VSM Sodba in sklep I Cpg 112/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi za znesek 31.339,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v točki III pa v celoti in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v delu točke II izreka, ki ni razveljavljen, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in v točki I izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

V. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka te sodbe plačati 163.354,98 EUR z zakonskimi zamudnimi od zneskov in za obdobja, ki so opredeljena v I. točki izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in sklenilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 3.827,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni in stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zatrjuje, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni nasprotovala obračunanemu 29% non claim bonusu v letu 2007 in se ne strinja z zaključkom, da je toženka zaradi delovanja novega posrednika prispevala k zmanjšanju zavarovalne premije. Uveljavlja, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve najprej navedlo, da znaša priznanje non claim bonusa za leto 2007 113.139,53 EUR, v nadaljevanju iste točke pa je navedlo znesek 133.139,53 EUR. Nasprotuje znižanju odškodnine z naslova preventivnih sredstev v višini 31.339,64 EUR. Primarno izpostavlja, da toženka v okviru zatrjevane trditvene podlage do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni navajala, da so prihranek tožnice, ki je nastal z zamenjavo zavarovalnega zastopnika, predstavljala tudi preventivna sredstva. Nadalje navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s preventivnimi sredstvi napačna, saj je znesek 31.339,64 EUR bil upoštevan v okviru skupno priznanega popusta za non claim bonus za leto 2007. Toženka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2018 sama navedla, da je dosegla dodaten bonus v višini 31.339,64 EUR, ki je bil tožnici priznan v okviru skupnega zneska non claim bonusa za leto 2007. Na ta način je sodišče prve stopnje zmotno dvakrat upoštevalo znesek z naslova preventivnih sredstev. V pritožbi predlaga izločitev višjih sodnikov z razloga dvoma v njihovo nepristranskost. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Toženka se smiselno pritožuje zoper obsodilni del odločitve sodišča prve stopnje (I. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma zatrjuje, da je izrek vmesne sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 513/2016 z dne 14. 6. 2017 nedoločljiv. Po njenem mnenju izrek te sodbe ne vsebuje konkretizacije o podlagi ugotovljenega pravnega razmerja, zaradi česar ni možno šteti, da navedena vmesna sodba omejuje toženkino pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev tudi v delu ugotovljenega temelja. Iz tega razloga nadalje navaja obširne pritožbene razloge v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka. V tej zvezi se sklicuje na 263. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in zatrjuje, da je toženka ravnala v skladu s podjetniško presojo v dobro družbe. Po njenem mnenju je potrebno pri tej presoji upoštevati okoliščine ob izteku poslovnega leta 2005, ko je grozilo, da bo premoženje tožnice ostalo brez zavarovalnega kritja.

Glede višine prisojene odškodnine ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji. Sklicuje na napotek Višjega sodišča v Mariboru iz zadeve opr. št. I Cpg 513/2016 z dne 14. 6. 2017, na podlagi katerega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dokazno listino pod prilogo B12. Zatrjuje, da so bili podatki iz te listine podlaga za višino zahtevka v pravdnem postopku med družbo C. d.o.o. in tožnico, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje navedeno listino upoštevati tudi v predmetnem sporu. Glede upoštevanja prihrankov in non claim bonusa za leto 2008 navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka v danem roku po pozivu sodišča v svoji vlogi z dne 19. 11. 2018 ni zahtevala, da naj se tožnici naloži predložitev dobropisov za non claim bonuse za leto 2008. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno povzelo in razumelo elektronsko dopisovanje z dne 5. 2. 2008 (priloga B34, C61), saj so zavarovalnice pričakovale, da bo non claim bonus dogovorjen v enaki višini, kot je bil končen dogovor za leto 2007, torej v višini 29%. Meni, da predstavlja osnovo, od katere bi moralo sodišče prve stopnje odšteti prihranke, znesek 152.199,95. Preostali znesek škode v višini 118.384,20 EUR je namreč posledica odločitve tožnice, da vztraja v pravdi z družbo C. d.o.o., kar je povzročilo visoke obresti in sodne stroške. V pritožbi predlaga izločitev višjih sodnikov z razloga dvoma v njihovo nepristranskost. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje:

