VSL Sodba II Cp 1776/2021

I. Pritožbama toženih strank se delno ugodi tako, da se sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 11.340,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.“

II. V ostalem delu se pritožbi toženk in v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 108,49 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, drugi toženi stranki pa stroške pritožbenega postopka v znesku 59,21 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 12.960,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujejo tožeča stranka ter prva in druga tožena stranka.

3Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se ne strinja z določitvijo, da je soprispeval k škodnemu dogodku v višini 20%, prav tako ne z zavrnitvijo dela odškodnine po postavki telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah. Makadamska pot je v delu, kjer je na njej prečno jarek, nevarna stvar. Uporabniki te poti bi morali biti na jarek opozorjeni, ker je pot namenjena splošni uporabi za rekreacijo ljudi. V konkretnem primeru takšni ukrepi niso bili sprejeti, zato je moč govoriti o objektivni odgovornosti toženk. Makadamska pot v dolžni 5500 m je bila zgrajena kot kolesarska pot in sprehajalna pot za potrebe razvoja lokalnega športa in rekreacije. Jarek, zaradi katerega je tožnik 7. 8. 2016 padel, je širok 0,5 m ter obložen s kamni in gramozom. Na dan ogleda je bilo spremenjeno površino na makadamski cesti mogoče opaziti, vendar pa je bil ogled opravljen ob 11.00, medtem ko je do škodnega dogodka prišlo 7. 8. 2016 ob 18.00. Splošno znano je, da sonce januarja ali avgusta različno sije. Tožnik, ko je vozil, ni videl in ni mogel videti jarka oziroma da je poti spremenjena, tako da ni imel razloga, da bi hitrost vožnje zmanjšal. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da iz razdalje 30 m ni bilo mogoče opaziti polmetrske površine preko celotne poti na dnu jarka.

4Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka. V nadaljevanju tožnik povzema ugotovitve sodne izvedenke glede utrpelih poškodb, prestanih nevšečnosti med zdravljenjem in telesnih bolečin. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v tem delu bi moralo sodišče tožniku prisoditi odškodnino v višini 13.000,00 EUR. Glede strahu tožnik v pritožbi povzema ugotovitve sodne izvedenke in svojo izpoved. Meni, da bi mu moralo sodišče iz naslova prestanega strahu prisoditi odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da toženkama naloži v plačilo še odškodnino v višini 3.240,00 EUR, ker soodgovornost tožnika ni podana, prav tako pa še dodatno odškodnino, ki predstavlja razliko med vtoževanim zneskom odškodnine 23.201,00 EUR in priznano odškodnino v višini 16.2021,00 EUR.

5Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Rekreacijske poti nimajo enakega režima kot javne poti. Ministrstvo za okolje in prostor, kot koncedent, katerega naloga je bila izgradnja večnamenske poti, je postavilo opozorilne table. Po izgraditvi poti je bilo izdano dovoljenje za uporabo. Na rekreacijskih poteh je potrebna večja pozornost uporabnikov, kar so bili uporabniki opozorjeni z opozorilnimi tablami. Prva toženka ni posegla v rekreacijsko pot, zato ni povzročitelj škode. Glede na naravo rekreacijske poti in ustrezna opozorila ob vstopih, bi moral tožnik s povečano pazljivostjo voziti kolo. Ob pazljivosti, ki se pričakuje od povprečnega rekreativca, tožnik ne bi mogel spregledati mulde iztoka vodotoka potoka P. Če je bila vidljivost zaradi bleščave sonca slabša, bi bila potrebna večja pazljivost. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti zmotni. Tožnik je sam odgovoren za škodo. Prva toženka se ne strinja z zaključkom sodišča glede temelja in podane solidarne odgovornosti. Toženki med seboj nista bili povezani na nikakršen način, samo ena izmed njiju je bila dolžna urediti in vzdrževati večnamensko rekreacijsko pot, zato je lahko podana krivdna odgovornost zgolj ene toženke. Rekreacijska pot je bila ustrezno urejena, saj je prejela uporabno dovoljenje. Prva toženka ni bila niti investitor, niti izvajalec rekreacijske poti, ki je bila zgrajena na podlagi Programa izvedbe infrastruktirnih ureditev HE X iz meseca februarja 2007, ki ga je potrdila Vlada RS. Izgradnja in vzdrževanje poti je bila na podlagi koncesijske pogodbe obveznost koncedenta, to pa je bila RS. Prva toženka z urejanjem poti ni imela nobene zveze, saj ni uredila poti in vodotoka potoka P. Zmotna je ugotovitev sodišča, da sta imeli toženki na nepremičnini, kjer je prišlo do škodnega dogodka, pravico upravljanja. Kadar zakon pravico do upravljanja prenese na novega upravljavca, se sodišče ne more sklicevati na stanje v zemljiški knjigi, ki še ni urejeno v skladu s spremembo, ki je nastala po zakonu. Drugo toženka je bila dolžna pravno urediti spremenjeno stanje v naravi. Vodotoki niso javna železniška infrastruktura. Dolžnost RS kot lastnika javnega dobra je bila, da v skladu z Zakonom o vodah in spremenjenim stanjem v naravi tudi ustrezno uredi zemljiškoknjižne vpise. Zaradi sprememb v naravi parcela 998 ni več predstavljala javne železniške infrastrukture, ker je tak status izgubila po samem zakonu. Prva toženka ni bila legitimirana, niti ni bila dolžna urejati pravnih sprememb glede nepremičnin, ki so bile predmet urejanja zaradi izgradnje akumulacijskega bazena HE X. Sodišče je nepravilno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo. Predvsem se je preveč oprlo na izpovedbo tožnika, ki je pretiraval v opisu škodnih posledic. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.000,00 EUR je previsoka vsaj za 2.000,00 EUR; enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

6Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga toženka v tem sporu ni pasivno legitimirana. Zaključki sodišča temeljijo na napačni uporabi materialnega prava in na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju; do določenih navedb drugo toženke se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Druga toženka se je pri utemeljevanju, zakaj ni pasivno legitimirana, sklicevala na določbe Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki pa jih sodišče ni upoštevalo oz. se do njih ni opredelilo. V obravnavanem primeru gre za priobalna zemljišča, ki niso ne v lasti RS niti v upravljanju Direkcije RS za vode (DRSV). Ker druga toženka upravlja le s tistimi vodnimi in priobalnimi zemljišči, ki so v lasti RS in upravljanju DRSV, njena pasivna legitimacija ni podana. Nepremičnine, kjer je do škodnega dogodka prišlo, so opredeljene kot javno dobro, ki so v lasti in v upravljanju prve toženke. Izgradnja večnamenske poti je obveznost koncedenta, torej druge toženke, ki je za izvedbo izgradnje akumulacijskega jezera HE X, pooblastila družbo A. d. o. o. Na parc. št. 998/3 je vknjižena neprava stvarna služnost v korist RS za potrebe projekta akumulacijskega bazena HE X. Za ta projekt ima gospodarska družba A. d. o. o. podeljeno koncesijo in sklenjeno koncesijsko pogodbo. V skladu z določilom 3. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe urejanja voda na vplivnem območju energetskega izkoriščanja Spodnje Save mora A. d. o .o. kot izvajalec gospodarske javne službe urejanja voda med gradnjo zagotoviti ukrepe za varnost prebivalcev in njihovega premoženja. Ker je druga toženka za vsa dela pooblastila družbo A. d. o. o., sama ni pasivno legitimirana. Nepremičnine, na katerih je prišlo do škodnega dogodka, so v upravljanju prve toženke. Na podlagi 11. člena Zakona o železniškem prometu (v nadaljevanju ZZelP) je vzdrževanje, obratovanje in obnavljanje javne železniške infrastrukture gospodarska javna služba, ki jo upravlja upravljavec na podlagi pogodbe o upravljanju gospodarske javne službe. Druga toženka z izgradnjo in urejanjem na spornih zemljiščih ni imela nič. Sodišče RS oz. DRSV očita, da tožnika takrat, ko jo je spraševal o upravljavcu nepremičnin, ni obvestila o tem, da ima sklenjeno koncesijsko pogodbo, temveč ga je zgolj napotila na prvo toženko, česar pa ne bi smelo šteti v njeno breme in jo zato šteti za odgovorno. DRSV je tožnikov predpravdni zahtevek zavrnila in že takrat tožniku preko pooblaščenca pojasnila, da ni upravljavec poti, na kateri je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče je napačno štelo, da je v konkretnem primeru podana krivdna odškodninska odgovornost, saj drugi toženki ni mogoče očitati nobenih protipravnih ravnanj in opustitev, ki bi tožniku povzročila škodo, niti ta ni bila seznanjena o kakršnihkoli posegih na nepremičnini, na kateri se je poškodoval tožnik. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano investitorjema B. d. o. o. in A. d. o. o., kot pooblaščencu koncedenta. Poleg tega iz opozorilne table, ki je postavljena na začetku poti, izhajajo opozorila „uporaba na lastno odgovornost“ in „omejeno gibanje“. Do poškodb tožnika je prišlo po njegovi izključni krivdi, ker se je na lastno odgovornost vozil po poti in pri tem ni bil dovolj pazljiv. Jarek, v katerem je prišlo do nezgode, je bil dobro viden z razdalje 30 m, o čemer se je sodišče prepričalo na ogledu. Če bi tožnik peljal z normalno hitrostjo, do nezgode ne bi prišlo. Druga toženka še navaja, da je odškodnina za nematerialno škodo prisojena previsoko.

