo tožeči stranki, namesto po sodišču prve stopnje naloženih 481,05 EUR, 594,24 EUR pravdnih stroškov, drugo tožeči stranki, namesto po sodišču prve stopnje naloženih 624,00 EUR, 586,38 EUR pravdnih stroškov, tretje tožeči stranki, namesto po sodišču prve stopnje naloženih 418,65 EUR, 381,09 EUR pravdnih stroškov in četrto tožeči stranki, namesto po sodišču prve stopnje naloženih 963,15 EUR, 925,44 EUR pravdnih stroškov.

56Tožena stranka je bila vse od vložitve odgovora na tožbo (do vključno vložitve pritožbe zoper izpodbijano sodbo) v tej zadevi zastopana po odvetniški družbi, t.j. Odvetniški družbi M. o.p. d.o.o. iz Celja, kot je to razvidno tudi iz pooblastila v prilogi B1, zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe prvo tožeče stranke in pritožnika E. E. v imenu drugo tožeče stranke, da v tem postopku ni izkazano, da je tožena stranka zastopana po odvetniku in posledično, da je tudi upravičena do povračila odvetniških stroškov, saj v skladu s 3. odstavkom 4. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) določbe tega zakona, ki se nanašajo na odvetnika kot posameznika, veljajo tudi za odvetniško družbo, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, torej tudi za odvetniško družbo velja 1. odstavek 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Ker pooblastilo v tej zadevi ni bilo dano odvetniku Klepu, temveč odvetniški družbi, so pravno nepomembne pritožbene navedbe teh pritožnikov, da je bil odvetnik M. M. tekom tega postopka z dnem 31. 3. 2016 izbrisan iz imenika odvetnikov.

57Prvo, drugo in tretje tožeča stranka pa pravilno opozarjajo na zmotno uporabo materialnega prava, t.j. določil Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) pri odmeri odvetniških stroškov tožene stranke. Ta pravdni postopek se je namreč začel v letu 2011, torej po uveljavitvi ZOdvT in pred uveljavitvijo OT, ki je začela veljati v letu 2015, zato se v skladu z 20. členom OT, na kar pravilno opozarjajo pritožniki, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT. To pa pomeni, da je potrebno odvetniške stroške tožene stranke v tem postopku za prav vse stopnje sojenja v vseh treh sojenjih odmerjati po določbah ZOdvT. Ker je sodišče prve stopnje odvetniške stroške tožene stranke v drugem in tretjem sojenju odmerjalo po OT namesto po ZOdvT je materialno pravo uporabilo zmotno. Ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil ZOdvT in 155. člena ZPP, je tako toženi stranki ob pravilno odmerjenih potrebnih odvetniških stroških v prvem sojenju skupaj 5.239,30 EUR (od tega nagrada za postopek po Tar. št. 3100 ZOdvT 1.654,90 EUR, nagrada za narok po Tar. št. 3102 ZOdvT 1.527,60 EUR, nagrada za postopek pred sodiščem druge stopnje po Tar. št. 3210 ZOdvT 2.036,80 EUR in pavšalni znesek za materialne stroške po Tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR), kot potrebne priznati še enak znesek 5.239,30 EUR odvetniških stroškov v drugem sojenju (od tega nagrada za postopek po Tar. št. 3100 ZOdvT 1.654,90 EUR, nagrada za narok po Tar. št. 3102 ZOdvT 1.527,60 EUR, nagrada za postopek pred sodiščem druge stopnje po Tar. št. 3210 ZOdvT 2.036,80 EUR in pavšalni znesek za materialne stroške po Tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR), v tretjem sojenju pa še skupaj 3.202,50 EUR (od tega nagrada za postopek po Tar. št. 3100 ZOdvT 1.654,90 EUR, nagrada za narok po Tar. št. 3102 ZOdvT 1.527,60 EUR in pavšalni znesek za materialne stroške po Tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR), skupaj za vsa tri sojenja namesto s sodbo sodišča prve stopnje priznanih 14.465,50 EUR, 13.681,10 EUR odvetniških stroškov. Na ta znesek je prišteti še strošek za DDV po Tar. št. 6007 ZOdvT v višini 3.009,84 EUR, tako da skupaj znašajo potrebni stroški tožene stranke, namesto s sodbo sodišča prve stopnje odmerjenih 18.485,70 EUR, 16.690,94 EUR. Tožena stranka tudi ni upravičena do povračila sodne takse za pritožbo višini 939,00 EUR, kar ji je sicer priznalo sodišče prve stopnje, saj ji je bila plačana sodna taksa v celoti vrnjena glede na to, da je tožena stranka občina, t.j. samoupravna lokalna skupnost, ki je plačila sodne takse v skladu z 1. odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah oproščena že po samem zakonu. Glede na uspeh tožene stranke v tej pravdi (85%) pa so ji tožeče stroške dolžne plačati, namesto s sodbo sodišča prve stopnje naloženih 15.712,25 EUR, 14.187,30 EUR oziroma vsaka od tožečih strank 1/4 teh stroškov, t.j. namesto s sodbo sodišča prve stopnje naloženih 3.928,06 EUR, 3.546,83 EUR pravdnih stroškov.

58Pritožbeno sodišče je glede na vse zgoraj obrazloženo delno ugodilo pritožbi tožečih strank glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki V. izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati prvo tožeči stranki 594,24 EUR stroškov pravdnega postopka, skupnosti dedičev pok. druge tožeče stranke 586,38 EUR stroškov pravdnega postopka, skupnosti dedičev pok. tretje tožeče stranke 381,09 EUR stroškov pravdnega postopka in četrto tožeči stranki 925,44 EUR stroškov pravdnega postopka, tožeča stranka pa je dolžna plačati toženi stranki 14.187,30 EUR stroškov pravdnega postopka s tem, da plača vsaka tožeča stranka oziroma skupnost dedičev 3.546,83 EUR pravdnih stroškov.

59Ker so bile v preostalem delu pritožbe tožečih strank in v celoti pritožba tožene stranke, kot je bilo to predhodno že obrazloženo, neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP v preostalem delu pritožbe tožečih strank in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v preostalih še izpodbijanih delih, a nespremenjenih delih (t.j. v točkah I., II., III. in IV. izreka) izpodbijano sodbo potrdilo.

60Tožena stranka ni uspela s svojo pritožbo, tožeče stranke pa so uspele s pritožbami le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, v celoti pa so bile neuspešne s pritožbami glede glavne stvari, zato bodo tako tožeče stranke kot tudi tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP morale trpeti vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (tudi stroške odgovorov na pritožbe).

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 100/2013 z dne 24. 4. 2014.
² Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 453/2006 z dne 25. 10. 2007.
³ Primerjaj zadnji stavek točke 40. obrazložitve sodbe in sklepa opr. št. Cp 283/2018 z dne 29. 11. 2018.
⁴ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 213/2012, II Ips 344/2010 in II Ips 706/2003 in tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 311.
⁵ Primerjaj točko 24. obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Primerjaj točko 19. obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2010, str. 54-60.