VSRS Sodba II Ips 586/2007

Reviziji se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbi toženca se ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi:

Ugovoru toženca proti plačilnemu nalogu Okrožnega sodišča v Kopru Pl 1/2003 z dne 23.12.2003 se ugodi in se navedeni plačilni nalog v celoti razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici 8.033.640,08 SIT (sedaj 33.523,76 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2003 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 459,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove pritožbene stroške v znesku 571,09 EUR."

Tožnica mora tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njegove revizijske stroške v znesku 682,17 EUR.

1Prvostopenjsko sodišče je v celoti vzdržalo v veljavi plačilni nalog Pl 1/2003 z dne 23.12.2003, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici 8.033.640,08 SIT (sedaj 33.523,76 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2003 dalje do plačila ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi, podrejeno pa ju razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da sta nižji sodišči napačno interpretirali 30. člen Zakona o menici (v nadaljevanju ZM). Upoštevaje načelo menične strogosti, toženčeva obveznost avalista zgolj s podpisom na talonu ni nastala. Aval bi lahko nastal, če bi se toženec podpisal znotraj obrazca menice, sicer pa le če bi bil dodan ustrezen pristavek. Poleg tega pa je obveznost toženca kot avalista zaradi združitve prenehala. Družba J. d.o.o. je bila iz sodnega registra izbrisana z dnem 10.4.2001, toženec pa je na podlagi četrtega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) v zvezi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl., v nadaljevanju ZGD) ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 postal univerzalni pravni naslednik družbe J. d.o.o. in s tem glavni menični dolžnik. Toženec pa ne more biti glavni menični dolžnik in še porok. Zaradi združitve vlog poroka in glavnega dolžnika v isti osebi je menično poroštvo prenehalo, čeprav Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 328. členu takšne situacije direktno ne predvideva. Ker sodišči tega nista upoštevali, sta napačno uporabili materialno pravo. Tožnica je tožbo vložila več kot eno leto po objavi izbrisa družbe J. d.o.o. iz sodnega registra, tako da je zamudila rok, v katerem je mogoče družbenike izbrisane družbe terjati za dolgove izbrisane družbe. Sodišči sta materialno pravo napačno uporabili tudi pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obresti. Pri izpolnitvi menice za celotni znesek - za glavnico, pogodbene in zamudne obresti - je tožnica ravnala v nasprotju z danim poroštvom. Iz menične izjave izhaja, da se je toženec kot porok želel zavezati le za glavnico v višini 10.000.000 SIT. Sklicuje se na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 6. in 7. 11.1985, v katerem je bilo zavzeto stališče, da menični porok ne odgovarja za zamudne obresti iz 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Nižji sodišči tudi nista upoštevali 375. člena OZ, ki določa prepoved obrestnih obresti. Prav tako nista upoštevali, da po 376. členu OZ pogodbene in zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Trdi, da ni bilo ugotovljeno, na kakšen način je tožnica obračunavala pogodbene obresti in kako je upoštevala posamezna prejeta plačila. Tako ni jasno, koliko je toženec plačal na račun glavnice, koliko na račun pogodbenih obresti in koliko na račun stroškov ter na kakšni podlagi. Ni bilo ugotovljeno, kakšni so bili stroški in kakšne obresti danega posojila, čeprav je toženec na to okoliščino izrecno opozoril in ugovarjal pravilnosti kartic tožnice. Podano je neskladje med listinami in zapisniki o izpovedbah, ki so bili podlaga za sodbo ter razlogi sodbe. Ker navedena dejstva niso bila ugotovljena oziroma jih sodišče ni obrazložilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo. Ker odgovora ni vložila oseba iz tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), obstoj pogojev iz četrtega odstavka istega člena pa se tudi ne zatrjuje, revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 91. člena ZPP šteje, da odgovor na revizijo ni bil vložen.

5Revizija je utemeljena.

6Toženec v reviziji zmotno zatrjuje, da se s podpisom na talonu menice ni zavezal kot menični porok. Ob upoštevanju, da za veljavnost menice ni treba, da je izdana na obrazcu, pač pa je lahko napisana na kakršnikoli tvarini, na kateri je možen zapis (dr. Šime Ivanjko: Zakon o menici s komentarjem, Ljubljana 2001, str. 52), revizijsko sodišče sprejema kot pravilno stališče nižjih sodišč, da se je toženec s podpisom na talonu zavezal kot avalist (prof. dr. Šime Ivanjko, Leo Ivanjko, Klementina Ihanec: Priročnik o poslovanju z menico, Zavarovalno-poslovni inštitut, Maribor 2001, str. 82). Ker se je podpisal na prednji strani listine, na kateri je zapisana menica, je glede na tretji odstavek 30. člena v zvezi s tretjim odstavkom 109. člena ZM postal menični porok.

7Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči zmotno zaključili, da toženčeve trditve o izteku roka iz drugega odstavka 394. člena ZGD v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZFPPod niso pomembne za odločitev, ker je podlaga spora v tej zadevi poroštvo. Iz njunih ugotovitev izhaja, da je družba J. d.o.o. v letu 1998 pri pravni prednici tožnice najela posojilo ter kot izdajatelj podpisala lastno bianco menico in menično izjavo. Toženec, ki je bil direktor navedene družbe, se je v svojem imenu podpisal na talonu menice ter v menični izjavi pod navedbo, da zanj kot poroka veljajo nerazdelno vse obveznosti iz podpisane menice in menične izjave. Iz kopije objave v Uradnem listu RS, št. 39/2001 z dne 23.5.2001, ki ga je v spis predložila tožnica, izhaja, da je bila družba J. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb ZFPPod in da je bil toženec eden od dveh ustanoviteljev izbrisane družbe. Iz spisa nadalje izhaja, da je tožnica vpisala menično vsoto v bianco menico po izteku roka iz drugega odstavka 394. člena ZGD. Po njenih navedbah v tožbi predstavlja vtoževani znesek 8.033.640,08 SIT višino neporavnanih obveznosti na dan 20.10.2003. Tožnica pa je svojo terjatev sodno uveljavljala šele z vložitvijo predloga za izdajo plačilnega naloga 15.12.2003.

8Drugi odstavek 16. člena ZM dopušča, da v menico, ki ob izdaji nima vseh sestavin, te v blanket vpiše menični upnik na podlagi sporazuma. S pravilno izpolnitvijo postane bianco menica prava menica in podpisnika zavezuje tudi za nazaj. Menična obveznost iz bianco menice nastane samo v obsegu in pod pogoji, ki jih določata menica in pooblastilo oziroma pogodbeno materialno pravo. Prekoračitev pooblastila ne more zavezovati pooblastitelja (dr. Šime Ivanjko: Zakon o menici s komentarjem, Ljubljana 2001, str. 159). Tudi lastna menica, ki ni bila indosirana, ni abstraktna. Menični zavezanec iz take menice ima na razpolago vse ugovore enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 33/2005 z dne 28.3.2007).

9Po presoji revizijskega sodišča toženec utemeljeno ugovarja, da je vtoževana terjatev prenehala. Z izbrisom družbe J. d.o.o. iz sodnega registra je toženec postal njen pravni naslednik, saj je bil po lastnih zatrjevanjih njen aktivni družbenik (prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 23. 5. 2002). S tem je prišlo v osebi toženca do združitve vlog avalista in honorata. Vendar pa se revizijsko sodišče ob pomanjkanju ugotovitev, da je bil toženec edini družbenik izbrisane družbe, na katerega so prešle obveznosti izbrisane družbe in da torej kot avalist ne jamči za nobenega drugega honorata, ni opredeljevalo do revizijskega ugovora, da je zaradi združitve navedenih vlog v osebi toženca njegova obveznost iz naslova meničnega poroštva prenehala.

10To ni bilo potrebno tudi zato, ker je ta njegova obveznost prenehala iz drugih razlogov. Iz opisanih dejanskih okoliščin izhaja, da je tožnica menično vsoto izpolnila v nasprotju z obveznostjo iz temeljnega posla - posojilne pogodbe, ki jo je sklenila z družbo J. d.o.o. Z iztekom enoletnega prekluzivnega roka od objave izbrisa družbe J. d.o.o. iz sodnega registra so namreč prenehale vse obveznosti te družbe, ki so prešle na njene pravne naslednike. Tudi obveznosti, ki so nastale na podlagi obravnavane posojilne pogodbe, so pred izpolnitvijo menične vsote in vložitvijo predloga za izdajo plačilnega naloga že v celoti prenehale. Tožnica uveljavlja od toženca plačilo neporavnanih obveznosti le na podlagi njegovega meničnega poroštva in ne tudi na podlagi zaveze toženca kot pravnega naslednika izdajatelja menice. Kot avalist pa je toženec lahko podal vse tiste ugovore, ki jih ima izdajatelj menice. Avalist je odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je porok (prvi odstavek 31. člena ZM v zvezi s tretjim odstavkom 109. člena ZM), zato ima pravico do ugovorov, do katerih ima pravico tisti, za katerega jamči. Njegova obveznost ne more biti večja od obveznosti meničnega zavezanca, za katerega je prevzel menično poroštvo (dr. Šime Ivanjko: Zakon o menici s komentarjem, Ljubljana 2001, str. 225). Tudi zoper obveznosti iz bianco menice, ki jo izpolni remitent v nasprotju z navodili, ki mu jih je dal izdajatelj lastne menice, lahko avalist ugovarja nepravilno izpolnitev menice (prim. pravno mnenje občne seje VSS z dne 21. in 22.12.1983).