K pritožbi toženke

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta družba C. d.o.o. in tožnica dne 18. 1. 2005 sklenili pisno Pogodbo o zavarovalnem posredovanju (v nadaljevanju Pogodba). Toženka je kot predsednica uprave tožnice dne 15. 12. 2005 družbi C. d.o.o. s preklicem pooblastila za zastopanje in posredovanje pri zavarovalnih poslih enostransko odpovedala Pogodbo in dne 13. 12. 2005 za posle zavarovalnega posredovanja pooblastila drugega zavarovalnega zastopnika. Iz tega razloga je družba C. d.o.o. na podlagi 7. člena Pogodbe zoper tožnico vložila tožbo in zahtevala odškodnino. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. Pg 514/2012 z dne 4. 9. 2013 ugotovilo, da tožnica ni imela utemeljenih razlogov za razvezo Pogodbe in je krivdno povzročila prekinitev pogodbe. Na podlagi te sodbe, ki je bila izdana v novem sojenju na prvi stopnji, v zvezi s sodbo VSM opr. št. I Cpg 548/2013 z dne 13. 3. 2014, je bilo tožnici naloženo, da mora plačati družbi C. d.o.o. odškodnino v višini 152.199,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdne stroške. Tožnica in družbo C. d.o.o. sta dne 12. 5. 2014 sklenili Dogovor o obročni poravnavi dolga, s katerim sta ugotovili, da znaša terjatev družbe C. d.o.o. po stanju 15. 5. 2014 v višini 182.210,50 EUR, ki jo je tožnica poravnala v treh obrokih.

8V obravnavani zadevi tožnica vtožuje povrnitev odškodnine v skupni višini 270.584,15 EUR, ki jo je morala plačati družbi C. d.o.o. Svoj zahtevek zoper toženko je utemeljila na podlagi 263. člena ZGD-1. Sodišče druge stopnje je o podlagi tožbenega zahtevka že pravnomočno odločilo z vmesno sodbo opr. št. I Cpg 513/2016 z dne 14. 6. 2017 in ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost toženke. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče odgovarja, da v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka.¹ Po pravnomočnosti vmesne sodbe je odprto le še vprašanje višine tožbenega zahtevka (drugi odstavek 315. člena ZPP). Prekluzija ugovorov, ki se nanašajo na podlago zahtevka, izhaja iz učinka pravnomočnosti vmesne sodbe. Pravnomočna vmesna sodba veže stranki in sodišče glede podlage tožbenega zahtevka tako, kot se glasi izrek te sodbe. V tem obsegu novo sojenje ni mogoče (319. člen ZPP).

9Zgolj in samo v pojasnilo pritožbi v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, pa sodišče druge stopnje odgovarja, da izrek sodbe I Cpg 513/2016 ni nedoločljiv in je oblikovan v skladu z določbo 315. člena ZPP. Obsega ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahteva po temelju, iz njega pa je tudi jasno razvidno, da se bo v nadaljevanju postopka odločalo le še o višini tožbenega zahtevka. Z odločbo I Cpg 513/2016 je sodišče druge stopnje presojalo vse ugovore glede temelja tožbenega zahtevka, ki jih toženka ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Tako se je v točkah 12. do 15. obrazložitve podrobno opredelilo do tega, da toženka v obravnavanem primeru ni ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, pri čemer je ravnanje toženke presojalo ex ante, to je glede na dejstva, ki so obstajala v času odpovedi Pogodbe ob koncu leta 2005. Glede domnevnega pravnega nasveta novega zavarovalnega zastopnika je poudarilo, da se od skrbnega in vestnega gospodarstvenika pričakuje, da se odloča na podlagi primernih informacij, ki jih poda oseba, ki ni v konfliktu interesov in je nevtralna, saj lahko poslovodna oseba le na podlagi takšnih informacij sprejme odločitev, ki je v najboljšem interesu družbe. V nasprotju s tem pa je toženka domnevni pravni nasvet iskala pri osebi, ki je bila ekonomsko in poslovno zainteresirana za vsebino nasveta.

