UPRS Sklep II U 36/2020-17

Tožba se zavrže.

1Tožniki so v obravnavanem upravnem sporu dne 24. 2. 2020 vložili tožbo zaradi molka organa (neizdaje odločbe v obliki, ki bi omogočala pritožbo zoper odločbo v celoti) zoper nevročene (nedvignjene) odločbe (za posamezne tožnike v obliki izkaznice, dovoljenja za začasno prebivanje). Navaja, da primarno vlaga tožbo zaradi molka uprave, le subsidiarno, če bi sodišče zavrnilo ali zavrglo tožbo, pa tožbo zoper nevročene odločbe v obliki izkaznice (dovoljenja za začasno prebivanje). V tem primeru predlaga oceno ustavnosti zakonske ureditve iz četrtega odstavka 87. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) , ki v primeru izdaje odločbe v obliki izkaznice (brez obrazložitve in roka za pritožbo ali za tožbo) stranki ne omogoča učinkovitega varstva njenih pravic.

2Tožniki v tožbi navajajo, da so v prošnji z dne 11. 4. 2019, ki so jo vložili pri Upravni enoti Maribor predlagali izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 ob smiselni uporabi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 in uveljavljali dva zahtevka, o čemer bi v skladu z 207. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP-1) morala biti izdana odločba. Vendar pa slednja ni bila izdana, kar strankam onemogoča učinkovito varstvo njihovih pravic, zato zoper to nezakonito ravnanje (primarno) vlagajo tožbo zaradi molka uprave. Gre za specifičen, morda doslej sodno še ne obravnavan primer molka uprave, ko upravni organ ignorira (ne upošteva), da bi moral z odločbo odločati o dveh vsebinsko povezanih zahtevkih stranke, ki sta vsebinsko tako povezana, da bi bila ugoditev samo prvemu stranki v škodo in ne v korist, zaradi česar so v prošnji izrecno zahtevali hkratno odločitev o obeh zahtevkih. Če bi s tako odločbo organ prvemu zahtevku za izdajo dovoljenja ugodil, drugega (za priznanje socialnih pravic) pa zavrnil, bi stranka zoper tako odločbo lahko sprožila upravni spor in s tem preprečila kršitev svojih pravic. Na okoliščino, da je treba hkrati odločiti o obeh zahtevkih, so tožeče stranke seznanile toženo stranko že v vloženi prošnji. Nadalje pa je nato njihov pooblaščenec na to ponovno opozoril po telefonu in v vlogi z dne 9. 2. 2020.

3Nadalje tožniki v tožbi dodatno pojasnjujejo, da so bili prisiljeni zavrniti dvig izkaznic, ker bi z njihovim prevzemom (oziroma vročitvijo) teh izkaznic (kot posebne oblike upravne odločbe, zoper kakršno pritožba niti ni predvidena oziroma začetek veljavnosti take odločbe - izkaznice ni vezan na potek pritožbenega roka) takoj stopile v veljavo, s tem pa bi bile hudo prizadete in kršene pravice strank. V času čakanja na zakonito odločitev o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, je bila tožnikom izdana policijska "dovolitev zadrževanja" po 73. členu ZTuj-2, na podlagi katere stranke prejemajo denarno socialno pomoč v skladu s 75. členom ZTuj-2. V trenutku vročitve dovoljenja za prebivanje pa bi jim ta denarna socialna pomoč prenehala, zato so bili (eksistenčno) prisiljeni prevzem teh dovoljenj zavrniti. To ne bi bilo potrebno, če bi bila zakonska ureditev izdaje takih odločb v obliki izkaznic skladna z ustavnimi načeli pravne države - če bi torej omogočala, da se stranka lahko zoper njo tudi pritoži in se s tem zadrži njeno uveljavitev in izvršljivost. Praviloma pri izdaji takih izkaznic to ni potrebno, tu pa gre za izjemno, specifično situacijo, kjer bi bilo to zavarovanje strankinih pravic nujno potrebno. Kolikor bo sodišče mnenja, da bi bila tudi v takem primeru stranka dolžna prevzeti izdano dovoljenje, potem se s tožbo subsidiarno predlaga, da sodišče postopek prekine in po 156. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS) sproži postopek za oceno ustavnosti zakonske ureditve, ki v primeru izdaje odločbe v obliki izkaznice (torej odločbe brez obrazložitve in rokom za pritožbo ali za tožbo, kadar pritožba ni možna), stranki ne omogoča učinkovitega varstva njenih pravic.

