295. člen ZOR

S sklepom o izvršbi je sodišče dovolilo izvršbo zamudnih obresti na podlagi izvršilnega naslova, v njem pa je določena konformna metoda obračuna zamudnih obresti, kar niti ni sporno. Zadošča, da je sodišče v sklepu o izvršbi dovolilo izvršbo zamudnih obresti od tam določenih zneskov, vse na podlagi natančno določenega izvršilnega naslova. Ni bilo treba, da bi v sklep o izvršbi tudi napisalo, da se pri izračunu zamudnih obresti uporablja konformni način obračuna (kar je bistvo dolžnikove pritožbe). Lahko bi zapisalo zaradi jasnosti, ni bilo pa to nujno potrebno. To je pomembno vprašanje pri izračunu izpolnitve. Z ugovorom po izteku roka iz 56. člena ZIZ je dopustno ugovarjati iz t.i. opozicijskih ugovornih razlogov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo po uradni dolžnosti, ni utemeljena na tej trditveni podlagi, poleg tega pa, kot to utemeljeno navaja upnik, je sodišče z odločanjem po uradni dolžnosti prekoračilo dolžnikov ugovor.

Zastavne pravice, ustanovljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene. Upravičenje uveljavljanja poplačila iz zastavljene stvari brez časovne omejitve sicer res ni del besedila navedene zakonske norme, vendar, kot je v zadevi II Ips 844/2007 Vrhovno sodišče že pojasnilo, izhaja iz nje. Tožnikova teza, da naturalna terjatev preneha (in s prenehanjem terjatve tudi hipoteka), je materialnopravno zmotna. Naturalna terjatev ne preneha, dolžnik jo lahko veljavno izpolni (in za to, kar je izpolnil, nima kondikcijskega zahtevka), ni pa mogoče njene izpolnitve doseči prisilno, s tožbo. Bistvo naturalne obveznosti je, da na upniški strani obstoji samo subjektivna pravica do izpolnitve obveznosti brez zahtevka za izpolnitev, na dolžniški strani pa obstoji samo dolg, ne pa tudi odgovornost zanj.

Ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu je podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. To pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati. Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec. Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo.

Z izbrisom kreditojemalca (glavnega dolžnika) iz sodnega registra po uradni dolžnosti poroštvo samo po sebi še ni ugasnilo. Obveznost preneha, ko je izpolnjena. S prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo. Da bi glavni dolžnik oz. njegov pravni naslednik obveznost poravnal, toženka ne trdi. Zato obveznost, glede katere se je toženka s poroštveno izjavo zavezala, da jo bo kot porok in plačnik izpolnila, še obstaja.

Z izpolnitvijo obveznosti le-ta preneha, to pa posledično izključuje možnost razveze pogodbe na podlagi zakona zaradi neizpolnitve ter morebitne verzijske in odškodninske zahtevke zaradi razveze.

Glede na to, da je tožnik z delovnim strojem upravljal vrsto let, da je bil vodja del na tem oddelku, da je imel izpit iz varstva pri delu in da je zaradi tega, ker je pozabil vklopiti vakuum pred samim začetkom delovanja to storil naknadno, ko je stroj že deloval, je pravilen zaključek, da je tožniku pripisati malomarnost in da zato na podlagi tretjega odstavka 177. člena ZOR njegov soprispevek znaša 25 %.

V obravnavani zadevi so dediči na zapuščinski obravnavi dogovorili določljivo obveznost toženk oziroma vzpostavili terjatev tožnikovega prednika do njiju. Okoliščina, da pri tem niso določili roka za izpolnitev obveznosti toženk, ne pomeni, da ta terjatev ni bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem oziroma da ni judikatna terjatev. Če v sodni poravnavi ni bil določen rok plačila in se zaradi tega ni dalo ugotoviti, ali je obveznost iz sodne poravnave zapadla, takšna poravnava morda ni bila izvršljiva v smislu 19. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (kot tudi v smislu 20. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena sedaj veljavnega ZIZ). Vendar pa ji ta okoliščina ne odvzema značaja judikatne terjatve, na katere se nanaša prvi odstavek 379. člena ZOR. Enako velja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, pa v njej ni bil določen rok za izpolnitev.

Ravnanje otrok kot oškodovancev je treba obravnavati po manj strogem standardu skrbnosti kot ravnanja odraslih, in sicer po merilu razumno previdnega otroka iste starosti, izkušenj in razuma. Gradbeno podjetje bi v skladu s strožjim merilom skrbnosti, ravnalo skrbno le, če bi predvidelo ravnanje potencialnih oškodovancev – otrok, vključno z dejanji, ki imajo značilnosti neskrbnega ravnanja.

Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je bil utemeljeno zavrnjen, saj je bilo že ob vložitvi nasprotne tožbe znano dejstvo, da si je tožena stranka stroške zdravljenja že poplačala iz tožnikovih plač. Tožena stranka tako ni imela pravne koristi za vložitev tožbe na vračilo stroškov zdravljenja. Procesnopravno ni pravne podlage, po kateri bi se lahko od sodišča zahtevalo obravnavanje zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe po vrstnem redu glede na pravnomočnost odločitve o posameznem zahtevku, saj je to v samem nasprotju z namenom instituta nasprotne tožbe.

Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus.

S sklenitvijo sodne poravnave med tožečo stranko in glavno dolžnico poroštvo toženca ni ugasnilo.

