11.a člen ZZelP

Ker do odvzema statusa grajenega javnega dobra železniške infrastrukture v času škodnega dogodka ni prišlo je bila druga toženka tista, ki je bila dolžna predlagati spremembo vpisa v zemljiški knjigi. Pri določitvi soprispevka tožnika k škodnemu dogodku so pomembne naslednje okoliščine, da je sonce sijalo proti tožniku, da bi tožnik ob skrbnejši vožnji lahko opazil spremembo obdelane poti, da se kolesarjenje odvija po makadamski poti, da je do škodnega dogodka prišlo pri rekreativnem kolesarjenju, kjer vsak udeleženec prevzema določene rizike, ki so sestavni del te športne panoge. Glede na te okoliščine bi moral tožnik ravnati bolj skrbno, kar pomeni, da bi moral biti bolj previden pri vožnji.

Res je, da je sodna praksa zavzela načelno stališče, da je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa po Uredbi mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ, vendar je pri tem izpostavila tudi, da je standard običajne meje pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pri čemer upravni predpis (Uredba) o dovoljeni količini emisij predstavlja zgolj orientacijo pri zapolnjevanju tega standarda, saj je treba upoštevati, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrupa, vibracij, onesnaženosti zraka, ipd.). Pri opravljanju splošno koristne dejavnosti je namreč potrebno vedno najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti, kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi.

S 13. členom ZGD-1 je uzakonjeno načelo resničnosti firme. To pomeni, da mora firma družbe obsegati samo resnične značilnosti (lastnosti) družbe in da ne sme obsegati zavajajočih sestavin, ki bi lahko zavajale poslovne partnerje družbe oziroma druge subjekte na trgu, na katerem družba posluje. Z vpisom predlagane firme „Železniško gospodarstvo LJ d.o.o.“ pri pritožniku bi predlagana firma vzbujala napačen vtis da gre prav za družbo, ki jo opredeljuje 11.c člen ZZelP.

Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka (v času odpovedi in vložitvi tožbe) upravljavec železniške infrastrukture, med drugim tudi spornega poslovnega prostora ter nadaljnji ugotovitvi, da v upravljanje s premoženjem po ZZelP sodi tudi sklepanje pravnih poslov, povezanih z gospodarjenjem z javno železniško infrastrukturo in postajnimi poslopji, v primeru in obsegu, ko ti ne služijo ali niso nujni za izvajanje njihovega osnovnega namena ter upravljanje z železniškimi postajnimi poslopji, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor aktivne legitimacije zavrnilo, pravilna.