23. člen ZGO-1-UPB1

Gre za vprašanje, ali imajo uporabniki nepremičnin, ki jim je bil ukinjen status javnega dobra, pravico do vložitve pravnega sredstva zoper odločitev občinske uprave oziroma župana o ukinitvi javnega dobra. Stranke imajo možnost ugovora (pravnega sredstva) zoper tako odločitev, kolikor ta posega v njihove pravice ali pravne koristi.

Ker do odvzema statusa grajenega javnega dobra železniške infrastrukture v času škodnega dogodka ni prišlo je bila druga toženka tista, ki je bila dolžna predlagati spremembo vpisa v zemljiški knjigi. Pri določitvi soprispevka tožnika k škodnemu dogodku so pomembne naslednje okoliščine, da je sonce sijalo proti tožniku, da bi tožnik ob skrbnejši vožnji lahko opazil spremembo obdelane poti, da se kolesarjenje odvija po makadamski poti, da je do škodnega dogodka prišlo pri rekreativnem kolesarjenju, kjer vsak udeleženec prevzema določene rizike, ki so sestavni del te športne panoge. Glede na te okoliščine bi moral tožnik ravnati bolj skrbno, kar pomeni, da bi moral biti bolj previden pri vožnji.

Zgolj ugotovitev, da grajeno javno dobro ne služi več namenu zaradi posegov, ki onemogočajo rabo v skladu z njegovim namenom, ne da bi se ugotovili razlogi in pravni temelj za ta poseg v grajeno javno dobro, ki onemogoča njegovo uporabo, ne zadostuje za odločitev o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na podlagi določbe iz drugega odstavka 23. člena ZGO-1.

Kadar se status javnega dobra ne odvzame, do spremembe ne pride in je nepremičnina dostopna za (upo)rabo enako kot prej, kar pomeni, da zaradi sklepa, kot je izpodbijani, v pravni interes morebitnih uporabnikov nepremičnine oziroma objekta kot javnega dobra ni poseženo. Pravni položaj iz tega naslova se zaradi izpodbijanega sklepa ne spreminja niti tožniku, ki si ukinitve statusa javnega dobra želi.

Zemljiškoknjižno stanje parcele izkazuje le vpis javnega dobra, brez titularja. Predlagateljica ni izkazala, da bi bila titular, torej tudi ne »razpolagalnega upravičenja«, ki bi ji omogočilo predlagani vpis lastninske pravice v svojo korist.

Ne le, da predlagateljica ni izkazala, da sporna nepremičnina predstavlja grajeno javno dobro, pač pa tudi ni izkazala, da bi bila titular, torej tudi ne „razpolagalnega upravičenja“, ki bi ji v obravnavani zadevi omogočilo vknjižbo lastninske pravice v njeno korist.

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do poglavitnega ugovora prve toženke, da služeči zemljišči predstavljata javni površini, namenjeni splošni uporabi za potrebe mestne tržnice, stojnic in parkiranja za vse občane, stranke tržnice in za potrebe poslovnih prostorov. Lahko se priposestvujejo tudi občasne vožnje, vendar le, če se redno izvršujejo, npr. za točno določen namen ali ob relativno točno določenem času.

Odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra se lahko izda na županovo zahtevo, ki jo mora potrditi pristojni občinski organ s sklepom, ne pa na zahtevo osebe, ki zatrjuje, da ima na nepremičnini s statusom grajenega javnega dobra neko pravico (kot v obravnavani zadevi tožnika, ki v bistvu trdita, da imata na delu predmetnega zemljišča lastninsko pravico). Neutemeljeno je sklicevanje tožnikov na okoliščine, ki naj bi po njunem utemeljevale ukinitev statusa grajenega javnega dobra, saj postopek za odvzem tega statusa ni sredstvo za ugotavljanje nezakonitosti oziroma nepravilnosti odločbe o dodelitvi statusa grajenega javnega dobra in s tem tudi ne za odpravo posledic take domnevno nezakonite odločbe.

