302. člen OZ

Sodišče prve stopnje je o predlogu predlagatelja za sodni depozit z izpodbijanim sklepom sicer res odločilo, brez da bi nasprotnemu udeležencu predhodno vročilo predlog z namenom, da se o njem izjavi. Glede na dikcijo 211. člena ZNP-11 pa zaradi navedenega ni zašlo v že zgoraj navedeno procesno kršitev.

Tožba na razveljavitev sodne poravnave, ki je izredno pravno sredstvo, ne zadrži izvršitve sodne poravnave. Ker je bil (sicer res) začet postopek na podlagi tožbe za razveljavitev sodne poravnave ustavljen še preden je bila tožba vročena nasprotni stranki, ni bilo nobenega razloga za "visečnost sodne poravnave", o čemer govori pritožba. O visečnosti bi lahko govorili kvečjemu v primeru, če bi bila sodna poravnava pogojna, a ni bila. Sodna poravnava je zavezovala in vsaka stranka bi morala izpolniti, kar je bila v skladu z njo dolžna.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predlagateljica s stopnjo verjetnosti izkazala razlog za položitev sodnega depozita, sodišče prve stopnje pa je pravilno izpolnjenost pogojev za sodni depozit preverilo hitro in na podlagi verjetnosti ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno nesporno namreč je, da je navedeni pravdni postopek že pravnomočno zaključen. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da revizija kot izredno pravno sredstvo niti ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da predlagateljica v zvezi s pravdnimi stroški ni izkazala materialnopravne podlage za položitev predmetnega denarnega zneska v sodni depozit (302. člen OZ, v zvezi z 203. členom ZNP-1), torej, da se ne ve zanesljivo kdo je upnik.

Posledica upnikove zamude ni v prenehanju obveznosti, temveč so posledice upniške zamude prenehanje dolžnikove zamude, prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, prenehanje teka zamudnih obresti in povračilo škode. Dolžnik ima, če upnica izpolnitve ne bo sprejela, možnost položitve stvari – če gre za stvar, ki je ni mogoče hraniti pri sodišču, pa izročitve v hrambo drugi osebi na upničine stroške, ki jo določi sodišče. Dolžnik bo prost svoje obveznosti takrat, ko stvar položi.

Odškodnina za razlaščeno nepremičnino mora biti najprej določena v skladu z 216. členom ZUreP-3 (prej 206. členom ZUreP-2), in sicer bodisi s sporazumom iz prvega odstavka 217. člena ZUreP-3 (prej prvi odstavek 207. členom ZUreP-2) bodisi v nepravdnem postopku za določitev odškodnine po šestem odstavku 217. člena ZUreP-3 (prej šesti odstavek 207. člena ZUreP-2), da lahko razlastitveni zavezanec (nasprotni udeleženec) kot upnik le - to (kot prenizko) zavrne.

Sodišče sprejme sodni depozit, če predlagatelj izkaže, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v sodni depozit in če položi predujem za stroške (primerjaj 207. in 209. člen ZNP-1), pogoje pa določa OZ v poglavju o položitvi stvari. Dolžnik lahko položi dolgovano stvar (v konkretnem primeru denar) pri sodišču, če je: a) upnik v zamudi, b) neznan ali se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, c) če je upnik poslovno nesposoben in nima zakonitega zastopnika. Predlagatelj v konkretni zadevi zatrjuje prvi razlog, namreč upniško zamudo nasprotnih udeležencev. Razlog za položitev sodnega depozita mora predlagatelj izkazati s stopnjo verjetnosti, izpolnjenost pogojev za sodni depozit se preverja hitro in na podlagi verjetnosti. Vprašanje pravilnosti izpolnitve v obligacijskopravnem smislu za odločanje o (ne)utemeljenosti predloga za sodni depozit ni bistveno. Če je sodni depozit kot način izpolnitve napačen, to pomeni, da predlagatelj svoje obveznosti ni (pravilno) izpolnil, vendar to vprašanje ni predmet presoje sodišča pri odločanju o predlogu za sodni depozit. Sodni depozit ima za upnika pravne učinke samo, če dolžniško-upniško razmerje obstaja in upnik noče ali ne more sprejeti izp

Ko 214. člen ZNP-1 določa petletni rok za zastaranje pravice do prevzema deponiranega predmeta, to ne pomeni, da predlagatelj (dolžnik) ne bi mogel predlagati krajšega roka za prevzem. Kot je že bilo poudarjeno v sodni praksi, pogoje v postopku sodnega depozita določi predlagatelj, sodišče pa je nanje vezano.

