94. člen OZ

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1). Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.

Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli). V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo,

Pritožba se sklicuje na 54. člen ZZZDR, a je treba pojasniti, da ta govori, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločnim deležem na skupnem premoženju. Ne govori pa o odsvojitvi predmetov iz premoženja, kadar gre za tako situacijo, je posel izpodbojen.

Da gre za oderuško pogodbo, mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko. Namero tožene stranke ustvariti nesorazmerno korist bi morala tožeča stranka povezati z zatrjevanimi posebnimi okoliščinami pri tožeči stranki, kot šibkejši stranki. Zatrjevati in dokazati bi morala zvezo med nesorazmerjem in takšnimi okoliščinami pri šibkejši pogodbeni stranki, za katere zakon govori, da jih druga pogodbena stranka izkoristi v svojo korist. Ne zadošča večkrat ponovljena posplošena trditev tožeče stranke, da je tožena stranka "izkoristila njeno stisko", ker je vsebinsko prazna. Stiska kot neugodno, težko rešljivo stanje, je pravni standard, ki bi ga morala tožeča stranka napolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve. Tožeča stranka se je pri uveljavljanju ničnosti Prodajne pogodbe 2003 opirala tudi na splošno določilo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zlorabo položaja v odnosu do tožnice (7. člen OZ), kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ)

Tožnik zaradi zatrjevane napake volje v fazi sklenitve (zmota o predmetu zavarovanja) pogodbe ni izpodbijal (94. člen OZ). Pogodba, dokler je upravičena oseba ne izpodbije, obstaja z vsebino, kot je določena v pogodbi. Tožnik bi lahko pogodbo izpodbijal z vložitvijo ustrezne oblikovalne tožbe, s katero bi zahteval razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 95. člena OZ), česar pa ni storil.

Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo, da pojasni, zakaj predlaga še ustno zaslišanje prič, katerih pisne izjave so bile predložene, vendar slednja tega nista pojasnila. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dejstva, da v delu, ko tožnica uveljavlja napake volje, pravni posel ni ničen, temveč izpodbojen (94. člen OZ). V skladu z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravna posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, je potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. S tem, ko sta si premoženje sporazumno razdelila, pa sta se sporazumela tako o obsegu, kot o deležih na premoženju, ne glede na dejstvo, da sam delež posameznega partnerja na skupnem premoženju, ni bil določen. Sodišče prve stopnje pa ima o slednjem ustrezne razloge v 26. točki obrazložitve.

Napake volje pogodbenika ne povzročijo ničnosti sklenjene pogodbe. Tožnica pa s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost sklenjene kupoprodajne pogodbe.

Tožnica je v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijani del sodbe, sama uveljavljala povračilo stroškov v višini kilometrine. Zato je sodišče prve stopnje za to obdobje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov oziroma razlike v stroških do višine javnega prevoza.

Te pogodbe (pactum de compensando) pa tožeča stranka ni ustrezno procesno izpodbijala s tožbenim zahtevkom na razveljavitev pogodbe, zato tožeča stranka tudi ni mogla uspeti z ugovorom neveljavnosti pogodbe zaradi prisiljenja (94. člen in prvi odstavek 95. člena OZ v zvezi s 45. členom OZ).

Ker toženec ni uspel dokazati, da so bili pogodbeni pogoji nepošteni ter v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, prodajna pogodba ni nična, medtem ko se z uporabo milejše sankcije, sankcije izpodbojnosti (94. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, saj je toženec v postopku ni uveljavljal.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je, ne glede na tožnikovo nekoliko okorno razdelitev zahtevkov v sklopa A) in B), razmerje primarnih in podrednih zahtevkov obravnavalo vsebinsko: štelo je, da sta tako zahtevka glede oporoke kot glede pogodbe o preužitku dva samostojna sklopa zahtevkov, pri čemer je glede vsakega od teh pravnih poslov tožnica oblikovala primarni in podredni zahtevek. Če bi vprašanje primarnosti in podrejenosti zahtevka obravnavalo drugače, bi bil tožničin uspeh v pravdi odvisen zgolj od formalne razporeditve zahtevkov pod posamezne točke, kar bi pretirano in nedopustno omejevalo tožničino ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva.

V sodni praksi še ni razrešeno vprašanje, ali ničnostna sankcija za pravne posle iz tretjega odstavka 93. člena GZ velja za vse nedovoljene gradnje ali le za tiste, glede katerih je izrečen inšpekcijski ukrep. Za presojo verjetne izkazanosti terjatve kot ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe se o tej dilemi ni treba izreči. Zadostuje namreč, da je verjetno izkazana terjatev iz podredno postavljenega zahtevka. Nevarnost lahko izkazuje vsako dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežitev izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Po tem stališču ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja; zadostuje dolžnikovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve

Stališče sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je o dajatvenem zahtevku tožnice že odločilo, odpadla toženkina potreba po odpravi negotovosti tako glede pogodbene kazni kot glede višine nagrade po Pogodbi, je pravilno. Ker toženkin direktor Pogodbe in z njo povezane ponudbe (ki skupno obsega manj kot dve strani, prejel pa jo je po elektronski pošti in bi jo lahko prebiral kolikor dolgo bi želel), pred podpisom ni prebral, višje sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da se zato toženka ne more sklicevati ne na zmoto ne na prevaro.

