iuris
§ zakonZakon o vodah · ZV-1 · velja od 10. 8. 2002

1. člen ZV-1

(vsebina zakona)

(1)Ta zakon ureja upravljanje z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami (v nadaljnjem besedilu: vode) ter vodnimi in priobalnimi zemljišči.

(2)Upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči obsega varstvo voda, urejanje voda in odločanje o rabi voda.

(3)Ta zakon ureja tudi javno dobro in javne službe na področju voda, vodne objekte in naprave ter druga vprašanja, povezana z vodami.

(4)S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo:

1.Direktiva Sveta z dne 8. decembra 1975 o kakovosti kopalnih voda (76/160/EGS) (UL L št. 31 z dne 5. 2. 1976, str. 1), zadnjič spremenjena z Uredbo (ES) št. 1137/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o prilagoditvi nekaterih aktov, za katere se uporablja postopek, določen v členu 251 Pogodbe, Sklepu Sveta 1999/468/ES, glede regulativnega postopka s pregledom – Prilagoditev regulativnemu postopku s pregledom – Prvi del (UL L št. 311 z dne 21. 11. 2008, str. 1),

2.Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L št. 327 z dne 22. 12. 2000, str. 1), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/64/EU z dne 17. decembra 2013 o spremembi direktiv Sveta 91/271/EGS in 1999/74/EC ter direktiv 2000/60/ES, 2006/7/ES, 2006/25/ES in 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi spremembe položaja Mayotta v razmerju do Evropske unije (UL L št. 353 z dne 28. 12. 2013, str. 8), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2000/60/ES),

3.Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/7/ES z dne 15. februarja 2006 o upravljanju kakovosti kopalnih voda in razveljavitvi Direktive 76/160/EGS (UL L št. 64 z dne 4. 3. 2006, str. 37), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/64/EU z dne 17. decembra 2013 o spremembi direktiv Sveta 91/271/EGS in 1999/74/EC ter direktiv 2000/60/ES, 2006/7/ES, 2006/25/ES in 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi spremembe položaja Mayotta v razmerju do Evropske unije (UL L št. 353 z dne 28. 12. 2013, str. 8)

4.Direktiva 2007/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti (UL L št. 288 z dne 6. 11. 2007, str. 27) in

5.Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (UL L št. 164 z dne 25. 6. 2008, str. 19).

Sodna praksa: 3 odločbe navajajo ta člen · zadnja 29. 11. 2021Vse odločbe ↓
  • VSL Sodba II Cp 1776/2021Višje sodišče v Ljubljani · 2021

    Ker do odvzema statusa grajenega javnega dobra železniške infrastrukture v času škodnega dogodka ni prišlo je bila druga toženka tista, ki je bila dolžna predlagati spremembo vpisa v zemljiški knjigi. Pri določitvi soprispevka tožnika k škodnemu dogodku so pomembne naslednje okoliščine, da je sonce sijalo proti tožniku, da bi tožnik ob skrbnejši vožnji lahko opazil spremembo obdelane poti, da se kolesarjenje odvija po makadamski poti, da je do škodnega dogodka prišlo pri rekreativnem kolesarjenju, kjer vsak udeleženec prevzema določene rizike, ki so sestavni del te športne panoge. Glede na te okoliščine bi moral tožnik ravnati bolj skrbno, kar pomeni, da bi moral biti bolj previden pri vožnji.

  • UPRS sodba I U 742/2010Upravno sodišče RS · 2010

    Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zato njena trditvena podlaga obsega le tisto, kar je v njej izrecno navedeno. Sklicevanja na vsebino prilog tožbe oziroma upravnega spisa kot na del tožbenih navedb zato sodišče načeloma ne more upoštevati, saj so priložene listine lahko le dokazi za izkazovanje strankinih navedb, ne pa del teh navedb. Na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v tam izrecno naštetih primerih, med katere obravnavani objekt (po navedbah tožeče stranke lesen nadstrešek) očitno ne spada.