7Tožnik v odgovoru na pritožbo prve in druge toženke predlaga zavrnitev njunih pritožb in potrditev sodbe. Prva in druga toženka na pritožbo tožnika nista odgovorili.

8Pritožbi toženk sta delno utemeljeni, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

9Tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 7. 8. 2016 na parc. št. 998/3 in 998/1 k.o. ... Toženki sta v postopku uveljavljali ugovor pasivne legitimacije. Prva toženka se je sklicevala, da je do nezgode prišlo na poti, ki ne predstavlja javne železniške infrastrukture, pri čemer sama ni bila investitor izgradnje akumulacijskega bazena in ureditve potoka P. ter mulde potoka pri izlivu v akumulacijski bazen. Navajala je, da je na nepremičninah v korist druge toženke vknjižena služnostna pravica zaščite trupa železniškega nasipa in ureditve potoka P. in služnostna pravica izgradnje ter dostopa za potrebe izgradnje, nemotenega obratovanja, vzdrževanja in nadzora gradnje za posamezen poseg v skladu s projektom izgradnje akumulacijskega bazena HE X. Po mnenju prve toženke je z izgradnjo akumulacijskega bazena površina izgubila status javne železniške infrastrukture, zaradi česar stanje v zemljiški knjigi ni odločilno. Druga toženka pa je navajala, da ne more biti odgovorna za nepremičnine, nad katerimi nima oblasti, saj upravlja le s tistimi obalnimi in priobalnimi zemljišči, ki so v njeni lasti in z njimi upravlja Direkcija RS za vode. Omenjeno zemljišče predstavlja javno dobro železniške infrastrukture. Druga toženka je navajala še, da je bila izdelava poti obveznost družbe A., s katero je bila sklenjena koncesijska pogodba, ki na Spodnji Savi izvaja dejavnost urejanja voda, kamor spada tudi vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč na tem območju ter mora med gradnjo zagotoviti ukrepe za varnost prebivalcev.