4Tožniki so dne 14. 2. 2020 vložili tudi vlogo, s katero so v skladu z 28. členom ZUS-1 zahtevali izdajo odločbe. Ker do danes ta odločba ni bila izdana, je tožnica vložila predmetno tožbo. Pooblaščenec tožeče stranke je zaradi nedvignjenih dovoljenj v obliki izkaznic dne 19. 2. 2020 prejel osem enakih sklepov tožene stranke, da se postopek izdaje prvega dovoljenja za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov ustavi. Zoper te sklepe bo vložena tožba, že sedaj pa tožeča stranka opozarja, da zakonski pogoji za ustavitev postopka kot to predvideva določba 90. člena ZTuj-2 niso izpolnjeni.

5Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Navaja, da se pooblaščenec tožeče stranke ni odzval na vabilo za vročitev dovoljenj za začasno prebivanje v roku 8 dni od vročitve vabila, zato so izpolnjene predpostavke iz tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2, po katerem se zavračanje strank, da se jim vročijo dovoljenja, štejejo za umik zahtevka in je zato organ postopke za izdajo dovoljenj po prvem odstavku 135. člena ZUP ustavil. O prošnji tožeče stranke je bilo odločeno, zato ne gre za molk organa. Tožniki svojih prošenj niso vložili na obrazcu v skladu z 2. členom Pravilnika o načinu izdajaje dovoljenja za prebivanje, načinu zajemanja prstnih odtisov in načinu označitve prenehanja dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju Pravilnik) na obrazcu iz priloge 1, ki je sestavni del tega istega Pravilnika, temveč so prošnjo oblikovale samostojno, v obliki dopisa. Upravni organ je vezan na izdajo dovoljenja po različnih namenih, ki jih določa ZTuj-2. Iz zahtevkov stranke pa je upravni organ lahko ugotovil samo en zahtevek, ki je skladen z določbami ZTuj-2, to je zahtevek za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2. Zato je bila v skladu s prvim odstavkom 58. člena ZTuj-2 izdana odločba v obliki izkaznice, ki pa je člani družine A., kljub poslanemu vabilu niso želeli prevzeti. Upravni organ je tako odgovoril na zahtevek, ki ga je iz vloge v obliki dopisa možno razbrati, saj ZTuj-2 ne omogoča prostega izbiranja in kombiniranja pravic, ki bi se naj z izdanim dovoljenjem podelile, kar so stranke verjetno poskušale, ko so v zahtevek po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 dodatno vključile smiselno uporabo pravic iz drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Stranke pa niso zahtevale dovoljenja za prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2.

6Nadalje še tožena stranka navaja, da ZTuj-2 v primeru, ko upravni organ ugotovi, da so pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje izpolnjeni, ne predvideva izdaje odločbe v klasični obliki, ampak se izda odločba v obliki izkaznice. Socialne pravice lahko stranka pridobi, če ima dovoljenje za prebivanje v Sloveniji. Z izdanim dovoljenjem po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 pa je možna tudi naknadna odobritev dostopa na trg dela v skladu z osmim odstavkom 58. člena ZTuj-2. Vendar pa upravna enota v svojem postopku ne odloča o socialnih pravicah, ampak o izdaji dovoljenj tujcem za prebivanje.

7Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2020 dodatno pojasnjujejo, da pridobitev socialnih pravic omogoča samo dovoljenje za stalno prebivanje, od vseh dovoljenj za začasno prebivanje pa le enotno dovoljenje za prebivanje in delo in v omejenem obsegu dovoljenje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2. Prav zato, ker dovoljenje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 ničesar od tega, niti ne zagotavlja niti ne omogoča, sta bila v upravnem postopku postavljena dva med seboj soodvisna zahtevka. Upravna praksa v zadnjih letih kaže, da Zavod za poslovanje ne dovoljuje dostopa na trg dela, niti imetnikom dovoljenja po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, kaj šele imetnikom dovoljenja po prvem odstavku istega člena. Podobno centri za socialno delo imetnikom dovoljenj po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 ne priznavajo pravice do osnovnega zdravstvenega zavarovanja, čeprav slednja sicer pripada vsem drugim prejemnikom denarne socialne pomoči, imetnikom dovoljenja po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 pa sploh ne pripada nič od tega. Navedba tožene stranke, da je upravni organ iz zahtevkov strank lahko ugotovil samo en zahtevek, ki je skladen z določbami ZTuj-2 je nestrokovna, saj je prošnja izrecno vsebovala prej opisana dva zahtevka, in če upravni organ misli, da drugi od teh zahtevkov ni skladen z določbami ZTuj-2, bi ga seveda moral v izreku odločbe zavrniti in v obrazložitvi pojasniti zakaj. Ker upravni organ tega ni znal narediti, naj o tem odloči sodišče.