10Sodišče druge stopnje je zato nadalje obravnavalo le pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka, torej glede odločitve, da je toženka dolžna tožnici povrniti škodo v višini 163.354,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11Sodišče prve stopnje je ugovor toženke o zatrjevanem prihranku zavarovalne premije za poslovna leta 2005, 2006, 2007 in 2008 obravnavalo v okviru ugotavljanja višine škode in presoje po tretjem odstavku 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V zvezi s to presojo je zaključilo, da je toženka uspela dokazati, da je bilo le za poslovno leto 2007 zmanjšanje zavarovalne premije posledica ravnanj novega zavarovalnega posrednika družbe Z. d.o.o. (v nadaljevanju Z.).

12Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišča prve stopnje glede zaključka, da toženki ni uspela dokazati zmanjšanja zavarovalnih premij v ostalih poslovnih letih, podalo vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

13Na drugačen zaključek ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na prilogo B12. Uvodoma pritožbeno sodišča pojasnjuje, da iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru v zadevi opr. št. I Cpg 513/2016 z dne 14. 6. 2017 ni izhajalo napotilo, da se mora glede zatrjevanih prihrankov upoštevati navedena dokazna listina, kot to zmotno zatrjuje pritožba, ampak je pritožbeno sodišče v izpostavljeni zadevi zgolj pojasnilo, da se morajo morebitni prihranki iz zavarovalnih premij upoštevati v okviru presoje po tretjem odstavku 243. člena OZ. Sodišče prve stopnje je navedeni dokaz ocenilo in pri tem pravilno kot odločilno izpostavilo vprašanje, ali so vhodni podatki, na katere je toženka upirala svoj izračun prihranka za leti 2005 in 2006 iz dokumenta B12 in na tem izračunu utemeljevala tudi prihranek v naslednjih letih, dejansko podatki, ki lahko služijo kot osnova takemu izračunu (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je sklicevanje toženke na s strani družbe C. d.o.o. enostransko izdano listino (priloga B12) neutemeljeno, saj družba C. d.o.o. ni upoštevala znižanja premije glede na ugotovljene podatke, relevantne za končni obračun premije, ki se je izvedel v letu 2006. Pri tem pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je bila listina pod prilogo B12 podlaga za odločanje o višini zahtevka v pravdah med družbo C. d.o.o. in tožnico. Po vpogledu v sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II Pg 667/2006 z dne 16. 10. 2007, I Pg 152/2008 z dne 24.6. 2008 in Pg 514/2012 z dne 4. 9. 2013 ter v dopise Z.M. d.d. z dne 3. 7. 2007 in 6. 8. 2007 je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sodišča v teh zadevah sodb niso oprla na zneske provizij, ki jih na podlagi podatkov o premijah, ki izhajajo iz priloge B12, navedla družba C. d.o.o., temveč na znesek provizij, ki jih je sodišču z navedenimi dopisi sporočila Z.M. d.d. Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na stališča sodišča prve stopnje iz prvega sojenja, ki je odločilo o zadevi s sodbo opr. št. II Pg 1526/2011 z dne 12. 9. 2016, saj je bila ta odločitev sodišča prve stopnje o višini tožbenega zahtevka razveljavljena z odločitvijo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 513/2016 z dne 14. 6. 2017 iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

15Pri obravnavi razlogov za nižji znesek končnih obračunanih premij v primerjavi z akontiranimi premiji za leto 2005 je sodišče prve stopnje skrbno presodilo vse navedbe toženke in podrobno analiziralo podatke iz tabel, ki jih je toženka shematsko predstavila v pripravljalnih vlogah. Pri tem je celovito dokazno ovrednotilo pričevanja zaslišanih prič Z.L. in M.E. ter medsebojno primerjalo akontirane in obračunane končne premije, ki so izhajale iz posameznih zavarovalnih polic za leto 2005 in 2006.

