86. člen ZTuj-2

Tožnica utemeljeno ugovarja, da s to vlogo ni zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. Iz njene prošnje namreč izrecno izhaja, da je državljanka EU, zato formalno ne more vložiti prošnje po 51. členu ZTuj-2. Iz tega razloga je prošnjo vložila na podlagi 119. členu ZTuj-2, na določbo 51. člena ZTuj-2 pa se je sklicevala v okviru analogije in zatrjevala upravičenost do priznanja nekaterih pravic iz tega člena. V tem delu je torej tožena stranka sprejela odločitev brez zahteve stranke, zato je akt v tem delu ničen po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo v skladu z 67. členom ZUP poskušala razčistiti, katere pravice tožnica sploh zahteva, in nato na tej podlagi ugotoviti, ali je za odločanje o tožničini zahtevi pristojna ona ali kakšen drug organ in kateri.

Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo poskušala ugotoviti, ali je za odločanje o tožnikovi zahtevi pristojen kakšen drug organ in kateri. Čeprav je tožena stranka navedla, da zahtevanih pravic ne opredeljuje ZTuj-2 "temveč področni zakoni", se ni opredelila do določb 29.2 in 30.3 člena ZUPJS, ki urejata prav pravici, ki ji zahteva tožnik tj. pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Vprašanje, ali je utemeljen njegov ugovor o diskriminatorni in neustavni ureditvi, ki mu kot (domnevnemu) upravičencu do izplačila denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 priznava le pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ne pa tudi do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (enako kakor ostalim prejemnikom denarne socialne pomoči), mora biti po presoji sodišča meritorno razrešeno s strani pristojnega organa.

Sodišče se ne strinja z navedbami tožnikov o takšni soodvisnosti pravice do pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje in socialnih pravic tujcev, da bi morala upravna enota hkrati z eno odločbo odločiti tudi o pridobitvi socialnih pravic, saj je zakonsko predvideno, da o socialnih pravicah odločajo socialni organi, o dovoljenjih po ZTuj-2 pa upravne enote. Sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi z izdanimi upravnimi odločbami v obliki izkaznic, v celoti ugodeno prošnji tožnikov.

Navedba prvostopenjskega organa, da je napravil varnostno oceno stanja v Ukrajini, čeprav le-ta ni v obrazložitvi odločbe razvidna, pa ne more biti odločilna napaka, da bi sodišče moralo odločbo odpraviti in jo vrniti v ponovni postopek z namenom dopolnitve ugotovitvenega postopka, kajti tožnica od vložitve pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2016 ni sodišču predložila nobenega novega dokumenta, listine ali drugega dokaza, ki bi kazal na to, da se je situacija v Ukrajini bodisi na splošno, bodisi samo v njenem primeru, spremenila glede na že razsojene okoliščine v takšni meri, da bi bila potrebna aktualna ocena stanja v izvorni državi.

Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi, še posebej, če v slednji skozi daljše časovno obdobje sploh ni živel.