VSL sklep Cst 146/2021

I. Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik in družbenik nosita sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zavrže zahteva dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (1. točka izreka). Začelo je stečajni postopek nad dolžnikom ter za upravitelja imenovalo M. J. (2. in 3. točka izreka). Sklenilo je še, da nosita upnik in dolžnik vsak svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep so bile vložene tri pritožbe. Družbenik dolžnika M. O. je vložil pravočasno pritožbo z dne 30. 12. 2020. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da kot edini družbenik družbe zahteva, da sodišče prekine stečajni postopek nad dolžnikom in odloči o začetku poenostavljene prisilne poravnave.

3Družbenik in dolžnik, zastopana po J. J., odvetniku v M., sta vložila pritožbo z dne 4. 1. 2021. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

4Dolžnik, zastopan po odvetniški družbi Z., je vložil še pritožbo z dne 5. 1. 2021. Sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, v pritožbi smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

5Upnik je vložil odgovor na pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da vse pritožbe zavrne kot neutemeljene.

6Pritožbe niso utemeljene.

Glede zahteve za odložitev odločanja

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil poziv, da se izreče o upniškem predlogu za začetek stečajnega postopka, dolžniku vročen 26. 3. 2020. Dolžnik je v roku 15 dni podal ugovor proti predlogu upnika, v katerem je navajal, da ni insolventen. Zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ki ji ni priložil nobenih dokazil, je nato vložil dne 16. 12. 2020. Sodišče prve stopnje je zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka zavrglo, saj jo je dolžnik vložil po poteku 15 dnevnega roka od prejema poziva (prvi odstavek 236. člena ZFPPIPP).

8Dolžnik v pritožbi navaja, da v času vročitve poziva ni bil insolventen, zato tedaj zahteve za odložitev odločanja ni mogel podati. Terjatev iz naslova posojila je zapadla kvečjemu 31. 3. 2020, upnik pa jo je začel uveljavljati šele z dopolnitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Pritožnik meni, da bi ga zato moralo sodišče ob vročitvi dopolnitve predloga ponovno opozoriti na možnost vložiti zahtevo za odložitev odločanja, ker pa ga ni, je lahko zahtevo pravočasno vložil do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka. Stališče sodišča je po mnenju dolžnika pravno nevzdržno, saj bi mu bila tako odvzeta možnost finančnega prestrukturiranja.

9Po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru sicer drži, da je upnik šele v dopolnitvi predloga za začetek stečajnega postopka, ki je bila dolžniku vročena na naroku dne 8. 7. 2020, navedel, da ima poleg terjatev, ki izhajajo iz predloga za začetek stečajnega postopka, od 1. 4. 2020 do dolžnika še zapadlo terjatev iz naslova Pogodbe o prenosu pravic in obveznosti in (pre)ureditvi medsebojnih razmerij z dne 15. 2. 2017 (v nadaljevanju: Krovna pogodba z dne 15. 2. 2017, ki je bila sklenjena med upnikom, dolžnikom in družbo A. d. o. o.) v povezavi s Posojilno pogodbo z dne 15. 12. 2012 (v nadaljevanju: Posojilna pogodba, ki sta jo sklenila upnik in A. d. o. o.). Kljub temu pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi, saj je bil dolžnik na možnost ter na rok vložitve zahteve za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka opozorjen ob prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka, zaradi česar ga ni bilo treba opozarjati ponovno.¹ Glede na obveznost poslovodstva, ki mora po določbah ZFPPIPP spremljati finančno stanje družbe in ob nastanku položaja insolventnosti sprejeti ustrezne ukrepe, je brez podlage stališče dolžnika, da bi ga bilo dolžno sodišče ponovno opozoriti na možnost vložitve zahteve za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Ker dolžnik zahteve za odložitev odločanja ni vložil niti v 15 dneh po tem, ko mu je bila vročena dopolnitev predloga za začetek stečajnega postopka, je sodišče prve stopnje njegovo zahtevo z dne 16. 12. 2020 pravilno zavrglo kot prepozno.

