494. člen ZGD-1

Vložitev odškodninske tožbe zoper bivšega poslovodjo je zakonsko predvidena v 263. členu ZGD-1, zato ne more predstavljati zlorabe pravic družbe ali njenega direktorja in družbenika, ne glede na mnenje tožnika o neutemeljenosti take tožbe.

Upnik je aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom tudi v primeru, če verjetno izkaže obstoj terjatve, ki je v plačilo zapadla po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka. Glede na obveznost poslovodstva, ki mora spremljati finančno stanje družbe in ob nastanku položaja insolventnosti sprejeti ustrezne ukrepe, je brez podlage stališče dolžnika, da bi ga bilo dolžno sodišče ponovno opozoriti na možnost vložitve zahteve za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Dolžnik ima obligacijsko pravni zahtevek do družbe, da mu izplača dobiček, šele ko skupščina sprejme sklep o razdelitvi bilančnega dobička. Če je bil tak sklep sprejet po prenosu poslovnega deleža na tretjega, pripada zahtevek za izplačilo pridobitelju, ne glede na to, kdaj je bil dobiček ustvarjen.

Tudi v družbi z omejeno odgovornostjo je lahko sklep skupščine izpodbojen, če ni prišlo do delitve dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Za razliko od delniške družbe pa je v družbi z omejeno odgovornostjo omogočena družbenikom svobodnejša ureditev pravice do dobička. 494. člen ZGD-1 namreč določa, da imajo pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače. Zakon torej daje neposredno podlago, da družbeniki z družbeno pogodbo drugače uredijo pravico do dobička. Navedeno opcijo so v konkretnem primeru družbeniki izkoristili.

Družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo imajo pravico izpodbijati sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička pod pogoji iz 399. člena ZGD-1, razen če družbena pogodba možnosti nedelitve bilančnega ne ureja drugače.

Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo načeloma lahko izpodbijajo sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Pravica družbenika izpodbijati skupščinski sklep o (ne)delitvi bilančnega dobička je odvisna od tega, kako imajo družbeniki posamezne družbe z omejeno odgovornostjo z notranjimi splošnimi akti urejeno pravico do udeležbe na bilančnem dobičku. Dispozitivnost ureditve udeležbe družbenika v bilančnem dobičku družbenikom omogoča, da se z družbeno pogodbo (tudi generalno) odpovejo delitvi bilančnega dobička v posameznem poslovnem letu. Družbenik se z odločitvijo o članstvu v družbi z omejeno odgovornostjo podredi normativnim pravilom njene družbene pogodbe in torej s tem pristane tudi na morebitne (veljavne) omejitve njegovih zakonskih pravic, kot je pravica do udeležbe na bilančnem dobičku, in posledično pristane na to, da se bo njegov premoženjski interes na temelju predhodne odločitve skupščine (lahko) umaknil interesom družbe. družba z omejeno odgovornostjo - izpodbijanje sklepa skupščine - smiselna uporaba določb o delniški družbi - delitev bilančnega dobička

Teorija zastopa stališče, da izvajanje pravic v skladu z zakonom ali družbeno pogodbo (ob predpostavki, da ne gre za njihovo zlorabo) ne more biti utemeljen razlog za izključitev družbenika tudi, če gre na škodo drugim družbenikom oziroma se ostali družbeniki z odločitvami ne strinjajo. Temu stališču pritrjuje tudi sodna praksa. Izključitev družbenika je namreč izjema od pravila ter skrajno sredstvo. Izključitveni razlog utemeljujejo le ravnanja, ki so dovolj „groba“ oziroma resna. Morebitna določba v posojilni pogodbi, da naj se družbeniku dano posojilo vrne iz sredstev družbe, je nedopustna, kajti družbenik ima po določbi 494. člena ZGD-1 iz sredstev družbe pravico pridobiti le delež bilančnega dobička, vse ostalo pa bi predstavljajo t. i. prepovedano plačilo.

V skladu s 522. členom ZGD-1 je pri družbi z omejeno odgovornostjo predpisana smiselna uporaba določb tega zakona o delniški družbi, med drugim tudi glede uveljavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine. V ta okvir sodi tudi določba 399. člena ZGD-1 (izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička), ki jo je pravilno kot pravno podlago za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu vzelo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je slednje po presoji pritožbenega sodišča zavzelo zmotno stališče, da smiselna uporaba te določbe, zaradi razlik med delniško družbo in d.o.o.-jem, izključuje izpodbojni razlog nedelitve dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala (če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje), hkrati pa omogoča v primeru, če se ugotovi, da je izpodbijani sklep v nasprotju z zakonom ali statutom, razdelitev bilančnega dobička družbenikom v celotni višini (in ne zgolj v višini 4% osnovnega kapitala). V nobenem primeru, ne pri delniški družbi (kot se je že izrekla sodna praksa, ki jo navaja že sodišče prve stopnje) in ne pri družbi z omejeno odgovornostjo, pa ne more sodišče (v celoti) prevzeti vloge

Imetništvo poslovnega deležna družbenikov obsega, med ostalimi premoženjskimi in nepremoženjskimi upravičenji, tudi pravico do udeležbe na dobičku. Ta se družbenikom izplača le, če skupščina družbe o tem sprejme sklep o delitvi bilančnega dobička po določbi 494. člena ZGD-1. Predpostavka verjetnosti tovrstne bodoče škode je, da je gospodarska družba dobiček sploh ustvarila. Šele tedaj bi se slednji lahko naprej delil med družbenike. Dobiček, ki sta ga tožnika pričakovala iz nedovoljene dejavnosti, pa ne predstavlja pravno priznane bodoče škode, torej dobička, ki bi ga oškodovanec lahko utemeljeno pričakoval glede na normalen tek stvari. Takšno stališče pritožbenega sodišča je skladno z že ustaljeno in v sodbi sodišča druge stopnje citirano sodno prakso o uporabi določbe tretjega odstavka 168. člena OZ.

Terjatev za izplačilo dobička je s sprejetjem sklepa skupščine, da se bo bilančni dobiček delil med družbenike, postala del družbenikovega premoženja, zato družba v to obligacijsko pravico družbenika ne more enostransko posegati z razveljavitvijo sklepa.

Pravni interes je treba presojati z vidika, ali bi ugotovitev ničnosti pogodbe (v obravnavanem primeru) intervenientu odprla možnost uveljavitve kakšne njegove pravice ali koristi, ki ji po zakonu pripada. Po stališču pritožnika je pojem zainteresirane osebe širši od pojma osebe s pravnim interesom. S takim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša, saj pojem zainteresirane osebe tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa opredeljujeta z osebo, ki ima pravno korist od uveljavljanja ničnosti pogodbe. Čim je tožba kot nedopustna zavržena, je s tem izključena pravica tožeče stranke, da v tem postopku izposluje meritorno odločitev sodišča o (ne)utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka, s tem pa je izključeno tudi razpolaganje tožene stranke v smislu pripoznave tožbenega zahtevka s ciljem izposlovanja sodbe na podlagi pripoznave, ki je prav tako meritorna odločitev sodišča. Dopustitev takega razpolaganja tožene stranke bi bilo v nasprotju s prisilnim predpisom o nedopustnosti tožbe in izključitvi meritorne obravnave tožbenega zahtevka.