VSL Sodba I Cpg 296/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 839,25 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala (1) ugotovitev ničnosti Pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov ter ureditev drugih premoženjskih razmerij z dne 5. 11. 2015, sklenjene med A. z. o. o. - v stečaju in REPUBLIKO SLOVENIJO, Gregorčičeva ulica 20, 1000 Ljubljana, glede nepremičnin z ID znaki: parcela 0000 186 (ID 001), parcela 0000 443 (ID 002), parcela 0000 438 (ID 003), parcela 0000 441 (ID 004), parcela 0000 444 (ID 005), parcela 0000 446 (ID 006), parcela 0000 447/1 (ID 007), parcela 0000 447/2 (ID 008) in parcela 0000 449 (ID 009), (2) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist REPUBLIKE SLOVENIJE, Gregorčičeva ulica 20, 1000 Ljubljana, pri vseh tako navedenih nepremičninah do celote, izvedene pod opravilno številko dn. št. 001/2017 (ID postopka: 010) dne 23. 11. 2017, ter (3) pri vseh tako navedenih nepremičninah do celote vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov tako, da se izbriše neveljavna vknjižba, dn. št. z oznako ID pravice/zaznambe v korist REPUBLIKA SLOVENIJA, Gregorčičeva ulica 20, 1000 Ljubljana in opravi vknjižba lastninske pravice nazaj v korist A. z. o. o. - v stečaju (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je nato odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 2.920,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 4. 3. 2021 je sodišče prve stopnje navedeno II. točko izreka popravilo tako, da je pravdne stroške dolžna povrniti tožeča stranka toženi stranki.

2Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo in uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne, izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta dne 5. 11. 2015 sklenili Pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov in o ureditvi drugih premoženjskih razmerij (v nadaljevanju Pogodba; A5). V okviru 1. člena Pogodbe sta pravdni stranki najprej ugotovili, da so dne 11. 3. 1993¹ na podlagi 74. člena Zakona o zadrugah (ZZad) in 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) postala last Republike Slovenije zemljišča, navedena v 3. členu te Pogodbe. Gre za dvaindvajset (22) nepremičnin, med katere sodi tudi devet (9) nepremičnin, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča in gozdove in so predmet tega tožbenega zahtevka, in sicer gre za nepremičnine z ID znaki: parcela 0000 186 (ID 001), parcela 0000 443 (ID 002), parcela 0000 438 (ID 003), parcela 0000 441 (ID 004), parcela 0000 444 (ID 005), parcela 0000 446 (ID 006), parcela 0000 447/1 (ID 007), parcela 0000 447/2 (ID 008) in parcela 0000 449 (ID 009). S 4. členom Pogodbe je nato tožeča stranka izrecno in nepogojno dovolila, da se vseh dvaindvajset nepremičnin, prenese v last tožene stranke, do celote.

6Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki so bila v upravljanju zadrug, je zakonodajalec že v letu 1993 uredil v ZZad, ki je v določbi 74. člena kot kriterij razlikovanja za pridobitev lastninske pravice pri prehodu iz sistema družbene lastnine v klasična lastninskopravna razmerja določil (ne)odplačnost pridobitve. Nepremičnine v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad ex lege postale last zadruge (prvi odstavek 74. člena ZZad), razen če so bile pridobljene neodplačno. V tem primeru so te nepremičnine ex lege postale last Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad). Zadruga je tako olastninila le nepremičnine, če jih je pridobila odplačno, pri neodplačni pridobitvi pa je morala urediti prenos na Republiko Slovenijo. Iz drugega odstavka 14. člena ZSKZ je izhajalo, da so se na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) prenesla kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije tudi po drugih predpisih, torej tudi na podlagi ZZad. Upravljavci teh zemljišč (med njimi torej tudi tožeča stranka) so morali na tej podlagi in na podlagi prvega odstavka 16. člena ZSKZ ta zemljišča prenesti na Sklad ter mu predložiti bilanco po stanju 31. 12. 1992 skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona. Kaj šteje za urejeno dokumentacijo, je na podlagi pooblastila iz sedmega odstavka 16. člena ZSKZ določeno v Navodilu o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju Navodilo)², ki v 5. členu določa tudi, katere nepremičnine so bile pridobljene neodplačno.³ Če upravljavci ne prenesejo kmetijskih zemljišč in gozdov na Sklad v roku, poskrbi za izvedbo prenosa Sklad (drugi odstavek 16. člena ZSKZ).

