95. člen OZ

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1). Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.

Dejstvo, da pogodba ni bila realizirana, na njeno veljavnost nima vpliva. Pogodba je neveljavna, kadar je nična ali izpodbojna. Dejstvo, da je pogodba odplačna, tožnica pa v zameno za priznanje pravice uporabe ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti plačila dogovorjene vrednosti nepremičnine, nima učinka na dano priznanje pravice uporabe. Če ena izmed pogodbenih strank ni izpolnila obveznosti, ki so iz nje nastale, to ni razlog za njeno neveljavnost, pač pa ima za posledico nastanek izpolnitvenega zahtevka stranke, ki je svojo obveznost izpolnila.

Pritožba se sklicuje na 54. člen ZZZDR, a je treba pojasniti, da ta govori, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločnim deležem na skupnem premoženju. Ne govori pa o odsvojitvi predmetov iz premoženja, kadar gre za tako situacijo, je posel izpodbojen.

Utemeljeno pa toženci v pritožbi opozarjajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh njihovih pravno pomembnih navedb v zvezi z ničnostjo pogodbe, zaradi česar v sodbi manjkajo razlogi o vseh odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je prerasla v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora poznati pravo (iura novit curia) in je zato dolžno preizkusiti vse možne pravne podlage, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišle v poštev. Status zemljišča (namembnost) predstavlja bistveno lastnost predmeta pogodbe (prvi odstavek 46. člena OZ), pogodba o ari pa je v konkretnem primeru imela naravo predpogodbe (prvi in tretji odstavek 33. člena OZ). Zato bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presoditi navedbe tožencev o tem, da so bili pri sklenitvi pogodbe o ari (kot predpogodbe) v bistveni opravičljivi zmoti. Če bi ugotovilo, da so toženci ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega udeleženca v pravnem prometu (prvi odstavek 6. člena OZ), in da je bila torej njihova zmota opravičljiva, jih pogodba o ari ne zavezuje

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino. Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica

Tožnik zaradi zatrjevane napake volje v fazi sklenitve (zmota o predmetu zavarovanja) pogodbe ni izpodbijal (94. člen OZ). Pogodba, dokler je upravičena oseba ne izpodbije, obstaja z vsebino, kot je določena v pogodbi. Tožnik bi lahko pogodbo izpodbijal z vložitvijo ustrezne oblikovalne tožbe, s katero bi zahteval razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 95. člena OZ), česar pa ni storil.

Za odškodninsko odgovornost prvega toženca določbe OZ ne zahtevajo namena tožnicama povročiti škode oziroma krivde v obliki direktnega naklepa, kot to zmotno zatrjujeta toženca v pritožbi, pač za to zadostuje zavedanje prvega toženca, da izvaja posest tujih nepremičnin in seka les za svoj račun, čeprav za to nima nobenega pravnega naslova. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in se prilegajo pojmu povzročitve škode z eventualnim naklepom, ki v okoliščinah konkretnega primera zadostuje za sklep, da je prvi toženec škodo povzročil namenoma v smislu določbe 135. člena OZ. Sodišče prve stopnje je solidarno odgovornost drugega toženca za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec, ob ugotovoljenem dejanskem stanju pravilno naslonilo na določbo drugega odstavka 186. člena OZ in ne na prvi odstavek tega člena, ki za vzpostavitev solidarne odškodninske odgovornosti več oseb res zahteva njihov skupni namen povzročiti škodo. Pritožbeno razpravljanje o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje za solidarno odškodninsko odgovornost drugega toženca ugotoviti, da sta imela s prvim tožencem skupni namen tožnicama povzročiti škodo, očitno temelji na napačnem materialnopravnem stališč

Te pogodbe (pactum de compensando) pa tožeča stranka ni ustrezno procesno izpodbijala s tožbenim zahtevkom na razveljavitev pogodbe, zato tožeča stranka tudi ni mogla uspeti z ugovorom neveljavnosti pogodbe zaradi prisiljenja (94. člen in prvi odstavek 95. člena OZ v zvezi s 45. členom OZ).

Drugačna volja oporočiteljice v njeni oporoki (z dne 29. 12. 2010) ne more pomeniti neveljavnosti darilne pogodbe. Poleg tega je v oporoki razpolagala s premoženjem, ki ga več ni imela.

Z izjavo o sprejemu ponudbe se je tožnik zavezal izpolniti obveznost, kot izhaja iz ponudbe, zato ni odločilno, da je v izreku odločbe upravne enote navedeno, da se odobri pravni posel med tožnikom in tožencema za kupnino 19.500,00 EUR, v obrazložitvi odločbe pa je v celoti povzeta ponudba tožencev in sicer, da je kupnina 19.500,00 EUR, da pa se nepremičnina "prodaja skupaj z bremeni in da se kupec zaveže plačati vse stroške z davki in bremeni." Z odločbo izdano na podlagi drugega odstavka 22. člena ZKZ upravni organ zgolj odobri pravni posel z vsebino, kot je bila dana v ponudbi, ter hkrati določi vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ in izbere ponudnika, ki ima po ZKZ prednostno pravico pri nakupu nepremičnine. Pravdno sodišče lahko ugotovi ničnost pogodbe (86. člen OZ), pogodbo lahko razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ v zvezi s 94. členom OZ), glede na določbe ZKZ in zaradi načela prirejenosti postopkov pa ne sme posegati in spreminjati vsebino pravnega posla, kot ga je odobril upravni organ in kot je bila dana v ponudbi. Le na ta način se zagotavlja varstvo vseh udeležencev, ki so dali izjave o sprejemu ponudbe, kakor tistih, ki niso dali izjave o sprejemu ponudbe pra

Zmote ali prevare ni mogoče uveljavljati z ugovorom, ampak s tožbo, ki vsebuje oblikovalen zahtevek. Osnovna skrbnost terja, da se človek seznani z vsebino listine, ki jo podpisuje. V poroštveni izjavi je bilo v jasnem in vsakomur razumljivem jeziku napisano, da tožnik s to izjavo jamči banki za plačilo obveznosti po kreditni pogodbi z vsem svojim premoženjem in bo banki na njen poziv obveznost, ki je dolžnik ne bo poravnal, tudi plačal.

