109. člen ZM

Da gre za lastno menico in ne za trasirano menico je v tem primeru jasno prepoznavno. Trasat v njej ni naveden (temveč je celo prečrtan), neposredno nad vnaprej natisnjenim besedilom "plačajte za to" pa je v rokopisu napisana beseda "plačamo". V obrazcu je torej jasno spremenjeno besedilo "plačajte za to" v obljubo plačila "plačamo".

Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da toženca niti ne vesta, kaj naj bi dolg predstavljal, po izčrpnem pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju strank, tožencema ni kršilo pravice do izjave. Relevantno dejansko stanje je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno v okviru trditvene podlage obeh pravdnih strank.

Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o vodenju računa. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki omogočala razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu ter da bo sredstva na računu zmanjšala le na podlagi naloga tožeče stranke ali v zakonsko predvidenih primerih. Ker je tožena stranka zmanjšala denarna sredstva na računu tožene stranke brez naloga tožene stranke (na podlagi menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožene stranke ponarejen), takšno ravnanje predstavlja kršitev obveznosti tožene stranke po sklenjeni pogodbi o vodenju računa in ima lahko za posledico poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Listina, ki je bila toženi stranki predložena na unovčenje vsebuje vse zakonsko določene sestavine menice. Zato jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba obravnavati kot menico. Dejstvo, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je podpis na menici ponarejen, namreč v ničemer ne vpliva na opredelitev listine. Od banke ni mogoče zahtevati in niti ni mogoče življenjsko realno pričakovati, da bo implementirala takšne mehanizme, ki bi preprečili vse zlorabe. Banka nima pravice in niti d

Tožeča stranka v zvezi z obravnavano menico, ki je bila podlaga izdanega sklepa o izvršbi, utemeljeno pritožbeno navaja, da je tožeča stranka bianco menico izpolnila v skladu z danim pooblastilom in to predložila na unovčenje banki, da je bila na tako izpolnjeni menici tožena stranka navedena kot trasant in trasat, kar pomeni, da gre za trasirano lastno menico, ki je veljavna, saj ima vse sestavine po Zakonu o menici (ZM). Kot utemeljeno navaja tožeča stranka je sodišče prve stopnje slednje prezrlo in zmotno presodilo, da bi moralo biti besedilo ″plačajte za to″ spremenjeno v besedil ″plačam, bom plačal, plačamo″. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obravnavana menica, ki je bila podlaga tožbe nična, je zato materialno pravno zmoten.

Trasatovo ime mora biti na menici jasno navedeno, sicer takšna listina ni trasirana menica. Pri lastni menici se izdajatelj zaveže nepogojno, da bo plačal dolžno vsoto denarja, nalog za plačilo pa nadomešča obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Lastna menica pomeni izjemo od trasirane menice in to izhaja tudi iz nomotehnične ureditve Zakona o menici, zato mora iz menice jasno in nesporno izhajati, da gre za izjemo, torej za lastno menico in ne za trasirano menico.

Začetek teka zastaralnega roka je vezan na vprašanje dospelosti menične terjatve. Le ta je bila razvidna iz same listine, in sicer gre za menico na vpogled, pri kateri čas dospelosti s predložitvijo določi upnik (33. člen ZM). Ker pa sta toženca kot izdajatelja menice določila, da se slednja v plačilo lahko predloži do 1. 1. 2011, je menična terjatev dospela z navedenim dnem.

Okoliščina, ki je bistvena za odločitev v zadevi, ne more predstavljati poslovne skrivnosti do take mere, da je nasprotna stranka sploh ne bi smela izvedeti, saj takšno postopanje v celoti izniči njeno pravico do obrambe v postopku. Stališče o dopustnosti ugovorov iz temeljnega posla do začetka cirkulacije menice velja tako za trasirane kot tudi za lastne menice. Učinkovita poroštvena izjava, s katero se nekdo zavezuje kot porok, mora zajemati tudi vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika, zlasti vsebino obveznosti, trenutek njene zapadlosti in druge elemente, ki so odločilni za presojo porokovega pravnega položaja.

Tožena stranka na bianco menico, ki jo je kot trasant le podpisala, res ni zapisala klavzule “brez protesta”. Tega niti ni mogla storiti, saj bianco menice ne izpolni dolžnik, temveč jo izpolni upnik. Tudi sicer je s cit. menično izjavo in posamičnim nalogom za plačilo večih menic pooblastila za izpolnitev bianco menice z vpisom klavzule “brez protesta” prav tožečo stranko. Da bi se tožena stranka morala pri tej vpisani klavzuli (še enkrat) podpisati, ne določa noben predpis. Njen (edini) podpis na bianco menici v rubriki “trasant” pod oziroma za ostalim besedilom menice glede na menično strogost povsem zadostuje. Tožeča stranka ne bi bila dolžna protestirati menice niti v primeru, da te klavzule ne bi zapisala na menico. Če je med menico kot vrednostnim papirjem in pooblastilom za izpolnitev neskladje, je namreč odločilno, kaj sta stranki dogovorili v menični izjavi.