16Na podlagi skrbne in vestne analize je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da je upoštevanje 12,5 % non claim bonusa rezultat pogajanj Z., kot tudi, da ni mogoče zaključiti, da razlika med zneski, navedenimi v tabeli družbe C. d.o.o. in zneski končne obračunane premije, ki jih je za leto 2006 dosegel Z. v skupni višini 80.928,29 EUR, predstavlja prihranek tožnice zaradi zamenjave posrednika. Razloge za takšen zaključek, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 20. do 27. točki obrazložitve, v izogib nepotrebnemu ponavljanju jih pritožbeno sodišče kot pravilne in povsem zadostne povzema, saj jim v bistvu glede na pritožbene navedbe ni kaj dodati.

17Prvostopenjsko sodišče je nadalje v odločbi zavzelo pravilno stališče, da po izvedenem dokaznem postopku ni imelo podlage za zaključek, da je v posledici ravnanja toženke v zvezi s prekinitvijo pogodbe z družbo C. d.o.o. in angažiranjem novega zavarovalnega posrednika Z. prišlo do prihranka tudi v letu 2008. V tem kontekstu je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da naj toženka ne bi zahtevala predložitve dobropisov za non claim bonuse za leto 2008. Kot izhaja iz spisa, je sodišče prve stopnje v tretjem sojenju toženko na naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2018 pozvalo, da izrecno opredeli listine oziroma dokumentacijo, ki jo ima tožnica, pa je slednja ni predložila sodišču. V pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2018 je na strani 13 to dokumentacijo izrecno opredelila po alinejah, v tej opredelitvi pa ni navedla dobropisov za non claim bonuse za leto 2008 oziroma ni niti zahtevala končnih obračunov zavarovalne premije za leto 2008, ki so bili izdelani v letu 2009. Zgolj navedbe v tej zvezi pod opombo (*) v tabeli na strani 12 navedene pripravljalne vloge po prepričanju pritožbenega sodišče ne zadoščajo oziroma niso odločilne, saj je bila toženka na naroku za glavno obravnavo z dne 19. 10. 2018 pozvana, naj izrecno opredeli manjkajoče listine, česar pa glede dobropisov za non claim bonuse za leto 2008 in končnih obračunov zavarovalne premije za leto 2008 ni storila.

18Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ovrednotilo elektronsko korespodenco z dne 5. 2. 2008 (priloga B34, C 61). V nasprotju s pritožbo, ki enostransko razlaga pomen vsebine te elektronske korespodence, je sodišče prve stopnje ta dokaz ovrednotilo v povezavi z drugimi trditvami in dokazi (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter pri tem podalo razumne in prepričljive razloge za zaključek, da elektronsko sporočilo z dne 5. 2. 2008 dokazuje, da je bil tudi za leto 2008 že ob sklenitvi zavarovanj dogovorjen non claim bonus v višini 12,5% (torej enako kot v letu 2007), zavarovalnice pa so dopuščale možnost, da bo prišlo tudi v letu 2008 do zvišanja non claim bonusa na 29%, če bo takšen rezultat dogovora med tožnico in Z.T. d.d.. Da bi prišlo do takšnega dogovora s posredovanjem Z. toženka ni niti zatrjevala, v tej smeri pa ni izpovedal ne Z.L., kot tudi ne L.I., ki se konkretnih poslov v zvezi z zavarovanji za tožnico v relevantnem obdobju ni spominjal.