Sodišče prve stopnje je kršilo določilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je ugotovilo dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala ter ji s tem kršila pravico do izjave, saj se ni mogla izjaviti o dejstvih, katera je sodišče prve stopnje štelo kot odločilna za ugoditev zahtevku in ki so v evidentnem nasprotju s samimi trditvami strank, ki jih je sodišče prve stopnje tudi samo povzelo v uvodnih navedbah strank v sodbi in je s tem kršilo tudi 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da je tožena stranka neupravičeno povišala obrestno mero tožeči stranki in v zvezi s tem prisodilo plačilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe, utemeljilo na podlagi dejstev, ki jih je samo ugotovilo, brez da bi jih stranki zatrjevali. Sodišče je tisto, ki pozna pravo, vendar je glede uporabe pogodbenega prava tako teorija kot usklajena sodna praksa jasna, in sicer da je sodišče vezano na uporabo tistih pogodbenih določil, katera so del trditvene podlage strank. V primeru, ko naj bi šlo za grožnjo ali silo pri izjavi volje, ni mogoče govoriti o ničnosti pravnega posla, pač pa o njegovi izpodbojnosti in je potrebno postaviti

Ker je tožničina terjatev iz naslova odpravnine zapadla v plačilo 13. 6. 2017, je tožnica 19. 6. 2017 lahko podala veljavno izjavo o odpustu dolga toženki iz naslova dolgovane odpravnine. Vsebina izjave o odpustu dolga z dne 19. 6. 2017 je jasna in nedvoumna, zato niso relevantne pritožbene navedbe, da je bila tožnica kot delavka šibkejša stranka ter da naj bi bila ta izjava napisana po naročilu in nareku toženke (83. člen OZ).

Pogodbeni stranki višino plače lahko zakonito spremenita z aneksom. Iz ZDR-1 (niti iz njegovega namena) ne izhaja, da bi moral biti takšen aneks sklenjen za nedoločen čas. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo v dispoziciji strank, da se dogovorita, v kakšni višini (upoštevaje minimum, določen z zakonom ali kolektivno pogodbo; prvi odstavek 126. člena ZDR-1) in za katero obdobje je določena (osnovna) plača, saj bi bil veljaven tudi dogovor, da se pogodbeno določena plača zniža (ob upoštevanju že citirane določbe prvega odstavka 126. člena ZDR-1). Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 127. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ne sme odražati drugih kriterijev; v nasprotnem primeru se plača v času delovnega razmerja (na istem delovnem mestu) ne bi mogla spreminjati (in tudi do zvišanja ne bi moglo priti). Iz zakona tudi ne izhaja, da mora biti ob upoštevanju določenega minimuma pravic za vse delavce enaka.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času sklenitve spornega pravnega posla poslovno sposoben, razsoden, imel je svojo slikopleskarsko obrt, ni bil v finančni stiski in k podpisu pogodbe ni bil prisiljen. Pritožnik v nasprotju s prepričljivo in podrobno dokazno oceno sodišča prve stopnje pavšalno navaja, da ni imel volje skleniti prodajne pogodbe, niti mu ni bila poznana vsebina pogodbe ter je bil ob podpisu pogodbe pri notarki pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da trditve tožnika glede napake volj ob sklenitvi prodajne pogodbe, ki imajo za posledico izpodbojnost, za odločitev o zadevi niso relevantne. Da je toženka obljubila tožnikovemu bratu, da bo lahko živel še naprej v hiši, vendar kasneje to ni bilo realizirano, na presojo ničnosti pogodbe ne vpliva. Če pogodba ali kakšen drug dogovor med strankami ni bil izpolnjen na dogovorjeni način, ima tožnik na volje druge zahtevke. Prav tako ni relevantno, da naj bi tožnikov brat zaupal prijaznim ženskam, pred podpisom pogodbe prejemal darila ob praznikih, po podpisu pa ne več. Slednje lahko kaže na značaj toženke, ali elemente prevare sopogodbenika, ki

Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti. O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmer

OZ v 94. členu določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v OZ ali v drugem zakonu tako določeno. ZZZDR v prvem odstavku 52. člena določa, da skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da predstavlja zakončevo enostransko razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja razlog za izpodbojnost pravnega posla. Pritožba opozarja na napačno oblikovanje zahtevka oziroma izreka sodbe, a neutemeljeno. Skupno premoženje zakoncev je enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja (ta zajema tudi druge stvarne in obligacijske pravice). V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje. Izrek, da sporni poslovni delež „predstavlja skupno premoženje“ tožnice in prvega toženca, pomeni, da spada v s

Poslovna volja, ki je vsebina izjave o sprejemu ponudbe, se lahko izjavi z besedami ali z drugačnim aktivnim ravnanjem, če ima v poslovnem prometu (pri sklepanju določenih vrst pogodb) običajno pomen izjave volje za sklenitev pogodbe (primerjaj prvi odstavek 18. člena OZ). Zato po drugem odstavku 28. člena OZ velja, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali stori kaj drugega, kar ima na podlagi ponudbe, prakse med strankama (naslovnikom in ponudnikom) ali običaja v poslovnem prometu pomen (konkludentnega) ravnanja, s katerim se sprejema ponudba. Plačilo računa ima tako pomen konkludentnega ravnanja, s katerim je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke za sklenitev pogodbe o podaljšanem jamstvu. Ni torej bistveno, da tožeča stranka pogodbe o podaljšanem jamstvu ni podpisala, saj je s plačilom računa jasno izrazila svojo voljo, da sprejema ponudbo tožene stranke za sklenitev te pogodbe. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Tožeči stranki so bili splošni pogoji ob sklenitvi pogodbe znani oziroma bi ji morali biti znani, saj se po