8Tožba ni dopustna.

9V obravnavani zadevi je bila vložena tožba zaradi molka organa. Iz tožbe izhaja, da organ naj ne bi odločil o zahtevkih tožnikov za uveljavitev socialnih pravic po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2.

10Tožba zaradi molka organa se vloži, če tožniku upravni akt ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku (tretji odstavek 5. člena ZUS-1). Tožba je dopustna pod pogoji iz 28. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje, in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V skladu s tretjim odstavkom 28. člena ZUS-1 pa sme tožnik po prejšnjem odstavku ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če bi bil postopek ustavljen. Po citiranem tretjem odstavku 28. člena ZUS-1 je tako tožba zaradi molka organa dopustna, če organ v enostopenjskem postopku v predpisanem roku¹ ne izda in ne vroči stranki odločbe, zoper katero ni pritožbe ter je ne izda niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh.

11V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZTuj-2 lahko pristojni organ tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar ne dlje od enega leta. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec izpolnjevati tudi ostale pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje po tem zakonu. V tem primeru gre za tujca, ki izkaže drug utemeljen razlog² za bivanje v Republiki Sloveniji.

12V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZTuj-2 pa lahko pristojni organ tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev, ker njegova odstranitev iz države v skladu z 72. členom tega zakona ni dovoljena, in katerega istovetnost ni sporna, in tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev in njegova odstranitev iz države še vedno ni možna in pri njem obstajajo drugi utemeljeni razlogi in posebne osebne okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji, in katerega istovetnost ni sporna, izda dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let. Temu krogu oseb zakon v nadaljevanju drugega odstavka 51. člena daje možnost, da se v Republiki Sloveniji zaposli ali opravlja delo pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, tisti, ki nima sredstev za preživljanje, pa ima pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje in do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Sredstva za izplačilo denarne pomoči zagotavlja in izplačuje center za socialno delo, na območju katerega tujec prebiva. Navedeno je posledica ureditve iz 75. člena ZTuj-2, ki ureja pravice tujcev, ki jim je dovoljeno zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije.³

13Po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 gre tako za tujce, ki izkažejo utemeljen razlog, zaradi katerega je njihovo bivanje v Republiki Sloveniji začasno upravičeno, drugi odstavek 51. člena ZTuj-2 pa ureja položaj tujcev, katerih zadrževanje je dovoljeno v Republiki Sloveniji zaradi načela nevračanja, zaradi katerega v okoliščinah iz 72. člena ZTuj-2 odstranitev tujca iz Republike Slovenije ni dovoljena. Tudi pogoji za pridobitev dovoljenja po prvem in drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 niso povsem enaki. Gre torej za dva položaja tujcev, ki se v bistvenem razlikujeta, zato je zakonodajalec situacije za ene in druge različno uredil, takšna ureditev pa tudi ni protiustavna.⁴

14Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da so tožniki dne 12. 4. 2019 vložili vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izrecno po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, hkrati pa so postavili tudi zahtevek za uveljavitev socialnih pravic po določbi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. Tožena stranka je vlogi tožnikov za izdajo začasnega dovoljenja za prebivanje v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZTuj-2 ugodila tako, da je dovoljenja izdala v obliki izkaznic. Tožniki so bili nato z vabilom z dne 5. 2. 2020 vabljeni na prevzem izdanih izkaznic. Pooblaščenec tožnikov je navedeno vabilo prejel dne 6. 2. 2020, dne 14. 2. 2020 pa v imenu tožnikov zahteval izdajo odločbe o obeh, v prošnji postavljenih zahtevkih, v nadaljnjih sedmih dneh (28. člen ZUS-1). Tožena stranka pa je nato, ker se tožniki na vabilo za prevzem dovoljenj v obliki izkaznic niso odzvali, izdala sklep z dne 17. 2. 2020, s katerim je postopek izdaje prvega dovoljenja za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov ustavila po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2.

15V obravnavani zadevi so tožniki vložili tožbo zaradi tega, ker organ naj ne bi odločil o njihovem zahtevku za priznanje socialnih pravic v skladu s smiselno uporabo drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. Organ o tem delu zahtevka res ni odločil, kar med strankama ni sporno, vprašanje pa je, ali bi o tem moral meritorno odločiti. Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, ali odločanje o zahtevku za priznanje socialnih pravic sploh spada v pristojnost tožene stranke in torej, ali odločanje o socialnih pravicah po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 pomeni odločanje v upravni zadevi.

16Sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka izdati odločbo o, bodisi priznanju bodisi zavrnitvi tožnikovih vlog v delu, v katerih le-ti uveljavljajo socialne pravice po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, neutemeljene. Sodišče ugotavlja, da niti tujci iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 socialnih pravic ne dobijo avtomatično, ampak le ob izpolnjevanju pogojev iz področnih zakonov, o čemer je že zavzela stališče tudi sodna praksa.⁵ Dodatno tako stališče potrjuje drugi odstavek 86. člena ZTuj-2, ki določa, da so za ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v Republiki Sloveniji na prvi stopnji pristojne upravne enote, na območju katerih tujec prebiva ali namerava prebivati, če ni z zakonom drugače določeno, pri čemer v drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 ni drugače določeno (ni določeno da so za odločanje o pridobivanju socialnih pravic tujcev pristojne upravne enote). Drugačna razlaga tudi ne izhaja iz sedmega odstavka 58. člena ZTuj-2, ki določa, da o pravici do dostopa na trg dela tujca, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ki ni izdano zaradi zaposlitve, samozaposlitve ali dela, odloči organ, katerega pristojnost določi zakon, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, v postopku in pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev. Sodišče se zato ne strinja z navedbami tožnikov o takšni soodvisnosti pravice do pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje iz prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 in socialnih pravic tujcev, da bi morala upravna enota hkrati z eno odločbo odločiti tudi o pridobitvi socialnih pravic (če pustimo ob strani, da položaj tujcev iz prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 ni enak položaju tujcev iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2), saj je zakonsko predvideno, da o socialnih pravicah odločajo socialni organi, o dovoljenjih po ZTuj-2 pa upravne enote.

17Tako sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za upravno zadevo iz 2. člena ZUP, saj tožniki uveljavljajo zahtevo po priznanju socialnih pravic. Vlogo, ki je vložena z zahtevo, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, je treba v skladu s 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči. V primeru, da pa je organ odločal v zadevi, za katero ni pristojen, pa je taka izdana odločba v skladu s 1. točko prvega odstavka 279. člena ZUP nična. Prav iz tega razloga je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018 pojasnilo, da je tožbo v smislu tretjega odstavka 28. člena ZUS-1 zaradi molka organa mogoče meritorno obravnavati in jo vložiti le v primeru strankine zahteve, o kateri mora organ odločiti z meritorno odločbo in ne s procesnim sklepom. Tožbo v upravnem sporu zaradi molka je tako mogoče vložiti le, če bi tožniku moral biti izdan meritorni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 (in ne kakšen drug akt, npr. sklep o zavrženju vloge), pa mu ta ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku (tretji odstavek 5. člena ZUS-1).

18Tako tudi v predmetni zadevi, enako kot v zadevi, v kateri je Vrhovno sodišče RS izdalo sklep opr. št. X Dor 213/2019 z dne 27. 5. 2020, ne gre za primer, ko bi upravni organ odločal o pravicah predlagateljev do zaposlitve ali opravljanja dela, do nujnega zdravstvenega varstva in do izplačila denarne pomoči. Zato se lahko ustavnopravni ugovori, ki jih uveljavljajo tožniki glede pravic, urejenih s področnimi zakoni, uveljavljajo šele, ko bo pristojni socialni organ (in ne upravna enota, ki je pristojna odločati o izdaji dovoljenj za prebivanje) vlogo za njihovo priznanje zavrnil iz razloga, ker v ZTuj-2 te pravice tujcev, ki pridobijo dovoljenje za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 niso posebej določene tako, kot pri imetnikih dovoljenj iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2.

19Glede na to, da vprašanje socialnih pravic po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, kar uveljavljajo tožniki, ne spada v pristojnost upravnih organov, pač pa v pristojnost Centra za socialno delo, Zavoda za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje oziroma Zavoda za zaposlovanje in zavarovanja za primer brezposelnosti in bi v tem primeru organ moral izdati sklep o delnem zavrženju vloge, molk organa ni mogel nastati, kot pravilno opozarja tožena stranka. Molk organa namreč zakon opredeljuje kot fikcijo negativne odločitve, torej meritorne odločitve o zavrnitvi strankinega zahtevka.⁶