V konkretnem primeru so predmet ločitvene pravice tožeče stranke terjatve, ki jih uveljavlja v tej pravdi. Dopustnost izvensodnega uveljavljanja ločitvenih pravic zaradi plačila terjatev, zavarovanih s temi pravicami (282. člen ZFPPIPP), v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožeči stranki kot ločitveni upnici svojih terjatev ni bilo treba uveljavljati v stečajem postopku nad A. d. o. o. Zato je toženka dolžna svoje obveznosti poravnati neposredno tožeči stranki in ne stečajnemu dolžniku (A. d. o. o.)

Dolžnik sme dolgovano stvar položiti na sodišču tudi v primeru, če se ne ve zanesljivo, kdo je upnik. Obstajati mora torej negotovost glede upnika, ne pa kakšna drugačna negotovost. ZPP v 190. členu res določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama, a to ne pomeni, da odtujitev (če seveda do nje pride) nima nobenega vpliva na odločanje. V takem primeru se namreč ločita procesna in stvarna legitimacija; stvarna legitimacija preide s prenosnika na pridobitelja.

Za pravilno uveljavljanje predkupne pravice ne zadošča zgolj podana izjava predkupnega upravičenca o nakupu stvari, temveč mora biti kumulativno izpolnjen tudi drugi pogoj – plačilo kupnine. V določbah OZ ni določen rok, v katerem bi morali lastniki stvari obvestiti predkupnega upravičenca o nameravani prodaji stvari določeni osebi. Tožnik je bil pripravljen plačati celotno kupnino šele pod pogojem, da se sklene pisna prodajna pogodba s prodajalci in on najprej založi znesek are. Vendar pa predkupni upravičenec ne more pogojevati svoje odločitve, da bo izkoristil predkupno pravico. Njegova izjava, da kupuje stvar, mora biti izrecna in nedvomna, njegovo "resnično voljo za nakup" pa mora dokazovati tudi hkratno plačilo kupnine ali njena položitev pri sodišču.

Po določbi 168. člena ZNP sodišče sprejme v sodni depozit denar in druge predmete, če je tako določeno s posebnim predpisom. V predlogu za sodni depozit mora predlagatelj po 170. členu ZNP navesti, v čigavo korist se polaga in razloge zaradi katerih se polaga. Ti razlogi morajo biti izkazani za verjetne.

Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne. Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti

Nevarnost poškodovanja in uničenja z nastopom zamude preide na dolžnika le glede naključnega poškodovanja stvari, zato tožnik neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba upoštevati stanje vozila na dan odstopa od pogodbe. Ker vozila ne more več vrniti v stanju, kot ga je prejel, za to stanje pa je odgovoren on (avto je zaupal v shrambo (sam, brez sklepa sodišča) servisu, ki za vozilo ni ustrezno skrbel), z zahtevkom za jamčevanje ne more uspeti.

Res je sicer, da je bilo predlagateljici s sklepom N 9/2016 naloženo, da nasprotni udeleženki odškodnino za razlaščeni nepremičnini plača v roku 30-tih dni po njegovi pravnomočnosti in da v času vložitve predloga in času, ko je o njem odločalo sodišče prve stopnje, pravnomočnost še ni nastopila. Vendar pa to ne pomeni podlage za zaključek, da nasprotna udeleženka s tem, ko ni sporočila računa, kamor bi ji predlagateljica lahko nakazala odškodnino, ni prišla v upniško zamudo. Obveznost plačati odškodnino namreč ni zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa N 9/2016, ampak najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. To je tudi razlog, da je predlagateljica zamudne obresti dolžna plačati že od takrat dalje. Drugi razlog pa je splošno pravilo, zapisano v 373. členu OZ, ki določa, da upnik predčasne izpolnitve denarne obveznosti ne sme odkloniti. Zgolj to, da je o denarni obveznosti odločeno s sodno odločbo, uporabe tega pravila ne izključuje.