10Namen pravnega instituta odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka je dolžniku omogočiti, da odpravi svojo insolventnost tako, da bodisi izvede finančno prestrukturiranje zunaj postopka prisilne poravnave bodisi pripravi vse potrebno za izvedbo prestrukturiranja znotraj postopka prisilne poravnave.² V konkretnem primeru je upnik predlog za začetek stečajnega postopka vložil dne 20. 2. 2020, dopolnitev pa dne 8. 7. 2020. Ker je sodišče sklep o začetku stečajnega postopka izdalo dne 22. 12. 2020, je bilo odločanje o začetku stečajnega postopka, čeprav ne s formalnim sklepom, vendarle dejansko odloženo za več kot dva meseca.³ Dolžniku možnost finančnega prestrukturiranja torej ni bila onemogočena zaradi ravnanja sodišča, pač pa zato, ker takih ukrepov ni izvedel.

11Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe družbenika in dolžnika, ki trdita, da je dolžnik vložil v spis dokaze, vezane na izvedbo finančnega prestrukturiranja, saj svoji zahtevi ni priložil nobenih dokazil. Iz izpodbijanega sklepa pa tudi izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do predloženih izkazov poslovnega izida za obdobje od 1. 1. do 30. 9. 2020 in od 1. 1. do 31. 10. 2020 in ugotovilo, da prihodki dolžnika v zadnjem obdobju niso nastali iz naslova dejanskega poslovanja dolžnika, da gre za večinoma sporne prihodke in odhodke ter da iz predloženih poslovnih izkazov niti ni mogoče sklepati na to, kako je domnevno poslovanje dolžnika vplivalo na poravnavo njegovih zapadlih obveznosti. Po presoji sodišča prve stopnje tako dolžnik ni podal ustreznih trditev in dokazov, s katerimi bi lahko izpodbil domnevno bazo o svoji trajni nelikvidnosti in s tem insolventnosti. Iz navedenega pa hkrati izhaja, da dolžnik ni podal niti ustreznih trditev in niti konkretnih dokazov glede izvedbe finančnega prestrukturiranja. Pritožnika sodišču prve stopnje tudi zato neutemeljeno očitata, da ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke.

Glede ovire za odločanje o začetku stečajnega postopka po 152. členu ZFPPIPP

12Po presoji pritožbenega sodišča so prav tako neutemeljene pritožbene navedbe družbenika dolžnika, ki se sklicuje na 16. 12. 2020 vloženi predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo. Če dolžnik v roku za izjavo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ne zahteva odložitve odločanja o tem predlogu, morebitna uvedba ali začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni ovira za odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.⁴ Dolžnik v tem postopku ni pravočasno vložil zahteve za odložitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka, saj je to storil šele 16. 12. 2020. Poleg navedenega pa je bil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, ki ga je dolžnik vložil dne 9. 9. 2019, pravnomočno zavrnjen s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru St 2498/2019, z dne 29. 1. 2020, zato dolžnik dve leti po izdaji sklepa ne more vložiti novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (sedmi odstavek 221.f člena ZFPPIPP).

13Iz navedenih razlogov je Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. 2824/2020, z dne 23. 12. 2020, predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavrglo, sklep pa je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 91/2021 z dne 17. 3. 2021. Predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, ki ga je dolžnik vložil dne 16. 12. 2020, torej ne predstavlja utemeljenega razloga za prekinitev tega stečajnega postopka po 152. členu ZFPPIPP.

Glede dopolnitve predloga za začetek stečajnega postopka

14Predmet odločanja v predhodnem stečajnem postopku je presoja, ali je dolžnik insolventen. Upnik ne uveljavlja le pravovarstvenega zahtevka za plačilo svoje terjatve do dolžnika, s katero izkazuje svojo aktivno procesno legitimacijo, temveč uveljavlja zahtevek, da sodišče nad dolžnikom začne stečajni postopek zato, da bi vsi dolžnikovi upniki dosegli plačilo terjatev do dolžnika po načelu enakega obravnavanja upnikov. Upnik zato ne izgubi aktivne legitimacije, če dolžnik po vložitvi predloga to terjatev plača, če verjetno izkaže tudi druge terjatve do dolžnika, ne glede na to, ali so te terjatve dospele pozneje.⁵ Iz navedenega pa smiselno izhaja, da je upnik aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom tudi če verjetno izkaže obstoj terjatve, ki je v plačilo zapadla po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka.