Menična klavzula „brez obvestila“ ne more nadomestiti klavzule „brez protesta“. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 245/2012 z dne 24. 4. 2014 pojasnilo, da pri klavzuli „brez obvestila“ trasatu ni treba čakati na obvestilo trasanta (klavzula „po obvestilu“ po drugi strani pomeni obveznost trasata, naj ne akceptira menice oziroma ne plača, dokler ga trasant ne obvesti), protestna klavzula pa se praviloma izraža z besedami „brez stroškov“ ali „brez protesta“. Zato klavzula „brez obvestila“ nima enakega pomena in pravne posledice kot klavzula „brez protesta“. Vendar pa je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi tudi pojasnilo, da je to bistveno le v primeru trasirane menice oziroma v primeru, ko se spor o pomenu zapisanega ne nanaša na stranke menične izjave. V nasprotnem primeru (ko gre za neskladje med menico kot vrednostnim papirjem in pooblastilom za izpolnitev menice, pravdni stranki pa sta tudi stranki menične izjave - prav takšna pa sta navedeni in obravnavani primer) je namreč odločilno, kaj sta stranki dogovorili v menični izjavi. Menična izjava ima naravo obligacijskega razmerja, v katerem se izdajatelj zaveže, da bo izdal menico v skladu z zakonom in dogovorom, upnik pa se z

Tožnica uveljavlja od toženca plačilo neporavnanih obveznosti le na podlagi njegovega meničnega poroštva in ne tudi na podlagi zaveze toženca kot pravnega naslednika izdajatelja menice. Kot avalist pa je toženec lahko podal vse tiste ugovore, ki jih ima izdajatelj menice. Avalist je odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je porok (prvi odstavek 31. člena ZM v zvezi s tretjim odstavkom 109. člena ZM), zato ima pravico do ugovorov, do katerih ima pravico tisti, za katerega jamči. Njegova obveznost ne more biti večja od obveznosti meničnega zavezanca, za katerega je prevzel menično poroštvo. Tudi zoper obveznosti iz bianco menice, ki jo izpolni remitent v nasprotju z navodili, ki mu jih je dal izdajatelj lastne menice, lahko avalist ugovarja nepravilno izpolnitev menice. Toženec je utemeljeno ugovarjal, da je obveznost posojilojemalca z iztekom enoletnega roka od objave izbrisa družbe J. d.o.o. iz sodnega registra prenehala, ker tožnica v tem roku ni vložila tožbe proti družbenikom izbrisane družbe. Tožnica je zato menično vsoto v bianco menici izpolnila v nasprotju z obveznostjo iz temeljnega posla in s tem presegla pooblastila izdajatelja menice. Ker menična obveznos

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi zatrjevala, da toženec napak ni grajal, odločilna pa je trditev, da drugotoženec ni grajal napak v zakonitem in dogovorjenem roku osmih dni. Na takšne navedbe drugotožena stranka ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da drugotožena stranka navedena dejstva priznava, saj jih ni zanikala.

V Republiki Sloveniji poslovanje z menico ureja Zakon o menici. Poleg ZM urejajo menično poslovanje tudi drugi predpisi, pri čemer zlasti prihajajo v poštev določila Obligacijskega zakonika, ki na splošno ureja poslovanje z vrednostnimi papirji. Pri tem pa določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo vrednostne papirje, prihajajo v poštev le, če ZM ne določa drugače. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju torej ni uporabilo pravilne materialnopravne podlage, to je določil ZM, in ugotavljalo zanje relevantnih dejstev.

Toženčeva zaveza v menični izjavi za izpolnitev obveznosti, ki v času podpisa menične izjave še niso nastale, je veljavna, saj se bianco menice v poslovni praksi uporabljajo prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena.

Trasatovo ime mora biti na menici jasno navedeno, sicer takšna listina ni trasirana menica. Pri lastni menici se izdajatelj zaveže nepogojno, da bo plačal določeno vsoto denarja, nalog za plačilo pa nadomešča obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Lastna menica pomeni izjemo od trasirane menice in to izhaja tudi iz nomotehnične ureditve ZM, zato mora iz menice jasno in nesporno izhajati, da gre za izjemo, torej za lastno menico in ne za trasirano menico.

Lastna menica je podobna zadolžnici in ni abstraktna, dokler ni (prvič) indosirana. To ima za posledico, da ima menični zavezanec na razpolago vse ugovore, torej enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi.