UPRS sklep III U 262/2009

1. Tožba se zavrže.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega upravnega spora.

Tožnik vlaga tožbo zaradi molka upravnega organa. V njej navaja, da je lastnik zemljišč s parc. št. 216, 217 in 218/3, vse k.o. A., na katerih namerava graditi večstanovanjski objekt. Ker se del navedenih zemljišč nahaja v priobalnem pasu vodotoka B. in je zato pred posegom v prostor, na podlagi 150. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 s spremembami, v nadaljevanju ZV-1), potrebno pridobiti vodno soglasje, je toženo stranko zaprosil za določitev projektnih pogojev in za izdajo vodnega soglasja. Tožena stranka je dne 19.07.2005 izdala le informacijo o pogojih posega št. 35506-590/2005, ki je ni mogoče šteti za odločbo in tudi ne kot vodno soglasje, zato je v decembru 2007 podal zahtevo za izdajo odločbe, ki je tožena stranka ni izdala niti po ponovnem pozivu z dne 23.04.2009, da jo izda v nadaljnjih 7 dneh. Zaradi vsega navedenega sodišču predlaga, da toženi stranki naloži obveznost določitve projektnih pogojev in izdaje vodnega soglasja v roku 60 dni od odločitve sodišča.

Ministrstvo za okolje in prostor, ki v tej zadevi zastopa toženo stranko, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov:

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik dne 2.3.2005 pri Agenciji RS za okolje (v nadaljevanju prvostopni organ), vložil prošnjo za pridobitev projektnih pogojev (in ne tudi prošnjo za izdajo vodnega soglasja, kot to nepravilno navaja v tožbi), skladno z določbami tedaj veljavnega 50. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1, v nadaljevanju ZGO-1). V postopku izdaje projektnih pogojev je bilo (nesporno) ugotovljeno, da je del nameravane gradnje, kot to izhaja iz predložene idejne zasnove, predviden na priobalnem zemljišču, na katerem, razen v primerih naštetih v 37. členu ZV-1, med katere nameravana gradnja ne spada, posegi v prostor niso dopustni. Nadalje je bilo ugotovljeno tudi, da se celotna nameravana gradnja nahaja na poplavnem območju vodotoka B., na poplavnem območju pa so prepovedane vse dejavnosti in vsi posegi v prostor, ki imajo lahko ob poplavi škodljiv vpliv na vode, vodna ali priobalna zemljišča ali povečujejo poplavno ogroženost območja, razen posegov, ki so namenjeni varstvu pred škodljivim delovanjem voda (2. odstavek 86. člena ZV-1), poplavno ogrožen pa bi bil tudi večstanovanjski objekt, ki ga tožnik namerava graditi. Na podlagi navedenega je prvostopni organ, v skladu z določbo 5. odstavka 50. člena ZGO-1, z odločbo, št. 35506-590/2005 z dne 30.03.2005, tožniku odrekel določitev projektih pogojev, saj gradnja, kot je predvidena v idejni zasnovi, ni dovoljena.

Zoper citirano odločbo se je tožnik pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) je njegovi pritožbi ugodilo, odločbo prvostopnega organa odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek in odločanje z utemeljitvijo, da materialno pravo (ZV-1 in ZGO-1) ne dopušča pogojevanja izdaje informacije o pogojih gradnje po 151. členu ZV-1, zato mora prvostopni organ tožniku določiti projektne pogoje, za katere je zaprosil. Prvostopni organ je, glede na stališče drugostopnega organa, izdal informacijo o pogojih posega, ki lahko vplivajo na vodni režim ali stanje voda, št. 35506-590/2005 z dne 19.07.2005, iz katerih izhaja, da predvidena gradnja, iz razlogov navedenih že v odločbi z dne 30.03.2005, ni mogoča.

Po presoji sodišča je tožnikova navedba, da odločitve prvostopnega organa z dne 19.07.2005 ni mogoče šteti za odločbo, neutemeljena. Informacija o pogojih posega namreč, ne glede na njeno naslovitev, obsega vse bistvene sestavine upravne odločbe (uvod, izrek, obrazložitev, ime organa s številko in datumom odločbe, podpis uradne osebe in pečat organa), razen pravnega pouka. To utemeljuje tudi gramatikalna razlaga 5. odstavka 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki odločbo brez pravnega pouka šteje za odločbo in določa, da se stranka v takem primeru lahko ravna po veljavnih predpisih, lahko pa zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.

Iz tožbenih navedb in iz upravnega spisa ne izhaja, da se je tožnik zoper prvostopno odločbo z dne 19.07.2005 pritožil ali zaradi pomanjkanja pravnega pouka v osmih dneh zahteval njeno dopolnitev, kot tudi ne izhaja, da je, glede na njegovo stališče, da prvostopni organ odločbe sploh ni izdal, vložil pritožbo po 4. odstavku 222. člena ZUP, po katerem ima stranka, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Ob tem sodišče še navaja, da je po določbi 5. odstavka 50. člena ZGO-1 zoper odločbo, s katero organ odreče določitev projektnih pogojev, kot je bilo to v konkretnem primeru, dovoljena pritožba. Med strankama ni sporno, da je tožnik z vlogo z dne 28.12.2007 zahteval izdajo odločbe od prvostopnega organa, da je z vlogo z dne 24.04.2009 zahteval izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh od istega organa, da se zoper odločbo z dne 19.07.2005 ni pritožil in da se tudi sicer s svojo zahtevo ni obrnil na drugostopni organ.

Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da v tem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke po 4. odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je tožbo zavrglo v skladu s 7. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

K točki 2 izreka:

Tožnik je v tožbi zahteval, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.