15Prav tako ne drži navedba pritožnikov, da je upnikov predlog za začetek stečajnega postopka neutemeljen že zato, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s terjatvijo iz naslova škode zaradi nezakonite uporabe poslovnega prostora ter iz naslova poroštvene pogodbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da se sodišče s tema terjatvama ni ukvarjalo, saj za presojo aktivne legitimacije upnika, kot tudi za presojo insolventnosti dolžnika, zadošča že ugotovitev obstoja terjatve iz naslova posojilnega razmerja. Iz sklepa sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da upnik obstoja teh terjatev ni izkazal.

16Navedbe pritožnikov, da sodišče prve stopnje ne bi smelo nadaljevati stečajnega postopka na osnovi dopolnitve predloga upnika za začetek stečajnega postopka z dne 6. 7. 2020 so prav tako neutemeljene. V podobnem primeru je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da je potrebno insolventnost dolžnika presojati tudi na dan izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka (primerjaj Cst 214/2018). Ker je tekom predhodnega stečajnega postopka zapadla še terjatev upnika do dolžnika iz posojilnega razmerja med strankama, je sodišče prve stopnje pri presoji dolžnikove insolventnosti utemeljeno upoštevalo tudi kasneje zapadlo terjatev, katere obstoj je upnik uveljavljal v dopolnitvi predloga za začetek stečajnega postopka. Navedba pritožnikov, da bi moralo sodišče pri presoji dolžnikove insolventnosti upoštevati stanje v trenutku vložitve predloga za začetek stečajnega postopka, ne pa tudi kasneje zapadle terjatve, je zato neutemeljena.

17S prevzemom dolga vstopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti (prvi odstavek 429. člena OZ). Glede na to, da je dolžnik prevzel dolg do B. d. o. o. iz posojilnega razmerja, pa tudi ne drži pritožbena navedba, da bi bil upnik dolžan pozvati dolžnika na izpolnitev obveznosti in mu dati dodatni rok za izpolnitev.

Glede insolventnosti dolžnika

O obstoju terjatve iz Posojilne pogodbe

18Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da je na podlagi sklepa o delitvi dobička skupščine B. d. o. o. z dne 31. 5. 2016 nastala terjatev dolžnika do B. na izplačilo bilančnega dobička, hkrati pa je obstajala tudi terjatev iz naslova Posojilne pogodbe, torej obveznost dolžnika do B., ki sta bili pobotani do višine obveznosti iz naslova posojila. Takrat je obveznost iz naslova posojila prenehala, saj se pobotna izjava, potem ko je enkrat dana, ne more več preklicati, terjatve pa prenehajo po sili zakona. Skupščina družbe B. d. o. o. je sicer nato 16. 12. 2016 preklicala sklep o delitvi dobička, zaradi česar je nastala terjatev te družbe na vračilo dobička. Pogodbenika sta, glede na besedilo Aneksa št. 2 k Posojilni pogodbi, jasno izrazila voljo, da se ponovno vzpostavi posojilno razmerje med B. in A. Na vsebino ureditve razmerij iz naslova posojila kaže tudi sklep skupščine B. z dne 16. 12. 2016, navedeno pa je potrdil tudi M. K. Obveznosti iz naslova posojilne pogodbe je s Krovno pogodbo z dne 15. 2. 2017 prevzel dolžnik (točka 4 citirane pogodbe), kar kaže tudi na to, da je dolžnik obstoj obveznosti po posojilni pogodbi priznaval.

19Dolžnik v pritožbi napada odločitev sodišča prve stopnje, saj navaja, da predstavlja Aneks št. 2 samostojno novo posojilno pogodbo, h prevzemu katere se s Krovno pogodbo ni zavezal. Povzema besedni zapis Krovne pogodbe z dne 15. 2. 2017, ki se sklicuje na Posojilno pogodbo z dne 15. 12. 2012, ne pa tudi na Aneks št. 2 k Posojilni pogodbi.

20Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje zato, ker bi bil dogovor o prevzemu obveznosti, ki ne obstoji, nelogičen in neživljenjski, pravilno ugotavljalo namen pogodbenikov pri sklepanju Aneksa št. 2 k Posojilni pogodbi z dne 15. 12. 2012. Glede na dogovor v Aneksu št. 2, da stranki preklicujeta pobot ter sta soglasni, da terjatev posojilodajalca (B.) do posojilojemalca (A.) še vedno v celoti obstoji, je ugotovilo, da je bila volja pogodbenih strank, da se ponovno vzpostavi posojilno razmerje med strankama z enako vsebino, podaljša se edino rok za vračilo posojila do 31. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bil namen strank, da se s podpisom Aneksa št 2 k Posojilni pogodbi z dne 15. 12. 2012 ponovno vzpostavi posojilno razmerje z enako vsebino kot jo je imela Posojilna pogodba z dne 15. 12. 2012. Dolžnik se je s podpisom Krovne pogodbe torej veljavno zavezal k prevzemu dolga iz naslova posojilnega razmerja med strankama po Aneksu št 2.

21Po presoji pritožbenega sodišča zato dolžnik neutemeljeno navaja, da ni prevzel obveznosti po Aneksu št. 2 k Posojilni pogodbi z dne 15. 12. 2012. S povzemanjem besednega zapisa Krovne pogodbe z dne 15. 2. 2017 pritožnik ne more uspeti, saj je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so imeli pogodbeniki v mislih prevzem obveznosti vračila prav tega posojila, ne glede na to, da so ga zmotno opredelili kot posojilno razmerje po Posojilni pogodbi z dne 15. 12. 2012, namesto po Aneksu št. 2.

Glede prevzema obveznosti ob prodaji poslovnega deleža

22Sodišče prve stopnje ni sledilo stališču dolžnika, da naj bi bila obveznost dolžnika iz posojilnega razmerja prenesena na upnika s tem, ko je na dražbi odkupil poslovni delež dolžnika. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje je bil v razpisu javne dražbe v točki 3.2. določen prevzem zapadlih obveznosti zastavnega dolžnika do družbe B. po 6. členu družbene pogodbe, po točki 3.3. pa prevzem vseh še nezapadlih obveznosti iz 6. člena družbene pogodbe B. d. o. o., ki odpadejo na prodani poslovni delež. Dolžnikove obveznosti po 6. členu družbene pogodbe B. so predstavljale obveznosti, ki so bile v 2. členu Krovne pogodbe opredeljene kot Obveznost 1 in Obveznost 2, medtem ko je dolžnik od A. d. o. o. v skladu s 4. točko Krovne pogodbe prevzel tudi obveznost iz posojilnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato sklenilo, da dolžnik ni izkazal, da bi bile obveznosti iz posojilne pogodbe (posojilnega razmerja) hkrati tudi obveznosti iz točk 3.2. in 3.3. razpisa javne dražbe, ki naj bi prešle na upnika.

23Po presoji pritožbenega sodišča je obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje tudi v tem delu prepričljiva. Že glede na to, da so se pogodbeniki B., C. in A. glede prenosa obveznosti iz 6. člena družbene pogodbe dogovorili v 2. točki Krovne pogodbe z dne 15. 2. 2017 (neplačana zapadla obveznost iz naslova 6. člena Družbene pogodbe B., podrobneje opredeljena v pogodbi o poslovnem sodelovanju in obveznostih IOP – Obveznost 1 v višini 400.357,35 EUR, preostala obveznost A. iz naslova zagotavljanja denarnih sredstev za financiranje investicij v nepremičnino in opremo po drugem odstavku 6. člena družbene pogodbe v višini 355.543,96 EUR – Obveznost 2), glede prevzema dolga iz posojilnega razmerja pa v 4. točki Krovne pogodbe, je po mnenju pritožbenega sodišča presoja sodišča prve stopnje pravilna. V Krovni pogodbi so namreč obveznosti opredeljene ločeno, kar kaže na to, da ne gre za isto obveznost.