20Tožniki so za primer zavrnitve ali zavrženja tožbe s strani sodišča, predlagali tudi, da sodišče prekine postopek po 156. členu Ustave RS in sproži postopek presoje ustavnosti zakonske ureditve iz prvega odstavka 58. člena ZTuj-2, ki ureja izdajo odločbe oz. dovoljenja za začasno prebivanje v obliki izkaznice, katera stranki naj ne bi omogočala varstva njenih pravic, ker le-ta ni obrazložena in tožnikom ni dana pravica do pritožbe. V skladu s 25. členom Ustave RS, je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. V okviru te ustavne določbe, ureja pravico do pritožbe tudi ZUP v prvem odstavku 13. člena, ki določa, da ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico do pritožbe, in da je samo z zakonom mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah ni dovoljena pritožba. Pri tem mora biti pravica do pritožbe zagotovljena zmeraj, kadar je nekdo prizadet glede svojih pravic in pravnih koristi.⁷

21Dejstvo je, da upravno pravo pozna odločbe, glede katerih je z zakonom določeno, da zoper njih ni pritožbe, mora pa biti zagotovljeno drugo pravno varstvo, kot je upravni spor (prvi odstavek 215. člena ZUP).⁸ Pozna pa tudi izdajo pozitivnih odločb v obliki samostojnih listin, kot so izkaznice (npr. osebna izkaznica, potni list, vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, izkaznica o začasnem prebivanju, Modra karta EU....), s katerimi je v celoti ugodeno zahtevku stranke. Organ namreč lahko izda v nekaterih primerih tudi odločbo brez obrazložitve, če je zahtevku stranke v celoti ugodeno, zato tudi pritožba zoper takšno obliko odločbe ni predvidena.

22Sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi z izdanimi upravnimi odločbami v obliki izkaznic, v celoti ugodeno prošnji tožnikov za izdajo dovoljenj za začasno prebivanje tako, da so bile izdane izkaznice, ki pa jih tožniki niso dvignili. Upravni organ je tako v celoti odločil o zahtevku v delu, v katerem mu ZTuj-2 v prvem odstavku 51. člena podeljuje pristojnost za odločanje (drugi odstavek 86. člena ZTuj-2). Če pa je tako, prosilec niti nima pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva oziroma ni prizadet glede svoji pravic. Tako zakonska ureditev, ki določa izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v obliki izkaznice in ne v obliki odločbe, ki bi vsebovala tudi obrazložitev in pravni pouk o pravnem sredstvu, po stališču sodišča ni v nasprotju oz. prekomerno ne posega v pravico iz 25. člena Ustave RS. Sodišče zato presoje ustavnosti prvega odstavka 58. člena ZTuj-2 s 25. členom Ustave RS ni sprožilo.

23Ker odločanje o socialni pravicah ne sodi v pristojnost upravnega organa, ki zaradi tega ne bi mogel meritorno odločiti o takšnem zahtevku tožeče stranke oz. ne bi mogel izdati upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne bi šlo za upravno odločanje, do molka organa v obravnavani zadevi ni prišlo. Sodišče je zato v skladu s 4. točko 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedopustno zavrglo.

¹ Prvi odstavek 222. člena ZUP določa, da kadar se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V drugih primerih, ko se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih.
² Pojem "utemeljen/upravičen razlog" je nedoločen pravni pojem, okoliščine, ki ga v konkretnem primeru napolnjujejo, so lahko različne, vendar pa morajo izhajati iz upravičenosti prebivanja tujca na ozemlju Republike Slovenije. V skladu s sodno prakso, ki se je izoblikovala pri izvajanju tega člena, kot drugi utemeljeni razlogi štejejo: uživanje pravic iz dela v Republiki Sloveniji (npr. pokojnine, prejemanja nadomestila za brezposelnost), lastništvo nepremičnin, zdravljenje, skrbništvo, rejništvo. Tako sodbi UPRS II U 116/2017-8 z dne 21. 6. 2017 in II U 377/2019 z dne 2. 10. 2019.
³ Prvi odstavek 75. člena ZTuj-2 določa, da ima tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, osnovne oskrbe, šoloobvezni mladoletni tujci pa tudi pravico do osnovnega šolstva.
⁴ Tako sodba UPRS II U 377/2019 z dne 2. 10. 2019 in sklep VSRS X Dor 213/2019 z dne 27. 5. 2020.
⁵ Tako sklep VSRS X Dor 213/2019 z dne 27. 5. 2020, smiselno tako pa tudi sodba VDSS Psp 227/2015 z dne 15. 10. 2015 in sodba VDSS Psp 485/2015 z dne 21. 1. 2016.
⁶ Več o tem Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske, državne in evropske študije, Ljubljana 2002, komentar k 25. členu, str. 276 in 277.
⁷ Tako Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske, državne in evropske študije, Ljubljana 2002, komentar k 25. členu, str. 276.
⁸ Tako M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 13. členu, str. 164 do 170.