O ugovoru pasivne legitimacije prve toženke in druge toženke

10Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije toženk ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo 7. 8. 2016 na parc. št. 998/3 in 998/1 k.o. ..., pri čemer iz rednega izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da sta bili nepremičnini v času škodnega dogodka vpisani kot javna železniška infrastruktura z začetkom učinkovanja 7. 2. 2014, v upravljanju prve toženke. Na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice z dne 17. 4. 2009 je bila pri nepremičnini 998/3 v korist druge toženke vknjižena služnostna pravica izgradnje ter dostopa za potrebe izgradnje, nemotenega obratovanja, vzdrževanja in nadzora gradnje za posamezen poseg v skladu s projektom izgradnje akumulacijskega bazena HE X. Po nastanku škodnega dogodka je tožnik kontaktiral s toženima strankama, ki sta svojo odgovornost zanikali s sklicevanjem na odgovornost druge stranke.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi izpiska iz zemljiške knjige pravilno ugotovilo, da sta imeli na nepremičnini, kjer je prišlo do škodnega dogodka, toženki pravico do upravljanja. Nepremičnini sta bili v upravljanju prve toženke, druga toženka pa je zgradila izpust vodotoka, ki je bil zgrajen tudi zaradi potreb vzdrževanja železniške infrastrukture. Sklicevanje prve toženke, da je zemljiškoknjižno stanje glede presoje prve toženke kot upravljavke irelevantno, ker je z izgradnjo akumulacijskega jezera površina izgubila status javne železniške infrastrukture, ni utemeljeno. Iz podatkov zemljiške knjige ne izhaja, da bi nepremičnini izgubili statusa javne železniške infrastrukture v času škodnega dogodka. Tudi iz aktualnega izpiska iz zemljiške knjige izhaja zaznamovanost javnega dobra železniške infrastrukture, spremenil pa se je lastnik, ki je sedaj druga toženka. V skladu z določilom 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Tudi drugi odstavek 8. člena ZZK-1 določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Enako določa Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 10. členu. Pritožbene navedbe, da zaradi sprememb v naravi (izgradnje akumulacijskega jezera) parcela ni več predstavljala javne železniške infrastrukture in je tak status izgubila po samem zakonu, ni utemeljen. Kot že pojasnjeno, sta imeli nepremičnini status grajenega javnega dobra. Poleg tega do odvzema statusa grajenega javnega dobra ne pride z izgradnjo objekta, kot zmotno meni prva toženka. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) namreč v prvem odstavku 23. člena določa, da se objektu ali delu objekta, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra državnega oziroma lokalnega pomena, takšen status lahko odvzame z odločbo, ki jo na podlagi sklepa Vlade RS oziroma pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda tisti organ, ki je status podelil. Po pravnomočnosti odločbe o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra pa jo pristojno resorno ministrstvo oziroma pristojna občinska uprava pošlje pristojnemu sodišču, ki po uradni dolžnosti iz zemljiške knjige izbriše zaznambo o javnem dobru (tretji odstavek 23. člena ZGO-1). Ker do odvzema statusa grajenega javnega dobra železniške infrastrukture v času škodnega dogodka ni prišlo, so posledično neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je bila druga toženka tista, ki je bila dolžna predlagati spremembo vpisa v zemljiški knjigi.

12V skladu z določilom 11.a člena ZZelP z javno železniško infrastrukturo gospodari upravljavec na podlagi pogodbe z vlado, kar je bila, kot potrjuje zemljiškoknjižni izpisek, prva toženka. Okoliščina, na katero se sklicuje prva toženka, da je kasneje dejansko prišlo do spremembe lastninskopravnega stanja na nepremičnini v korist druge toženke, obstoja pasivne legitimacije prve toženke v času nastanka škodnega dogodka, ko pa temu še ni bilo tako, ne izključuje. Posledično ugovor pasivne legitimacije prve toženke ni utemeljen.

13Pritožbeni očitek druge toženke, da sama z izgradnjo in urejanjem na spornih zemljiščih ni imela nič, da na zemljišču ni imela dejanske oblasti, niti na njem ni izvajala nobenih posegov, ni utemeljen. Četudi zemljišče v času škodnega dogodka ni bilo v lastništvu druge toženke, je bila druga toženka tista, ki je na podlagi služnostne pravice zgradila pot in uredila vodotok, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila nepremičnina tudi v upravljanju druge toženke, pravilen. Pritožbena navedba, da je bila koncesija za izgradnjo akumulacijskega jezera podeljena družbi A., zaradi česar je po mnenju druge toženke A. odgovorna za izgradnjo poti, je neutemeljen, saj je sodišče na podlagi poizvedb pri družbi A. in na podlagi koncesijske pogodbe ugotovilo, da je družba A. pri sklenitvi koncesijske pogodbe, na katero se sklicuje druga toženka, sodelovala zgolj kot zastopnik druge toženke (koncedent je bila druga toženka, koncesionar pa B. d. o. o.). Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da izgradnja poti ni bila dolžnost druge toženke. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih navedb druge toženke, predvsem navedb v zvezi z ZV-1 ni utemeljen, saj stališče sodišča prve stopnje o tem, zakaj je bila tudi druga toženka v času škodnega dogodka upravljavka zemljišča, utemeljen na ugotovitvi, da je druga toženka tista, ki je vodotok zgradila. Zato sklicevanje na določila ZV-1, ki določa, da RS upravlja zgolj s tistimi vodnimi in priobalnimi zemljišči, ki so v njeni lasti in z njimi upravlja Direkcija RS za vode, ni upravičeno, očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo posebej opredeliti do navedb, da je družba A. tista, ki bi na podlagi Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe urejanja voda na vplivnem območju energetskega izkoriščanja Spodnje Save kot izvajalec gospodarske javne službe morala zagotoviti ukrepe za varnost prebivalcev in njihovega premoženja, saj navedeno odgovornosti druge toženke kot graditeljice poti in ureditve potoka ne razbremenjuje, zaradi česar se sodišče prve stopnje do navedenih trditev toženke ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Posledično očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

14Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost prve in druge toženke, ni utemeljen. Odgovornost toženk je, kot je pravilno materialnopravno ugotovilo sodišče prve stopnje (10. člen OZ), v tem, da sicer v skladu s predpisi izgrajen izpust vodotoka ni bil ustrezno označen, da bi uporabnike opozarjal na nevarnost oziroma konfiguracijo z gradbenim posegom spremenjene poti. Opozorilo na začetku poti, da je pot dovoljena za športno rekreativne namene na lastno odgovornosti in omejeno gibanje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja ustreznega opozorila, s katerim bi toženki poskrbeli za to, da bi bili uporabniki ustrezno opozorjeni na izpust vodotoka na poti, kot zmotno menita toženki.

15Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili v času škodnega dogodka toženki upravljavki nepremične, na kateri se je tožnik poškodoval, so neutemeljene pritožbene navedbe prve toženke, da toženki med seboj nista bili povezani na nikakršen način ter da je lahko podana zgolj krivdna odgovornost ene izmed njiju, ne pa obeh. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je druga toženka potok izgradila tudi za potrebe vzdrževanja železniške infrastrukture, s katero pa je upravljala prva toženka, kar še dodatno potrjuje povezanost toženk pri urejanju nepremičnin.

Glede objektivne odgovornosti

16Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na makadamski poti z urejenim izpustom vodotoka. Stališče sodišča prve stopnje, da navedena makadamska pot, ki je v delu vodotoka prekopana, ne predstavlja nevarne stvari, je pravilno, kar pritožba tožnika neutemeljeno napada.

Glede soprispevka tožnika k škodnemu dogodku

17Glede nastanka škodnega dogodka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na makadamski poti, ki jo preseka globok jarek, ki je na straneh obložen z večjimi kamni in gramozom, na sredini tega jarka pa je z drugačnim materialom obložen, 0,5 m širok jarek, mulda, in predstavlja na tak način preko te cele poti, široke 3,5 m, urejen izpust vodotoka P. v Savo. Kljub temu, da je iz razdalje 30 m mogoče opaziti spremenjeno obdelavo poti, ni mogoče opaziti polmetrske površine preko celotne poti na dnu tega jarka, ki pomeni nevarnost za kolesarje. Tožnik, ki je vozil, je lahko na primerni razdalji opazil spremenjeno strukturo poti.

18Pritožbene navedbe, ki obstoj tožnikovega soprispevka izpodbijajo, so neutemeljene, pritožbene navedbe toženk, ki se zavzemajo za višji soprispevek tožnika, pa so po presoji pritožbenega sodišča nastanku škodnega dogodka, delno utemeljene. Pri določitvi soprispevka tožnika k škodnemu dogodku so pomembne naslednje okoliščine; da je sonce sijalo proti tožniku, ko je vozil, da bi tožnik ob skrbnejši vožnji lahko opazil spremembo obdelane poti, da se kolesarjenje odvija po makadamski poti, da je do škodnega dogodka prišlo pri rekreativnem kolesarjenju, kjer vsak udeleženec prevzema določene rizike, ki so sestavni del te športne panoge. Glede na te okoliščine bi moral tožnik ravnati bolj skrbno, kar pomeni, da bi moral biti bolj previden pri vožnji. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek (20%) prenizko ocenilo. Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožnikov soprispevek 30% (prvi odstavek 171. člena OZ), zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama toženk ugodilo.

O višini nepremoženjske škode

19Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da je tožnik v nezgodi utrpel zlom desne lopatice z minimalnim premikom odlomkov, udarnino desne strani prsnega koša, udarnino in odrgnino desnega kolka desne goleni in desnega stopala, odrgnine po desni podlahti in delno rupturo desne rotatorne manšete. Na podlagi mnenja sodne izvedenke je ugotovilo, da je tožnik trpel hude bolečine v času enodnevne hospitalizacije, srednje hude bolečine 2 meseca in lahke bolečine 2 do 3 mesece. Nevšečnosti, ki jih je tožnik pretrpel, so navedene v četrtem odstavku 12. točke obrazložitve. Glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter ugotovljene prestane nevšečnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo denarno odškodnino v višini 7.000,00 EUR. Pritožba tožnika, ki se zavzema za višjo odškodnino, in pritožbi toženk, ki se zavzemata za nižjo odškodnino iz tega naslova, niso utemeljene. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina pravična (179. člen OZ).

20Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da je tožniku kot posledica nezgode ostala omejena gibljivost desne rame, lažje stopnje. Groba mišična moč desne rame se je glede na levo stran zmanjšala za dobro tretjino. Tožnik je zaradi posledic nezgode omejen pri igranju košarke, rokometa in odbojke, vožnji s kolesom. Omejen je tudi pri fizičnih opravilih, kjer je dalj časa potrebna groba in zanesljiva moč desne roke, kot npr. pri košnji z lakserico, pri kitanju, pleskanju, prenašanju težjih bremen, težje dviguje težja bremena iz tal in jih prenaša, težje opravlja dela, ki so povezana z daljšim stanjem, daljšim sedenjem, daljšim ležanjem, dela, ki so povezana z nenadnimi in sunkovitimi gibi v desni rami, bistveno težje pa dela, ki zahtevajo dvig roke nad nivojem ramenskega sklepa. Tožnik dela kot hišnik, skrbi za nepremičnine in pomaga pri obdelovanju nepremičnin sorodnikov, torej pri kmečkih opravilih, se ukvarja z raznimi športi, zaradi česar je zaradi poškodbe po oceni sodne izvedenke blago do zmerno prizadet. Prisojena denarna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 8.000,00 EUR je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravična (179. člen OZ), zato pritožbeno sodišče pritožbi toženk v tem delu kot neutemeljeni zavrača.

21Glede strahu je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnik ob padcu doživel šok in je utrpel kratkotrajni intenziven primarni strah, v času enodnevne hospitalizacije je trpel sekundarni strah hujše stopnje, ki je za čas dveh mesecev prišel v zmeren strah, nato pa v lažji strah, ki je trajal vse do zaključene obnovitvene fizioterapije, v skupnem seštevku treh mesecev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prisojena denarna odškodnina iz tega naslova pravična, zato pritožbeno sodišče pritožbe pravdnih strank v tem delu kot neutemeljene zavrača.

22Iz naslova denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo denarno odškodnino v višini 16.000,00 EUR, kar predstavlja 12,4 povprečnih neto plač v času sojenja. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena denarna odškodnina pravična in ustrezno umeščena v sodno prakso v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnin (179. člen OZ). Materialna škoda tožnika, ki v pritožbenem postopku ni izpodbijana, znaša 201,00 EUR. Upoštevaje tožnikov soprispevek k nastali škodi (171. člen OZ), ki po delni spremembi znaša 30%, sta toženki dolžni tožniku povrniti denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 11.340,70 EUR.

23Ker sta pritožbi toženk delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo iz zneska 12.960,00 EUR na znesek 11.340,70 EUR. V preostalem delu je pritožbi toženk in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Toženki sta s pritožbama delno uspeli (znižanje prisojene odškodnine iz zneska 12.960 na znesek 11.340,70, za 1.619,30 EUR), torej za 12,9%. Tožnik s pritožbo ni uspel. Upoštevaje načelo uspeha strank v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče na podlagi določila 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je tožnik dolžan toženkama povrniti 12,9% njunih stroškov pritožbenega postopka. Prvi toženki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v priglašeni višini 625 točk ter materialni izdatki v višini 12,5 točk, skupaj 637 točk, kar upoštevaje vrednost točke v višini 0,60 EUR znaša 382,5 točk, stroški sodne takse za pritožbo prve toženke pa znašajo 459,00 EUR, skupaj tako 841,00 EUR. Upoštevaje 12,9% pritožbeni uspeh prve toženke je tožnik dolžan prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 108,49 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožbeni stroški druge toženke znašajo 750 točk za sestavo pritožbe in materialni izdatki v višini 15 točk, kar skupaj znaša 765 točk oziroma 459,00 EUR. Tožnik je dolžan drugi toženki upoštevaje 12,9% uspeh v pritožbenem postopku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 59,21 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.