Tožnica uveljavlja od toženca plačilo neporavnanih obveznosti le na podlagi njegovega meničnega poroštva in ne tudi na podlagi zaveze toženca kot pravnega naslednika izdajatelja menice. Kot avalist pa je toženec lahko podal vse tiste ugovore, ki jih ima izdajatelj menice. Avalist je odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je porok (prvi odstavek 31. člena ZM v zvezi s tretjim odstavkom 109. člena ZM), zato ima pravico do ugovorov, do katerih ima pravico tisti, za katerega jamči. Njegova obveznost ne more biti večja od obveznosti meničnega zavezanca, za katerega je prevzel menično poroštvo. Tudi zoper obveznosti iz bianco menice, ki jo izpolni remitent v nasprotju z navodili, ki mu jih je dal izdajatelj lastne menice, lahko avalist ugovarja nepravilno izpolnitev menice. Toženec je utemeljeno ugovarjal, da je obveznost posojilojemalca z iztekom enoletnega roka od objave izbrisa družbe J. d.o.o. iz sodnega registra prenehala, ker tožnica v tem roku ni vložila tožbe proti družbenikom izbrisane družbe. Tožnica je zato menično vsoto v bianco menici izpolnila v nasprotju z obveznostjo iz temeljnega posla in s tem presegla pooblastila izdajatelja menice. Ker menična obveznos

Če tožena stranka ne nasprotuje spremembi tožbe, sodišče po uveljavljenem stališču sodne prakse ni dolžno izdati posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe. Tožnica lahko kot dejanska solastnica nepremičnine do ½ proti obema toženkama kot nedobrovernima pridobiteljicama (toženki sta vedeli, da se izvenknjižno stanje teh nepremičnin ne ujema z zemljiškoknjižnim stanjem) uveljavlja vse pravice, ki po civilnem pravu preprečujejo nastanek stvarne pravice nedobrovernega pridobitelja. V obravnavani zadevi gre za primer lastninske tožbe, s katero tožnica zahteva pravno izročitev svoje stvari, in sicer izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Zaradi izpolnitvene zamude se kupnina ne zmanjša avtomatično. Terjatev iz naslova kupnine po prodajni pogodbi je samostojna terjatev, ki preneha oziroma delno preneha z izpolnitvijo ali v drugih z zakonom določenih primerih. Enako velja za terjatev iz naslova pogodbene kazni. Dve vzajemni, istovrstni, zapadli in iztožljivi terjatvi lahko prenehata s pobotom, vendar do pobotanja ne pride avtomatično, ampak je potrebna pobotna izjava.

Ker ugasnitev zavarovane terjatve (v primeru maksimalne hipoteke pa zavarovanega pravnega razmerja) hipoteko vsebinsko izvotli in ji odvzame ves smisel, bi bilo pripisovanje prevelikega pomena dejstvu, da hipoteka formalno sicer še vedno obstoji, v nasprotju s samim bistvom akcesornosti tovrstnega zavarovanja. Pravni učinki vknjižbe po vsebini odmrle hipoteke zato nikakor niso absolutni, temveč ostajajo v okviru dometa načela javnosti (in publicitete) zemljiške knjige, ki – izhajajoč iz namena načela zaupanja v zemljiško knjigo - ne sega preko zagotavljanja varstva dobrovernih udeležencev v pravnem prometu z nepremičninami. Posledica tega je, da imajo zastavitelji (t.i. realni dolžniki), ki niso hkrati tudi dolžniki zavarovanih terjatev (t.i. osebni dolžniki), v primeru hipotekarne tožbe zastavnega upnika zoper slednjega na razpolago tudi ugovore, ki temeljijo na neobstoju oziroma prenehanju zavarovane terjatve. Ko pa je tako, sodišče zahtevku iz hipotekarne tožbe ne more ugoditi tudi, kadar iz tožbenih navedb same tožeče stranke izhajajo dejstva, ki jasno kažejo, da sta zavarovano pravno razmerje in iz njega izvirajoča terjatev ugasnila, preden je bila tožba vložena.

Del odškodnine, ki ga je toženka plačala med pravdo, je treba valorizirati, in sicer ne glede na uveljavitev ZPOMZO-1.

Obstoj obsodilne pravnomočne sodbe, izdane zoper le enega izmed obeh solidarnih zavezancev, sam zase še nima za posledico prenehanje obveznosti tudi zoper drugega solidarnega zavezanca - toženca v tej pravdi. Taka posledica bi zanj nastopila le v primeru, ko bi bila obveznost, naložena solidarni zavezanki z že pravnomočno sodbo, tudi v celoti izpolnjena.

Banka je izvrševala svoje pravice v skladu z namenom, zaradi katerih so ji bile te dane z akti Banke Slovenije, zato ni podana njena odškodninska odgovornost.

Nobeni metodi valorizacije, ki kupno moč plačanega zneska ustrezno objektivizira, ni mogoče odreči pravilnosti. Tega cilja pa ne dosega metoda, ki sta jo izbrali nižji sodišči. Ti sta toženkino plačilo valorizirali tako, da sta za čas od dneva plačila do izdaje prvostopenjske sodbe od plačanega zneska izračunali zakonske zamudne obresti po linearni metodi.

Ker je bila prava pogodbena volja med pravdnima strankama sporna, sta jo sodišči kljub obstoječi pogodbi in aneksoma morali ugotavljati. Sodišče je pri ugotavljanju prave pogodbene volje presojalo določbe pogodb in ocenjevalo tudi druge izvedene dokaze (izpovedi strank, izvedensko mnenje, sporazume) in na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da sporazumi niso veljali kot računi in ne predstavljajo delitve dohodka, kot je zatrjeval tožnik. Tožnik bi moral zatrjevati dejstva, ki utemeljujejo njegov zahtevek za plačilo, da bi bila njegova tožba sklepčna.