19Na pravilnost tega zaključka ne morejo vplivati pritožbene navedbe o hipotetičnih scenarijih, ki jih toženka navaja na strani 21 pritožbe. V nasprotju s pritožbo pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z znižanjem zavarovalne premije v letu 2008 napravilo pravilne in logične zaključke, ki jih je razumno in obširno pojasnilo v 30. do 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

20Glede obsega škode, ki jo mora povrniti toženke, pritožba ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je toženka dolžna povrniti tožnici le znesek 152.199,95 EUR, kar naj bi predstavljalo „netto“ vrednost odškodnine, brez ostalih pripadkov (zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov). Osnovni namen odškodninskega prava je namreč, kot izhaja iz prvega odstavka 164. člena OZ, reparacija. Odškodnina mora biti taka, da tožniku zagotovi enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Tožnica je upravičena do popolne odškodnine. Izhajajoč iz tega, je tožnica upravičena do povrnitve celotne škode oziroma denarnih sredstev, ki jih je bila dolžna povrniti družbi C. d.o.o. v posledici odpovedi pooblastila na podlagi pravdnih postopkov, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

21Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka (353. člen ZPP).

22Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

K pritožbi tožnice

23Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil višji non claim bonus v letu 2007 rezultat aktivnosti Z., ki so presegle aktivnosti in uspeh, ki ga je v preteklosti izkazala družba C. d.o.o. Tožnica je imela posledično korist v višini prihranka, ki je bil rezultat aktivnosti Z., zaradi česar je pri odmeri odškodnine zaradi odstopa od pogodbe z družbo C. d.o.o. in angažiranjem Z. kot novega zavarovalnega posrednika upoštevalo prihranek v višini 75.889,53 EUR z naslova priznanega višjega non claim bonusa za leto 2007 in znesek 31.339,64 EUR z naslova preventivnih sredstev.

24Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o prihranku z naslova non claim bonusa. Sicer drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnica ni nasprotovala v letu 2007 obračunanem 29% non claim bonusu, vendar takšna zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča na samo pravilnost zaključka o zmanjšanju odškodnine s tega naslova ni imela pravno odločilnega vpliva. Kot izhaja iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje zaključek o zmanjšanju odškodnine zaradi višjega non claim bonusa ni napravilo samo na podlagi neprerekanih dejstev tožnice, temveč je prihranek iz naslova non claim bonusa za leto 2007 ugotavljalo tudi na podlagi izvedbe dokazov, in sicer podrobnega vpogleda v zavarovalne police in zaslišanja priče Z.L.. Pričevanje navedene priče je sodišče prve stopnje celovito ocenilo, zaradi česar pritožba glede graje zaključka o višini non claim bonusa v letu 2007 ne more uspeti s selektivnim povzemanjem določenih izjav te priče.

25Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vezan na razloge izpodbijane sodbe glede višine prihranka iz naslova non claim bonusa v letu 2007. V 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je sodišču prve stopnje pripetila zgolj očitna pisna pomota, ko je zapisalo, da je sodišče prve stopnje pri izračunu izhajalo iz zneska 113.139,53 EUR. Navedeno je jasno razvidno iz nadaljnjih izvajanj sodišča prve stopnje v okviru iste točke obrazložitve, ko je navedlo, da je prihranek sodišče obračunalo tako, da je od zneska 133.139,53 EUR obračunalo sorazmeren del, ki ustreza višjemu priznanemu bonusu. Kot izhaja iz spisa, je prihranek v višini 133.139,53 EUR uveljavljala tudi toženka v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2018, zaradi česar je pritožbeno sodišče prepričano, da je šlo v tem primeru za očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje, zaradi česar bistvena kršitev določb postopka ni podana.