7Kot izhaja iz neprerekanih trditev tožene stranke, je šlo za primer iz drugega odstavka 16. člena ZSKZ tudi v obravnavanem primeru, prenos lastninske pravice med drugim tudi na devetih spornih nepremičninah (ki nesporno predstavljajo kmetijska zemljišča in gozdove) pa je bil iz tožeče stranke kot zadruge na toženo stranko Republiko Slovenijo opravljen s Pogodbo, ker naj bi tožeča stranka nepremičnine, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča in gozdove, pridobila neodplačno, zaradi česar naj bi po samem zakonu (drugi odstavek 74. člena ZZad) nepremičnine postale last tožene stranke.

8Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek temeljila na tem, da je bila Pogodba v delu, v katerem se nanaša na devet, zgoraj navedenih nepremičnin, sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Trdila je, da sta pogodbenika namerno obšla prisilne predpise in na ta način legalizirala vpise (sicer nezakonite) lastninske pravice tožene stranke, saj je tožeča stranka oziroma njena pravna prednica, vseh devet nepremičnin dejansko pridobila odplačno, in sicer v postopkih arondacije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja po takrat veljavnem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča - TZIKZ⁴, zato je Pogodba v delu, v katerem se nanaša na spornih devet nepremičnin nična na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika – OZ v povezavi z drugim odstavkom 74. člena ZZad in prvim odstavkom 14. člena ZSKS, posledično je neveljavna vknjižba lastninske pravice tožene stranke v zemljiški knjigi, kar je tožeča stranka uveljavljala z izbrisno tožbo (243. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1).

9Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (86. člen OZ).

10Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo in v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je tožeča stranka sicer opustila z zakonom določeno skrbnost, ki ji je bila naložena v zvezi z lastninjenem zadružnega premoženja oziroma je kršila določbe Navodila, saj Skladu ni predložila ustrezne dokumentacije in tudi ni pripravila evidence o tem, na kakšen način (odplačno ali neodplačno) je pridobila določena kmetijska zemljišča in gozdove. Ne glede na to, sankcija ničnosti Pogodbe po oceni sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ni ustrezna, saj se je med pogodbenima strankama šele kasneje izkazalo za sporno ali obstaja zakonska podlaga za izvedbo dejanskega zemljiškoknjižnega lastninskega prenosa zemljišč (devetih parcel), kar po prepričanju sodišča prve stopnje ne nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom, zemljišča pa tudi niso bila izvzeta iz pravnega prometa. Poleg tega je tožeča stranka ob sklenitvi sporne Pogodbe razpolagala z vsemi informacijami in celotno dokumentacijo o (ne)odplačnosti pridobitve spornih nepremičnin. V zvezi z ničnostjo iz razloga nasprotovanja morali pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka svojih trditev v tem delu ni dovolj substancirala, saj je navedla le, da sta pogodbeni stranki namerno obšli prisilne predpise in na ta način legalizirali vpis (zatrjevano nezakonite) lastninske pravice, kar samo po sebi ne utemeljuje izreka ničnostne sankcije.

11Tudi po presoji pritožbenega sodišča le gola trditev, da „sta pogodbeni stranki namerno obšli prisilne predpise in na ta način legalizirali vpis (zatrjevano nezakonite) lastninske pravice“ ne more pomeniti tiste stopnje konkretizacije, ki bi opravičevala utemeljenost trditve, da le zato Pogodba nasprotuje morali. Tožeča stranka bi namreč morala podati konkretne trditve o dejstvih, ki bi kazale na namerni obid prisilnih predpisov, pa tega niti po pozivih sodišča prve stopnje ni storila. Neutemeljenost zahtevka tožeče stranke iz razloga, ker Pogodba nasprotuje morali, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno in ga pritožba ne more izpodbiti s trditvami, da ni utemeljen očitek sodišča tožeči stranki, da ni substancirala tožbene podlage. V kolikor pa se navedeni pritožbeni očitek nanaša na utemeljevanje zahtevka iz razloga, ker Pogodba nasprotuje prisilnim predpisom ter zato, ker nima podlage oziroma v Pogodbi opredeljena podlaga ne predstavlja dopustne podlage (pritožnica v pritožbi uveljavlja, da je Pogodba nična tudi iz razloga po 39. členu OZ, čeprav te pravne podlage v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