  • VSL sodba II Cp 3750/2009Višje sodišče v Ljubljani · 2010

    Za škodo iz predmetnega javnega dobra je po ZV-1 odgovoren upravljavec priobalnega zemljišča. Na podlagi teh ugotovitev je za škodo, ki je nastala tožnici, kot upravitelj zemljišča, ki je javno dobro, po določilu 4. člena ZV-1 odgovorna drugotožena stranka (RS), za odgovornost prvotožene stranke (občina Piran) pa ni pravne podlage. Javno dobro so v okviru splošne rabe upravičeni uporabljati vsi, pri čemer pa je položaj upravljavca javnega dobra (na katerem sicer pridobitev lastninske pravice ni možna) podoben lastniškemu in iz njega izhajajo tudi dolžnosti, bremena in odgovornosti in ne zgolj pravice. Med njimi je tudi skrb za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobra. Odgovornost drugotožene stranke (RS) je podana že iz razloga, ker ni sprejela najnujnejših ukrepov za zavarovanje uporabnikov javnega dobra, saj ni ustrezno postavila opozorilnih tabel za informiranje o trajni nevarnosti padanja kamenja, kar je najmanj, kar bi morala storiti.

2. člen →
· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 26. 6. 2024
Sodna praksa 3EU 15
Različice besedila: 5Pokaži ▾
Različice besedila · 5
  1. od 19. 6. 2024 · trenutno
  2. 10. 6. 2014 – 18. 6. 2024
  3. 3. 8. 2012 – 9. 6. 2014
  4. 17. 6. 2008 – 2. 8. 2012
  5. 2. 8. 2002 – 16. 6. 2008

Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.

Povezano: EU 15Pokaži ▾

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

3 odločb navaja ta člen · zadnja 29. 11. 2021
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–3 od 3
  • VSL Sodba II Cp 1776/2021
    Višje sodišče v Ljubljani · 29. 11. 2021besedilo 2014–2024

    Ker do odvzema statusa grajenega javnega dobra železniške infrastrukture v času škodnega dogodka ni prišlo je bila druga toženka tista, ki je bila dolžna predlagati spremembo vpisa v zemljiški knjigi. Pri določitvi soprispevka tožnika k škodnemu dogodku so pomembne naslednje okoliščine, da je sonce sijalo proti tožniku, da bi tožnik ob skrbnejši vožnji lahko opazil spremembo obdelane poti, da se kolesarjenje odvija po makadamski poti, da je do škodnega dogodka prišlo pri rekreativnem kolesarjenju, kjer vsak udeleženec prevzema določene rizike, ki so sestavni del te športne panoge. Glede na te okoliščine bi moral tožnik ravnati bolj skrbno, kar pomeni, da bi moral biti bolj previden pri vožnji.

  • UPRS sodba I U 742/2010
    Upravno sodišče RS · 2. 12. 2010besedilo 2008–2012

    Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zato njena trditvena podlaga obsega le tisto, kar je v njej izrecno navedeno. Sklicevanja na vsebino prilog tožbe oziroma upravnega spisa kot na del tožbenih navedb zato sodišče načeloma ne more upoštevati, saj so priložene listine lahko le dokazi za izkazovanje strankinih navedb, ne pa del teh navedb. Na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v tam izrecno naštetih primerih, med katere obravnavani objekt (po navedbah tožeče stranke lesen nadstrešek) očitno ne spada.

  • VSL sodba II Cp 3750/2009
    Višje sodišče v Ljubljani · 3. 6. 2010besedilo 2008–2012

    Za škodo iz predmetnega javnega dobra je po ZV-1 odgovoren upravljavec priobalnega zemljišča. Na podlagi teh ugotovitev je za škodo, ki je nastala tožnici, kot upravitelj zemljišča, ki je javno dobro, po določilu 4. člena ZV-1 odgovorna drugotožena stranka (RS), za odgovornost prvotožene stranke (občina Piran) pa ni pravne podlage. Javno dobro so v okviru splošne rabe upravičeni uporabljati vsi, pri čemer pa je položaj upravljavca javnega dobra (na katerem sicer pridobitev lastninske pravice ni možna) podoben lastniškemu in iz njega izhajajo tudi dolžnosti, bremena in odgovornosti in ne zgolj pravice. Med njimi je tudi skrb za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobra. Odgovornost drugotožene stranke (RS) je podana že iz razloga, ker ni sprejela najnujnejših ukrepov za zavarovanje uporabnikov javnega dobra, saj ni ustrezno postavila opozorilnih tabel za informiranje o trajni nevarnosti padanja kamenja, kar je najmanj, kar bi morala storiti.