24Enako kot v Krovni pogodbi je prevzem teh obveznosti ločeno urejen tudi v Pogodbi o prenosu poslovnega deleža med A. in B. z dne 3. 3. 2017 (prva alineja drugega odstavka 3. člena - prevzem obveznosti iz družbene pogodbe, tretja alineja drugega odstavka 3. člena – prevzem obveznosti iz Posojilne pogodbe).

25Obveznosti pa so bile nenazadnje ločeno prikazane tudi v prilogah predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo St 2498/2019 po stanju na dan 30. 6. 2019, ki ga je vložil sam dolžnik (kot to izhaja iz osnovnega načrta finančnega prestrukturiranja z dne 25. 8. 2019 ter poročila o finančnem stanju in poslovanju dolžnika, kjer dolžnik prav tako ločeno prikazuje Obveznost 1, Obveznost 2 ter obveznost iz naslova posojila v znesku 672.741,00 EUR). Sodišče je dolžnikov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo v zadevi St 2498/2019 sicer zavrnilo zato, ker dolžnik v roku štirih mesecev ni vložil zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. To pa ne pomeni, da listine, ki jih je dolžnik vložil v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v tem stečajnem postopku pa jih je v dokaz svojih navedb predložil upnik, ne morejo biti podvržene dokazni oceni sodišča. Glede na na to, da iz listin v spisu izhaja to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnik ni uspel dokazati, da bi šlo za iste obveznosti, ki bi jih prevzel sam upnik.

26Sodišče prve stopnje je tako dokazni predlog z izvedencem finančne stroke, ki bi pregledal poslovne listine pri upniku, pravilno zavrnilo. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje dolžnik ni pojasnil, kako naj bi obveznosti po točkah 3.2. in 3.3. javne dražbe predstavljale obveznost iz naslova posojila. Take trditve bi dolžnik lahko podal, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je bil zakoniti zastopnik dolžnika nekdanji direktor družbe A. d. o. o. Dolžnik se sklicuje na okoliščino, da je dokumentacijo A. prevzel stečajni upravitelj ter da je bil stečaj nad družbo A. že zaključen, kar pa ne predstavlja razloga, zakaj dolžnik ne bi mogel podati konkretnih trditev o obveznostih družbe A., saj je bil kot njen zakoniti zastopnik najbolje seznanjen s poslovanjem te družbe ter z razmerjem med družbama A. in B. Pritožnik se prav tako neutemeljeno sklicuje na zaslišanje zakonitega zastopnika upnika, ki je potrdil, da je predstavljalo posojilo drugo obveznost, ločeno od obveznosti iz 6. člena družbene pogodbe B. d. o. o. Svojemu trditvenemu bremenu torej dolžnik ni zadostil, saj bi glede na predložene dokaze moral konkretno pojasniti svojo trditev, da gre za isto obveznost, čeprav iz vseh navedenih listin izhaja prav to, kar je trdil upnik, torej da gre za različne obveznosti, saj so bile po vsakoletnem dogovoru med strankama v finančno terjatev konvertirane zgolj določene poslovne terjatve. Sodišče prve stopnje zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančne stroke.

Glede prikritega izplačila dobička kot posojila

27Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi navedbe dolžnika, da je posojilna pogodba predstavljala prikrito izplačilo dobička. Neplačane poslovne obveznosti so bile konvertirane v posojila skladno z vnaprej določenim režimom, vendar pa terjatve iz tega naslova ne prenehajo s trenutkom ko nastane dobiček. Pravica do dela dobička je korporacijsko pravno upravičenje, ki se prelevi v obligacijsko pravno terjatev šele s sklepom skupščine o delitvi dobička, ki pa ni bil sprejet (razen kasneje preklicani sklep z dne 31. 5. 2016). Brez sklepa skupščine o delitvi bilančnega dobička dolžnik ni mogel pridobiti obligacijske terjatve do družbe iz naslova izplačila dobička in posledično pobotati terjatvi iz naslova dobička in posojila. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da v času odločanja dolžnik ni družbenik upnika, zato tudi iz tega razloga ne more imeti pravice iz naslova delitve dobička.

28Družbenik in dolžnik v pritožbi nadalje navajata, da družba zaradi pridobitve nepovratnih sredstev EU pred potekom petih let dobička ni smela deliti, kar je zaobšla tako, da je z družbeniki sklenila posojilne pogodbe in jim tako prikrito izplačala del dobička „kot posojilo“. Trdita, da je dolžnik kot družbenik s prevzemom poslovnega deleža upravičen do izplačila sorazmernega dela dobička ter da zaradi pobota medsebojnih terjatev (iz naslova posojila in iz naslova neizplačanega dobička) upniku ne dolguje vračila posojila. Pritožnika tudi menita, da je brezpredmetno, ali je dolžnik še družbenik upnika, saj je upravičen do dobička vsaj do trenutka prenosa poslovnega deleža. Navajata, da je iz izkaza poslovnega izida za leto 2018 razvidno, da je imela družba B. d. o. o. 5.815.240,48 EUR bilančnega dobička ter bi, glede na delež 16,24%, izplačilo bilančnega dobička dolžniku znašalo 944.395,05 EUR. Ta dobiček bi moral upnik izplačati v letu 2020, saj je tedaj preteklo pet let od prejema evropskih nepovratnih sredstev.

29Pritožnika se nadalje sklicujeta se na določilo Družbene pogodbe, ki predvideva delitev bilančnega dobička. Trdita, da se je po Posojilni pogodbi z dne 15. 12. 2012 črpanje posojila izvedlo preko pobota z nasprotnimi terjatvami posojilodajalca, obveznosti iz Posojilne pogodbe pa se zapirajo iz naslova udeležbe na dobičku. Povzemata določila Pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 3. 3. 2017, po katerih je kupec B. d. o. o. (sedaj M.) od prodajalca (A. d. o. o.) prevzel izpolnitev dolga do B. d. o. o. iz Posojilne pogodbe z dne 15. 12. 2012. Ta dolg se je zavezal namesto prodajalca plačati šele po 31. 3. 2020, ob tem da se nanj hkrati prenesejo vse pravice iz naslova nerazporejenega bilančnega dobička. Sklicujeta se na Družbeni dogovor z dne 24. 2. 2017, po katerem so se družbeniki dogovorili o likvidaciji družbe do 30. 6. 2020, družba pa bi morala pred sprejetjem sklepa o likvidaciji sprejeti sklep o delitvi bilančnega dobička družbe.

30Po presoji pritožbenega sodišča pa stališču dolžnika in družbenika o delitvi dobička ni mogoče pritrditi že zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik B. d. o. o. v celotnem času sprejel zgolj en sklep o delitvi dobička, to je sklep z dne 31. 5. 2016, ki je bil dne 16. 12. 2016 (soglasno) preklican s novim sklepom skupščine, družbenik in družba pa sta se glede terjatve na izplačilo (oziroma vračilo) dobička nato tudi dogovorila z Aneksom št. 2. Samo na podlagi pravice iz prvega odstavka 494. člena ZGD-1⁶ kot korporacijske pravice družbenik še ne more zahtevati, da mu družba izplača ustrezni del bilančnega dobička, čeprav ga je v preteklem poslovnem letu ustvarila. Izplačilni zahtevek je obligacijski zahtevek, za nastanek katerega pa morajo biti poleg obstoja korporacijske pravice podane še dodatne predpostavke. Te predpostavke so: potek poslovnega leta, pravilno izdelano in sprejeto letno poročilo, izkazan bilančni dobiček in sprejet sklep, da se bilančni dobiček ali njegov del razdeli med družbenike. Šele če so te predpostavke izpolnjene, se korporacijska pravica do dobička osamosvoji v samostojno obligacijsko pravno terjatev. Šele s sprejemom sklepa o razdelitvi bilančnega dobička predstavlja ta terjatev sestavni del družbenikovega premoženja.⁷ Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dolžnik nima obligacijsko pravnega zahtevka do družbe, da mu izplača dobiček, saj bi bila podlaga podana šele, če bi skupščina sprejela sklep o delitvi dobička. Ker pa takega sklepa skupščina v času ko je bil dolžnik družbenik ni sprejela (razen kasneje soglasno preklicanega sklepa), ni utemeljena trditev pritožnikov, da je obveznost dolžnika iz naslova posojila prenehala s pobotom.