12Kot že navedeno sta pravdni stranki v Pogodbi uvodoma ugotovili, da je tožena stranka na podlagi določbe 74. člena ZZad z dnem 11. 3. 1993 postala lastnica med drugim tudi devetih spornih nepremičnin. Glede na citirano uvodno ugotovitev je tožeča stranka ob sklenitvi Pogodbe torej sama trdila, da je tožena stranka lastnica tudi sedaj spornih devetih nepremičnin. Pogodbeni stranki sta se namreč sklicevali na 74. člen ZZad, kar pomeni, da je bila tožeča stranka ob sklepanju Pogodbe mnenja, da je (tudi sedaj spornih) devet nepremičnin ona (oziroma njena pravna prednica⁵) pridobila na neodplačen način in je zato ob lastninskem preoblikovanju na podlagi drugega odstavka 74. člena ZZad lastnica teh kmetijskih zemljišč in gozdov tožena stranka. Tožeča stranka ob sklepanju Pogodbe ni izražala nobenega dvoma v slednje, prav tako ni trdila, da bi katero od sedaj spornih nepremičnin pridobila odplačno. Glede na zgoraj navedene zakonske in podzakonske predpise je bila njena zakonska dolžnost, da uredi dokumentacijo in evidence o tem ali je premoženje, ki je bilo predmet lastninjena, prejela (ona sama ali njeni pravni predniki) odplačno ali neodplačno (3. člen Navodila).

13Da je spornih devet nepremičnin pridobila tožeča stranka odplačno, je pričela trditi šele štiri leta po sklenitvi Pogodbe oziroma konec leta 2019, ko je na toženo stranko naslovila zahtevek za vrnitev nepremičnin (A2) v predhodnem postopku mirne rešitve spora skladno z določbo 27. člena Zakona o državnem odvetništvu – ZDOdv oziroma v tem postopku, ko je skušala preko zahtevka na ugotovitev ničnosti Pogodbe uveljaviti dejstvo, da je spornih devet nepremičnin pridobila kot zadruga na odplačen način, da gre torej za premoženje, ki je zadružno premoženje in ni ex lege prešlo na toženo stranko, zaradi česar naj bi Pogodba nasprotovala prisilnim predpisom.

14Po določbah Pogodbe je bil namen pogodbenih strank urediti prenos lastninske pravice med drugim tudi pri spornih nepremičninah na toženo stranko, saj so bile navedene nepremičnine (glede na ugotovitve pogodbenih, sedaj pravdnih strank v Pogodbi) njena last že od 11. 3. 1993. Sedaj v tem pravdnem postopku pa tožeča stranka trdi nasprotno, da sporne nepremičnine niso bile že od 11. 3. 1993 last tožene stranke, temveč so bile ves čas njena last, ker jih je prejela odplačno. Tako se vprašanje katera od pravdnih strank je ex lege pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah izkaže za dejansko vprašanje. Pravili prvega in drugega odstavka 74. člena ZZad abstraktno določata kdo ex lege pridobi lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so bila do uveljavitve ZZad v družbeni lasti in so z njimi upravljale zadruge. Kdo je torej dejansko po zakonu pridobil lastninsko pravico v postopku lastninjena je odvisno od dejanskih okoliščin. Te okoliščine pa so bile glede na to, da je sporne nepremičnine ves čas uporabljala tožeča stranka in je tudi ona imela dokumentacijo, s katero je ugotavljala in dokazovala, ali je to premoženje prešlo v zadružno premoženje ali v last tožene stranke, v sferi tožeče stranke. S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična.

15Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da ne drži pritožbena navedba, da je nesporno, da pravdni stranki ob sklenitvi sporne Pogodbe nista upoštevali zakonskih predpostavk lastninskega preoblikovanja, kot jih je določil zakonodajalec v zvezi s preoblikovanjem lastninske pravice in da sta kršili kogentni predpis. Ne šele ob sklenitvi Pogodbe, temveč že vse od uveljavitve ZZad v letu 1993, je bila dolžnost tožeče stranke (oziroma njenih pravnih prednikov), da ugotovi, katera kmetijska zemljišča in gozdovi, ki jih je imela v uporabi in so bili v zemljiški knjigi opredeljeni kot družbena lastnina, je pridobila odplačno in katera neodplačno in nato uredi ustrezne prenose oziroma vpise v zemljiški knjigi. Slednje ni bila dolžnost tožene stranke. Nanjo je le prešla lastninska pravice, če je šlo za neodplačno pridobitev. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da tožena stranka ob sklenitvi Pogodbe ni upoštevala zakonskih predpostavk lastninskega preoblikovanja, da je kršila kogentni predpis, še manj pa, da je to med pravdnima strankama nesporno.

16Pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja ničnost Pogodbe iz razloga, ker naj ne bi imela dopustne kavze. Pritožnica namreč kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.⁶ Podlaga (kavza) je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Pri tem se nedopustnost kavze ne nanaša le na njeno neposredno nasprotovanje navedenim pravnim virom, temveč tudi njihovo izigravanje. Kavza je torej prepovedana, če je glavni namen pogodbene obveznosti v nasprotju z ustavno določenimi načeli ali v nasprotju s prisilnimi predpisi.⁷ O sami podlagi kot namenu sklenitve Pogodbe pa, kot že navedeno, tožeča stranka ni navedla drugega kot to da „sta pogodbeni stranki namerno obšli prisilne predpise in na ta način legalizirali vpis (zatrjevano nezakonite) lastninske pravice“. S čim je bil izražen namen obida zakona pa tožeča stranka ni konkretizirala. Zato pritožnica ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem, da je šlo pri sklenitvi sporne Pogodbe za nedovoljen obid izrecnih zakonskih predpisov o načinu pridobitve lastninske pravice oziroma zlorabo pravil o lastninjenju družbene lastnine, pri čemer je obid zakona (fraudem legis agere) tisto ravnanje, ki sicer ne pomeni kršitve črke predpisa, nasprotuje pa namenu zakonodajalca. Tožeča stranka niti sedaj v pritožbi ne pojasni s čim konkretno in s kakšnim namenom naj bi pravdni stranki pri sklenitvi Pogodbe obšli zakon, zato ničnostna sankcija Pogodbe, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru ni utemeljena.

17Tudi po presoji pritožbenega sodišča tako trditve tožeče stranke ne ponujajo sklepa, da je bila Pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo, temveč morda oziroma kvečjemu le sklep, da jo je tožeča stranka sklenila v zmoti. Zmota predstavlja napako volje (46. člen OZ) in če je pogodba obremenjena s tako hibo, to ne predstavlja razloga za ničnost, temveč za izpodbojnost. Če so bile pri sklenitvi pogodbe napake glede volje strank, je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Zato tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje že z vidika pravičnosti sojenja takemu prenosu ne bi smelo dati pravnega varstva, pač pa ovrednotiti vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice po ZZad. Zakon torej nudi pravno varstvo v primeru, če je bila pogodba sklenjena v zmoti, in sicer lahko pogodbenik zahteva, da se pogodba razveljavi (95. člen OZ), česar pa tožeča stranka ne uveljavlja, zato sklicevanje pritožnice na pravičnost ni utemeljeno.

18Pritožbeno sodišče pri tem le dodaja, da ima pritožba prav, da stanje solventnosti tožeče stranke ob sklepanju Pogodbe glede na to, da je kot pravno podlago svojega zahtevka uveljavljala ničnost Pogodbe, za odločitev o sporu ni bistvenega pomena, kar pa pomeni le, da tudi ni bistvenega pomena za odločitev o pritožbi.

19Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je višje sodišče odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna svoje stroške nositi sama, poleg tega pa je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, saj je za njih pritožbeno sodišče ocenilo, da so bili potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT) ter toženi stranki priznalo 1375 točk za odgovor na pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT) in 23,75 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT ), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj 839,25 EUR. Tako odmerjene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Gre za datum, ko je stopil v veljavo Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) – op. pritožbenega sodišča.
² Ur. l. RS, št. 32/1993.
³ Prim. tudi sklep VSRS II Ips 149/2013.
⁴ Ur. l. FLRJ, št. 43/59 in 53/62.
⁵ Tožeča stranka je bila ustanovljena 13. 10. 1993 s spojitvijo B./C. z. o. o. in D. z. o. o. (A48), prav na slednjo pa se nanašajo v postopku predložene arondacijske odločbe in druga dokumentacija.
⁶ Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 291 idr.
⁷ Ibid.