Tožnik, ki za potrebe svojega zemljišča hodi in vozi po zemljišču, ki je javno dobro, v naravi pa cesta, izvršuje pravico javnega prava. Z zahtevkom za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje tožnik uveljavlja pravico zasebnega prava, do katere ni upravičen, ker se pravici izključujeta.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Glede na dejansko stanje ugotovljeno v obravnavani zadevi, na katerega je Vrhovno sodišče vezano in ga v reviziji ne presoja, vprašanji, ki ju revidenta izpostavljata v tej zadevi nista bistveni za pravilno in zakonito odločitev, v posledici tega tudi nista vprašanji, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Posledice, ki jih navajata v zvezi s zožitvijo križišča, niso poledice izpodbijanega akta, prav tako Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi revidentoma, glede zelo hudih posledic v zvezi s potekom komunalnih vodov. Vzdrževanje komunalne infrastrukture namreč ni stvar posameznikov, ampak države oziroma lokalne skupnosti (in konkretnih izvajalcev javnih služb), zato po presoji Vrhovnega sodišča morebitna omejitev dostopa do te infrastrukture za revidenta ni zelo huda posledica. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem morebitnih bodočih dogodkov (pridobitev gradbenega dovoljenja za dozidave, prezidave), ki niti nimajo pravne povezave s predmetom tega spora (ukinitvijo statusa javnega dobra), revidenta ne moreta utemeljevati nastanka zelo hudih posledic

V upravnem postopku dejanska in pravna vprašanja lastninske pravice občine na (takrat še enotni) parceli zaradi zakonske domneve 212. člena ZGO-1 niso bila obravnavana. Vprašanje lastninske pravice občine je v upravnem postopku predstavljalo predhodno vprašanje, medtem ko je vprašanje ugotovitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču glavno vprašanje tega postopka in ga mora rešiti nepravdno sodišče samo. Pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, zaradi navedenega, za odločanje o pripadajočem zemljišču ne more biti ovira.

Ker tožnika v tožbi nista izkazala obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bilo zaradi ukinitve statusa grajenega javnega dobra poseženo v kakšno njuno na zakon ali drug predpis oprto pravico ali pravno korist, je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožniki bi lahko s pritožbo zoper odločbo o ukinitvi statusa javnega dobra uspešno ščitili le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin, ki se navezujejo na javno prometno infrastrukturo. Po presoji sodišča je odločitev pritožbenega organa, da tožniki niso upravičene osebe za vložitev pritožbe zoper odločbo občinske uprave o odvzemu statusa javnega dobra, pravilna in zakonita, zato tožniki ne morejo biti stranka v upravnem sporu zoper to odločbo.

Tožnica ne zatrjuje dejanskih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je po izdaji odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra v letu 2006 prišlo do sprememb, zaradi katerih nepremična ne služi namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status, da je uničena in je ni mogoče obnoviti, ali pa da je zgrajen drug objekt, ki je pridobil status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del. Temu pogoju dejstvo, da je v pripravi pogodba o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ne zadosti. Nujni del „izdaje“ upravnega akta, ki naj bi pravno zavezoval ne le stranke ampak tudi organ, je njegova vročitev. Šele s tem začne odločba pravno učinkovati, zato organ vse dotlej nanjo ni vezan in lahko svojo odločitev tudi spremeni.

Samostojna tožba zoper sklep občinskega sveta o ukinitvi grajenega javnega dobra ni dopustna, saj je tožeči stranki zoper odločitev o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra zagotovljeno pravno varstvo s pravnimi sredstvi zoper odločbo, izdano na podlagi takšnega sklepa. Tožeča stranka z obravnavano tožbo izpodbija tudi to odločbo, vendar sodišče ugotavlja, da niso podane procesne predpostavke za izpodbijanje te odločbe v upravnem sporu. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 upravni spor namreč ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila.

Ker tožniku z ukinitvijo dela javnega dobra ni bil onemogočen dostop do njegovih nepremičnin in na ukinjenem delu javnega dobra tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice in na njem ni pridobil niti posebne pravice uporabe, mu z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene ustavne pravice določene v 14., 33. in 67. členu Ustave Republike Slovenije.

Pogoje za ukinitev grajenega javnega dobra ureja 23. člen ZGO-1. To pomeni, da morata o ukinitvi grajenega javnega dobra lokalnega pomena odločati dva organa, in sicer mora pobudo za postopek dati občinski svet občine, kjer se nahaja grajeno javno dobro, odločbo o tem, ali se javno dobo ukine, pa mora po uradni dolžnosti v zvezi s pobudo občinskega sveta izdati občinska uprava. Letni načrt razpolaganja s stvarnim premoženjem je splošni akt občine, vendar lahko vsebuje le stvarno premoženje, s katerim občina lahko razpolaga v smislu odtujitve oziroma omejitve rabe, to pa javno dobro ni.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s tem, ko je presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa tožene stranke o ukinitvi javnega dobra le z uporabo določb ZJC in občinskega odloka, ki se nanašajo predvsem na kategorizacijo cest, zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravno lastnost javnega dobra se ukine po posebnem postopku, ki ga ureja čl. 23 ZGO-1 in teh pravil predlagatelj ne more obiti s postopkom za ureditev meje, ki ga je sprožil.