31Iz navedenega razloga pa pritožnika tudi ne moreta uspeti s pritožbeno navedbo, da je družba z družbeniki sklenila posojilne pogodbe in jim tako prikrito izplačala del dobička kot posojilo. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodba ta velja le, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Tudi tu je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da družba sklepa o delitvi dobička ni sprejela, zato iz korporacijsko pravnega upravičenja ni nastala veljavna obligacijsko pravna terjatev.

32Tega sklepa ne more spremeniti niti sklicevanje pritožnikov na citirana določila pogodb oziroma drugih aktov družbe. Iz predloženih listin namreč izhaja zgolj namera družbenikov, da se bilančni dobiček deli, predvidena pa je bila tudi možnost likvidacije družbe, kar pa se nato ni zgodilo. Glede na to, da dolžnik zaradi prodaje poslovnega deleža od leta 2019 dalje ni več družbenik upnika, na navedene odločitve, ki jih sprejemajo družbeniki po 505. členu ZGD-1, niti ne more več vplivati. Dejstvo, da je družba prikazovala bilančni dobiček, zato družbenika ne upravičuje do izplačila sorazmernega dela dobička, saj skupščina sklepa o delitvi dobička ni sprejela. Ker dolžnik nima terjatve do družbe B. d. o. o. iz naslova izplačila dobička tudi do medsebojnega pobota terjatve iz naslova posojila in terjatve iz naslova neizplačanega dobička ni moglo priti.

33Kot je bilo že navedeno, je pravica do dobička splošna korporacijska pravica, ki je neločljivo povezana s članstvom. To pomeni: če je bil sklep o razdelitvi bilančnega dobička sprejet po prenosu poslovnega deleža na tretjega, pripada zahtevek za izplačilo (le) pridobitelju, ne glede na to, da je bil dejansko ustvarjen v času, ko je bil njegov imetnik še odsvojitelj. Iz navedenega pa izhaja naslednje. Ker družba sklepa o delitvi dobička do trenutka, ko je poslovni delež na družbi še pripadal dolžniku, ni sprejela, dolžniku tudi ne pripada zahtevek za izplačilo dobička, ne glede na to, da je bil družbenik te družbe v letih, v katerih je bil ta ustvarjen. Iz tega razloga je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožnikov na bilančni dobiček družbe B. d. o. o. v letu 2018. Glede na prodajo poslovnega deleža 2. 9. 2019, dolžnik po tem datumu ni več družbenik v družbi B. d. o. o., zato tudi iz tega razloga do upnika nima terjatve na izplačilo bilančnega dobička.