26Pritožba neutemeljeno izpostavlja bistveno kršitev določb postopka z zatrjevanjem, da je bila toženka s trditvami glede prihranka z naslova preventivnih sredstev prekludirana. Sodišče prve stopnje je pri presoji prihranka z naslova preventivnih sredstev pravilno uporabilo določilo 286. člena ZPP. Zavrnitev tožničinega ugovora prekluzije glede zatrjevanja prihrankov toženke je sodišče prve stopnje pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi česar pritožbeno sodišče te razloge povzema kot zadostne in pravilne ter se na njih sklicuje, saj jim v bistvu ni kaj za dodati.

27Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ima izpodbijana sodba glede vprašanja višine prihranka za leto 2007 z naslova preventivnih sredstev (28. točka obrazložitve) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje za leto 2007 kot samostojno postavko upoštevalo prihranek z naslova preventivnih sredstev v višini 31.339,64 EUR. Takšen zaključek (in ne kot samostojne postavke) je napravilo na podlagi pisne izjave in zaslišanja priče Z.L. ter toženke in vpogleda v nepodpisan dogovor o obročnem plačilu dolga (priloga B29). V okviru te dokazne presoje pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditvene podlage toženke, ki je v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2018 na strani 7 navedla, da je od vodilne Z.T. d.d. za strateška zavarovanja tožnice za leto 2007 zahtevala in dosegla dodaten bonus v znesku 31.339,64 EUR, ki je bil P. tudi priznan v okviru skupnega zneska non claim bonusa za leto 2007, in so ga namenili za preventivno dejavnost zaposlenih (preventiven aktivni brezplačni oddih v zdravilišču za zaposlene z namenom preventivnega varovanja zdravja in motivacije zaposlenih). O teh trditvah toženke se sodišče prve stopnje, kot pravilno zatrjuje pritožba, ni izreklo in ni odgovorilo na vprašanja, ali so bila preventivna sredstva v višini 31.339,64 EUR že upoštevana v okviru skupnega bonusa za leto 2007 višini 133.139,53, ali pa je šlo pri preventivnih sredstev za samostojno dodatno znižanje premije. V zvezi s pravno pomembnim dejstvom prihranka zavarovalne premije za leto 2007 tako izpodbijana sodba nima zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je objektivno ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

28Zaradi izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo v zavrnilnem delu izreka za znesek 31.339,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sprejem odločitve o višini škode v tem delu pred sodiščem druge stopnje. Gre namreč za ugotovljeno kršitev, ki je pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti, in to ne glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. V obravnavanem primeru je pri presoji razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanje potrebno predvsem upoštevati, da gre zahtevno dejansko vprašanje, glede katerega je potrebna vseobsegajoča in celovita dokazna ocena. Ob upoštevanju testa sorazmernosti glede varstva ustavnih pravic v obravnavanem primeru, je tako sodišče druge stopnje prepričano, da procesnih napak z dopolnjevanjem razlogov ne more odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vsej stopnjah sojenja. V nasprotnem primeru, t. j. če bi samo odpravilo ugotovljene kršitve, bi bile stranke prikrajšane za pravico do pravnega sredstva (333. člen ZPP v zvezi z 25. členom Ustave RS).

29V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti opisane pomanjkljivosti v zvezi z vprašanjem zmanjšanja škode iz naslova preventivnih sredstev. Upoštevati bo moralo določbo drugega odstavka 362. člena ZPP, da lahko stranke v novem sojenju navajajo nova dejstva in dokaze le, v kolikor jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Končno odločitev o višini povračila škode toženke bo moralo sprejeti v skladu z metodološkimi napotki, ki izhajajo iz 8. člena ZPP.

30V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v preostalem delu točke II izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31V posledici odločitve sodišča druge stopnje o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovni izrek iz III. točke izpodbijane sodbe, saj bo pravdni uspeh znan šele s končno odločbo.

32V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o priglašenih pritožbenih stroških tožnice pridržalo za končno odločbo.

¹ tako tudi VS RS sklep II Ips 491/2010 z dne 31. 5. 2001.