Skladno z določilom 95. člena OZ lahko pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, zahteva, da se pogodba razveljavi. Konkludentne zahteve za razveljavitev pogodbe naš zakon ne pozna. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker se do navedb tožnice, da je s konkludentnim ravnanjem zahtevala razveljavitev dogovora z dne 20. 11. 2019, ki pa je bil sklenjen pod prevaro, ni opredelilo. Drži pritožbeno stališče, da se skladno z določilom 18. člena OZ voljo za sklenitev pogodbe lahko izrazi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja obstoji. Zmotno pa je njeno materialno pravno stališče, da plačilo zneskov iz pravnomočnih sodb kaže na voljo toženke za sklenitev dogovora z dne 4. 12. 2019, saj se je toženka temu izrecno protivila.

Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti. O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmer

Sodišče je ugotovilo, da podpis spornega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne izraža njegove prave volje in da je tožnikova zmota pri podpisu sporazuma opravičljiva, še posebej, ker se je to zgodilo na parkirišču ob tovornem vozilu, medtem ko mu je C. C. razlagal, da ga bodo poklicali, ko bodo imeli delo. Tožnik je upravičeno menil, da je na čakanju na delo doma. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se morala tožena stranka prepričati, da tožnik razume, kaj mu je dala v podpis na parkirišču ob tovornem vozilu, ko mu je dala v podpis sporni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Grožnja, ki jo lahko pritožbeno sodišče razbere iz navedb tožene stranke, je napaka volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča zahteva (s tožbo), ne more pa je doseči sama (z ugovorom ali drugo izjavo). Ker tožena stranka v tem postopku ni zahtevala razveljavitve dogovorov (z nasprotno tožbo) in med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi ni trdila, da bi razveljavitev ustnega dogovora za plačilo 12.000,00 EUR in Dogovora o razdrtju predpogodbe sodno zahtevala (in dosegla), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo teh trditev. Le z ugovorom, kot je bilo pojasnjeno, namreč ni mogoče doseči razveljavitve pogodbe. Dokler pogodba velja (ni razveljavljena ali razdrta), pa jo je treba spoštovati in izpolniti (pacta sunt servanda, 9. člena OZ).

Pogodba je neveljavna, kadar je nična ali pa izpodbojna. Po določilu prvega odstavka 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon o posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Izpodbojna pa je pogodba takrat, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejena sposobna, ali če so bile pri sklenitvi napake glede volje strank kot tudi, če je v tem zakonu v drugem zakonu tako določeno (95. člen OZ). Iz tega sledi, da pogodba, ki jo stranka ne izpolni, ni neveljavna. Neizpolnitev pogodbe s strani ene stranke ima za posledico izpolnitvene zahtevke. To izhaja že iz načelnega določila prvega odstavka 9. člena OZ, po katerem so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Če torej prva pogodbena stranka svojo obveznost izpolni, druga pa ne, ima prva stranka na voljo izpolnitveni zahtevek. Če pa toženka meni, da storitev tožnika, ki izhajajo iz pogodbe, ne potrebuje (več), bo pa morala skladno z veljavnimi materialnopravnimi predpisi doseči prenehanje te pogodbe.

Da je pravni posel iz skupnega premoženja, ki ga sklene en zakonec brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen le v primeru, če pridobitelj ni bil v dobri veri.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogodbi o zaposlitvi zaradi oziroma v delu, v katerem sta se tožnici odpovedali vsem terjatvam zoper toženko, razen terjatvam iz te pogodbe nista nični. Delavec se ne more vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, lahko pa prosto razpolaga s terjatvijo, ki je že zapadla, in se ji v tem okviru "odpove". Tako sta tožnici prosto razpolagali s terjatvijo iz naslova že zapadlih razlik v plači, ko sta s toženko sklenili pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019, v katerih je vsebovana določba, da "pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore" ter da "pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta".

S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična. Pritožnica kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.

Sklep FURS ima dokazno vrednost po prvem odstavku 224. člena ZPP in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem kot javni listini potrjuje ali določa. Tožeča stranka pa ni izkoristila možnosti, ki jo daje četrti odstavek 224. člena ZPP in ni dokazovala, da so dejstva v sklepu FURS neresnično ugotovljena. Sodišče prve stopnje je v 15. točki razlogov obrazložilo, da je bil pobot izveden v skladu z določbo 12. člena Sporazuma, bil je tudi realiziran, kot izhaja iz izpiska o zapiranju obveznosti z dne 21. 11. 2017 (A4). 12. člen Sporazuma je določal, da sme tožena stranka kot naročnik katerokoli svojo terjatev do tožeče stranke kot posrednika (iz kateregakoli naslova), pobotati s katerokoli terjatvijo posrednika do sebe iz naslova tega Sporazuma. To pa pomeni, da sta se pravdni stranki o pobotanju sporazumeli in ni potrebna še posebna enostranska izjava volje tožene stranke o pobotanju. V skladu z 10. členom Sporazuma je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar tožeča stranka v pritožbi ne napada, da sta se pravdni stranki, ob prenehanju njunega poslovnega odnosa dogovorili za nadomestilo za predčasno prenehanje veljavnosti Pogodbe v višini dveh povprečnih mesečnih provizij. Po vsebini