34Pritožbeno sodišče še dodaja, da povzete določbe Posojilne pogodbe ne potrjujejo trditve pritožnikov, da se obveznosti iz posojila zapirajo iz naslova udeležbe na dobičku. Iz Posojilne pogodbe namreč izhaja zaveza posojilojemalca, da bo prejeto posojilo v celoti vrnil najkasneje do 31. 12. 2015 skupaj s pripadajočimi obrestmi. Iz dogovora, da bodočih terjatev iz naslova udeležbe na dobičku posojilojemalec ne bo prenašal na druge, pa tudi ne izhaja dogovor o načinu poplačila dolga s pobotom. Tako je tudi po Družbeniškem dogovoru z dne 24. 2. 2017 likvidacija družbe predvidena zgolj kot možnost (3. člen Družbeniškega dogovora). Hkrati je bilo namreč izrecno dogovorjeno, da imajo družbeniki, v primeru, da se ta možnost ne uresniči, pravico do izstopa iz družbe (4. člen Družbeniškega dogovora). Pritožnika na odločitev ne moreta uspešno vplivati niti s sklicevanjem na Pogodbo o prenosu poslovnega deleža z dne 3. 3. 2017, saj predmet pogodbe o prenosu poslovnega deleža ni bil (in tudi ne more biti) odločitev o delitvi bilančnega dobička družbe. S sklenitvijo te pogodbe torej ni nastala obligacijskopravna terjatev do družbe na izplačilo dobička, temveč je šlo zgolj za dogovor, da je od tedaj dalje pridobitelj deleža upravičenec do terjatve iz tega naslova, seveda pod pogojem, da bo prišlo do delitve dobička.35. Višina terjatve iz posojilnega razmerja je razvidna iz Aneksa št. 2 in sicer je bila na dan 31. 5. 2016 ugotovljena terjatev v višini 690.027,47 EUR, kar sta pogodbenika B. in A. sporazumno zapisala v uvodnih ugotovitvah Aneksa št. 2. Trditve pritožnikov, da terjatev upnika po Posojilni pogodbi z dne 15. 12. 2012 ni določena niti določljiva, zato niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je kot pravno odločilno pravilno ugotavljalo obstoj terjatve upnika do dolžnika in ugotovilo, da ta obstoji. Pravno nerelevantne so trditve pritožnikov, da upnik za izterjavo posojila nima pravnomočnega izvršilnega naslova, saj takega pogoja za uveljavljanje terjatve v stečajnem postopku ZFPPIPP ne določa.

36Nazadnje je treba odgovoriti še na trditev pritožnikov, da obveznost iz naslova posojila ni zapadla 31. 3. 2020, temveč šele po tem datumu ter ob upoštevanju Družbenega dogovora z dne 24. 2. 2017 o sprejetju sklepa o delitvi bilančnega dobička družbe. Glede na zapisano v Krovni pogodbi, da se ta pogodba šteje kot dogovor o prevzemu dolga, če A. obveznosti iz posojila ne bo poravnal do 31. 3. 2020, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil upnik od dolžnika upravičen terjati plačilo te terjatve po tem datumu ter je bil tako po 1. 6. 2020 dva meseca v zamudi s plačilom te terjatve.

37Pritožbene navedbe so neutemeljene. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. ZFPPPIPP).

38Pritožnika s pritožbami nista uspela, zato nosita sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

¹ Zakon sicer nalaga sodišču, da dolžnika opozori na možnost vložitve ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka (prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 235. člena ZFPPIPP), saj so na opustitev vložitve ugovora vezane določene pravne posledice (v takem primeru velja, da je dolžnik insolventen), kar pa ne velja za zahtevo za odložitev odločanja (prvi odstavek 236. člena ZFPPIPP). Ne glede na to pa je sodišče dolžnika opozorilo na možnost vložitve zahteve za odložitev odločanja s pozivom z dne 9.3. 2020.

² Dr. Nina Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 178.

³ Dvomesečno obdobje od vložitve namreč začne teči naslednji dan po poteku roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka iz prvega odstavka 236. člena ZFPPIPP (drugi odstavek 237. člena ZFPPIPP). Gre za nepodaljšljiv rok.

⁴ Dr. Nina Plavšak: Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, Pravna praksa, 2014, št. 21, stran 22.

⁵ Tax Fin Lex, e-paket Ins z e-komentarjem, ZFPPIPP, urednica in avtorica komentarja dr. Nina Plavšak, komentar 231. člena ZFPPIPP.

⁶ Družbeniki imajo pravico do udeležbe pri bilančnem dobičku, kolikor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače (prvi odstavek 494. člena ZGD-1).

⁷ Prav tam stran 162.