11Toženec je že med prvostopenjskim postopkom utemeljeno ugovarjal, da je obveznost posojilojemalca z iztekom enoletnega roka od objave izbrisa družbe J. d.o.o. iz sodnega registra prenehala, ker tožnica v tem roku ni vložila tožbe proti družbenikom izbrisane družbe. Tožnica je zato menično vsoto v bianco menici izpolnila v nasprotju z obveznostjo iz temeljnega posla in s tem presegla pooblastila izdajatelja menice. Ker menična obveznost ni nastala, izdana bianco menica niti izdajatelja oziroma njegovih pravnih naslednikov niti avalista ne zavezuje kot menica.

12Obveznost toženca za plačilo vtoževanega zneska ne bi obstajala niti, če bi njegovo poroštveno izjavo v menični izjavi pojmovali kot zavezo civilnopravnega poroka. Tudi v primeru, da je z njo toženec prevzel civilnopravno poroštvo za obveznosti posojilojemalca ali pa za njegove menične obveznosti, je ta poroštvena obveznost prenehala obstajati, ko je obveznost glavnega dolžnika ugasnila s pretekom roka iz drugega odstavka 394. člena ZGD. S prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo (drugi odstavek 270. člena Obligacijskega zakonika in enako prej drugi odstavek 295. člen ZOR).

13Glede na navedeno je materialnopravno napačna odločitev nižjih sodišč. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških vsega postopka. Tožencu je priznalo le tiste stroške prvostopenjskega postopka, ki jih je opredeljeno priglasil do konca zadnje glavne obravnave 9.12.2005. Ostalih stroškov, ki jih je priglasil šele v 12.12.2005 dostavljenem stroškovniku, mu ni priznalo. Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (tretji odstavek 163. člena ZPP). Navedenega zakonskega roka sodišče ne more podaljševati, tako da opredeljen zahtevek za povračilo stroškov postopka ni pravočasen niti, če je bil podan po izteku roka iz tretjega odstavka 163. člena ZPP v sporazumu s sodiščem (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 195/2003 z dne 18.3.2004). Ob upoštevanju 155. člena ZPP in določb Odvetniške tarife je revizijsko sodišče tožencu priznalo 800 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 20 točk za poročilo stranki, 2% oziroma 16,4 točk materialnih stroškov ter 20% DDV na odvetniške storitve (164 točk), skupaj 1000,4 točk oziroma 459,18 EUR. Ker je toženec po odločitvi revizijskega sodišča v tej pravdi v celoti uspel, mu je tožnica na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti navedeni znesek v celoti. V primeru zamude mu je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

15Ob upoštevanju toženčevega uspeha s pritožbo in revizijo je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnica v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu tudi njegove pritožbene in revizijske stroške. Tožencu je revizijsko sodišče priznalo 1000 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za poročilo stranki, 20,2 točk materialnih stroškov ter 20% DDV na odvetniške storitve (204 točke), skupaj 1244,2 točk oziroma 571,09 EUR. Za sestavo revizije je tožencu priznalo 1200 točk, 20 točk za poročilo stranki, 22,2 točk materialnih stroškov ter 20% DDV na odvetniške storitve (244 točk), skupaj 1486,2 točk oziroma 682,17 EUR. Revizijsko sodišče od pravočasno in specificirano priglašenih stroškov tožencu ni priznalo po 100 točk za enourne posvete s stranko, ker je nagrada za ta opravila že vključena v nagrado za sestavo prve pripravljalne vloge, pritožbe oziroma revizije, 400 točk za odgovor na predlog za izdajo predhodne odredbe, ker je sodišče odločanje o tem pravnem sredstvu in posledično stroških v zvezi z njim odstopilo v reševanje drugemu stvarno in krajevno pristojnemu sodišču ter tudi ne stroškov za sodne takse, saj je bil toženec njihovega plačila oproščen.