Po splošnih pravilih je imela tožeča stranka položaj upnika, tožena stranka pa položaj dolžnika, čeprav nista bili v nobenem poslovnem razmerju. Tožeča stranka kot upnik ni pozivala tožene stranke, da ji omogoči prevzem vmesnikov, ampak je bilo dejansko stanje, kot je bilo povzeto ravno obratno. Tožena stranka kot dolžnik je pozivala tožečo stranko naj prevzame vmesnike. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je bila pozvana na prevzem vmesnikov šele 17. 12. 2013. Zmotno je torej sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 299. člena OZ. Pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka ravnati v skladu z 299. do 306. člena OZ, ni utemeljen. Položitev stvari pri sodišču je določena v prvem odstavku 302. člena OZ. Ta določa, da če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo kdo ali kje je ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču. Vendar dolžniku vmesnikov ni treba položiti pri sodišču. Lahko jih je obdržal pri sebi, njegov interes pa je varovan, ker je bila tožeča stranka kot upnik v zamudi.

Sodišče v nepravdnem postopku, ko presoja utemeljenost predlaganega sodnega depozita, presoja, ali je predlagatelj za verjetno izkazal obstoj obveznosti in razloge, zaradi katerih želi položiti denar. V primeru neutemeljene položitve nosi sam posledice v materialnopravnem razmerju.

Tožniki s tožbo zahtevajo odpravo napak na skupnih delih večstanovanjskih stavb v stanovanjsko poslovnem naselju P. Legitimacija prvo tožeče stranke (upravnika) temelji na določilu 29. člena ZVKSES. Legitimacija etažnih lastnikov, ki so hkrati solastniki skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ oziroma četrti odstavek 3. člena SZ-1), pa temelji na 100. členu SPZ, po katerem imajo pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari in tudi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih po obligacijskem pravu. Zahtevek tožeče stranke za odpravo napak je zahtevek za izpolnitev nedenarne terjatve, ki se po prvem odstavku 161. člena ZFPPIPP z začetkom postopka prisilne poravnave nad insolventnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave). Glede na to, da je zahtevek tožeče stranke mogoče pretvoriti v denarno terjatev, ne gre za terajtev, ki ne bi vplivala na premoženje drugo tožene stranke oziroma na stečajno maso, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Sodni depozit ni namenjen zavarovanju terjatve, ampak so temu namenjeni drugi instituti izvršilnega prava.

Upnik svojega pravnega položaja na način, kot ga je predlagal, ne more učinkovito zavarovati, še več, takšnega zavarovanja sploh ne potrebuje. Pravni red mu izpolnitev brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku, omogoča z institutom položitve stvari pri sodišču.

Sklicevanje pritožnice na 53. člen ZUPUDPP ni uspešno. Gre za člen, ki nosi naslov: Odškodnina zaradi razlastitve ali omejitve lastninske pravice, ter je v prvem odstavku določeno, da če se skladno z določbami ZUreP-1 nepremičnina ne razlasti proti nadomestilu v naravi, pač pa proti odškodnini, se ta določi na način... V drugem odstavku pa je v primeru, če tako določene odškodnine razlastitveni zavezanec oziroma lastnik noče sprejeti, dana možnost razlastitvenemu upravičencu, da svojo obveznost izpolni s položitvijo odškodnine pri sodišču. V konkretnem primeru pa se nepremičnina ni razlastila proti odškodnini, saj sporazum o odškodnini (ali o nadomestilu v naravi) še ni bil sprejet. O tem bo odločalo sodišče v nepravdnem postopku, ko bo odločilo bodisi o nadomestilu v naravi, bodisi o odškodnini.